Helena Cestnik: Deseteronočje

PRVA NOČ
Tudi izmišljeno bajanje je lahko podobno kakšni resnični zgodbi. Srečne zgodbe so tihe in jih zlahka prezremo, morda tudi zato, ker se nam zdijo samoumevne, a nesrečne, kričeče v svojem molku, skušamo potisniti proč od svoje zavesti, da se nas ne bi dotaknile ne tako ne drugače, vendar se nam kljub naprezanju, da bi jih prezrli, neutrudljivo vračajo pred notranji pogled vsi srečni zakoni so enaki nesrečen je vsak po svoje tolstoj ana karenina.

Ko na knjižni polici bralci izbiramo med pripovedniki in pripovedovalci ter njihovimi deli, moški bodisi po svojih potrebah izberejo spomine slavnih znanstvenikov, vojskovodij ali ljubimcev, da bi odkrili neznanko do popolnega uspeha x y z ali bog si ga vedi katero ki mi še manjka, bodisi po nasvetu prijateljev cvetočo politično prozo trenutnih vladajočih velmož kaj je za okopi resnic in laži ali gre za patrio afero nostro ali za to da je partijo najlažje razbiti od znotraj pa španski jezdeci na meji med zdravo pametjo in pohlepnimi oblastniki najprej je meni moj blagor zato pa ne beremo cankarjanske književnosti, ženski svet pa daje prednost svetlim, berljivim zgodbam, tako drugačnim od vsakdanjosti, v kateri mora telesno šibkejši spol pozabiti nase in svoje želje, da bi si prislužil pozornost močnejšega ali stopil z njim v korak (morda celo pridobil malo prednosti). Bralska smetana površno bere, kar velja za »elitno-modno« in česar se mnogokrat ne da razumeti, kajti za samooklicani elitizem je pomemben ovitek, ne vsebina. Množica beroče manjšine, prenasičena z igrami politikov in tajkunov in za razliko od neberoče večine še sita kruha, ima rada lahkotne, ukalupljene pripovedi, ob katerih samoizpraševanje ni potrebno …

Zdaj, ko vam želim povedati, kar se je v nabajalo v meni, ugotavljam, da sem med vsemi žarki, ki me grejejo, izbrala tistega, ki mi – takoj za Črninim – najbolj seže do srca. Bojim se, da se bo po ugnetenju tokratnih motivov izkazalo, kako žarek med potjo iz resničnosti do zapisane ubeseditve dostikrat potemni. Da je resnična zgodba vsaj malo pravljična. Da ima usoda težko roko. Da sonce še vedno sveti, kakor je že pred našim rojstvom, a da svetlobo in temo in vse odtenke med njima izbira vsakdo – bodisi bralec bodisi pripovedovalec – sam.

Iz somraka ur med snom in budnostjo, iz naprezanj somráčnice, da se ne požene v goreči stenj in ne zgori, ne da bi poletela v pravljico, se rojeva zgodba, ki ni v ničemer posebna, in ne vem, kako se bo končala, ker se vse dogaja sproti in pred menoj, jaz samo poslušam noč in njeno šepetanje, diham nočni mir, ki bdi nad mano, žensko in moškim, in kričavi molk podnevnih in ponočnih metuljev, bičajoč vse, ki poznamo odprto rano, popletam v bajanje o njej, ki piše o sebi, in njem, ki svojo zgodbo pritajuje, da se ne bi razplamtela ne v pismih ne v kakšnem solzavem romanu Heloiza in Abelard sta mrtva Julija in Saint-Preux prebrana odstavljena v skladišče za odpis tam sem našla tudi Sembazuru ali Tisoč žerjavov nobelovca Kavabate kdo bi bral besede s pomeni če se da listati po niču kričava votlost nasproti zadržani polnosti en dva tri izbiram jaz izbiraš ti in bi ostala samo njegova.

