Haruki Murakami: Norveški gozd

1.

Star sem bil sedemintrideset let, ko sem sedel na boeingu 747. To velikansko letalo se je skozi goste deževne oblake ravno spuščalo na hamburško letališče. Hladen novembrski dež je zemljo temno obarval, osebje v pelerinah, enolična letališka stavba z zastavo na vrhu in oglasna deska BMW pa so risali podobo mračne flamske pokrajine. Torej, spet Nemčija, sem pomislil.

Ko smo dokončno pristali, so se ugasnile opozorilne lučke za prepovedano kajenje, iz zvočnikov na stropu pa se je zaslišala tiha glasba. Bila je melodična orkestralna izvedba Norwegian Wood Beatlov in kot vselej me je ta melodija zmedla. Ampak tokrat se me je dotaknila tako, da me je spreletel srh.

Z obema rokama sem se prijel za glavo, da mi je ne bi razneslo, se nagnil naprej ter tako obstal. Kmalu zatem je prišla nemška stevardesa in me v angleščini vprašala, kako se počutim. Odgovoril sem, da sem le malce omotičen.

»Ste prepričani?«

»Seveda, hvala,« sem odgovoril. Nasmehnila se je in odšla, prejšnjo pesem pa je zamenjal Billy Joel. Dvignil sem glavo in se zazrl v temne oblake na nebu nad Severnim morjem ter pomislil na obilo zamujenih stvari v svojem življenju. Pomislil sem na izgubljeni čas, pokojne ali izginule prijatelje, reči, ki se ne vrnejo nikdar več.

Letalo se je popolnoma ustavilo in dokler si potniki niso začeli odpenjati varnostnih pasov in jemati prtljage ter oblek iz omaric, sem bil vseskozi na travniku. Lahko sem vonjal travo, čutil veter na koži, lahko sem slišal ptičje petje. Bila je jesen, leta 1969, tik preden sem dopolnil dvajset let.

Spet je prišla stevardesa, se usedla na sosednji sedež in vprašala, če se bolje počutim.

»V redu sem, hvala. Le malce otožen sem (It’s all right now, thank you. I only felt lonely, you know),« sem odgovoril in se nasmehnil.

»Well, I feel same way, same thing, once in a while. I know what you mean (Tudi jaz se včasih tako počutim. Dobro poznam ta občutek),« je kimaje odvrnila, vstala s sedeža in mi podarila pristen nasmešek. »I hope you’ll have a nice trip. Auf Wiedersehen! (Srečno pot! Nasvidenje!)«

»Auf Wiedersehen!« sem odzdravil.

Preteklo je že osemnajst let, a tisti travnik si še vedno lahko jasno prikličem v spomin. Gore, s katerih je med poletjem nabran prah sprala nekajdnevna ploha, so se intenzivno turkizno bleščale, oktobrski veter je tu in tam zavel v klasju visokih trav susuki, sredi ledeno modrega nebesnega svoda pa je lebdel dolg in ozek oblak. Če bi predolgo zrl v nebo, bi me pričele boleti oči. Čez travnik je zavel piš vetra, komaj oplazil njene lase ter izginil v gozdiču. Listi v krošnjah dreves so šelesteli in v daljavi se je slišal pasji lajež. Zdelo se je kot medel, oddaljen zvok z nekega drugega sveta. Razen tega ni bilo slišati ničesar. Za vse druge glasove sva bila gluha. Nikjer ni bilo nikogar, le dve rdeči ptici sta, kot bi ju nekaj splašilo,
s sredine travnika odleteli proti gozdiču. Med hojo mi je Naoko začela govoriti o vodnjaku.

Spomin je pravzaprav čudna zadeva. Ko sem bil takrat dejansko tam, se pokrajine skorajda nisem zavedal. Ni se mi zdela posebno izrazita, poleg tega pa si nisem mislil, da bi se je po osemnajstih letih lahko tako podrobno spominjal. Po pravici povedano mi je bilo takrat zanjo prav malo mar. Bil sem zatopljen v svoje misli, v misli na prelepo dekle, ki je hodilo poleg mene, v misli na naju, nato pa sem se zopet potopil v misel o samem sebi. To so bila leta, ko se je prav vse – vse, kar sem videl, vse, kar sem čutil, vse, o čemer sem razmišljal – vrnilo k meni kot bumerang. Poleg tega sem bil zaljubljen in ta ljubezen me je močno spravljala
v škripce. Okoliška pokrajina me torej sploh ni zanimala.

Zdaj pa je prva stvar, ki mi prihaja na misel, prav tisti travnik in pokrajina. Vonj trav, hladen vetrič, gorski grebeni, pasji lajež. To so stvari, ki mi najprej prihajajo na misel in jih vidim povsem jasno. Tako zelo so jasne, da se zdi, da bi se jih lahko dotaknil
z vsakim prstom roke, če bi jo le iztegnil. Vendar v tem prizoru ni videti nobene človeške figure. Nikjer žive duše. Ne Naoko ne mene. Le kam sva izginila, pomislim. In kako je to mogoče? Kako lahko izginejo prav stvari, ki se zdijo tako pomembne? Naoko, jaz in ves moj svet? Zdaj pa si ne morem priklicati
v spomin niti njenega obraza. Česar se spominjam, je samo pokrajina, brez žive duše.

