Helena Cestnik: Klepet s seboj

Na začetku je bila beseda …

V človeku je mnogo besed, ki se zbirajo in kopičijo in morajo enkrat na plano, kajti duša postane prepolna in želi svetu vrniti to, kar je od njega prejela. Deklica sem videla svet pravljično urejen: na svetu sta dobro in zlo, vendar na koncu dobro praznuje in zlo se mora umakniti. Ta večni boj izhaja že od prvih ljudi, ki so bili »UliZa tazie aco ſe imuigezim tere nepriiaznina uz nenauvideſſe Aboſiu uzliubiſe«, se nadaljuje v sedanjosti in se bo vse dotlej, dokler ne bo vsak posameznik spoznal, da lahko živi le po največji zapovedi Univerzuma – ljubezni – in na modrosti zdavnaj izginulih rodov, ki so jim pravljice pomenile odslikavo stvarnega sveta. Pozabili smo na besede in pozabili na pravljice. Moja otroška želja napisati knjigo se udejanja, čeprav so okoliščine, ki so me privedle do tega, po čemer sem hrepenela od svojih prvih pravljic, zapisanih v ročno izdelanih knjižicah (kako težko je bilo drobni ročici zabadati šivanko skozi papirnati snopič!) in ilustriranih s suhimi barvicami, mučne, kajti v meni se bijeta dobro in zlo, zdravje in bolezen. Trdno verjamem, da se bo ta boj končal kot v pravljici, da bo moč besede osvobodila mojo dušo, prepleteno z nitmi večnega nasprotja in spopadov med zamerami in odpuščanjem. Mnogo let sem bila prepričana, da moram biti čim bliže popolnosti, da ne smem delati napak, da moram biti nezmotljiva … Toda Beseda, zapisana z véliko začetnico, je bila pri Bogu, jaz pa sem le človek; zato ima moja beseda le malo začetnico, a vseeno upam, da me bo osvobodila stisk in obujala spomine na lepe dogodke in dobre ljudi: teh je v življenju mnogo več kot slabih, a če ne doživimo zla in trpljenja, potem dobrega ne opazimo in ne prepoznamo.

Bog je na križ pripet človek, sem prebrala v Menuetu za kitaro (na petindvajset strelov). Ustavila sem se ob teh besedah, kajti začutila sem, da je pisatelj povedal to, kar čutim in doživljam sama, le da se nisem znala izraziti: moje telo je vedno bolj pribito z žeblji, trpeče in ne sledi besedam, hotenju moje duše. Zdaj spoznavam, da je v meni jenjavala večna Energija, rojevajoča se iz Besede, ki je Bog sam. Nekoč sem se čudila ljudem, blagrujočim naloženo jim breme trpljenja, zdaj vem, da so preizkušnje življenjska nuja, ob kateri se dvigneš v svoji človeški veličini in dostojanstvu, izbrskaš iz sebe sredico sredic, poiščeš najgloblji apel stvarstva, pot do Besede, do večnih resnic in s svojim življenjem napišeš čisto svojo pravljico – ali pa padeš.

Kolikokrat sem v preteklih mesecih javknila, naj gre ta kelih mimo mene, saj ne zmorem tolikega bremena. Človek je ena uboga živalica, je nekje zapisal Tavčar, in jaz lahko le pritrdim, zavedajoč se, da si nihče izmed nas ne more niti v sanjah predstavljati, koliko moči lahko zbere, kadar jo potrebuje. »Nikomur ni naloženo več, kot zmore prenesti,« so bile besede, ki so me zadele v živo, a zdaj vidim, da črpam energijo od ne vem kod, menda od pravljic iz otroštva, predvsem pa iz pravljice, ki jo pišem skupaj s Petrom, Nežo in Matevžem in se imenuje Družina. Pravljica. Praviti. Govoriti. Povedati. Izliti na papir svojo dušo. Se razgaliti, si pogledati v obraz. Besede so zrcalo besedovalca (perzijski pregovor). Vedno sem verjela v odrešujočo moč besed, a sem jih vedno bolj potiskala vase, prepričana, da jih ne znam dovolj dobro postaviti in da niso pomembne. Vsaka beseda je pomembna, kakor je pomemben vsak trenutek, saj nas določa kot čisto posebno in enkratno bitje; zato ima tudi Helenina, to je moja, pravljica svoj smisel in namen: dopolnjuje barvitost sveta v vseh odtenkih, od črnočrnega do zaslepljujoče beline, vmes pa je židana ruta (Francka, tudi jaz tečem za vozom, ga ujamem, se povzpnem nanj, a zdrsnem na oje, da so tudi moje noge okrvavljene, in se znova in znova vzpenjam in padam) mavričnih barv, kakršno sta mi za rojstni dan podarila Matevž in Neža. Tole pravljico pišem za njiju, svoja otroka, in za Petra. In zase. Človek si je od nekdaj želel nesmrtnosti, zapisana beseda pa je večna: tako bodo moji ljubljeni, ko se bo mamica spremenila v spomin, brali, kar jim imam povedati. Prejšnji teden sem, razrezana in izmaličena, prvič v ogledalu videla sebe kot lepo in pametno žensko, ki ima kaj povedati, saj jo je življenje gnetlo in zbadalo, seveda tudi ljubkovalo in božalo (tega je bilo mnogo več), da dozorim in svoja spoznanja delim z njima,
ki sta se izluščila iz mene in iz Petra.

