Franček Knez: Ožarjeni kamen

Valovi ledeniške reke se srebrno lesketajo.

Pod turkizno nebo kipijo ožarjeni skalni oltarji. Trepetajoč zrak režejo dolgi škrlatni žarki.

Ožarijo velik, gladek graniten blok,

da se blešči v nezemski lepoti.

Na njem v asanah sedijo modri in pijejo zadnjo moč ugašajočega dneva.

V nebo se vrtinči hvalnica.

Zlati žar svetlobe se razlije, kot bi se razlilo zlato olje.

Škrlat počasi slabi z zadnjim žarom,

nebeški oče poljubi zemeljske otroke v slovo.

Uvod

Življenje je kot gorski travnik, poln je redkih trav. Med njimi rastejo cvetlice nežno milih barv. Nekatere širijo opojen vonj, druge ponosno razkazujejo svoj cvet. Nekatere rože so tudi brez vonja in vsaka nam ne diši. Rastejo tudi take, ki imajo neopazen cvet, a ko te oplazi njihov zobat list, na koži pusti rdečo, pekočo liso. Če boš zavzeto iskal, boš lahko našel trpko, kislo zel, pa tudi bilke, ki v sebi hranijo skrivnostno moč. Rosa jih umiva in sonce jih zlati. A v viharjih, ob hudi uri, se osuje in odlomi marsikakšen cvet. Gorski travnik zacveti pozno na pomlad, v poletnih sapah cvetovi valovijo, na jesen se milo cvetje osuje. Na pragu zime njihovo seme leže zemlji v naročje.

Vsega je bilo obilo, veselja, in žalosti, in smeri, da bi jih bilo povprečnežu dovolj za pet življenj. A vse je le odsev. Naj je blisk strele še tako slepeč, o sami streli ne pove dosti. V življenju iščemo srečo, a jo najdemo tam, kjer je nismo iskali. Če ga opazujemo, tudi ta svet ni trden, ena sama trdna stvar ga ne podpira. Vse je gibanje in v tem gibanju spi minljivost.

Prijatelji me kličejo Franček in moj priimek je Knez. Plezam od leta 1973 in preplezal sem 5460 smeri, od teh prvenstvenih 790. Zelo lahkih smeri in pristopov na vrhove nisem štel.

V gorah je vse polno lepot, ki mamijo, in korak jim nadvse lahkotno sledi. Vodijo v širjave, da zavonjaš duh neznanega sveta. V njem se sliši le udarec lastnega srca. Zveni tišina, ki jo pijem iz kristalne čaše.

Prijatelji in znanci so mi pogosto prigovarjali, naj napišem knjigo. Pa sem zamahnil z roko in nadležno misel pregnal v oddaljen, skrit kot, da me ne bi več vznemirjala. Tolažil sem se z mislijo, da pisanje ni zame. A čez čas me je spet kdo izzval, in nazadnje sem sprejel izziv. Tako so zdaj tu, zgodbe iz sveta, ki mi je nadvse drag. Okorno sem jih spravil na papir. Vidim jih le kot odsev na gladini vode. V njih so veselje, žalost, strah, pogum, hrepenenje, ljubezen, poraz in neznaten prah večnosti – sreča. Vsa ta in še več drugih občutij se je globoko zarezalo vame. Tu so pustila divjo, globoko sled, ki jo počasi, a vztrajno briše pozabljenje v času.

Hvala duši prija in jo uspava. Graja jo žalosti, a žalost jo drami v uporno vztrajnost. Ta me vodi v vsak nov dan. Da si bom lahko nekoč, ko se čas izteče v krog življenja, rekel: »Drzna je bila ta pot.«

Kal – srečanje s seboj

Sneg je že na debelo zametel stene in snežna odeja se je še kar debelila. Ponavadi smo tak čas odšli na jug, k morju. Včasih tudi v Osp in Kal, kjer smo bivakirali kar pod steno. Noči so bile dolge in že hladne, a v spalki je bilo prijetno. Pride čas, ko mineva noč, ko zvodenijo sanje in duh ne najde več sladkega miru, da se nemirno premetavaš po ležišču, dokler se ne zazreš v rojevajoči se dan, v svit, ki sramežljivo razkriva tančico, stkano iz samih svetlikajočih se kristalov. Povsod mraz, bel mraz. Zbrati moraš odločnost in pogum, da kreneš iz toplega zavetja v mrzel veter, ki brije mimo skalnih stebrov, kakor bi med sabo mrmrali prastaro govorico.

Vstal sem, obul plezalnike, nataknil pas in vanj privezal vrv. Vsi so še spali, čisto tiho sem naredil nekaj korakov, in že sem željno stegnil roko na oprimek, postavil noge na stope, in nastali so prvi gibi. Bili so težki, okorni in tuji, kakor da nikoli ne bi bili moji. Čudno, kakor da je čez noč odtekla vsa moč. Plezal sem počasi, prijemi, stopi so mi bili znani že od prejšnjega dne, danes pa so mi znova postali čisto tuji, oprimki pa takšni, kakor bi jih kdo pomanjšal. Preplezal sem steno in na ravnem robu zaokrožil okoli starega borovca, da bi nanj obesil vrv. Zatopljen v opravilo bi se skoraj zaletel v planinca. Pojavil se je, kakor bi zrasel iz razbitih tal. V zadregi zaradi nenadnega srečanja sem ga hitro pozdravil. Prestrašen se je zazrl vame, se počasi zganil in roko uprl v bok, tako da se je nad pasom razlezel kipeč nahrbtnik, kakršen zraste ljubiteljem jedi. Z debelim basom je odzdravil: »Dobro jutro,« in dodal, »a vi pa že malo plezate.«

»No, ja, malo,« in misel mi je odtavala nazaj k okornim gibom na mrzlih grifih. Z očmi je vrtal vame, zdelo se je, da sem ga ujezil, ko sem tako nepričakovano zmotil njegov jutranji mir.