Če si le vzamem čas, si v spomin prikličem njen obraz. Spomnim se majcenih, hladnih rok in ravnih, lepih las, mehkih ob dotiku. Spomnim se nežnega, lepo zaobljenega ušesnega mešička, pege prav pod njim in njenega kameljega plašča, ki ga je pozimi velikokrat nosila. Lahko se spomnim njenega načina zrenja v oči, medtem ko je kaj spraševala, in njenega tresočega se glasu, kadar je kaj pripomnila (kot bi ob močnem vetru govorila z oddaljenega hriba). Ti spomini se kopičijo drug za drugim in tako se njena podoba nato prikaže kar sama od sebe. Najprej se prikaže njen profil – najbrž zato, ker sva zmeraj hodila drug ob drugem. Vselej mi pride na misel njen profil. Zatem se obrne k meni, se nasmehne, malce nagne glavo, govori in me motri – kot bi poskušala uloviti senco ribe v bistrem dnu izvira.

Sicer pa potrebujem čas, da si njen obraz prikličem v spomin, in ta kratki čas se z leti vztrajno podaljšuje. Žalostno dejstvo, toda tako je. Na začetku sem potreboval le pet sekund, kasneje deset, trideset, zdaj pa potrebujem že celo minuto. Kot obris, ki vztrajno izginja v mraku in ki bo sčasoma verjetno potonil v temo. Tako se podoba Naoko in prostora, kjer je stala, mojemu spominu vztrajno odmika, kot se odmika tudi moja stoječa figura. Tako se pokrajina, tista oktobrska pokrajina s travnikom, kot kak simboličen prizor iz filma, edina spet in spet poraja v mojih mislih. In ta pokrajina tam trmasto vztraja in kliče. »Hej, zbudi se! Še vedno si tukaj, zbudi se, najdi razlog, da se prebudiš, razlog, zaradi katerega si še vedno tu!« Bolečine ni. Bolečine skorajda ni. Le votel glas, ki venomer kliče. Pa tudi ta bo sčasoma izbrisan, kot vse drugo.
V letalu Lufthanse na hamburškem letališču pa je klic močneje in dlje časa odzvanjal v moji glavi. Zbudi se! Razumi! Tu tiči razlog, zaradi katerega zdaj pišem to knjigo. Spadam v vrsto ljudi, ki stvari povsem razumejo šele, ko jih spravijo na papir.

Le o čem je takrat govorila?

Saj res, o vodnjaku sredi travnika. Nimam pojma, ali je ta vodnjak v resnici sploh obstajal ali je živel le v njeni domišljiji – kot kopica drugih stvari, ki so se tiste mračne dni pletle po njeni glavi. Potem ko je Naoko govorila o vodnjaku, si travniške pokrajine brez njega sploh nisem več znal predstavljati. Dejansko ga nisem nikoli videl, vendar se mi je vtisnil v spomin kot del pokrajine. Lahko ga celo prav podrobno opišem. Stoji prav tam, na meji, kjer se konča travnik in začne gozd. Kak meter široka luknja, ki se odpira v zemlji in ki jo spretno prekriva trava. Okrog nje ni ne ograje ne kakšnega višjega kamnitega robnika. Le odprtina, kot kakšna velika zevajoča usta. Zaradi vetra in dežja je kamen na notranji strani zbledel do čudno motno bele barve, skozi čas pa je tu in tam razpokal ali se odkrušil. Vidim celo martinčka, kako smukne med razpoke. Če bi se nagnil nad odprtino in pokukal vanjo, ne bi videl ničesar. Jasno mi je le, kako pošastno je globoka. Nepojmljivo globoka. In ta luknja je napolnjena s temino, kot da bi v njej zgostil vso temo tega sveta.

»Je resnično … resnično globok,« je s skrbno izbranimi besedami rekla Naoko. Včasih je govorila tako, da je v iskanju ustreznih izrazov zelo počasi, s preudarkom povedala, kar je želela. »Res je globok! Nihče pa zares ne ve, kje pravzaprav je. Mora biti tu nekje.«

Z obema rokama v žepih tvidastega plašča me je pogledala
in se nasmehnila v smislu ‘Res je!

»Potem mora biti pa prav nevarno,« sem rekel. »Ne samo da je globok, povrhu vsega še nihče ne ve, kje sploh je. Kdor bi padel vanj, mu ne bi bilo pomoči.«

»Najbrž res, ja. Fijuuuu, bum in konec!«

»Misliš, da se to v resnici dogaja?«

»Včasih se. Enkrat na dve ali tri leta. Ko nekdo izgine in ga vsi iščejo, pa ga nikoli ne najdejo. Potem ljudje iz okoliških krajev sklenejo, da je padel v luknjo.«

»Nič kaj lepa smrt,« sem rekel.