Zakaj in čemu ne bi zapisala skrivnostnih šepetanj, ki mi jih narekuje noč? Navidezen spokoj pretvarjam v besede, drhteče kakor zvezde, ki nas gledajo, nam mežikajo in se čudijo razdaljam med ljudmi, mnogo večjim in daljšim od svetlobnih let med njimi. Ali so se njene in njegove oči iskrile tisti septembrski večer …? Ne, oba sta svoj pogled zavrtala v tla, samo tako sta se lahko zlagala ej dobro sem in laži celo verjela kako blatna so v resnici tla če jih dobro pogledaš. Zato je trepetanje v najnižjem delu govornega registra obema porajalo slutnjo laže laže laže kakor lažem jaz.

1.
Kaki dve leti po naključnem srečanju v Ljubljani sta se ponovno srečala in se med vrstniki, ki so tistega jesenskega večera na srečanju svoje generacije, rojene v Lepi vasi davnega leta 1950, pili na zdravje na spomine na otroke celo na vnuke, drug drugemu izogibala, da ne bi izdala domotožja po hišah, ki sta samevali, in po času, ki je obema pomenil pribežališče v srečen spomin. Ona je šla na stranišče, upala, da mu bo lahko povedala, kaj vse se ji je pripetilo, ker je bilo toliko vsega, da je bilo preveč, da bi še mogla držati v sebi, on je začutil, da je ni več za omizjem, se izmuznil, jo dohitel, potem je rekel isto, kar je čutila ona, namreč toliko je vsega toliko je bilo tega da sem ves drug kot nekoč. Prikimala je, češ z mano je ravno tako. Njuno otroštvo … kje je že! Iskala sta prave besede zakaj jih ni ko jih iščeš, povedala – ne, samo omenila, da življenje ni enostavno ko bi ti vedel ah kaj bi govorila … bolje da ti ničesar ne rečem da ne boš po nepotrebnem zaskrbljena, da je v resnici težko ne moreš verjeti kaj vse , si na hitro izmenjala telefonski številki samo za vsak primer, ju zapisala na papirnata robčka; in že nista bila več sama lepo je bilo poklepetati o otroštvu. Marsikatero vprašanje jo je preblisnilo kaj si mi hotel povedati na rožniku, a je že odhajal k drugim ali je ločen kaj se je dogajalo kaj zgodilo. Po tem postanku pred stranišči je imel kopico vprašanj je res kar pravijo da gre z vsakim, le da se je ona umaknila iz intimnega kroga v zavetrju njegovega telesa in za omizjem z vrstnico nadaljevala pogovor, ki ga je bila prekinila z izgovorom, da bi rada na stranišče.

Od njunih otroških iger je minilo precej časa, skoraj pol stoletja v človeškem življenju namreč ni kratka doba. Bila sta otroka, in če jo je kdo vprašal, koga ima poleg očeta in matere najraje, je rekla, da sestrico in njega on ni moj brat zato bo moj mož. In on jo je včasih objel, rekoč: Tebe imam najraje. To je bil pravljični čas nepretrgane brezskrbnosti in iger, torej čas, preden sta šla v šolo. Najprej sta bila skupaj, potem so ju dodelili vsakega v svoj oddelek, kjer sta si med sošolci našla nove prijatelje, in ko so dekličini starši dogradili hišo blizu Starega mesta in so se iz Lepe vasi preselili v drug kraj, je ona pozabila na svojo prvo ljubezen, na silne objeme, polne peska in trave, na lovljenje metuljev, ki jih nikoli nista dosegla. Kako bi jih, ko sta bila stara komaj pet, šest let?! Tudi če sta stopila na prste, sta bila premajhna. Zato sta starše ničkolikokrat prosila za žvečilne gumije (dobila sta jih redko), oblikovane v cigareto – ravno za take otroke, kot sta bila onadva: z željo kmalu odrasti in biti velik in močan mož oziroma ljubljena žena in mamica. O pameti nista razmišljala, so pa zato njuni starši, ki so menili, da za njun učni uspeh ne bo dobro, če bosta v istem razredu. Spomin na strastno kajenje je izpuhtel v zrak skupaj z metuljastimi otroškimi željami, toda kot da bi bil cigaretni dim čisto pravi: na krilih njunih otroških sanj je pustil boleče opekline. (Deklica tega ni čutila, to je prišlo za njo čez leta. Z dečkom je bilo enako.)