Če želite, da bo vaš otrok pameten, mu berite pravljice, če želite, da bo še pametnejši, mu berite še več pravljic (Einstein). Pri nas so pravljice tako rekoč doma. Zapisane besede vsrkavamo kot gobe močo in pogovori med nami so hladilo za dušo. Doma se besed ne sramujem in jih ne tlačim vase. Z njimi se razgaljam pred Petrom in otrokoma. Njima sem povedala mnogo zgodbic, večernih pravljic, dokler nisem ob nekem rojstvu noči rekla: »Mamica ima prazno glavo: nobene pravljice ni več v njej.« Kaj se je zgodilo, ne vem. Preutrujenost? Udarci, ki so me zadeli? Besede so se začele kopičiti. Tiščala sem jih v sebi vse do danes, ko moram spregovoriti o bolečinah, ki sem jih doživljala – o njih lahko celo pišem. Moram, da najdem svojo podobo, da dozorim, da naredim ostro zarezo med dobrim in zlim, da zmagam v boju z boleznijo in z malenkostmi, ki so me bremenile in niso bile vredne, da sem se zaradi njih oddaljila od življenja in od Besede. Moja izpoved je le ena resnica in tisti, ki so zaznamovali moje življenje na najčudovitejšem od vseh svetov (ironična perspektiva na Leibniza; iz Voltairovega Kandida), bi jo verjetno povedali drugače.

Pišem torej, ker zdravim svojo dušo. Ko jo bo beseda osvobodila, bo telo ozdravljeno bolezni in bom zmagovalka, kar dolgujem tistim, ki jih ljubim. Zanje, to je za svojo družino, želim na oder postaviti Canticum canticorum, čudovito izpoved ljubezni, za katero čutim, da preveva moje ranjeno telo in dušo. Pravljici, ki jo moram iztisniti iz svoje sredice, se bo pridružila Pesem pesmi, Šir haširim: na koncu mora zmagati ljubezen, Sulamit se vrne v naročje svojega zaročenca, Helena ostane Petrova na veke. Nežo večkrat prosim, naj mi zaigra popevko Mini in maksi. Takrat pojem s svojim raskavim, počenim glasom … Malo je mini, mnogo je maksi, toda beseda ni o oblekah ne o laseh … Mini navade, maksi razvade … Naj bo mini vse, kar je slabo, kar je dobrega, maksi naj bo … Mini trpeti, maksi živeti vsak si želi … Mini bolezen, maksi ljubezen …

Kadar me kdo vpraša, kako sem, sem vedno v zadregi: ali je to iskreno vprašanje ali vljudnostna puhlica? »Hvala, dobro!« Nadaljnjih vprašanj ne bo, kajti če je nekaj dobro, ni zanimivo; če pa po resnici poveš, kaj se ti je zgodilo, tvegaš, da te vpraševalec posluša le z enim ušesom (potem začnejo o tebi krožiti polresnične in polizmišljene štorije) ali sploh nič; ali pa bo užival v tvojih spodrsljajih in se veselil, da se ni zgodilo njemu. So pa na svetu tudi čuteča srca, ljudje poslušajo z njimi in ne le z ušesi. Če me je kdo pred leti vprašal, kako sem, sem potožila, da me skrbi in pekli to in ono, da nisem naredila vsega, kar in kakor bi morala, da mi otroka kaj ušpičita … In sem ugotovila, da odkritosrčnost ni dobra zadeva, da ljudje tvoje besede izkoristijo v svoj prid … Zato sem začela besede zaklepati v svoje srce (morda imam zato tahikardijo). Če me dandanes kdo vpraša, kako sem, sledim Plešasti pevki in odgovarjam, kakor se da naučiti iz učbenika za tuji jezik: Hvala, dobro. (Živim in želim živeti, dodam v mislih.) Spomin na ure angleščine v petem razredu … How are you? Very well, thank you. V resnici moramo »vsi« biti »dobro«. Besede so namreč postale ovojni papir za izpraznjeno življenje. Govorimo puhlice, poslušamo puhlice, a še teh ne slišimo. Beseda ni iskrena, zato ne doseže srca. Iskrena beseda ni vedno vljudna: včasih se za grobo in robato besedo razkriva večja duša kot za posladkano in ocvetličeno. Beseda je kruh in nož (J. Wolker).

