Gerard Donovan: Julius Winsome

Tisti, ki živijo najdlje, in oni, ki umro prvi, izgubijo isto: vse, čemur se odrečejo, je zdajšnjost, kajti to je vse, kar človek ima.

Mark Avrelij


Prvi del
30. oktober‒2. november


1

Verjamem, da sem slišal tisti strel.

Bil je hladen popoldan proti koncu oktobra, v svoji brunarici sem sedel v naslanjaču ob peči na drva in bral. Po teh gozdovih se potika veliko mož s puškami, večidel dovolj daleč od naseljenih območij, njihovi streli pršijo v nebo kakor poper, sploh na prvi dan lovske sezone, ko tisti iz Fort Kenta in manjših mest pridejo semkaj z dolgimi puškami v tovornjakih lovit jelenjad in medvede.

Vendar pa se je kovinski pok, ki se je razlegel po gozdu, zdel veliko bližji, manj kot poldrugi kilometer stran, če je bil to resnično zvok krogle, ki ga je ubila; povedano po pravici: od takrat naprej sem si tolikokrat domišljal, da sem ga slišal, si tolikokrat zavrtel trak tistih trenutkov, da ne zmorem več razlikovati med resničnim zvokom puške in fantomskim v svojih mislih.

To je bilo pa blizu, sem dejal in odprl peč, naložil še eno poleno in jo nato zaprl, še preden bi se mogel iz nje izviti dim in zapolniti sobo.

Večina lovcev, celo začetniki, se je zadrževala v odprtih gozdovih naprej proti zahodu, v gozdovih Severnega Maina in proti kanadski meji, toda dobra puška nese daleč, in če ni zidov ter cest, utegne biti ugibanje razdalje težavno.

In vendar je odjeknil preblizu. Prekaljeni lovci so vedeli, kje živim in kje v teh gozdovih so druge brunarice, nekatere na odprtem, druge skrite. Vedeli so, da ne smejo prožiti orožja, da bo krogle neslo, dokler ne bodo ob kaj zadele.

Ogenj je bil živahen in moje noge tople, prebral sem kratko zgodbo Čehova, v kateri dekle ne more spati, dojenček pa ne prenehati jokati, in vanjo sem bil tako zatopljen, da še opazil nisem, da mojega psa ni nikjer. Pred nekaj minutami sem ga spustil ven in zanj ni bilo nič nenavadnega, če je odtaval, čeprav se je večinoma mudil slabih sto metrov od brunarice, znotraj obsežnega obroča, ki je bil njegovo ozemlje, njegova last.

Stopil sem k vratom in ga poklical, znova pomislil, da je bil tisti zvok malce preblizu hiše, šel čez deset minut še enkrat pogledat in psa še vedno nisem našel, ni se odzval na moje klice, vsakič glasnejše, in ko sem se sprehodil do obronka gozda ter zažvižgal, k ustom prislonil dlani in zavpil, ni bilo o njem ne duha ne sluha, nobene rjave postavice, ki bi iz podrasti šinila proti meni, kot je naredil vsakič, ko sem ga poklical.

Veter je bil hladen; zaprl sem vrata in na tla položil brisačo, ki naj bi zadržala prepih. Potem sem storil nekaj, kar v zimskih mesecih storim le poredkoma: pogledal sem na uro.

Bilo je štiri minute čez tretjo.


2 

November prispe v Severni Maine s hladnim vetrom iz Kanade, ki nerazredčen zareže skozi mršav gozd, rečne brežine in pobočja gričev pa zastre s snegom. Tu gori je samotno, ne le jeseni in pozimi, temveč vseskozi – vreme sivo in neusmiljeno, širjave prostrane in neusmiljene, tisti severnik pa brez usmiljenja prepiha sleherni kotiček; včasih iz tvojih stavkov iztrese cele zloge.

Odraščal sem v teh gozdovih, na tej gozdnati zemlji zahodnih obrobij Doline sv. Janeza, ki meji na kanadsko provinco Novi Brunswick ter se razteza vzdolž bregov in južno od Reke sv. Janeza z njenimi valovitimi hribi in neznatnimi, odmaknjenimi zaselki. Moj ded je bil, tako kot moja mati, francoski Akadijec, ki je iz meni neznanih vzgibov zgradil brunarico kilometre proč od Francozov, na gozdnatem zemljišču nedaleč od tam, kjer se na zahodu doline začnejo širiti razsežni gozdovi. V tistih časih je bila celo bolj odmaknjena kot zdaj, in to je bilo tolikanj bolj nenavadno, ker so se ti ljudje držali skupaj: večina njih, ki so živeli v teh zaselkih, je bila potomcev francoskih Akadijcev, ki so jih Britanci leta 1755 izgnali iz Nove Škotske. Nekateri so se podali na jug, v Louisiano, preostali so se nazadnje preselili v Severni Maine, tí ljudje skrajnosti, je dejal moj oče, ljudje skrajnega juga in severa.