V dom njenega bitja so skozi pol sežnja široka vrata telesa, a le za ped odškrnjeno režo duše vstopali drugi kadilci in nekadilci in deklico ovili v dimno zaveso, skozi katero ni več videla podobe dveh malih, ki – držeč se za roke – lovita metulje, da od divjega, neuspešnega pogona za neulovljivimi metulji padeta v travo in objeta jočeta mogoče pa jutri. Česar ni storila takoj, tudi kasneje ni nikoli: morala bi mu reči kaj lepega midva sva metulja metuljasta.

In ker mu tega ni rekla (niti on njej), je svatovski ples ples dveh metuljev odplesala z drugim. Telo je bilo željno, saj je imela že skoraj trideset let, a dušo je skrivala …, je bil tak čas, ko je nisi smel imeti. Ni postala ljubljena žena in ni ji bilo dano postati mati, pa se je še enkrat zagnala proti soncu, znova v svatbenem plesu, znova osmojena in osmoljena. Spet sama.

Vprašala se je, kaj je narobe z njo – je krivo njeno jalovo telo ali je vzrok v duši, ki jo je, vedoč, kako je krhka, skoraj pesniško čuteča, ljubosumno skrivala za masko vzvišene neobčutljivosti in hlepenja po poklicnem uspehu, po navidezni moči. Iskrenost za iskrenost, figa v žepu za figo v žepu o nobenem izmed mož ne bom rekla ničesar slabega dobila sem to kar sem dala.

Sredi tridesetih je imela za seboj dva zakona, a nobene ljubezni.

Kmalu potem, ko je bila z državnim dekretom imenovana za glavno sodnico v slikovitem vzhodnoslovenskem mestecu, kjer so tekle pravde o centimetrih meje, o kokoših, ki hodijo ponečejat sosedovo dvorišče, o služnostnih poteh, ki naj bi odslužile svojemu namenu, o hrupu, ki ga povzroča sosedovo smrčanje in se zaradi njega ne da spati …, čeprav se je v bližnjih vinskih goricah pod vplivom alkoholnih hlapov tu in tam zgodil kak umor iz strasti, ki je bil po človeški plati tragičen, vendar po strokovni neprimerno večji izziv od običajnih procesov, ki so se vlekli kot kurja čreva – celo iz roda v rod, da pravega vzroka že nihče več ni vedel, temveč je šlo le za še za pravdanje, kdo bo koga spravil bolj na kant – je slišala govoriti o malem bratu, ki ima v minoritskem samostanu in cerkvi za vsakogar pravšnjo besedo. Njena služba jo je obvezovala, da se je cerkvenih portalov, kadar so bili za njimi verski obredi, izogibala. Prazno cerkev si je lahko ogledovala le kot kulturno-zgodovinski spomenik. V tistem času je bila zunaj prestolnice ena redkih žensk v vlogi glavne sodnice, vstopnica za to delovno mesto pa je bila pripadnost vladajoči stranki, ki je, čeravno to ni bilo nikjer zapisano, izključevala možnost obstoja boga. Ženska si o bogu ni zastavljala vprašanj in tudi bog jo je pustil pri miru.

Maše slavnega malega brata so bile menda izjemno obiskane, a je naenkrat zapustil »njeno« mesto. Šele po njegovem odhodu so jo dosegle govorice, ki so ji dale slutiti, da je bil on. Meniško ime Lavrencij ji ni povedalo ničesar.