Koliko toplih, iskrenih besed sem deležna zdaj, ko sem človek, pripet na križ (Ecce homo!), da pa bi pozabila ostrino noža, ko se je iz ust cedil med, a v srcu kraljeval led, pišem. Bila sem prepričana, da so mi pri operacijah, ko so rezali mojo ženskost, izrezali tudi bolečine duše, da se bom torej lahko očistila … Ne. Besede morajo najti prosto pot (Neiztrohnjeno srce), in to moram storiti, dokler so gibljivi prsti in um. S pisalom bom oživila mladost in prečesala zrela leta, da bom še večkrat stopila pred ogledalo in si rekla: »Lepa si. Pametna si.«

Rada bi se videla, kakor da mi niso odrezali dojke in kakor da me ne krotoviči parkinsonova bolezen.

Včeraj sem prenehala s pisanjem. Bilo je veliko besed. Od veliko ljudi. Toplih, iskrenih. Bile so rože. In jagode, sladke, dišeče, na obrobju poljske poti.
S Petrom. Parkinsona nisem čutila. Danes je spet tu, kakor vsako jutro.

Moja prva resnična ljubezen je bila nikoli doživeta, a velika izkušnja. Zgodbo o njej sem pisala med poukom, med urami obrambe in zaščite so v drobnih oranžnih beležkah nastajali dnevniški zapisi o hrepenenju prebujajočega se deklištva in sanjah z imenom Jurij (beležnice so skrbno shranjene v podstrešni sobi, ki jo imenujemo knjižnica, na dnu trideset let stare mape).

Pred menoj so besede, ki jih nisem brala kakšni dve desetletji in pol.

Jasno nebo nad Piranom, nežna sapa, ki piha med ulicami starega mesta. V ozadju vrišč z obale. Žvenket vrčev, v katerih gostilničar prodaja pivo na Trgu prvega maja. Po eni izmed ozkih uličic so prihajali oče, mati in dva sinova. Mamičina sodelavka z družino. Na hitro in skrivoma sem si ogledala starejšega fanta. »Končal je prvi letnik jeseniške gimnazije, in to z odliko. Vaša hči? Za trinajstletnico je velika …« V profilu sem videla košate obrvi, skuštrane lase in rahlo priprta usta. Eno roko je imel na boku, kot bi ne vedel, kam z njo. Modre kavbojke so bile v izrazitem nasprotju s toplino rjavih oči.

Tako se začenja zgodba iz nekega drugega časa. Zdajle bom te orumenele liste brala čisto sama, z menoj bo le gospod Parkinson. O odličnjaku z jeseniške gimnazije, ki je v trenutku srečanja z njim postala moj cilj (zdaj celo poučujem na tej šoli, kot profesorica francoščine), bom morda spregovorila kdaj kasneje. Najprej se grem potapljat v spomine, kakor se je ljubljeni fant potapljal, iščoč in občudujoč morski živelj ob obali starodavnega Pirana …

