Fran Milčinski: Zbrane pravljice in pripovedke

Zbranje pravljice in pripovedke

Sojenice in cigan

V starih časih sta živela cigan in ciganka, on je koval čavlje in verige, ona je prosila in če ji niso dali, je vzela – danes gladež, jutri kradež, tako sta se pošteno redila.

Pa se zgodi, da zboli ciganka sredi noči. Cigan, kaj hoče, gre okrog sosedov prosit pomoči in res spravi pokonci tri ženske, ki so šle k ciganki.

Ena teh žena pa je bila vdova in je imela edino hčerko, ta hčerka je štela šele sedem let in jo je bilo strah samo doma; pa je skrivaj ušla z doma in za materjo in je smuknila ciganki pod posteljo in je niso videli, ker je bila tema.

Ciganka pa je tisto noč dobila dete in žene so šle pripravit vodo za kopel, med tem so položile novorojeno dete pod posteljo, da ne bi delalo napotja v razvlaki in pri direndaju. Ko je bila voda topla, so jo v koritcu prinesle v izbo in vdova se je pripognila pod posteljo, da vzame dete. Pa je opazila svojo skrito hčer in ji rekla: »Hoj, dekle, kaj pa ti tukaj, hodi vun?«

Hčerka je prilezla izpod postelje, pa se ni nihče več brigal zanjo, ker se je ženam mudilo, da so dete skopale in povile.

Ciganki je odleglo in je zaspala, rumena zarja je gori prihajala in naznanjala beli dan in žene so se razšle. Vdova in hčerka sta šli vkupe proti domu, pa je hčerka vprašala mater: »Čujte, mati, kdo so bile one tri bele žene, ki so prišle v hišo, ko je dete ležalo zraven mene pod posteljo?«

Mati se je začudila in je vprašala, kake so bile te žene in kaj so počele. In deklica je povedala, kako prelepo so bile oblečene in imele svetle vence na glavi; sklanjale so se k detetu in govorile: »Tri dni kralj, četrti dan povišan!« – potem, so šle vun in ni bilo slišati ne koraka ne duri.

Vdova je zdaj vedela: bele žene so bile sojenice. In jezik ji ni dal miru, da je nesla novico sosedi, ta jo je povedala botri, novica se je raznesla po vasi in izvedel jo je tudi cigan. Široko se je zasmejal, da ima kralja za sina, in ko je sin doraščal, ga je klicali za kralja in mu veleval: »Kralj stori to, stori ono, kralj, idi kure krast!«

V tisti vasi je živel še drug zakonski par; imela sta dvoje otrok, dečka in deklico, pa ko sta bila oba še majhna in nebogljena, jima je umrla mati.

Mož je ljubil svojo deco, oko bi zanjo dal iz glave, zdaj si ni vedel kaj, poiskal si je drugo ženo, da bi gledala na otroka in jima rezala kruhka. Ali pisana mati je imela strupeno srce: od kraja, kadar ni bilo moža doma, potem tudi spričo njega je kregala in dregala ubogi siroti in ju klela in podila, zavidala jima je suhe skorjice, še požirka čiste vode.

Bratec in sestra sta postala večja in večja, mačeha je postajala hujša in hujša in ko sta videla in spoznala, da jima od mačehe ne bo miru, od očeta pa ne pomoči, ker sam trpi zaradi njiju, sta si zavezala culici, se poslovila pri mački na ognjišču in pri drugem nikomer in sta zjutraj na vse zgodaj, ko sta oče in mačeha še spala, skrivaj zapustila dom in šla v široki svet, da si poiščeta službe. Hodila sta in hodila in ko je solnce stalo na poldne, sta prišla do hiše in sta vprašala, ali bi hoteli in ju vzeli v službo. Pa jima je dala gospodinja kruha, ker sta bila lačna in tako mlada, potem pa jima velela z Bogom, ker sta se prešibka za trdo delo.

Šla sta naprej, prišla v temen gozd, temu gozdu ni bilo konca ne kraja; solnce se je nizalo, tiha rosa je nastopala, pa še nič glasu, nič sledu, da so blizu ljudje.

Sestrica se razjoče: »Kam sva zašla, živa več ne najdeva iz temne te hoste.«

Bratec jo potolaži: »Ne boj se, sestra, saj sem jaz pri tebi in Bog nad nama. To je hrastova šuma, tod pastirji žirijo svinje; ako ne najdeva koče, naj¬deva vsaj stajo, da notri prespiva noč in naju ne zakoplje volk; jutri nama že beli dan pomaga naprej.«

Še sta šla po šumi, temna nočka je padala na zemljo, sestrica je pešala, brata je skrbelo, slednjič zagledata hišo, velika je bila in zidana, in sta rekla: »Rešena sva, dobri ljudje nama ne odreko zavetja, nemara dobiva še košček kruha.«

Duri so bile odprte, kako se prestrašita: hiša je bila razbojniška. Po tleh je stala kri, po kotih so slonele puške, ob stenah so visele sablje, v kleti so križem ležali ubiti razbojniki in jih je bilo enajst.

Sestra reče: »Beživa! Če še kateri živi in pride odkod, ne prizanese nama.«

Bratec pa je odgovoril: »Zunaj je noč, že tuli volk, le tukaj počakajva dne.«

Dobro sta se zaklenila in ker sta bila trudna, sta hitro zadremala in trdno prespala vso dolgo božjo noč;.