Ko se je otroštvo okobalilo v najstniška leta, so ju nekaj časa povezovala prijazna novoletna voščila, potem so obmolknila tudi ta. Mnogo molka je bilo, da ju je povezoval in jima branil zaupljivost: nista bila več deček in deklica, marveč moški in ženska. V vmesnih letih, se pravi med otroštvom in Rožnikom in še septembrskim večerom, ko sta se po dolgem času ponovno srečala, sta se opajala vsak s svojo srečo, se prebijala skozi poraze in o vsem molčala ter se kdaj potihoma vpraševala drug o drugem, a ker so ju ločile različne meje, odgovorov ni bilo. Da bi se razdvojeni stezi približali, sta si izmenjala telefonski številki, a mobilnika bosta trmoglavo molčala, ker sta moški in ženska svoji duši zaprla v školjčno lupino, izgubljeno med peskom in muljem na rečnem dnu.

»Bralec, ki zdajle meni, da že vidi, kako se bo končalo moje bajanje, se žal moti. Če išče zgodbo, bo razočaran, in če ne zna prisluhniti tišini v sebi, bo po branju ostal prazen,« bi zapisala vsevedna pripovedovalka, kar nisem; sem pristranska zapisovalka nočnih narekov svoje (pod?)zavesti, ženska in moški pa, kakor jaz, lutki v Gledališču Življenje. Iskreno povedano, ne vem, kaj bo nastalo, kako se bo bajanje sklenilo – to je čar mojih nespečnih noči.

Po snidenju s svojo generacijo letnik 1950 arhiva se je spominjala, kako se je konec devetdesetih (v prejšnjem stoletju!) službeno mudila v prestolnici. V knjigarni Konzorcij je imela v rokah Doréjevo Biblijo, ko jo je nekdo pocukal za rokav. Znani občutek peska, trave, potnih rok in vprašanje: »Še kadiš imperial

On! Deček! Moški!

Malo osivel (na sencih), rahlo plešast, precej višji, znatno širši okrog pasu, a oči – otožno smejave kakor v otroštvu. Na hitro je plačala, saj jo je vabil na kavo.

V kavarni Zvezda sta se gledala kot otroka, oči so spraševale ali se spomniš, kajti za njimi so se nizale slike iz njunega otroštva; bile so polne metuljev. Kava ni bila vroča, kazalci na urah, ki ju nista imela, so podivjano tekli čez ovire minut. Pravzaprav si nista še ničesar povedala; s kavo sta kar prehitro popila spominjanje in vonj sladke kavne grenkobe je pregnal vse otroške metulje.

»Greva na Rožnik, tule je zrak gost od tujih besed.«

Prikimala je. »Mi boš povedal o sebi …«

Vozila je ona. Samostojna, emancipirana ženska. In urejena od glave do peta, kakor vedno. Potihoma, vsega se ne pove na glas: z nekaj trhlimi zvezami, z enim železom v ognju, vendar samska in osamljena. Približno toliko je med vožnjo tudi povedala svojemu prijatelju iz predšolskih let in svoji … prvi ljubezni. Potem sta sedela na travniku pred cerkvico (v prtljažniku je imela vedno kakšno staro deko – nikoli ne veš ) in ugotavljala, da ima hrib najbolj pravšnje ime, sploh se mu poda v juniju, mesecu, sredi katerega sta se ženska in moški po mnogo dolgih letih, po nešteto mesecih srečala.

»Vem … veliko o tebi.«

Njegove besede so jo … zadele. Kako veš veliko o meni beži beži Njen pogled je bil nejeveren.

»To o Tomažu in Silvu, oba sem poznal, o ločitvah, pa da si sodnica na Štajerskem. Tam sem bil v samostanu.«

»Si bil res ti?«

»Si slišala zame?«

Gledal jo je tako čudno žalostno: »Nikoli mi ni nobena druga pomenila toliko kot ti.«

Imela je okoli petdeset let, kar nekaj življenjskih izkušenj, vendar da bi se kdaj v življenju tako zmedla kot zaradi teh besed … moj bog zardevam kaj naj rečem  kako je mogoče da nekomu ogromno pomeniš a za to ne veš sicer pa … četudi bi vedela bi bilo kaj drugače.

