Fran Milčinski: Zgodbe kraljeviča Marka

Kako je  kraljevič Marko postal junak

Pred davnimi leti, ko je kruti Turčin še pokonci nosil glavo in je le meč delil pravico, v onih hudih časih je živel in vladal v belem mestu Prili­pu hraber kralj in ime mu je bilo Vukašin. Žena mu je bila blaga Jelena in sta imela sinka Andrijaša, ljubljenega edinca.

Zgodilo se je, da je bil kralj Vukašin s svojimi junaki zdoma, pa mu je prihrumela nad grad so-vražna četa. In ker ji nenasitne oči in grabežljive roke niso našle dovolj drugega blaga, kajti skrom­no je teklo življenje kraljevski družini, uplenila je neusmiljena tolpa iz pisane zibelke malega Andri­jaša. Vriskaje in krohotaje se je umaknila s svo­jim plenom izpred grada v zeleno planino. Ni bilo več sledu za njo, ko se je vrnil kralj Vukašin v opustošeni grad k obupani ženi, materi brez otroka.

Osamljena sta bila kralj in kraljica in žalostna so jima tekla leta. S solzo v očeh sta se spo­min­jala ljubljenega sinčka, z žalostjo v duši never­nih roparjev, z bojaznijo v srcu nedrage starosti, ki ju čaka v tihem gradu.

Neko jutro zgodaj, komaj se je svital dan, se kraljica iznenada zbudi, kralja se je še držalo spanje, pa ji ni dalo drugače, da ga je zdramila in mu je pravila in dejala:

»Moj kralj in gospod, čuj, kaj se mi je pravkar sanjalo in sem gledala in čutila tako živo, da sama resnica bolj ne more biti živa: da se je na­ma rodilo milo dete, ljubek sin, pa ni bil lju­bek sin, ampak divji zmaj in je Turkom snemal glave, a Turek se mu je klanjal do tal!«

Kralj Vukašin se je razveselil ženinih be-sed.

»Zvesta moja ljuba,« je dejal, »sonce mojega življenja, da bi se kmalu uresničile tvoje sanje! Dete zmaj pomeni, da nama Bog obeta sina, milega in neustrašnega hkrati. Kakor zmaj v sanjah bo strahoval turško krutost, a Turčin se bo klanjal njegovemu junaštvu.«

Sonce je zaigralo kraljici Jeleni v očeh, skle­nila je roke in rekla: »Da kmalu prideš k na­ma, sinko in junak, srčen in prisrčen, neiz­prosen za pravico in usmiljen!«

Kakor je sen obljubil, tako se je zgodilo in je kraljica povila dečka v neizmerno radost staršev in vsega kraljestva in so ga krstili in mu dali lepo ime, kraljevič Marko.

Toda bil je šibkih udov in ni kazalo, da bo divji zmaj, ki so ga bile sanje razodele kraljici.

Ko je dorasel in bil goden, da je mogel z očetovo čredo v planino, je bil krepkejšim vrst­nikom v zasmeh. Ukazovali so mu pokorš­čino, gonili ga, da jim streže, pa ko se jim ni vdajal, so mu delali silo.

Mrko je gledal kralj Vukašin slabotnega sina, kraljica pa ga je milovala in je tolažila kralja in je tolažila sina in je tolažila sebe: »Junaštvo ni v pesteh, junaštvo je v srcu.«

Kraljevič Marko se je umikal neprijaznim to­varišem, hodil je svoja samotna pota po sonč­nih rebreh, po senčnih gozdovih široširne ne­botične planine.

Pa naleti vročega poletnega dne visoko v gori na široko skalino, ravna je bila kakor miza, sredi skaline je zijala kotanja, na dnu kotanje sta gomazeli dve kači, ena velika, druga majhna.

Zvijali sta se v pekočih žarkih jarega sonca, zastonj sta se vzpenjali po gladki steni kotanje, pojemali sta od muk v razbeljeni svoji ječi.

Obstala je kraljeviču Marku noga, že se je sklanjal po kamen, da ubije strupeno golazen.

Pa vidi in se zavzame: večja izmed kač ga gle­da, iz iskrih svojih očesc mu razumno zre na­rav­nost v oči in v pogledu ji je prošnja, a s kolo­barjem dolgega svojega života zakriva in varuje manjšo.

Srce je kraljeviču ustavilo roko.

»Sestrici sta mi v Bogu,« je dejal, »ne bojta se me!«

In še je stopil v gozd in nalomil vej in prinesel nebogljeni stvari mračne sence in zelenega hlada in ji uravnal pot v prostost.