Ko sta se zbudila, je bil velik dan, solnce je prijazno sijalo in bratec in sestra sta pozabila na ves strah zadnje noči. Pripravljala sta se na pot, pa se spomni bratec. »Sestra, kaj ti povem! Naspala sva se, zdaj morava še kaj založiti, da ne opešava po poti. Zakuri ogenj in pristavi vodo, jaz grem na lov, da kaj uplenim, bodi za v lonec, bodi za na raženj.«

Iz kota je vzel razbojniško puško in se poslovil in ni bil še daleč od hiše, že je srečal volka in je nanj pomeril. Volk pa je dal od sebe glas in je prosil: »Nikar me ne streljaj, v pomoč ti bom!«

Deček se ni malo začudil od kdaj volčje govore, vendar mu je prizanesel in volk je sel z njim. Gresta naprej in bratec kmalu ugleda medveda. Pomeril je nanj, pa medved se je vzdignil na zadnji šapi in lepo prosil: »Nikar me ne streljaj, lahko ti bom še v pomoč!«

Deček je prizanesel tudi medvedu in medved se je pridružil dečku in volku. Zdaj so bili trije, šli so naprej in so srečali še risa, lisico, mačko in petelina, vsi so prosili bratca, naj jih ne strelja. in mu obljubili svojo pomoč, bratec si jih je usmilil in so šli ž njim.

Solnce je stalo že na poldne, bratca je skrbela sestrica, ki ga čaka, lačen je bil tudi, plena pa še nič.

Lisica je spoznala njegovo skrb, izza grma mu je pripodila zajca, bratec ga je ustrelil in medved ga je pobral. Zdaj so se namerili proti domu in petelin je zletel v najvišji hrast, da se ozre in pove pot. Pa je zapel: »Kikiriki, sestrici tvoji se hudo godi!«

Bratec se je ustrašil in je priganjal hitro domov, medved, ris in volk so mu delali stezo skoz šumo. petelin po vrheh pa je zapel v drugič: »Kikiriki, sestrici že teče kri.«

Zdaj je medved bratca vzel na svoj hrbet in dirjali so kakor vihar.

Sestri se je ta čas godila groza v razbojniškem domu. Kurila je na ognjišču, pa ko se je zasukala, da stopi po vodo, je od strahu kar sedla vznak: poglavar razbojnikov je stal v durih.

Rezal se je in kazal ostre zobe in vprašal: »Holej, kje so moji tovariši!«

Sestrica se je tresla in je dejala: »Žive duše nisem videla, noč je naju zajela, mene in bratca, hiša je bila prazna in v njej sva prenočila.« Poglavar je ugledal kri po tleh, ozrl se je po koteh, stopil je v klet, tam so križem ležali ubiti razbojniki. Prirohnel je nad sestrico: »Tvoji pajdaši so mi ubili tovariše. Kje so, da jim vrnem nemilo za ne–drago?« In je potegnil sabljo, ostro ko britev, kakor solnce se je bliščala, v sredi ji je ležala kača, na koncu ji je gorel ogenj, v jarem strupu je bila kaljena.

Sestra je neusmiljeno zakričala, razbojniški poglavar pa je zavihtel sabljo in komaj se je sablja doteknila blede glave, že je odletela in sestrica mrtva omahnila na tla. In še ji je odsekal roki in nogi in krvave kose zmetal v kad. Zaklenil se je v hišo, vzel puško in prežal pri oknu. In ni prežal dolgo, iz gozda je pridrevil medved, na medvedu bratec – pa je sprožil nanj. In bi ga zadel sredi v srce, pa se je medved tisti hip vrgel na tla in je zletela krogla bratcu čez glavo. Mačka je velela: »Skrijte se!«

Poskrili so se za drevesa, mačka pa se je na okoli splazila do hiše – poglavar je ni videl; pognala se je na streho, s strehe v vežo – poglavar je ni slišal; skočila je poglavarju za vrat – komaj jo je čutil, že mu je izpraskala oči. Odklenila je vrata in poklicala zverjad in medved in ris in volk so planili na razbojnika in ga raztrgali na drobne kosce. Bratec je iskal sestro, bridko je zaplakal, ko jo je našel v kadi razmesarjeno. Vzel je bledo glavo in krvavi trup, beli rokici in drobni nogici in je drugo k drugemu položil na mizo in lepo zravnal, da je ležala, kakor bi spala. Volk je rekel: »Jaz ji izkopljem grob.« Ris je rekel: »Jaz ji zbijem krsto.« Medved je rekel: »Jaz jo nesem k pogrebu.« Petelin in mačka sta obljubila, da ji zapojeta bilje.

Lisica pa je rekla: »Prvi je padar, padar sem jaz. Smuknila je okrog voglov, skočila okrog plotov, prevrnila listje in travico, da je ujela kačo pisano. Z ostrim zobom jo je strgala, da je s kačjo mastjo pomazala razsekano sestro. In koder jo je mazala, so se kosi sprijeli, so se rane sklenile in sestrica je odprla oči; zagledala je bratca, pa so ji zobje šli na posmeh, noge na pohod, roke na objem, usta na poljub in ko ji je bratec vse povedal, je poljubila tudi živad, vsako enkrat, lisico pa dvakrat.

Zdaj so bili vsi veseli in so hiteli, da zapuste krvavi ta krov. Pa predno so šli, še je vzel bratec in si opasal svitlo sabljo mrtvega glavarja. Šli so in peljala jih je pot skozi temni gozd, po zelenih dobravah, po pisanih poljanah naprej in naprej, dokler da jim ni ustavila stopinje široka voda, črno jezero.