»Grozna smrt,« je rekla in z roko odstranila travnata semena s svojega plašča. »Ne bi bilo hudega, če bi si človek takoj zlomil tilnik in na mestu umrl, če pa bi si samo polomil noge, ne bi mogel narediti ničesar. Na vso moč bi kričal, vendar ga nihče ne bi slišal. Zavedal bi se, da ga ne morejo najti, povsod okrog bi gomazele stonoge in pajki, vsepovsod bi ležale bele kosti ljudi, ki so tam umrli pred njim, in bilo bi temno in vlažno. Nad sabo bi videl soj svetlobe, kot lebdečo luno pozimi. Na takem kraju bi počasi, počasi umiral.«

»Že ob sami misli na to se mi naježi koža,« sem rekel. »Ta vodnjak bi morali najti in okrog njega postaviti ograjo.«

»Toda saj ga nihče ne more najti, zato se nikar ne oddaljuj od poti.«

»Veš, da se ne bom.«

Naoko je iz žepa potegnila levo roko in zgrabila mojo. »Je že v redu, veš, nič ne skrbi. Četudi bi sredi noči na slepo tekal tod okoli, zagotovo ne bi padel vanj in dokler si z mano, tudi jaz ne bom.«

»Zagotovo?«

»Zagotovo!«

»Kako si lahko tako prepričana?«

»Pač sem. Preprosto vem,« je rekla in me še močneje stisnila za roko. Pot sva nadaljevala v tišini. »Te stvari pač vem. Nimajo nobene zveze z logiko, gre za intuicijo. Zdaj, ko sem tako tesno ob tebi, se prav ničesar ne bojim. Nobena slaba ali temna sila mi ne more do živega!«

»Torej je stvar preprosta – najbolje bo, da tako tudi ostane,« sem rekel.

»To … Misliš resno?«

»Seveda.«

Naoko se je zaustavila in ustavil sem se tudi jaz. Obe roki mi je polo­žila na ramena in se mi zazrla globoko v oči. Globoko v njenih zenicah se je oblikovala podoba temne, težke tekočine, ki se je čudno vrtinčila. Ta par prekrasnih zenic je bil nekaj časa uprt vame. Nato se je močno pretegnila ter svoje lice nežno naslonila na moje. To toplo in čudovito dejanje mi je za hip ustavilo bitje srca.

»Hvala,« je rekla.

»Ni za kaj,« sem odvrnil.

»Hvaležna sem ti za te besede, resnično,« je rekla z žalostnim nasmehom. »A žal je nemogoče.«

»Zakaj?«

»To ne gre, to je narobe, to …« je začela, a takoj spet utihnila ter nadaljevala pot v tišini. Vedel sem, da ji po glavi kroži nešteto misli, zato sem molče hodil poleg nje.

»To … ni prav, veš? Ne zate ne zame,« je po premoru nadaljevala.

»V kakšnem smislu?« sem tiho vprašal.

»Nemogoče je, da kdo stalno pazi na nekoga. Recimo … recimo, da bi se poročila in bi ti imel službo. Kako bi pazil name, ko bi bil v službi? Kdo bi pazil name, ko bi šel na službeno potovanje? Bi bila priklenjena nate do svoje smrti? Tukaj vsekakor ne moreva govoriti o enakosti. Lahko temu rečeš dober odnos? Nekega dne bi bil tega sit. Spraševal bi se, kaj si naredil iz svojega življenja, medtem ko vse življenje skrbiš za žensko. Tega res ne bi prenesla in s tem ne bi rešila svojih težav.«

»Saj ne boš vse življenje imela težav,« sem rekel in ji položil roko na hrbet. »Slej ko prej jih bo konec in takrat bova znova premislila, kako naprej in kaj storiti. Takrat boš morda ti pomagala meni. Življenja ne živimo po računovodski knjigi.
Če zdaj ti potrebuješ mene, je prav, da me izkoristiš. Ni tako? Zakaj razmišljaš tako ozko? Sprosti se. Ko se boš sprostila, bodo rešitve prišle same od sebe. Če se boš sprostila, bo tvoje telo postalo lažje.«

»Kako lahko to rečeš?« je vprašala s strašljivo hripavim glasom.

Ko sem jo zaslišal, sem se ustrašil, da sem izrekel kaj napač­­nega.

»Le kako?« je vprašala s pogledom, uperjenim naravnost v tla. »To, da bodo rešitve prišle same od sebe, če se bom sprostila, vem že sama. Prav nič mi ne koristi, če to poslušam še od tebe. Razumeš? Če bi se zdaj sprostila, bi moje telo preprosto razpadlo. Že od nekdaj živim tako in samo tako bom lahko živela še naprej. Ko se bom enkrat sprostila, ne bom našla poti nazaj. Razpadla bom … in se razblinila na vse strani. Zakaj ne moreš tega razumeti? Če ne razumeš tega, kako lahko potem sploh govoriš o mojih težavah?«

Molčal sem.

»Imam večje težave, kot si misliš. Temnejše … hladnejše … Zakaj si takrat spal z mano? Zakaj me nisi pustil pri miru?«

Hodila sva v strašljivi tišini borovega gozda. Po stezi so razmetana ležala izsušena trupelca konec poletja poginulih škržatov in pokala pod najinimi podplati. Kot bi nekaj iskala, sva s pogledom v tla počasi nadaljevala pot po borovem gozdiču.