To je bilo nenavadno tudi zaradi zim. Brunarico je postavil na slabem hektaru krčevine, z gozdovi vsenaokrog, moj oče pa ji je dodal prostoren skedenj, večji od hiške, v katerem je hranil orodje in tovornjak in vse, kar je krhko in se zlahka izgubi, kar na prostem ne bi preživelo šestih zimskih mesecev. Gozdovi, ki so obkrožali hišo, so bili mešani, iz iglavcev in listavcev – borovcev, hrastov, jelk, pritlikavih kanadskih čug, javorov – tako da se je tedaj, ko je listje orumenelo in zatem temno zarjavelo, zdelo, kot da so gozdovi okrog brunarice stopili korak nazaj, se po kosih umikali, in ko je prispel september, so se luščili kakor poroženela koža, ob prihodu oktobra pa je po gozdnih tleh ležalo rumeno kodranje, ki ga je odpihnilo v november.

Brunarica je izvirala iz materine, francoske veje družine, oče je bil namreč Anglež, jaz pa sem jo od nje podedoval prek njega. Če bi to videl, ne bi verjel, mi je rekel, češ da je bila dolina kakor valovita osrednja Anglija, govorica, ki je odzvanjala v teh hribih, pa je bila francoska, ne angleška. To je bila še ena nenavadna odločitev, da se je namreč Akadijka poročila z Angležem, toda bila je samosvoja ženska, mi je bilo rečeno, sploh pa to niso bili ljudje, ki bi jim lahko govoril, kaj naj delajo.

Brunarica se staplja z gozdovi – ali pa gozdovi z njo. V enem trenutku v gozdu prestopiš vejo in že z naslednjim korakom stopiš na verando, zato moraš biti previden. V teh gozdovih živi veliko mož, ki niso mogli živeti nikjer drugje; živijo sami in so občutljivi za sleherno žalitev, ki bi jim jo utegnil nameniti, zato se je najbolje držati vljudnostnih fraz, še bolje pa je, če jim sploh nimaš česa reči. Pridejo na sever in čakajo, da se jim izteče življenje, ali pa so tukaj že od samega začetka in so iz istega razloga ostali. Taki možje živijo na koncu vseh dolgih kolovozov na svetu, in s tem, ko dosežejo kraj, kakršen je ta, jim zmanjka dežele, v kateri ne morejo živeti. Nimajo druge izbire, kot da gradijo, in tako se celo tukaj umaknejo, kolikor se le da, v mrakobne sence drevja. Živel sem daleč od najbližjega med njimi, prve brunarice so bile pet kilometrov zahodno in severno od mene.

Poleti sem na robu krčevine skrbel za cvetlične gredice – bilo jih je za kakih devet metrov v dolžino in meter v širino – zapolnjene s kapucinkami, z mesečki, lilijami in naprstci, in vsako leto sem majhno trato obogatil s semensko travo, da se je poleti razrasla v toplo zeleno preprogo, po kateri sem se lahko zleknil in vonjal cvetje in okušal sinjino neba. Toda tokrat je zima prispela pozno; velik del oktobra smo imeli nenavaden, toplejši južni veter, in nekatere cvetlice so bile še vedno žive in vonjáve, čeravno je bil njihov čas že zdavnaj mimo. Prekril sem jih s črnimi plastičnimi vrečami, ki sem jih razgrnil, da so bile kakor šotorčki na koléh, da jih bom obdržal pri življenju še skozi kako noč zmrzali, v upanju, da bom še za teden dni ohranil njihove barve in tako skrajšal sive mesece pred seboj. Poleti so mi poživljale življenje in hotel sem jim pomagati. Toda v zadnjih nekaj dneh so se temperature spustile in kmalu se bodo tudi te preživelke umaknile, v prsti bodo našle zavetje in pod primežem hude zime spale v svojem semenju.