Postali so in moževali, na katero bi krenili stran. Kar zagledajo: dolga procesija ljudi se pomika proti jezeru. Plapolajo črna bandera, molitev kipi proti nebu in vzdih in jok. Sredi vrste gre kraljična, oblečena v samo zlato in srebro in drago kamenje, bleda je kakor smrt, dve gospe v črni svili jo podpirata, da ne omahne. Za njo stopata kralj in kraljica v črni obleki in s krono na glavi in za njima polno ljudstva, vse v joku in solzah.

Kraj jezera se je sprevod ustavil. Kraljična je premilo objela očeta in mater in oče je zavekal: »Joj meni, dete moje drago; hčerkica edina, da te moram dati za deseto. Kam hoče tvoje belo lice, kam hočejo tvoje bele roke!’«  Mati se je zgrudila na tla kakor mrtva in so jo gospe vzdignile in jo odnesle in za njo je šel kralj in s kraljem vse ljudstvo. Le kraljična je ostala na bregu, klecala je in se jokala.

Dečku se je smilila njena lepota, še bolj njena žalost. Stopil je k njej in jo vprašal: »Prelepa kraljična, kaj se plačeš?« Kraljična je odgovorila: »Ne vprašuj me, neznani mladenič, zame ni pomoči! V tem črnem jezeru živi strašen zmaj, sedem ima glav, drugega ne pije kakor človeško kri, drugega ne je kakor človeško meso. Moj oče, kralj, pa mu mora sleherni dan za deseto dati devico, drugače bi z repom raztepel vodo in potopil vse kraljestvo. Danes je meni prišla vrsta, edini njegovi hčeri. Moj oče, kralj, je po devetih kraljestvih oklical, kdor bi zmaja ubil in mene rešil, tega postavi za kralja in me mu da za ženo. Pa se ni oglasil nikdo.«

Voda v jezeru je pričela kipeti, kraljična se je razplakala in je rekla: »Hodi z Bogom, že se giblje zmaj, da še tebe ne pogoltne!«

Ali bratec je odgovoril:  »Beži vkraj, stopi v breg, naj poizkusim, če da Bog, da te rešim pošasti!« Stopila je v breg, že je pogledal zmaj iz vode. Sedem je imel glav in je prhal in ko je prhnil, je zabučal vihar, dim se mu je valil iz žrela, bliski so mu švigali iz oči in tako je bil dolg, da je stepal vodo onostran jezera. Zazijalo mu je vseh sedem glav, da pogoltne kraljično – ali je ni mogel doseči. Dišalo pa mu je mlado njeno meso in poganjal se je bliže.. Zdaj je bratec potegnil svetlo sabljo, ostro kakor britev; ko solnce se je zabliščala, v sredi ji je ležala kača, konec nje je gorel ogenj, v jarem strupu je bila kaljena. In pridrevile so zveri, zakadile so se v zmaja in ga držale; bratec pa je zavihtel silno ostrino in komaj se je z njo doteknil zmajevih glav, že so odletele. Zemlja se je stresla, jezero je prihajalo rdeče od krvi, na belem produ je medlela reva kraljična. Zveri so trgale zmaja in so ga raztrgale na drobne kosce, le vseh sedem jezikov je iz goltov porval bratec in jih spravil v torbo.

Kraljična se je zdramila in ko je vse videla in razumela, se je razjokala od veselja. Prelepo se je zahvalila mlademu rešitelju in je rekla: »Hvala Bogu in tebi, moj ljubljeni in poljubljeni, odrešil si mene in Kraljestvo, pojdi greva k očetu, da te postavi za kralja in ti mene da za ženo!« Zahvalila je tudi zveri in še je pozdravila in objela sestrico in vsi so bili srečni in so se okrenili, da gredo v kraljevo mesto.

Pa se je spomnila sestrica očeta v daljini in je zaplakala: »Oj, da imamo še ljubega očeta pri sebi, kako bi bil vesel naše sreče!« Tudi bratcu se je potožilo in so se zmenili in in sklenili, da pojdi sestrica po očeta, varno jo naj spremljajo živali, bratec in kraljična pa da gresta naprej pred kralja.

Hodila sta bratec in kraljična proti kraljevemu mestu pa se zgodi, da se dečka loti silen zaspanec, ni mu bil več kos in je rekel: »Moja mlada nevesta, kaj ti povem: tako se mi dremlje, da mi oči več ne vidijo, da me noge več ne neso. Dajva, sediva malo v hlad.«

Sedla sta doli v zeleno travo, naslonil ji je glavo na krilo in je zaspal, kraljična pa mu je z belimi prstki česala kodrasto glavo.

Pa pride po beli cesti mlad cigan, tisti, ki so mu sojenice prerokovale, da bo tri dni kralj in potem še povišan. Kraljično je bilo strah in je dramila spečega tovariša, pa je pretrdno spal in ga ni mogla vzbuditi. Črni cigan se je ustavil pred kraljično, mikal ga je blesk njene obleke in še jo je vprašal, kdo je in kaj tod dela. Kraljična se je tresla in mu je vse razodela, kako jo je deček, speč ji na krilu, otel iz oblasti zmaja in bo zdaj njen mož in postavljen za kralja.

Črnemu ciganu so se zasvetile oči, globoko se je priklonil kraljični. Pa ko se ji je klanjal, je vzel dečku sabljo in že mu je odsekal glavo. In še je zasukal ostrino nad kraljično in ji zagrozil, da tudi njej stori enako, če mu ne bo pokorna. In se je prestrašena morala zakleti pri mrtvi glavi dečka, da cigana pelje pred očeta in očetu kralju pove, da je cigan ubil silnega zmaja in jo otel iz nesreče.