»Oprosti,« je rekla in me nežno prijela za roko. Nekajkrat je zmajala z glavo. »Nisem te hotela prizadeti. Ne ženi si k srcu. Oprosti. Le sama nase sem jezna.«

»Mislim, da te še ne razumem povsem,« sem rekel. »Nisem dovolj bister in poleg tega potrebujem čas. Če si ga bom vzel, sem prepričan, da te bom razumel bolje kot kdorkoli.«

Ustavila sva se in prisluhnila tišini. S prednjega dela čevljev sem odstranil ostanke škržatov in borovih storžev ter se skozi veje borovcev zagledal v nebo. Naoko je obe roki vtaknila v žepe plašča in s srepim pogledom razmišljala.

»Hej, Tōru, me imaš rad?«

»Seveda,« sem odgovoril.

»Te torej lahko prosim za dve uslugi?«

»Tudi tri, če hočeš.«

Zasmejala se je in pokimala. »Dve bosta zadostovali. Najprej si želim, da bi se zavedal, kako zelo sem ti hvaležna, da si prišel sem. Resnično sem vesela in … edino to mi lahko pomaga. Res mislim tako, četudi ti tega nisem dala vedeti.«

»Še bom prišel,« sem odvrnil. »In druga stvar?«

»Želim si, da bi si me zapomnil za vedno. To, da obstajam in da sem nekoč takole stala ob tebi.«

»Veš, da tega ne bom nikoli pozabil,« sem odgovoril.

Ne da bi rekla karkoli, je zopet nadaljevala pot. Jesenska svetloba, ki je prodirala skozi krošnje dreves, je migetaje plesala na ramenih njenega plašča. Znova se je zaslišal lajež in zdelo se je, da se približuje. Naoko je stopila iz gozda, se povzpela na nekakšen hribček in se spustila po klancu navzdol. Dva ali tri korake zadaj sem ji sledil.

»Pridi sem! Tam nekje mora biti vodnjak,« sem ji zaklical. Ustavila se je, se nasmehnila ter me nežno prijela za laket. Preostanek poti sva hodila drug ob drugem.

»Me zares ne boš nikoli pozabil?« je vprašala s tihim, šepetajočim glasom.

»Nikoli te ne bom pozabil,« sem odvrnil. »Nikoli te ne bi mogel pozabiti.«

A moji spomini, ne glede na obljube, vztrajno bledijo in dejansko je že precej pozabljenega. Včasih, kadar o teh spominih pišem, postanem nemiren. Bojim se, da bodo najpomembnejše stvari mojega življenja kmalu pozabljene. Bojim se, da znotraj mene obstaja nekakšna temna ropotarnica, kjer so spravljeni vsi dragoceni spomini, ki pa se bodo sčasoma spremenili v mehko blato …

Naj bo kakorkoli, ti spomini so zdaj vse, kar imam. Nepopolne, že zbledele in tiste, ki postopno bledijo, stiskam k sebi in jih predajam na papir kot človek, shiran do kosti. Edino tako lahko izpolnim obljubo, ki sem jo dal Naoko.

Dolgo tega, ko sem bil še mlad in so bili spomini še kristalno jasni, sem nekajkrat poskušal pisati o Naoko, a mi nikoli ni uspelo spisati niti vrstice. Vedel sem, da bi se po prvi, ki bi jo napisal, druge same od sebe zlile na papir, vendar se to ni nikoli zgodilo. Kot takrat, ko je vse preveč jasno in sploh ne veš, kje bi začel. Kot zemljevid, ki je preveč natančen, da bi našel tisto, kar želiš. Toda zdaj razumem. Končno, si mislim, prazno posodo pisanja sem lahko napolnil le z nepopolnimi spomini in nepopolnimi podobami. Mislim, da sem s tem, ko so spomini nanjo vse bolj bledeli, Naoko vedno bolj razumel. Vedno bolje sem razumel, zakaj me je vsakokrat rotila, naj je nikar ne pozabim. Tudi Naoko je dobro vedela. Zavedala se je, da bodo spomini sčasoma izginili, in prav zato me je tudi prosila: »Nikoli me ne pozabi. Zapomni si, da sem obstajala.«

Ko se tega spomnim, postanem neizmerno otožen. Takrat se namreč zavem, da me Naoko ni nikoli zares ljubila.

2.

Davno tega, pred dobrimi dvajsetimi leti, sem stanoval v študentskem domu. Bilo mi je osemnajst let in pravkar sem postal bruc. Tokia nisem poznal in prvič v življenju sem zaživel na svoje, zato so mi skrbni starši uredili bivanje v domu. V ponudbo so bili vključeni vsi obroki, oprem­ljen je bil z različnimi ugodnostmi – skratka, bil je dom, v katerem se je lahko znašel tudi osemnajstletni fant, ki se prvič v življenju sooča z realnim svetom. Seveda so pri izbiri veliko vlogo igrali tudi stroški. Dom je bil v primerjavi s stanovanjem precej cenejši, jaz pa sem bil le s posteljo in namizno lučko popolnoma zadovoljen. Sam bi sicer raje najel stanovanje, kjer bi mirno užival samsko življenje, vendar to do staršev, ki so že tako plačali vpis na univerzo in letno šolnino ter mi krili mesečne stroške, ne bi bilo pošteno. Poleg tega mi je bilo popolnoma vseeno, kje živim.