»Nisi se poročila z Jurijem.«

»Ne.« Torej si vedel za mojo skrivno ljubezen utišati sem jo hotela in ranila njega ki mu praviš Jurij iskala sem druge upala čakala … pa nič … in ti si vedel kako si ti lahko vedel Jurij pa ne?

»Odkar sva prestopila šolski prag, se nisva takole pogovarjala.«

Rada bi vprašala, kaj misli z besedo takole, a je v grlu začutila nekakšen krč in zato raje molčala. Takole? Takole zaupno sama kot brat in sestra … ne on ni moj brat zato bo lahko moj mož.

»Dober tovariš si mi bil,« je zašepetala.

»Tovariš? Te besede ne maram.«

Seveda jaz sem bila rdeča ti črn jaz tovarišica ti gospod. »Prijatelj,« se je popravila.

»Hvala, gospa sodnica.«

Se ji je samo zdelo … ali je nekaj bolečega v njegovih besedah?

»Kako to, da si šel na teologijo? Ali si morda študiral še kaj drugega?«

Junijske trave znajo čakati na roso in koso, tiste na Rožniku tudi na izpovedi. Rahla sapa je dolgo odpihovala molk: vztrajnim uspe.

»Doma sem doštudiral teologijo, magistriral iz teologije in psihologije, doktoriral pa na Papeški univerzi v Rimu z disertacijo Ontologija božje volje v luči sodobnih medijev. Pred desetimi leti sem bil na domači univerzi promoviran za predavatelja dogmatike …«

Začudenja ni hlinila.

»Torej si univerzitetni profesor?!«

Videti je bil razočaran. »Ničesar ne veš …?«

Postalo jo je sram: on je o njej vedel veliko, ona o njem ničesar. Obenem ji je bilo prijetno: nekdo je ves čas spremljal njeno življenje, četudi iz ozadja in ne da bi vedela za to. Vse vem je rekel o Juriju vem vse on pa bog ve me je sploh opazil ali niti ni vedel za moj obstoj. Ker so oči moškega prestrašeno, vendar obenem toplo tipale vanjo in ji je srce bílo poplah, je iz previdnosti raje molčala.

Nato se je nad zvonik prikotalil točenosi oblak, tako da strela ni več mogla udariti z jasnega neba.

»Izstopil sem … ko sem zvedel, da bom postal oče … zdaj se ločujem,« je moški stežka iztisnil iz sebe in se zastrmel proti hribom.

Pridržala je dih kako ločuješ ali od cerkve ali od profesorskega mesta odhajaš od mene nikdar nisem bila tvoja sanjalo se mi ni nikoli mi ni nobena druga pomenila toliko kot ti o bog nekoč si bil pol glave manjši od mene zdaj si za celo višji in možat v bolečini meni neznani in čakala, kaj se bo zgodilo. Nič drugega kot to, da so se z neba usule debele kaplje, da je zavel leden piš in sta naglo stekla v avto.

Trave na Rožniku, ki znajo čakati, niso dočakale izpovedi, marveč za grah debelo točo, ki je razbila nežne pajčevine zaupanja med travami kako to da si šel na teologijo.

»Moram iti,« je rekel v avtomobilu, »za deklici gre. Pozen sem – bi me odpeljala na tale naslov? Pri Figovcu … pri Slaščičarni Evropa …«

Odpeljala ga je na sodišče za družinsko pravo, in ker je molčal, tudi ona ni govorila. Slovo je bilo kratko.

»Vso srečo!«

»Potreboval jo bom! Hvala! Vse dobro in … kdaj pa kdaj se spomni name. Srečno!«

Dan hlepi po noči, klepet po molku, nemir po spokoju … Vse dvojice se čudovito dopolnjujejo. Življenje, narekuj – zapisovala bom.

Sanje ROMAN
192 strani
Izkaznica knjige

elektronske izdaje
Biblos
iBooks

trda vezava
ISBN: 9789612741990
cena z DDV: 17,00 EUR

Na voljo v spletni knjigarni Sanje