Če ne štejem psa, sem živel sam, kajti nikdar se nisem poročil, čeprav mislim, da sem se temu enkrat približal, in tako so bile celo tišine samo moje. To je bil dom, zgrajen okrog tišin: moj oče je bil zavzet bralec in od peči so se vzdolž sten raztezale dolge knjižne police, iz dnevne sobe naprej do kuhinje v ozadju ter desno in levo proti obema spalnicama, štiri vrste visoke, in nosile sleherno knjigo, ki jo je bil kdaj kupil ali bral, kar je bilo eno in isto, kajti oče je dejansko prebral vse. Tako me je obkrožalo 3282 knjig, vezanih v usnje, prvih izdaj in mehko vezanih, vseh v dobrem stanju, razvrščenih po abecednem redu in zabeleženih v sezname, spisane z nalivnim peresom. Ker so knjige obdajale celotno brunarico – in ker so bile nekatere sobe temnejše in hladnejše od drugih, kajti bile so daleč stran od peči – so bili v njej tudi topli in hladni romani. Mnogi od hladnih so bili dela avtorjev, katerih priimki so se začenjali s črkami od J do M, torej so pisci, kot so Johnson in Joyce, Malory in Owen, prebivali zadaj, blizu spalnice. Oče jim je pravil aleksandrijska postojanka v Mainu, po starogrški knjižnici, in ko se je vrnil z dela, mu ni bilo nič ljubše kot obesiti nogavice pred peč, da se je iz njih razkadila para, ter se v debelem puloverju med kajenjem pipe obrniti k meni in me zaprositi za kako knjigo; spominjal sem se hladnih strani v svojih dlaneh, tega, kako sem očetu nosil knjigo, ki se mu je je zahotelo, in opazoval, kako se ob ognju greje pod njegovimi očmi, ko pa je končal, sem toplo knjigo odnesel na njeno polico in jo vložil na njen prostor, zdaj že teže, kajti na toplem se je malce odebelila.

Čeprav je od njegove smrti minilo že dvajset let, sem še vedno hranil romane in potopise, drame in kratke zgodbe, vse, kot jih je zapustil, vse, kar je bil in kar je vedel, je bilo še naprej okrog mene.

Popoldne tistega ponedeljka sem vzel knjigo, da bi bral, neke ruske zgodbe, in ko sem eno dokončal, sem napel oči in pogledal skozi okno. Psa še vedno ni bilo.

Vnovič ura: dvajset minut čez tretjo. 


Stopil sem na jaso in zavpil.

Hobbes!

Upal sem, da ga bom zagledal priteči za seboj, nemara šiniti iz tovornjaka, v katerem je podnevi pogosto spal na sedežu in kjer je vetrobran iz zbrane sončne svetlobe ustvaril steklenjak, vendar ga niso privedli niti novi trije klici. Da bi misli usmeril proč od njega, sem s skladovnice vzel še nekaj polen in jih položil k vratom. V želodcu se mi je narahlo tkal vozlič in tam obvisel, četudi se nisem zmenil zanj ter sem si s polic izbral novo knjigo in sedel k oknu. Esej Alexandra Popa v prvi izdaji, založeni leta 1757 v Londonu, eden od desetih izvodov, vezanih v pravo usnje, s kataložno kartico na notranji strani ovitka. Ni zaleglo. Nisem se mogel potopiti v nadrobnosti, in to, kar bi mi nekoč ponujalo užitek, se je mojemu razumu zdelo obilica nepovezanih in napornih besed, bolečih kamnov: Dela Alexandra Popa pl. v desetih zvezkih, London, natisnjeno za A. Millarja, Jana R. Tonsona, H. Lintota in C. Bathursta, 1757. Z naslovnico in s triindvajsetimi gravurami, z ločenimi naslovnimi stranmi v vsaki od knjig, natisnjenih v rdečem in črnem tisku ter vezanih v sodobno lisasto telečje usnje, z rdečimi okrasnimi vezicami iz marokena na hrbtih in s pozlačenimi napisi.

Naposled sem knjigo zaprl in zavzdihnil, kajti minute so se stikale ena z drugo in zategovale vozlič.

Strel je bil preblizu, povrhu je odjeknil širše kot pri lovski risanici. V mislih sem si ga še enkrat predvajal in ga ocenil na štiristo, petsto metrov stran.

Ob dvajset do štirih sem se znova napotil h gozdnemu obronku, prislonil dlani k ustom in zavpil njegovo ime. Pred sabo sem zaslišal odmev, odbijal se je kakor poskakujoč gladek kamen. Zatem sem zakoračil po poti globlje v gozd, sto metrov, dvesto metrov, in znova zavpil. Vsak čas se bo stemnilo, čas, ko se prikažejo jeleni. Nemara je zagledal kakega in se pognal za njim, zasledovanje, ki bi ga utegnilo popeljati dobre štiri kilometre stran. Kadar sem bil zunaj in sem se sprehajal z njim, sem ga pogosto videl planiti za kakim velikim srnjakom, brez upanja, da bi ga ujel, in nisem prepričan, kaj bi naredil Hobbes, če bi ga kdaj dohitel; vsakič se je vrnil domov še pred mano ter čakal z mahajočim repom in suhim smrčkom.