Dom je stal na hribu s prečudovitim pogledom na mesto. Kraj je bil prostran, obdan z betonskim obzidjem. Prav pred vhodom se je v nebo vzpenjalo mogočno drevo keyaki, ki je bojda štelo okrog stopetdeset let. Če si stopil prav ob njegovo vznožje in pogledal v nebo, ga zaradi zeleno obarvanih, gostih listov sploh nisi mogel videti.

Betonski pločnik, ki se je vil okoli drevesa, je prečkal dvorišče v dolgi ravni črti. Na vsaki strani dvorišča sta si vzporedno stali dve dvonadstropni železobetonski stavbi z neštetimi okni, ki sta bili videti kot nekdanji zapor, preurejen v stanovanja, ali morda stanovanja, preurejena v zapor. Ampak nista se zdeli ne umazani ne mračni. Iz odprtih oken se je slišala radijska glasba, zavese pa so bile povsod enake krem barve, barve, ki na soncu najmanj obledi.

Pločnik je vodil naravnost proti enonadstropnemu glavnemu poslop­ju. V pritličju sta bili jedilnica in velika skupna kopalnica, v prvem nadstropju pa dvorana in nekaj sejnih sob ter sob za goste, za katere nikoli nisem vedel, čému pravzaprav služijo. Poleg glavne stavbe je stal tretji dvonadstropni študentski dom. Dvorišče je bilo široko, na zeleni trati pa so se od časa do časa, odbijajoč sončno svetlobo, vrteli škropilci. Za glavno stavbo so bila igrišče za bejzbol, igrišče za nogomet ter šest igrišč za tenis. Na voljo si imel vse, kar si želel.

V zvezi z domom je obstajal le en samcat problem: njegov politični priokus. Upravljala ga je sumljiva ustanova z desničarjem na čelu in ta način upravljanja – to je seveda le moje mnenje – je bil precej dvomljive narave. Stvar ti je postala približno jasna, ko si prebiral brošure za bruce o pravilih vedenja v domu. Pravi duh doma naj bi se namreč kazal v »prizadevanju za vzgajanje človeških virov, ki bodo stregli narodu prek naj­višjih temeljev izobrazbe«, in mnogi ‘finančniki’ so v skladu s tem načelom prispevali svoje premoženje za gradnjo tega kompleksa. To je bila uradna različica, tisto, kar pa se je dogajalo v resnici, je bilo precej zavito v meglo in tega ni zagotovo vedel nihče. Nekateri so trdili, da gre za utajo davkov, drugi, da gre za reklamno potezo samih donatorjev, po mnenju tretjih pa je bila gradnja doma odlična krinka za prevaro javnosti glede nepremičninskega večinskega deleža. Vsekakor je bilo očitno, da gre za neko ‘tajno’ skupino. Znotraj študentskih skupin se je formirala skupina ‘elite’ s posebnimi privilegiji. Sicer o tem nisem vedel dosti, a sestajali naj bi se nekajkrat mesečno ter imeli nekakšne ‘študijske’ sestanke, članom te skupine pa je bila po študiju služba zagotovljena. Ne morem soditi, kaj od tega je resnično in kaj ne, vsem govoricam pa je bilo skupno to, da ‘se dogajajo sumljive reči’.

V tem sum zbujajočem domu sem prebival od pomladi 1968 do pomladi 1970, in še danes ne vem, zakaj sem tam vztrajal celi dve leti. Res pa je, da z vidika vsakdanjega življenja ni bilo čutiti nobenega levičarskega ali desničarskega pridiha in tudi česarkoli drugega ne.

Vsakdanjik v domu se je pričel slovesno, z dvigovanjem nacionalne zastave. Kajpak skupaj s prepevanjem nacionalne himne. Kot je nemogo­ča ločitev športnih novic od tekme, sta prav tako neločljivi nacionalna himna in nacionalna zastava. Drog za zastavo je stal sredi dvorišča, tako da ga je bilo mogoče videti prav z vsakega okna vseh treh stavb.

Za dvigovanje zastave je bil zadolžen hišnik vzhodne stavbe, te, kjer sem bival jaz. Bil je visok mož ostrega pogleda, star okrog šestdeset let. Med togimi lasmi je že bilo opaziti nekaj belih in na gubah od sonca ožganega vratu se je kazala sled dolge ureznine. Govorilo se je, da je bil član vojaške šole Nakano, vendar tudi tega ni nihče vedel zagotovo. Poleg njega je stal študent, ki se je vedel kot njegov asistent. Nihče ga ni poznal. Bil je na kratko obrit in vedno je nosil študentsko uniformo. Nisem vedel ne njegovega imena ne kje živi. Nikoli ga nisem videl ne v jedilnici ne v kopalnici. Sčasoma sem že podvomil, da sploh je študent, toda glede na uniformo, ki jo je nosil, ni bilo druge razlage. V primerjavi z ‘Gospodom Nakano’ je bil ‘Uniforma’ majhne rasti, rahlo zavaljen in bled. Ta čudaška dvojica je vsako jutro ob šestih na dvorišču študentskega doma dvignila zastavo Vzhajajočega sonca.