… radi vas imajo … ste zadovoljni … sem, hvala … bila sem vesela, a tudi utrujena … je naporno po enoinpolletni odsotnosti stopiti v sredo šolskih zadolžitev … zaključna konferenca … kosilo na kmečkem turizmu … mudi se mi domov … k otrokoma … nekdo teče za menoj… besede so hitre, sikajoče … ničesar ne razumem … dojamem le zadnje besede … Helena, samo to ti povem – dijaki imajo radi slabe učitelje … Helena, o tem ne želim spregovoriti nikoli več … srep in sovražen pogled … ko je izsršela zadnjo besedo, je v trenutku izginila … je bil vse skupaj privid? … sem molčala, nisem želela zastirati žaluzij (iluzij) na južnem oknu, na drugi strani stene (argentinski Slovenci gredo v korak, v isto sled z eksistencializmom) se mi je zdel molk modra odločitev … beseda ni konj, lahko tudi boli in reže … nekateri profesorji se izživljajo nad otroki svojih kolegov … še sreča, da obstaja matura, ki bo pokazala, koliko znajo dijaki, ki jih poučujeta vidva z možem … moj Bog, ali res govori o meni in možu … histeričen vzklik prepovedujem ti pospravljati, takoj daj vse nazaj, kjer je kaj bilo … vsako leto sem naredila tako … zdaj pa odločam jaz in zahtevam, da se stvari arhivirajo … molčala sem in zaradi ljubega miru upoštevala njeno željo … da bi pospravili … ne upam … mislim, da bi morali vprašati … začuden pogled … nič ne bom spraševala … lepo bom pospravila … nisem ji pomagala … bila sem pod vplivom histerije prejšnjega dne … o Julijica moja draga, kako lepo, odlično, Julijica … globoko hvaležna … tvoje dobro delo … kakšne pridne ročice … da dol padeš!

naenkrat z vlažnimi očmi … kako nesrečna sem … družiti z ljudmi … pod mojim nivojem … zunaj vsakega konteksta … pogled otroško nedolžen … na koga misli … name? … na štiri oči … izbrana zloba … sem preslišala, a v sebi sem se grizla … zakaj dovolim izživljanje nad mano … nisem zamerila … sem bila jezna nase – in to je slabša od obeh možnosti … je še svetilo sonce … iz tega sonca so vame skrivaj deževale solze … ponižanja … se nisem cenila … čeprav sem dijakom mnogokrat rekla … te drugi cenijo, kolikor se sam … Vanja me ni … strokovno vprašanje za … ne zame … humanitarni čut … Helenčica … se giblješ bolj v gospodinjskih krogih … prefinjenost … če ona ostane v službi, bo za nas premalo nadur piši kar koli, metafore, ne resnice

Učili so me, da je treba potrpeti, molčati, molčati, pa boš na koncu poplačan. Ampak zdaj sem zares bolna … in, enostavno, ne morem več. Je za menoj desetletje halucinacij??

Iščem protiutež.

Prvi pomladni dan 1984. V Komuni so vrteli Tootsie in cimer nas je, štiri brucke, povabil v kino, nato pa še na domače vino. Soba 230. Medla svetloba. Jajčno rumena pižama. Vonj po fantih, pomladna napetost, ko popje samo čaka, da se razpre. Peter. »Pomlad je čudež v lesovih in poljih, pomlad je čudež v ljudeh
(T. Kuntner), zato sem premagala svojo običajno zadrego. (Ravnokar zvoni telefon. Peter kliče iz službe, sprašuje me za prevod iz latinščine, ki je mati mojega dragega tujega jezika, pojoče francoščine. Mož kot da je slutil, da pišem o njem. Preberem mu začetek odstavka in že jočem. Tako sem ranljiva – zaradi gospoda Parkinsona in zaradi raka in zaradi ljubezni, ki mora premagati prva dva, če naj bo to zares pravljica.)

Jočem.

Tudi besede včasih onemijo. Z njimi izrazimo okoli dvajset odstotkov misli, želja, hotenj, ostalo povemo z nebesedno komunikacijo: držo telesa, obrazno mimiko, očmi, načinom oblačenja, vonjem, višino in barvo glasu … Zgodi se kemija. Nasprotni delci se začnejo privlačiti, vse dokler se ne združijo. Takrat sem bila stara dvajset let, te dni jih bom imela dvainštirideset, a v vsem tem času ni zbledel vonj po fantu iz sobe številka 230 in po nogah še vedno čutim dotik pižame, ko sem v začetku vročega poletja prvič legla ob razbeljeno Petrovo telo. Držala sva se za drhteče in potne roke in slišala sem divje razbijanje njegovega srca. Bila sem začudena nad Petrovo bližino, a hkrati tako mirna. Čisto mirna. Dokler ni potrkal dežurni in me poklical k telefonu. Mamica! Kurba. Kurba. Kurba. Te materine besede so odzvanjale v meni vsa ta leta in me rezale s topostjo umazanega handžarja. Zdaj so zapisane – menda bo po tolikem času vendarle odpadlo blato in se bo rezilo do kraja skrhalo.