Žalostna je šla s črnim ciganom v kraljevo mesto in kakor se je zaklela, tako je morala govoriti. Kralj je bil vesel rešene hčerke in je bil žalosten črnega zeta ali bil je mož beseda, hvaležno je sprejel cigana in dal oklicati po vsej deželi, naj pride ljudstvo in se pokloni mlademu kralju, in vsak, kdor pride, bo lahko jedel in pil, kar in kolikor bo hotel. Na zlatem prestolu je široko sedel cigan, v zlatih svečnikih mu je gorelo devetsto sveč, sedem blazin je imel pod sabo, da bi ga ne tiščalo, in kraljična je morala sedeti poleg, bleda in tiha, in srce ji je bilo žalostno za smrt.

Trume ljudi so prihajale in se poklanjale mlademu kralju, med njimi je bil tudi starejšina iz vasi, odkoder je bil cigan. Starejšina je cigana koj spoznal in ko ga je spoznal, ga je minila lakota in žeja, kar obrnil se je in je hitel domov, da pove staremu ciganu veliko novico.

Stari cigan je zavriskal: konec bo delu in gladu! Prodal je naklo in kladivo, kupil seneno mrežo tobaka, da se prikupi kralju sinu, in je šel na pot.

Dan je potekal za dnem, noč minila za nočjo, zaklani bratec je ležal ob beli cesti na zeleni ruši in je bil mrtev. Pa je napočil četrti dan in je mimo prišla sestrica, s sestrico oče in vsa zvesta živad. Prva ga je zagledala lisica in je rekla: »Glej trup!« – Mačka je vzkliknila: »Tu je glava!« In so videli, da je bratec, krvav in mrtev.

Oče in sestrica sta bridko zaplakala, lisica pa je že smuknila v grm, prevrnila je listje in travico, ujela je kačo pisano, z ostrim zobom jo raztrgala, s kačjo mastjo namazala glavo in vrat in sta se sprijela; rana se je zacelila in bratec je odprl oči. Pa ko je videl sestrico in očeta, so mu šla usta na smeh, nogi na pohod, roki na objem in je poljubil sestrico in očeta in vso živad, vsakega enkrat, lisico pa dvakrat. Zdaj se je spomnil tudi kraljične, skrbelo ga je in so hiteli, da pridejo v kraljevo mesto.

Vse mesto je bilo v belih zastavah, cesta polna veselih ljudi in so izvedeli novico: jutri bo poroka lepe kraljične z mladim kraljem, ki je ubil zmaja in rešil kraljično in kraljestvo.

Deček je vstopil v grad. Pa ko je prišel pred cigana in se mu priklonil do tal, ga črni cigan, košat in mogočen, niti ni pogledal. A spoznala ga je kraljična in ko ga je videla živega, je več ni vezala prisega pri mrtvi njegovi glavi. Ušla je od cigana in je objela dečka okoli vratu in je rekla: »Ta me je rešil nesreče, ta je ubil zmaja in ne črni cigan. Črni cigan je razbojnik, spečega je zaklal mojega rešenika in še mene bi bil, da ga nisem peljala pred kralja in rekla, da je on premagal zmaja.«

Cigan je tajil. Deček pa je odprl torbo in iz torbe je vzel sedem zmajevih jezikov, da so jih videli vsi, in še je poklical sestrico in živad, da so pričali resnico.

Zdaj ni bilo nikogar, ki ne bi bil verjel, in je bila drugi dan poroka šumna in sijajna, pa ne s ciganom, ampak z dečkom.

Cigana so obsodili, da bo obešen. Peljali so ga na široko polje, pri pisanem znamenju so stala vešala, baš takrat je nasproti prisopihal stari cigan s seneno mrežo tobaka. Spoznal je sina in vprašal, kam? In je izvedel, da je bil sin le tri dni kralj, zdaj pa bo povišan na vešalih. Pa je bilo zelo žal staremu ciganu, da je prodal naklo in kladivo in bo moral kupiti drugo in spet odkraja kovati verige in čavlje.

PREDICA IN MRLIČ

Vdova je imela hčer in ko je hči doraščala, je tako prišlo, da so njene vrstnice druga za drugo šle v zamož, le zanjo edino ni vprašal nihče. To jo je grizlo in je v svoji nespameti rekla in se zaklela, da si mora dobiti zaročnika, pa če bi si ga z nohti izkopala iz zemlje.

Bilo je pozimi. Dekleta iz vasi so se ob večerih shajala pri vdovi, da so sukala kolovrate in pela pesmi, se razgovarjala in smejala in si delala kratek čas.

Tako so neki večer prijazno sedela na preji, ura je bila enajst, kar se tiho odpro vrata pa vstopi mladenič bledih lic, mršavih las. Ne pogleda ne k sebi ne od sebe, ampak gre naravnost, kjer je sedela vdovina hči, in k njej sede. In se ves čas ni od nje genil, nič ni govoril, nikdo ga ni poznal. Pa ko je ura pričela biti polnoči, je brez besede vstal in tiho šel, kakor je prišel.

Drugi večer ravno tako in tretji tudi: enajsta ura ga je prinesla, polnoč ga je vzela, molče je posedal poleg domače hčere in ni krenil od nje očesa.