Ko sem prišel v dom, me je nenavadnost tega patriotskega rituala spodbudila k temu, da sem ob tej uri dejansko vstal. Točno ob času, ko je zapiskal signal za šesto uro, sta se oba prikazala na dvorišču. Uniforma je bil seveda oblečen v uniformo, skupaj s črnimi usnjenimi čevlji, Gospod Nakano pa je bil v puloverju in belih supergah. Uniforma je nosil lahko leseno škatlo, Gospod Nakano pa prenosni kasetar Sony, ki ga je postavil ob drog zastave. Uniforma je odprl škatlo s skrbno zloženo zastavo, ki jo je s skrajno spoštljivostjo predal Gospodu Nakanu. Ta je zastavo privezal, Uniforma pa je prižgal kasetar.

Državna himna.

Zastava je začela drseti po drogu navzgor.

»… ko bo prod zrasel v mogočne skale …« se je zaslišalo, ko je bila zastava že na pol poti, in ob »… in jih bo prekril mah …« je dosegla vrh. Takrat sta se oba zravnala ter jo pogledala na način ‘Pazi nase!’ Kadar je bilo nebo jasno in je zapihal veter, je bil to precej zanimiv prizor.

Zvečer je spuščanje zastave potekalo podobno, na spoštljivo ritualen način, le v obratnem vrstnem redu. Zastava je zdrsela navzdol in spravila sta jo v škatlo. Ponoči pač ni plapolala.

Nikoli mi ni bilo jasno, zakaj čez noč zastava ne plapola. Narod obstaja tudi ponoči, poleg tega pa ponoči ogromno ljudi tudi dela. Gradite­lji železnic, vozniki taksijev, hostese v barih, dežurni gasilci in varnostniki – ni se mi zdelo pošteno, da je ljudem, ki so zaposleni v nočnem času, zaščitništvo zastave odvzeto. Očitno to ni bilo tako pomembno vprašanje in se nihče ni zares poglabljal vanj. Le jaz, pa še to je bila le misel, ki me je spreletela in se z njo nisem resnično ukvarjal.

Po pravilih študentskega doma so si bruci in študenti drugih letnikov sobe delili, študenti tretjih in četrtih pa so bili nastanjeni v enoposteljnih sobah. Dvoposteljne so bile malo ožje in daljše od standardnih sob s šestimi tatamiji, na zadnji steni je bilo okno z aluminijastim okvirjem, pred njim pa dve, vsaksebi obrnjeni študijski mizi s stoloma. Levo od vrat je stal železen pograd. Pohištvo je bilo izjemno preprosto in čvrsto. Poleg postelje in mize sta med pohištvo sodili še dve omarici, mizica za kavo ter nekaj vgrajenih polic. Še najbolj naklonjenemu opazovalcu bi se prostor le stežka zdel poetičen. V večini sob so se po policah vrstili radiji, sušilci za lase, termovke in električne posode, instant kava ter čajne vrečke, sladkor v kockah in posode za instant rezance ramen ter različna preprosta posoda. Na zidovih iz mavca so viseli posterji iz revij in ukradeni reklamni plakati za porno filme. Vmes se je znašel tudi plakat dveh naskakujočih se prašičev, ampak to je bila izjema, saj je bila večina sob polna posterjev golih žensk in mladih pevk ter fotografij igralk. Police nad mizami so bile polne učbenikov, slovarjev, najrazličnejše literature in podobnega.

Ker so v sobah prebivali izključno moški, so bile temu primerno groz­ljivo zanemarjene. Na dnu košev za smeti so prilepljeni ležali plesnivi olupki mandarin, v pločevinkah, namenjenih za pepelnike, je ležala desetcentimetrska gomila cigaretnih ogorkov, ki so jo ob še vedno kadečem se dimu pogasili s curkom kave ali piva in je zato oddajala kiselkast vonj. Vsa posoda je bila črnikasta in povsod prekrita z nekakšno nedoločljivo snovjo, po tleh pa so ležali razmetani celofanski ovoji, pločevinke piva, najrazličnejši pokrovčki ter druga svinjarija. Nikomur še na misel ni prišlo, da bi vse skupaj kdaj pometel in vrgel v koš. Ob najmanjši sapici se je dvignil cel oblak prahu. Vse sobe so oddajale strašanski smrad, ki se je od ene do druge nekoliko razlikoval, bistveni elementi pa so bili povsod enaki: znoj, telesni vonj in vonj smeti. Umazano perilo so odme­tavali pod postelje in ker ni bilo nikogar, ki bi posteljnino redno sušil, so tudi te oddajale neznosen smrad, prežet z znojem. Še danes se mi zdi neverjetno, da v tistem kaosu ni izbruhnila kakšna epidemija.