Vrnila sem se v posteljo. Peter pa ni bil oblečen v pižamo, temveč v čisto premajhne kopalke, njegove poraščene noge pa so dajale občutek oblačila. Obe dejstvi nakazujeta, da je bil Peter moj prvi fant. Edini fant. Tistega večera se ni zgodil niti prvi poljub, kaj šele kaj drugega. Po začudenju nad Petrovo bližino sem odšla od njega in legla v posteljo svoje cimre.

Prvi poljub? Peter je dolgo čakal nanj. Pravo žensko je dobil šele zdaj, ko se zavedam svoje minljivosti. Ko me je konec maja povabil gledat močvirsko logarico, naju je ujela večerna ploha, a je bil nanjo pripravljen. Povabil me je k sebi pod pelerino, a nisem hotela. Zadrega. Nemir v zraku, tudi grom ni razelektril napetosti, še večji nemir v meni. Povabilo na čaj. Vonj po bezgovih jagodah. Z vinilke je božal glas Raya Charlesa z globokimi odtenki pesmi I Can’t Stop Loving You. Ob zastrti svetlobi besed, kakršne sem čakala dvajset let … In moj odgovor? Trepetajoče telo (me je že takrat skrivaj objemal gospod Parkinson?) in solze. Skrila sem svoje mokre oči v dišeči vrat. Ni se zgodil poljub, ampak so se uresničile sanje. Peter je božal moj obraz, ljubkoval roke, prvikrat sva se poljubila šele sredi jeseni. Le enkrat deduješ in daš in skleneš zakon (Mahabharata). Zame je bil ta poljub poročni prstan. Toda dvaindvajsetletni fant je želel več od poljuba.

Kako različen je bil najin pogled na spolnost! Vedno je govoril, da so najlepše na meni ženske značilnosti, boki, dojke, velika …, no, tisto, na čemer sedim. »Kaj pa moja dušica?« »Pusti dušico, jaz želim žensko.« Svojega telesa sem se vedno sramovala, nisem se gledala v ogledalu, zoprn mi je bil dotik z lastno kožo; svoje telo sem videla grdo. »Tvoj vrat, tvoje dojke, tvoja stegna,
ki skrivajo Paradiž …«
Ali je to Visoka pesem?

Gospa, ni dobro, žal ni dobro. Premalo smo odrezali. Imate bolj majhne dojke … Režite vse, izrežite zlo iz mene! S Petrom sva se spogledala. Odločna, pogumna, sama. »Saj se nisem poročil z dojkami, s Heleno sem se poročil in ti si še vedno ti, kajti v tebi je tvoja duša.« Vem, da je ves čas mislil tako, a te besede sem slišala prvič.

Zdaj hodiva na sprehode z roko v roki. Ko sva bila študenta, sem se sramovala javnega izkazovanja ljubezni, a danes potrebujem oporo, potrebujeta jo duša in telo (gospod Parkinson ni naklonjen ravnotežju). Moje razrezano telo (rak). Ne jočem nad svojo usodo, ker nimam več solz. Skupaj s Petrom sva jokala avgusta lani. Pravkar vseljeni v lastno hišico, zgrajeno z žulji na duši, doživimo udarec. »To je progresivna bolezen. Lahko jo upočasnimo, ne moremo pa je zaustaviti.« Molčati, molčati. Molčati svoj molk v sebi globoko. Ne se dati voditi spremljevalki bolečini za roko. Jokati v sebi solze pritajene (T. Pavček: Še enkrat glagoli). O blažena nerazumnost živali (Kovičev Psalm). Helena, ti si ena uboga živalca (po Tavčarju).

Takrat sva se jokajoča objela, tako močno objela. »Helena, Helenca, Lenčica, radi te imamo. Zmogli bomo.« Matevž in Neža sta jokala vsak v svoji sobi. Postalo me je sram, da sem, ko sem opazila, da mi odpoveduje telo, a nisem vedela zakaj, hotela oditi, zapustiti svojo družino. Da bi ne videli, kako propadam.

S preteklostjo moram razčistiti.

Spomnim se trenutka, ko me je prešinilo: Pravkar se je vame zažrl rak.

Sanje ROMAN
288 strani

elektronske izdaje
Biblos
iBooks

gibka vezava
ISBN: 9789616767729
cena z DDV: 19,95 EUR

Na voljo v spletni knjigarni Sanje