Ker je nastopila lovska sezona, sem mu okoli vratu zavezal oranžno rutico, kot znamenje za lovce, vendar se je odtrgala, jaz pa je nisem nadomestil z novo, kar sem zdaj, ko sem si utiral pot nazaj, obžaloval. Nobenega smisla ni imelo še naprej hoditi in tavati v temi.

Pet minut pred četrto sem prispel na jaso in ga uzrl ležati med cvetjem, krvavel je, dihal, vendar komajda. Oči je imel odprte, in ko me je zaslišal, je privzdignil glavo. Stekel sem k njemu in zagledal rano – šibrenica.

Še vedno je dihal, ko sem ga pripeljal do veterinarske ordinacije v Fort Kentu, petindvajset kilometrov vožnje stran, od tega prvih pet po makadamu, med drevjem, ki se boči nad cesto. Vijugal sem med luknjami v makadamu, ga držal negibnega in neprenehoma pritiskal ob rano, izgovarjal njegovo ime, da bi lahko poslušal znano besedo, čutil vlago na svoji dlani. V hipu, ko sem dosegel asfaltirano cesto, ki pelje v mesto, sem pospešil. Ko sem potrkal na vrata, je zdravnik, oblečen v belo haljo, večerjal v kuhinji. Odprla mi je njegova žena, pod žarnico na verandi je prislonila dlan k obrvem in me premerila od glave do peta.

Ustrelili so mojega psa, sem dejal.

Ozrla se je k tovornjaku na dovozu, v praznem teku in odprtih vrat, zagledala Hobbesa, kako v svetlobi leži na sedežu. Prijela se je za ovratnik in pokimala, poklicala svojega moža.

Ustrelili so psa.

Cenil sem skopost njenih besed. To je bila ženska, ki je poznala dragocenost sekund. Zdravnik je pritekel ven, psa sva odnesla v njegovo ordinacijo, ki se je držala hiše, in ga položila na kovinsko mizo.

Ustreljen je bil od blizu, je dejal.

Povedal sem mu, da sem to že dognal.

Ne, bilo je od zelo blizu, je dejal veterinar, vsega kak decimeter. Šibra je globoko v njegovem vratu.

Hočete reči, da se ga je puška dotikala? sem vprašal.

Ta človek je poznal psa, morda ga je najprej potrepljal, da ga je dobil tako blizu, je rekel.

Zatem je zdravnik dejal, da moram oditi z njegovo soprogo, češ da bolje dela sam. Prosil sem ga, da bi ostal ob psu, da bo lahko gledal človeka, ki ga pozna, vendar je zmajal z glavo in mi naročil, naj odidem.

Njegova žena me je pripeljala v kuhinjo in mi podala skodelico čaja in rekla, naj ne skrbim. Dobra ženska je bila in ugajala mi je; spominjal sem se njene prijaznosti do mojega očeta, ko je to dolgo pot opravil z nekim drugim psom, pred dvajsetimi leti in več, tik pred lastno smrtjo. Zdaj me je prepoznala, to sem videl.

Julius Winsome ste, je dejala.

Pokimal sem.

Najbrž je preganjal jelena, da je odšel tako daleč od doma, sem rekel.

To počnejo, ja, je dejala. Uboga stvarca.

Ali pa se je s smrčkom kvišku odpravil na sprehod, sem dejal.

Radi se gredo sprehajat, čisto tako kot ljudje, je rekla.

Oglasil se je zvonec in dejala je, da morava nazaj v sosednjo sobo. Ko sva vstopila, sem videl samo povoje in kri. Izgubil je tako veliko krvi.

Biti moraš neizmerno krut, da sprožiš v takšnega psa, je rekel zdravnik ter se zganil, da mu je lahko roka počivala na mojem ramenu, jaz pa sem vedel, kaj mi govori. Odšla sta; njegovo ženo sem slišal vprašati, kako je bilo in zakaj ga ni mogel rešiti. Njegov odgovor se je porazgubil, ko sta zaprla vrata za sabo, jaz pa sem obstal, s svojim psom, pod eno samo lučjo.

Mali tovariš me je pogledal, podprl sem mu glavo, on mi jo je položil na dlan in prenehal dihati, kot da lahko zdaj odide, zdaj, ko sem bil tam. 


Prevedla Aleksandra Rekar

Sanje ROMAN
208 strani
Izkaznica knjige

elektronske izdaje
Biblos
iBooks

trda vezava
ISBN: 9789612741259
cena z DDV: 24,95 EUR

broširana vezava
ISBN: 9789612741488
cena z DDV: 8,99 EUR

Na voljo v spletni knjigarni Sanje