Dražili so hčer in ugibali, kdo bi bil ta čudni ženin. Hčer in mater je jelo skrbeti; tiha groza ju je izprehajala in četrti dan nista več strpeli, šli sta v deveto vas, tam je živel pobožen mož, ki so pravili, da mu je vse vedeče, in sta ga vprašali za svet.

Vedež ju je poslušal, zmajal je sivo glavo, potem pa rekel: »Hitita, da bosta še pred nočjo doma! Če nocoj spet pride, ti mlada mu skrivaj priveži konec klopčiča na rokav; nit bo kazala, kam ga odpelje pot in kje mu je dom!«

Tako je hči storila. Nemi ženin je prišel pa mu je skrivaj navezala nit in ko je s polnočjo odšel, se je klopčič odvijal in odvijal, debel je bil za otroško glavo, pa ga ni več ostalo nego za lešnik, ko je nit nehala teči. Komaj se je zasvital dan, že sta hiteli vdova in hči in sta šli gledat, kam kaže nit. Peljala je skoz vas, kraj vasi v breg, vrh griča je stala cerkev, za cerkvijo je bil kot pod skrivljeno vrbo, tam so zagrebali razbojnike in tja je peljala nit noter v grob, na novo zasut.

Zdaj sta vedeli, kakega ženina si je prikoprnela nespametna deklina. Urno sta se vrnili k starčku vedežu, vse sta mu povedali, za božjo voljo ga prosili pomoči.

Vedež je odpiral in zapiral knjige, v osmih ni bilo nič, v deveti je našel, kar je iskal, bral je in dalj ko je bral, bolj je bledel. In je rekel hčeri: »Hudo si se zagrešila, pogubljencu si se dala v oblast! Edina rešitev je ta: živa moraš v rakev in pokopljejo naj te na križpotu, nikar ne na grobju – le tako mu uideš. Pa ko te poneso z doma, te ne smejo ne skoz vrata ne skoz okno; pod oknom naj predero zid, tod naj te spravijo iz hiše, luknjo pa koj spet zadelajo, da bo stena gladka kakor prej in se do večera ne bo nič poznalo.«

Hči se je bridko jokala, vzela pa je nase hudo pokoro in kakor je vedež svetoval, tako so naredili – še tisti dan so jo pokopali na križpotu.

Zvečer so predle: pri vdovi, ura bije je enajst pa pride mrlič. Gledla, neveste ni! Plane k durim in voha, plane k oknom in voha, raztogoti se in zakriči: »Kje je moja nevesta? Notri je ni, skoz vrata ni šla, skrili ste jo. Pa jo vendar najdem in če bi jo tri leta iskal, tri pare železnih cokelj razdrl pri iskanju.« Tako je zagrozil in šel.

Na križpotu pa, kjer so pokopali deklico, je zrasla spomladi čudokrasna roža belica. In se je zgodilo, da se je mimo pripeljal mlad in bogat grof; videl je rožo in čista njena belina, mili njen duh sta ga mikala in mamila, da jo je utrgal. Varno jo je nesel s sabo, doma jo je vsadil v lonček zlat in jo postavil na okno najlepše svoje izbe, kamor so mu nosili večerjo.

Tisti večer pa mu je bil čudokrasne rože duh tako prevzel glavo in srce, da mu ni bilo mar jedi, pustil je večerjo na mizi in šel leč.

Ali se mu ni dalo spati, z zoro je vstal prvi v gradu, mudilo se mu je k čudokrasni roži belici – kako se zavzame: večerje ni več in miza pospravljena! Poklice slugo in ga vpraša: »Kdo je snedel večerjo, kdo je pospravil mizo?«

Sluga se je zaklinjal, da on ne in on ne. Roža pa je tisti dan še lepše cvetela, še lepše dehtela, grof se ni genil od okna, le gledal jo je, le duhal jo je in ko je prišel večer, se spet ni doteknil večerje in je šel kar tako k počitku. Glej, tudi to noč je kakor prejšnjo minila večerja z mize.

Grof je ugibal, kaj to pomeni, in ko mu zvečer spet pogrnejo, je sklenil, da se sam prepriča, kdo mu ponoči šari z večerjo. Poslovil se je od čudokrasne svoje rože, ki je ta dan cvetela in dehtela lepo, kakor še nikoli, stopil je iz izbe pa se skril koj za vrata, nastavil je uho in oko in je posluškoval in gledal pri ključavnici.

Po gradu je vse utihnilo in zaspalo pa je videl, kako se rahlo odpira okno, iz zlatega lončka stopa premilo dekle, prihaja k mizi, seda in si streže z večerjo. Ko se je najedlo, pomede drobtine in jih vrže v peč, obriše posodo in jo lepo pospravi v omaro. Potem se obrne nazaj proti oknu.

Tačas je planil grof v izbo in zastavil deklici pot, prijemši jo za belo roko. Deklica se je prestrašila, zgreznila se je na kolena in še se je razjokala, da je zdaj pogubljena na veke. Grof pa jo je lepo tolažil, še lepše ji prigovarjal in ni nehal, da mu je povedala in razodela, kako je grešila in da je v oblasti pogubljenca, ki jo išče – gorje če jo najde, raztrl bi jo kakor kamen v mlinu moko. Zdaj je bila grofu še bolj pri srcu, ker se mu je smilila, in jo je prosil, naj mu bo žena, potem jo bo laže čuval in branil.

Deklica je privolila, pa le, če ji obljubi, da je tri leta ne izda pred svetom; v treh letih mine pogubljencu oblast in se ji ne bo ničesar več bati. Grof ji je obljubil in skrivaj sta se poročila.