V primerjavi s tem je bila moja soba sterilna kot v mrtvašnici. Na tleh ni bilo niti sledu prahu, stekla na oknih so bila brez najmanjšega madeža, futona sta bila presušena enkrat na teden, pisala so bila vestno spravljena v stojalu in celo zavese so bile oprane enkrat na mesec. Moj sostanovalec je bil bolestno nagnjen k čistoči. Ko sem drugim povedal glede zaves, mi nihče sploh ni verjel, do takrat namreč niso vedeli niti tega, da je zavese mogoče oprati. Prepričani so bili, da so poltrajen doda­tek oknom. »Ta tip je pravi čudak,« so govorili in od takrat naprej so ga imenovali Naci ali Jurišnik.

V moji sobi ni bilo niti plakatov. Namesto teh je na steni visela fotografija amsterdamskega kanala. Ko sem nekoč obesil sliko gole ženske, je prišel Jurišnik in rekel: »Hej, Tōru, takih plakatov ne maram preveč,« ga odtrgal ter na isto mesto obesil amsterdamski kanal. Ker tudi jaz nisem čutil prevelike potrebe po sliki, nisem izrecno ugovarjal. Ko so prijatelji prihajali v sobo, so presenečeno spraševali: »Kaj hudiča, pa je to?« »Jurišnik ob pogledu nanj masturbira,« sem odgovoril. Čeprav je bilo mišljeno kot šala, so temu vsi verjeli, in sčasoma sem začel verjeti še sam.

Sočustvovali so z mano, ker sem ga dobil za sostanovalca, jaz pa se glede tega nisem dosti vznemirjal. Pravzaprav mi ni bilo hudega – dokler sem vsaj približno vzdrževal čistočo, me je pustil pri miru. Čiščenje je bila njegova domena, s čimer mi je omogočal precej lagodno življenje. Futone je sušil on in prav tako je bil on tisti, ki je odnašal smeti. Kadar sem bil preveč zaposlen in že nekaj dni nisem stopil v kopalnico, mi je svetoval, naj se umijem, ker že zaudarjam, in ko se mu je zdel pravi čas, me je napotil k brivcu na britje in striženje dlak v nosu. Motil me je le njegov način izganjanja insektov, saj je ob eni sami žuželki, ki jo je opazil, razpršil po sobi cel oblak insekticida, jaz pa sem si moral poiskati zatočišče v sosednjem svinjaku.

Jurišnik je obiskoval državno univerzo, njegov glavni predmet pa je bila geografija.

»Jaz se učim o zem… zem… zemljevidih, veš,« je rekel, ko sva se prvič srečala.

»So ti všeč zemljevidi?« sem vprašal.

»Aha! Ko bom končal univerzo, bom šel delat na Nacionalni geografski inštitut in bom izdeloval zem… zem… zemljevide.«

Spet sem občudujoče pomislil, koliko različnih vrst ljudi je na tem svetu in koliko pisanih želja in ciljev imajo. To je bila prva stvar, ki me je navdala z občudovanjem, odkar sem prišel v Tokio. Gotovo ni veliko ljudi, ki si strastno želijo izdelovati zemljevide – saj veliko jih niti ne potrebujemo – sploh pa, če bi jih bilo preveč, bi bili v težavah. Bilo pa je nenavadno, da je človek, ki si je želel delati za Nacionalni geografski inštitut, vsakič, ko je nameraval izgovoriti besedo zemljevid, zajecljal. Glede njegovega jecljanja ni bilo pravil, kadar pa je prišlo do besede ‘zemljevid’, je obstajala stoodstotna gotovost.

»Kaj pa je tv… tvoj glavni predmet?« je vprašal.

»Drama,« sem odgovoril.

»Pišete igre?«

»Ne, ne, beremo scenarije in jih preučujemo. Racina, Ionesca, Shakespeara in podobno.«

Slišal je samo za Shakespeara, drugih pa ne pozna, je povedal. Tudi jaz nisem slišal zanje, njihova imena sem videl na skriptah s predavanj.

»So ti drame tako všeč?« je vprašal.

»Ne prav posebno.«

Odgovor ga je povsem zmedel in kadar je bil zmeden, je začel jecljati, zato me je prevzel občutek krivde.

»Zame to sploh ni pomembno, veš,« sem pojasnil, »lahko bi izbral etnologijo ali zgodovino Azije. Slučajno sem pač pristal na drami,« sem rekel, a mislim, da ga nisem prepričal.

»Ne razumem,« je dejal s takim izrazom, kot da me resnično ni razumel. »Jaz se o zem… zem… zemljevidih učim zato, ker so mi zem… zem… zemljevidi všeč. Zato sem si prizadeval priti na Tokijsko univerzo in dobiti štipendijo. Pri tebi pa je stvar drugačna …«

Njegova razlaga se je zdela bolj smiselna kot moja, zato sem raje odnehal s pojasnili. Nato sva vlekla vžigalice za pograd. Dobil je gornjo posteljo, jaz pa spodnjo.