Spet so ga drugo jutro nosile mlade noge po sončnih rebreh, po senčnih gozdovih, lahko mu je bilo srce, veselo je sviral na pastirsko piščal. Pa ga je gnalo k skalini – kaj ali si je pre­greta žival pomagala iz kotanje? Kako ostrmi: na robu skaline sedi prelepa žena, zlati lasje ji padajo po beli halji, pri nogah se ji igra majhno dete.

»Gorsko vilo gledam,« je šinilo kraljeviču Marku po glavi, pa že se je spomnil in zakričal: »Vila, beži! Kjer sediš, sta včeraj gomazeli dve kači – da vaju ne piči njun zob!«

Smehljala se je vila, svetilo se ji je milo lice in mu je prožila roko: »Ti si bil, bratec v Bogu, ki si naju rešil iz ognjene muke, mene in mojo majceno hčerko? Pohvaljen bodi in zahvaljen za svoje delo! Voli, kakšno si želiš nagrado!«

Še je strmel kraljevič Marko. Segel ji je v belo hladno roko in je zmajal glavo: vsega mu nudi dom, ničesar mu ni treba. Pa se je domislil in dejal: le močen bi bil rad, da se ubrani onim, ki mu delajo silo.

Zdajci je vzela gorska vila mladega kraljeviča na belo krilo in mu dala piti. Prijazna toplina se mu je širila po vsem telesu, zadremal je vili na krilu.

Iz dremavca ga je zbudil vilin glas: »Zdrami se, bratec, vstani, idi in poizkusi ob onejle skali svojo moč!«

Bila je skala, visoka kakor mož, v širi je ne bi objeli štirje. Stopi kraljevič Marko, loti se je, a se mu ni premaknila za las.

Še se je vrnil vili na krilo, še je srkal vase žive moči; ko se je zopet vrnil nad skalo, glej, zahreščala je v tleh in se vdajala rokam, kakor je bila velika in težka!

Pil je še tretjič, živ ogenj mu je lil po žilah in mu kalil kosti in sklepe. Zdaj je vzdignil skalo, kakor bi bila kremen v potoku, in zalučal jo je v višek, da je kakor vihar zabučala čez vrhove dreves.

Zamaknjen je stal kraljevič in gledal za skalo, tulečo preko gore.

Tedaj mu je vila svojo belo hladno dlan položila na mlado glavo in mu je govorila in kakor zveneči biseri so mu padale njene besede globoko v dušo.

»Bodi junak! Junak usmiljenja in pravice! Najsilnejši junak, a silo ti vladaj srce! Ne po­za­bljaj Boga, v svetih njegovih dneh ne išči boja! Kadar bi te trla nuja, pokliči me, brat, čula bom posestrima tvoj glas in ti prišla na pomoč!«

Z rahlo roko ga je obrnila in kjer je prej štrlela iz tal siva skala, ondi so se dvigali beli vilinski dvori; sedem jih je čuvalo zmajev, pa ga je peljala mimo njih in so bili krotki kakor jagnjeta in sta stopila v svetle dvorane.

Mamil ga je sijaj in skoraj se ni zavedal, kaj se mu godi. Oblekli so ga v junaško opravo, sam car ni imel bogatejše, opasala mu je vila sabljo damaščanko, poleg sablje mu je zataknila in skrila za pas še bridka dva noža, a pred belimi dvori je rezgetal konj šarec: s čela mu je sijalo sonce, z grive mu je svetila mesečina, kopita so mu kresala ogenj.

Zdelo se je kraljeviču Marku, da je daleč, daleč za njim zatonilo, kar je bilo še včeraj.

Poljubil je vili hladno roko in belo haljo, jezik mu ni bil kos besedici, le oko mu je obetalo vero vilinim ukazom.

Vrgel se je kraljevič Marko vilinskemu konju na široka pleča in že se je pod njim pognal šarec v skok za skokom, vsak skok pet sežnjev v daljavo, vsak skok en seženj v višino.

Pastirček je šel zjutraj z doma, junak se je vračal zvečer. Komaj sta ga spoznala kralj in kraljica. Ponosen je bil kralj, milo je bilo pri srcu kraljici: zdaj sta verjela, da se izpolnjujejo sanje.

Kraljevič Marko in Filip Madžarin

Daleč naokoli je segala slava kralje­viča Marka, daleč naokoli je klela zemlja ime Filipa Madžarina. V ravni Madžarski si je bil postavil trden grad, a si ga ni bil postavil iz lesa in kamenja, bleda konjska kost se je belila v zi­dovju, junaške lobanje so režale iznad strehe. Vse ga je črtilo, malo in veliko, mlado in staro, najbolj so ga črtila miljena dekleta, pretežek jim je bil naložil davek.