Živela sta tiho in zadovoljno, grof je rad imel svojo ženo, nikamor ni šel od nje, naj so ga še tako vabili. Tako se je nagibalo tretje leto že h kraju, nikdo še ni vedel, da je grof oženjen, pa se zgodi, da je tiste dežele kralj omožil svojo najstarejšo hčer, na svatbo pa je povabil vso gospodo od blizu in od daleč in tudi grofa.

Mlado ženo je skrbelo in je branila grofu: »Nikar ne hodi med ljudi, gotovo me izdaš!« On pa: »Kralju se ne smem zameriti. Ne boj se, čuval bom svoj jezik!«

Na svatbo je prišlo vse črno ljudi iz vse dežele. In je prišel tudi pogubljenec, nikdo ga ni videl, on pa je švigal z enega konca na drugi – na vse strani, na vse plati je obračal oči in nastavljal ušesa, kod bi zasledil svojo nevesto. Tretji dan se je hotel grof posloviti; ali možat in moder se je bil tako prikupil kralju, da ga kralj izlepa ni maral pustiti. »Ostani pri meni,« mu je prigovarjal, »za prvega mi boš služabnika in svetovavca!«

Grof je prosil zamere, da ne in da ne, in je imel sto izgovorov.

Kralj ga je hotel izkusiti: »Ostani pri meni, svojo mlajšo hčer ti dam za ženo!« Zdaj grof ni mogel drugače, padel je pred kraljem na kolena in mu razodel resnico, da že ima ženo in zakaj jo je prikrival svetu.

Pogubljenec je stal za grofom in ga slišal. Pokazal se je in zavriskal od veselja. »Dva para železnih cokelj sem že razdrl, na tretjih mi že pokajo podplati; ko bi noga pogledala skoz, bi moral nazaj, odkoder sem prišel. Zdaj sem jo zasledil, svojo nevesto, in zasledil sem jo še pravi čas, danes tretji dan bo poroka in joj! Ni ji kos človeška pomoč!«

Grof je hitel domov in ženi vse povedal. Žena je prebledela, pa ni tarnila ne tožila, da ne bi možu predobremu, preljubemu trgala srca; lepo se je poslovila in šla v cerkev, da moli in vdana pričaka smrt.

Grof pa se ni vdal. S sto svojih mož je zastražil cerkev, meče so imeli, spone in verige, da zajemo in zatro pošastnega sovraga, junaki so bili in so koprneli rešiti plemenito gospo. Ali ko je tretji dan z vriščem viharja pogubljenec prišel, ga niti niso videli; čuli so njegov grohot: »Mrliču ni kos ves živi svet!« in groza jim je zvezala ude.

Mlada žena je medlela pred oltarjem. Ležal pa je sredi cerkve v odprti rakvi pobožen vojak, ki je bil prejšnji dan umrl in je čakal pokopa. Pa ko je pogubljenec prihrul v cerkev, se je dvignil iz rakve in se mu postavil nasproti in sta se mrtvi vojak in pogubljenec zgrabila, vrtila se in bodla. Tresla so se tla, pokale so stene, drobile se šipe, pa ko je mrtvi vojak tretjič zasukal pogubljenca ob tla, sta se razdrli pogubljencu železni coklji in skoz podplat mu je pogledala noga. Tisti mah pa mu je bila vzeta moč, v viharju je izginil in grofova žena je bila rešena.

Zakon, zakon, ti si svet

Kaj vem, kdaj je bilo, tačas je živel mogočen kralj. Bil je vdovec in žalostnega srca in je imel edinega otroka, hčerko, ta hčerka je bila lepa kakor jabolko, ki zori. Kralju je bila edina tolažba, bal se je, da mu je kdo ne izneveri, zato je brižno gledal nanjo in ji pazil na sleherni korak. Ko pa kraljična dopolni dvajseto leto, se zgodi, da pripase pod njena okna svojo čredo grajski pastir, postaven je bil kakor smreka, čvrst kakor hrast in bistrih oči. Kraljična, ki še ni videla dosti moških, si ga zaželi za moža. Tudi pastir je videl kraljično, prevzelo ga je njeno milo lice in vdan ji je bil od bose pete do prebrisane glave.

Nista pa mogla priti skupaj in pogovarjala sta se le z očmi.

Pa misli pastir in misli, kaj bi storil, da bi z lepo kraljično govoril. In si izmisli in sezida pred gradom lep vodnjak, v vodnjaku je tekla bistra, mrzla voda, da nikjer take. Štel je, vsa dekleta pridejo po vodo, pa pride še kraljična, da se pogovorita.

Kraljična je prosila očeta: »Kaj vas prosim, oče moj, glejte lepi novi vodnjak, dajte, da grem tja po bistre, mrzle vode!«

Toda kralj je rekel: »Imamo dekel pet, nič ne delajo kakor ves ljubi dan donašajo vode, ni treba tebi hoditi ponjo!« Njegova beseda je obveljala.

Pastir je bil žalosten in je znova premišljal, kaj bi storil, da bi s kraljično govoril. Pa si izmisli in postavi tik pred gradom lepo, novo cerkev, notri se je brala sveta maša.

Kraljična je prosila: »Kaj vas prosim, oče moj, pustite me, da grem v novo cerkev, čujte, k sveti maši kliče zvon!«

Kralj je odgovoril: »Doma imamo duhovnov pet, nič ne delajo, kakor ves ljubi dan bero svete maše. Kaj bi drugam hodila!«

Ker pa je kraljična le prosila, ji ni smel in maral braniti svete maše, toda naročil ji je, da se hitro in naravnost vrne.