Njegova najljubša oblačila so bila bela srajca, črne hlače ter mornarsko moder pulover. Bil je na kratko obrit, visoke rasti, z izbočenimi čeljustmi, na predavanjih pa je zmeraj nosil univerzitetno uniformo. K uniformi so spadali še črni čevlji ter črna aktovka. Na zunaj je bil videti kot tipičen desničarski študent, zato so ga vsi naokoli klicali Jurišnik, dejansko pa se sploh ni zanimal za politiko. Uniformo je nosil le zato, ker se ni hotel ubadati s tem, kaj bo oblekel. Njegovo zanimanje je bilo omejeno na vrsto dogodkov, kot sta sprememba obalnega pasu ali dokončana gradnja železniškega tunela. Ko je stekel pogovor v tej smeri, je bil neustavljiv in je lahko govoril ure in ure, dokler nisi pobegnil ali zraven zaspal.

Vsako jutro ob šestih, ob državni himni, je zazvonila budilka, ki ga je spravila pokonci. Slovesen ritual dvigovanja zastave tako vsaj ni bil brez vsakršnega pomena. Zatem se je oblekel in se šel umit v umivalnico. Umil si je le obraz, kar pa je trajalo celo večnost. Kot bi si izruval zobe drugega za drugim in vsakega posebej temeljito skrtačil. Ko se je vrnil, je z glasnim stresanjem zravnal gube na brisači, jo dal sušit na radiator ter vrnil milo in zobno ščetko na polico. Nato je prižgal radio in pričel jutranjo radijsko telovadbo.

Jaz sem vstajal okrog osmih, saj sem večino večerov bral pozno v noč in tako me iz trdnega spanca nista predramila ne njegovo glasno vstajanje ne radio. Ko pa je pri telovadbi prišel do dela, ki vključuje skakanje, sem bil v trenutku pokonci. Vsakič, ko je ob skoku priletel na tla – in to so bili resnično visoki skoki –
se je zatresel cel pograd. Zdržal sem natanko tri dni, saj sem se zavedal, da skupno življenje zahteva prilagajanja, četrti dan pa sem sklenil, da tako ne gre več naprej.

»Oprosti, toda ne bi morda telovadil na strehi ali kod drugod?« sem rekel. »Ne morem spati.«

»Saj je ura že pol sedmih,« je presenečeno rekel.

»Vem, da je pol sedmih! Ne vem, kako bi ti pojasnil, vendar je zame to še čas za spanje.«

»Na strehi ne bo šlo, ker bi se razburjali tisti, ki stanujejo spodaj, ta soba pa je ravno nad shrambo.«

»Pa pojdi na dvorišče. Telovadi na travniku.«

»Tudi to ne bo šlo. Ni… nimam prenosnega radia, na dvorišču pa ga ne morem priključiti na elektriko. Brez glasbene spremljave pa ne morem telovaditi.«

Res je bil njegov radio prava stara šara, ki ni delala na baterije. Sam sem sicer imel prenosni radio, a je lovil le FM frekvence in si lahko poslušal le glasbo. Ojoj, sem pomislil.

»Skleniva kompromis,« sem dejal. »Lahko telovadiš, vendar boš opustil skakanje, ker je resnično hrupno. Se strinjaš?«

»Ska… skakanje?« je prestrašeno vprašal. »Kakšno skakanje?«

»Skakanje kot skakanje. Poskakovanje gor in dol.«

»Saj tega ne počnem.«

V glavi me je zabolelo. Bil sem že na tem, da se predam, a sem kljub temu vztrajal pri svojem in medtem ko sem pel najbolj znano melodijo programa NHK, začel poskakovati.

»Mislil sem na to, saj to počneš, mar ne?«

»A, ti tisto. Najbrž res. Nisem se za… zavedal.«

»Torej,« sem rekel in se usedel na rob postelje, »želim,
da izpustiš ta del, vse drugo lahko pretrpim. Izogibaj se skakanju in me pusti spati.«

»Ne bo šlo,« je povedal iskreno, »ničesar ne morem izpustiti. Že deset let vsak dan počnem isto in ko enkrat začnem, telovadim avtomatično. Če bom kaj izpustil, se mi bo podrl v… ves sistem.«

Ostal sem brez besed. Kaj, zaboga, bi sploh lahko rekel? Najlažje bi bilo, da bi ob prvi priložnosti, ko ga ne bi bilo v sobi, vrgel njegov nadležni radio skozi okno, toda s tem bi dregnil v sršenje gnezdo. Jurišnik je bil namreč človek, ki je na svojo lastnino pazil kot na punčico svojega očesa. Brez besed sem sedel na postelji in zrl v prazno, on pa me je smeh­ljaje se tolažil.

»Tō… Tōru, kaj pa če bi se mi pri telovadbi pridružil?« je vprašal, nato pa odšel na zajtrk.

Prevedla Nika Cejan

Sanje ROMAN
352 strani
Izkaznica knjige

broširana vezava
ISBN: 9789612741518
cena z DDV: 14,99 EUR

Na voljo v spletni knjigarni Sanje