Čul je Filip Madžarin o slavi kraljeviča Marka pa so se mu zabliskale sive oči, zakrohotali ostri zobje:

»Haj, tudi tebi kmalu napoči dan, da ti po­rušim bele dvore, da ti udušim mater starko, da ti zasuž­­njim mlado sestro! Tebe pa, kraljevič Marko, ujamem živega! Križem ti zvežem roke, bos mi boš tekal po ostrem kamenju, gologlav mi medlel po pekočem soncu, žejen kot pes mimo hladnih voda, lačen kot volk mimo be­lega hleba. Čez sedem planin, čez sedem dolin tako mi boš nosil svojo ruso glavo, sam jo pri­neseš v ravno Madžar­sko, da mi bo krasila stolp na grajskem mostu.«

Tako se je ponašal Filip Madžarin in je mislil, da ga nihče ne čuje. A ga je čul pod oknom črni Cigan, ki je z bobnom in s svirali hodil od gradu do gradu.

Poslušal je Cigan pa se je zbal še za svojo črno kožo in je tiho po prstih jo ubral naprej. Hodil je od gradu do gradu, na svirala je svi­ral, na boben je bobnal, večer devetega dne ga je prinesel v bele dvore kraljeviča Marka.

Prijazno je bil sprejet z jedačo in pijačo in je bil črni Cigan hvaležen in vesel in je sviral na tanka svirala in je bobnal na jasni boben, kaj da je videl in čul po širokem svetu, in še so mu za­pela svirala in še mu je boben zabrnel o Filipu Mad­žarinu in o stolpu na grajskem mostu, ki pričakuje ruso glavo kraljeviča Mar­ka.

Široko se je zasmejal kraljevič Marko: »Črni vran, odkod so ti bajke, ki jih čivkajo svirala, ki jih kraka boben?«

Pa mu je črni Cigan od konca do kraja ra­zodel, kako se je ponašal Filip Madžarin, ko je mislil, da ga nihče ne čuje.

Kraljevič Marko je komaj pričakal rane zore, že se je pripravljal na dolgo pot. S sivo medve­dino je odel vilinskega šarca, ob stran mu je obesil težki šestoperni kij, iz javorovega lesa je bil narejen, s svincem zalit, z zlatom okovan, okoli pleč si je ogrnil volčji kožuh pa se je pog­nal zvestemu konju na krepka ramena.

Tiho in brez slovesa je hotel odtod, da ne zbudi mile matere. A je bdela skrbna mati in ga je čula in je odprla okno in ga poklicala: »Čakaj me, drago dete, da ti natočim kupo vina za pot in za slovo, ko je kralj zdoma in ostajam sama v gradu s slabotno tvojo sestro!«

Počakal je kraljevič Marko in mati je stopila v klet, da mu je natočila kupo vina. Do vrha jo je natočila, pa je komaj pol kupe bilo vina, pol kupe je bilo solza. Dajala jo je sinu Marku na konja, a je Marko govoril materi: »Starejše je sonce od meseca, starejša je mati od sina. Po­magaj ti Bog, mila mi stara mati!«

Mati ga je razumela. »Hajdi, sinko, v dober čas! Kamor te junaka nese pot, naj mi te zopet vrne junaka!« in si je kupo dvignila k ustom, toliko da si je zmočila ustni, in jo je zopet ponudila Marku na konjiču.

Izpil jo je Marko do dna, niti brka si ni zmočil. »Z Bogom ostala, stara mila mati, naj te zdravo zopet najdem junak!«

Poskočil je šarec, izpod kopit mu je šel rdeči ogenj, v treh belih dneh sta naredila pot, ki je bila drugim dolga debelih devet.

V Madžarski, v zemlji ravni, ob hladnem vod­njaku je stalo z vrčem mlado dekle, mrko mu je bilo mlado lice, objokane so mu bile črne oči, osiveli sta mu bili kiti dolgih las.

Kraljevič Marko je ustavil konja šarca. »Po­magal ti Bog, sestra deklica! Daj, povej mi, kakš­na ti žalost razjeda srce, kakšna zla sreča ti mrači mlado lice!«

Žalostno dekle se je priklonilo usmiljenemu junaku preko pasu do tal. Vrnilo mu je pozdrav in tiho mu odgovorilo in razodelo, da ji je siroti kriv nesreče te ravne zemlje ban Filip Mad­žarin. Razpisal je težek davek: katera se omoži, naj plača tristo cekinov, kdor se ženi, tristo štirideset. Tega sirota ne zmore, ker nima svoj­cev, da so ji v pomoč; zato se ne more omo­žiti s svojim dra­gim in ji venejo mlada leta.Jo vpra­ša kraljevič Marko: »Kod gre pot v bana beli grad?«

Pa je stopalo dekle ob konju in kazalo pot in po­kazalo most, na mostu stolp, ki čaka na kralje­­viča Marka ruso glavo, za mostom beli grad.