Kraljična je šla v cerkev, tam sta jo že čakala pastir in menih in menih je oba skrivaj poročil.

Vesela se je vrnila kraljična domov. Njen oče, kralj, ni nič vedel, kaj se je zgodilo.

Toda ko je zvečer zaspala, je v sanjah govorila in rekla: »Kaj to velja, imam moža, živ krst ga ne zna!«

Dekla, ki je pri kraljični spala, je slišala te besede pa je hitela jih sporočiti kralju. Kralj je rekel: »Prazne marnje!«, v srcu pa se je le bal za hčerko in dal je oklicati pri vseh cerkvah svoje dežele: »Kdor bi se predrznil dvigniti oči h kraljični, ta zapade glavo!«

Kraljična je to začula in močno jo je zaskrbelo. Skrivaj je napisala in vrgla možu–pastirju ukaz, naj se hitro umakne izpred gradu, proč iz očetovega kraljestva, noter v tretjo deželo, in pastir je ubogal. In še je snela z belega prsta zlati poročni prstan, da je ne izda, vrgla ga je v studenček, ki je tekel pod gradom, in milo je vzdihnila: »Kdo pod milim nebom nama pomaga!«

V studenčku pa je plavala ribica, ta ribica je ujela prstan v svoj okrogli gobček in s prstanom v gobčku je plavala naprej, daleč naprej, iz prve v drugo, iz druge v tretjo deželo, da je priplavala slednjič do košate jelke, v košati jelki je sedela ptičica, prelepo je prepevala. In ko ribica mimo priplava, spusti se ptičica s košate jelke na bistri studenček, vzame ribici iz gobčka prstan, natakne si ga okoli drobnega vratu in zleti daleč, predaleč, iz tretje v drugo, iz druge v prvo deželo, tja pred kraljev grad. Sedla je na zeleno kralju pod okno in prelepo je zapela:

»Oj zakon, zakon, ti si svet, na tebi sloni vesoljni svet!«

Kralju je pesem čudno segala v srce, sam ni vedel zakaj in zahotelo se mu je po drobni pisani ptički. Ukazal je hlapcem, naj jo ujemo; kdor jo ujame, dobi sto križanih kron. Hlapci so jo hiteli loviti, lovili so jo teden dni, pa zastonj, niso je dobili! Ptička pa je pela jutro za jutrom kralju pod oknom:

»Oj zakon, zakon, ti si svet, na tebi sloni vesoljni svet!«

Bolj in bolj je kralju koprnelo žalostno srce po drobni, pisani ptički in dal je oklicati pri vseh cerkvah svojega kraljestva, kdor mu ujame ptičko, dobi vrečo zlata. Vse črno je prišlo ljudi, da so lovili ptičico, mesec dni so jo preganjali, toda zastonj, ujeli je niso. Ptička pa je jutro za jutrom pela kralju pod oknom:

»Oj zakon, zakon, ti si svet, na tebi sloni vesoljni svet!«

Kralju se je zdelo, da mora umreti, če ne dobi ptičke v svojo oblast – njen mili glas ga je spominjal na preljubo rajnko ženo kraljico – in dal je še po bližnjih deželah razbobnati, kdor mu ptičko ujame in prinese, temu da pol kraljestva in pol blaga in še rodno hčer za ženo.

Od vseh koncev in krajev so zdajci na ta oklic se zbirali kraljiči, vitezi in vojščaki, pa tudi meščani in hlapci in hiteli nastavljati drobni, pisani ptički mreže in limanice, progle in zanke. Toda preteče teden, pretečeta dva, ptičica pa se je veselila svoje prostosti in jutro za jutrom zdaj s tega, zdaj z onega drevesa je donela kralju na uho in v srce njena pesem:

»Oj zakon, zakon, ti si svet, na tebi sloni vesoljni svet!«

Brez uspeha in zle volje so se pričeli plemeniti in neplemeniti lovci vračati drug za drugim, od koder so došli.

Oklic pa je čul tudi mladi pastir v tretji deželi – težko je čakal nanj – in še on se napravi na pot, da ulovi ptičko in s ptičko predragoceno nagrado. Ni imel ne konja, ne kočije, peš in počasi je meril dolgo pot, da je dospel do kraljevega gradu, kjer je v grajskem vrtu prepevala ptička. Zanašal se je na svojo srečo in na svojo umetelnost. Iz tenkih las je spletel nevidne mreže in jih nastavil ptički, segale so od drevesa do drevesa, od vrha do tal. Toda ptička je bila bolj umetelna od njega, hotela ga je preizkusiti, ali zasluži kraljično ali ne, in spretno se je umikala njemu in njegovim mrežam.

Nagibalo se je leto, kar je pastir lovil ptičko, toda zastonj! Kralj je hiral, koprneč po drobni, pisani ptički, kraljična je obupovala, dežela je žalovala, pastir pa je molčal in ni odnehal.

In glej, vztrajnost se mu je obnesla. Ko preteče leto in dan, mu prileti prijazna ptička sama od sebe na roko in srečen jo nese pastir kralju.

Kralju, ko je slednjič dobil zaželeno ptičico v oblast, je mahoma odleglo, prešinilo ga je novo zdravje in veselje in vsa dežela se je oddahnila.