»Pa je to prva smer danes?« je vprašal.

Prikimal sem.

»Hja,« je počasi poudaril, »če bi bil tukaj Franček Knez, bi do zdaj zlezel že vse smeri!«

Razširil je roke, kolikor je mogel, kakor bi pred seboj objemal célo nevidno pregrado. Previdno sem stopil od debla nazaj na rob stene, in ga vprašal: »Kakšen pa je ta človek?«

»Velik je in silno močan.«

»In je drugačen od drugih?«

»Ja, črno brado ima.«

Noge sem uprl v prepadni rob, da se je vrv od borovca pa do mojih rok napela kakor struna. Telo sem izvesil nad globino in se spustil v rahel počep. Ostal sem tako, kakor panter, pripravljen na »smrtni skok«. Tedaj sem rekel: »Takšen pa nisem bil nikoli.« Skočil sem v zrak in zašumela je vrv skozi zavoro in dlani. Stena je oživela. Poletela je navzgor, piš mi je zavel okoli ušes, hitrost je objela telo, da je ostalo brez teže. Nekaj čarobnih trenutkov, in bil sem pri tleh.

Res, čuden je človek, človek v tujih očeh. Je kakor lastna senca, tuja, včasih komajda opazna.

Več let zatem sem zopet plezal v črnokalski pregradi. Bil je sončen, topel dan sredi zime. Usedel sem se na tla blizu vstopa v eno od smeri in nastavil obraz soncu. Žarka sončna luč se je dotaknila kože in iz rok se je rahla utrujenost razlila po telesu, da sem priprl veke in obmiroval. Prijeten počitek so zdramili glasovi iz bližnje kotanje. Skupina mladih plezalcev si je ogledovala del stene in modrovala. Eden od njih, ki je nekoliko zaostajal za ostalimi, je nekaj godrnjal zase, nato pa zbral pogum, uprl prst v steno in glasno vprašal o smereh nad seboj. Oglasil se je najglasnejši, tisti, ki je skupino vodil, in izrekel besedo, nespoštljivo, ostro: »To je šoder,« ter zamahnil z roko. Na stezi se je kotrljalo kamenje in koraki so zamrli, glasovi potihnili. Ostal sem sam.

Naslednji dan sem ponovno plezal, od smeri do smeri. Siva vertikala majhnih monolitnih oprimkov, posejanih v angelsko obzorje. Božanska pot, ki vodi pod nebo. Ravno sem se razmaknil v daljši razkorak na sivem zidu pod robom modrega neba, ko me je iz zamaknjenosti zdramil glas: »Glej ga, ta pa kar solira!« Oči, ki so iskale naslednji oprimek, sem za trenutek umaknil in se skozi razkorak ozrl navzdol po steni. Spodaj pod vstopom, ravno pod mojimi podplati, je stala včerajšnja skupina in strmela v steno. Usta so imeli rahlo razprta, kakor ribe, ki ostanejo na suhem. Popravil sem razkorak v bolj udoben položaj in se spomnil njihovega včerajšnjega modrovanja. Glasno sem ponovil njihov stavek: »Vse to je šoder.« Vrgel sem izziv in pričakoval odgovor, a ga ni bilo. Po Kraškem robu je završal veter, zagnal se je v težke borove veje, da so otožno zaječale, in v šepetu sem zaslišal odmev: »Šoder, šoder, šoder «

Samo bog ve, kakšen je človek, človek v tujih očeh.

Mladost

Moja mladost je bila idilična, tesno povezana z naravo. Živeli smo na mirnem, odmaknjenem kraju, ob robu gozda. Ob hiši je žuborel bister potoček.

Poletni dnevi so bili prijetni zaradi sence velikih dreves in hladu potoka. Veliko smo hodili bosi, ves čas sem imel popraskane noge. Ko pa je prišla jesen, sva z bratom dobila škornje za zimo. Ta je bila v našem kotu ostra in mrzla. Sonca ni bilo, led se je delal na potoku in ledene rože so cvetele po oknih. Snega je bilo obilo. Sankali smo se vse popoldneve, vse do noči. V škornjih se je sneg mnogokrat spremenil v ledene obroče, noge pa v lesene štrclje. Še dobro, da so bili popoldnevi kratki. Kmalu se je zvečerilo in treba je bilo domov. Tam pa za peč, kjer je vame zakljuvala neznosna bolečina. V brezčutne prste je spet pritekalo življenje. Ponovno je bilo treba ven na sneg, da se je vse počasi pomirilo.

Mladost je res brezskrben čas.

Hvala vam, starši, za ta kras.


208 strani

gibka vezava
ISBN: 9789616387934
cena z DDV: 24,95 EUR

Na voljo v spletni knjigarni Sanje