Je segel kraljevič Marko v žep: »Na, deklica, tristo cekinov, nesi jih banu, da se lahko mlada poročiš s svojim dragim! Pa ne nesi jih danes, počakaj večera!«

Prijahal je kraljevič Marko pred banove bele dvore, bleda konjska kost se je belila v zidovju, junaške lobanje so režale iznad strehe. Jeklena vrata so bila odprta, razjahal je šarca in sta vstopila.

S srebrom je bilo tlakovano dvorišče, sredi dvorišča je rasla košata jelka, v njenem hladu je stala rezljana miza, za rezljano mizo je sedela gospa, oblastnega bana oblastna soproga. Z zlato nitko v srebrni igli je vezla banu, svojemu gospodu, srajco iz sarajskega platna, na prstih se ji je bleščalo devet prstanov, vsak prstan vreden devet gradov, beli vrat ji je objemala trivrstna ogrlica iz suhega zlata, na glavi se ji je šopirila krona, da bi stala tri banovine. Krog gospe so se sukala tri mlada dekleta in ji služila, da si doslužijo možitev.

Kraljevič Marko je gledal dekleta, gledal bele dvore, gledal banico.

»Bog ti na pomoč, banova gospa! Ali je zdrav ban Madžarin? Kod hodi, kaj dela, kaj končuje? Dolgo se že nisva videla junaka.«

Zavrnila ga je oblastna gospa: »Da se mi pobereš odtod, črni brdavs, če ti je ljuba glava na ramenih! Kako si drzneš, da povprašuješ po banu in njegovem zdravju! Mar se pajdaši ban z govedarji in s konjarji?«

Veselo se je zasmejal kraljevič Marko. Pa že se mu je zasmililo mlado njeno lice in obmol­knil mu je smeh.

Banica gospa pa je razkačena sikala kakor divji gad: »Kje mi posedaš, ban in gospodar, posedaš in popivaš? Da bi te ubil Bog! Niti kaplje vina skozi tvoje žejno grlo, dokler mi ne streš pritepenca, ki me mlado zasmehuje, ki me mlado pomiluje, po tebi, ban moj, pov­prašuje, kakor da si mu dolžnik in pokoren!«

Tedaj je na konju vrancu prijahal ban. Zagledal je kraljeviča Marka, spoznal ga je in z lica mu je ubežala kri. Ni se brigal, kaj mu sika gospa, prožil je kraljeviču roko, da se z njim pomiri.

A Marko ni roke niti pogledal, skočil je šarcu v sedlo in pozval bana: »Udari prvi, da ne porečeš, da sem te prehitel! Tukaj sem, zveži mi roke, tukaj sem, odsekaj mi glavo, daj in stori, kar si se bahal in obetal!«

V širokem krogu je zavihtel Filip Madžarin svoj silni kij in ga vrgel.

Lepo ga je dočakal kraljevič Marko in ga ujel z desno roko. In je dejal: »Na, brat, svoje orož­je! Sramota bi bila, da ti ga ne vrnem.«

Zagnal ga je nazaj. Kakor ga je zagnal nalahko in od strani, vendar je kij ošinil bana in ga posnel s konja; in še je kij s tako silo pri­letel ob tla, da je prebil tlak in tri lahti globoko se vdrl v zem­ljo.

Govoril je kraljevič Marko: »Jaz se šalim, Filip Madžarin, šalim se in igram, ti pa mi šalo jem­­lješ za resnico. Kaj če bi te zares pihnil s svo­­jim buz­­dovanom, žalostna ti mati, niti do tal živ ne bi bil prišel. Slabič si, Filip Mad­žarin!«

In še je ulovil Filipovega vranca, z lahko roko ga je prijel in ga zagnal čez tri hribe.

Odjahal je pod grad in z vikom je zavikal na junaško svoje grlo: »Ženite se, mladeniči, ki ste za ženitev, možite se, dekleta, ki ste za možitev! Marko je plačal ves davek, ga plačal za vas vse za vse žive dni.«

Pa se je strnilo veliko in malo, staro in mlado okoli njega in mu je klicalo hvalo in slavo. Na­silju Filipa Madžarina je bilo konec.

Pevajoč se je vračal kraljevič Marko v beli Pri­lip k stari mili materi in slabotni svoji sestri.

152 strani

elektronske izdaje
Biblos
iBooks

trda vezava
ISBN: 9789616653435
cena z DDV: 15,99 EUR

broširana vezava
ISBN: 9789616653428
cena z DDV: 6,99 EUR

Na voljo v spletni knjigarni Sanje