Drobna, pisana ptička pa je prišla v prelepo zlato gajbico, piti so ji nalili sladke rebulice, zobati nasuli rumene pšeničice.

In kralj je ukazal pastirju: »Nastavi klobuk, pastir, da ti natresem vanj zvrhano belih petic, ker si ujel in prinesel mi ptičko!«

Pastir pa je pogumno odgovoril: »Vera, vera, moj kralj! Za bele petice se nisva zmenila, tisto mi daj, kar si pri cerkvah treh dežela oklical in obljubil!«

Zdaj, ko je imel ptičko, je bilo kralju žal oklicane obljube.

Sram ga je bilo pastirjevega opomina, raztogotil se je, prijel pastirja za mlado glavo in ga vrgel v temno ječo: »Tako dolgo ostaneš tu notri, prevzetni fant, da boš rad jemal petice!«

Zaprle so se duri in pastir je tako mislil, skoraj se mu bliža konec dni v tej temni ječi. Toda brižna kraljična je vse videla in slišala, kar se je zgodilo, in skrivaj je prinašala svojemu možu, pastirju, hrano skozi lino.

Tisti hip, ko je kralj vrgel pastirja v ječo, je drobna, pisana ptička nenadoma utihnila. Tudi zobala ni več, niti ni pila. Kralj čaka in koprni, nemir in žalost se mu zopet pričneta seliti v srce. Preteče dan, pretečeta dva, preteče teden, ptičica pa še vedno molči.

Zdaj jo kralj vpraša: »Kaj ti je vendar, ptičica, ptica drobna, pisana! Ali žaluješ, ker te je pobič ujel, ali žaluješ, ker sem te v gajbico del? Kaj, da ne zoblješ, kaj, da ne piješ, zakaj več ne poješ pesemce mile o svetem zakonu?«

Ptičica drobna, pisana je odgovorila: »Nisem žalostna, ker sem v gajbici zlati, niti ne, ker me je ujel pastir; zaman me je lovil leto in dan in še bi me, pa sem mu sama zletela na roko! Toda pila ne bom in jela ne bom, pa tudi pela ne bom, dokler ne plačaš pastirju, kar si oklical in obljubil. Kraljeva beseda je zakon in zakon, zakon, ta je svet, na njem sloni vesoljni svet!«

Kralj si je mislil: »Pastirja je gotovo že konec, nedelja dni mu je potekla brez drobtinice hrane, brez kapljice vode v mrzli temnici.« Poklical je hčer in je rekel: »Obljubil sem te za ženo tistemu, ki mi ujame drobno, pisano ptičko, s teboj vred sem obljubil pol kraljestva in pol blaga. Moja obljuba je zakon in moram jo izpolniti. Toda duša je tvoja in volja je tvoja, ne morem te siliti, ali ga hočeš vzeti ali ne. Pastir je in teden dni že leži brez drobtinice hrane, brez kapljice vode v mrzli temnici.«

Tako je govoril in mislil je, kraljično bo groza takega ženina in rešen bo obljube. Toda hči je moško odgovorila: »Tvoja kraljeva obljuba, oče, mi je zakon, ta obveljaj in naj si me za ženo obljubil samemu bledemu mrliču!«

Kralj ni vedel in mogel drugače in vzel je kraljično in sta šla v stolp, doli v temnico. In menil je, v temnici leži od gladu mrtev pastir. Odklene težke duri in jih odpre, kako se začudi: sredi temnice je stal pastir, čvrst in zdrav.

Kralj se ga ustraši in reče: »Svojo rodno hčer ti dajem za ženo po svoji kraljevski besedi.« Pastir pa se nasmeji in odgovori: »Ni mi treba dajati žene, ženo že imam!«

Kralj ni razumel, kaj pomenijo te besede. In šli so vsi trije v kraljevsko dvorano, tam je stala zlata gajbica, v zlati gajbici je žalovala drobna, pisana ptičica. Pastir je stopil k ptičici, z drobnega vratu ji je snel zlati poročni prstan in še ga je nataknil svoji ženi, kraljični na beli prst. Tačas pa je ptičica zopet preveselo zažvrgolela in zadonelo je po vsem gradu:

»Zakon, zakon, ti si svet, na tebi sloni vesoljni svet!«

Sojenice in cigan

V starih časih sta živela cigan in ciganka, on je koval čavlje in verige, ona je prosila in če ji niso dali, je vzela – danes gladež, jutri kradež, tako sta se pošteno redila.

Pa se zgodi, da zboli ciganka sredi noči. Cigan, kaj hoče, gre okrog sosedov prosit pomoči in res spravi pokonci tri ženske, ki so šle k ciganki.

Ena teh žena pa je bila vdova in je imela edino hčerko, ta hčerka je štela šele sedem let in jo je bilo strah samo doma; pa je skrivaj ušla z doma in za materjo in je smuknila ciganki pod posteljo in je niso videli, ker je bila tema.

Ciganka pa je tisto noč dobila dete in žene so šle pripravit vodo za kopel, med tem so položile novorojeno dete pod posteljo, da ne bi delalo napotja v razvlaki in pri direndaju. Ko je bila voda topla, so jo v koritcu prinesle v izbo in vdova se je pripognila pod posteljo, da vzame dete. Pa je opazila svojo skrito hčer in ji rekla: »Hoj, dekle, kaj pa ti tukaj, hodi vun?«

Hčerka je prilezla izpod postelje, pa se ni nihče več brigal zanjo, ker se je ženam mudilo, da so dete skopale in povile.

Ciganki je odleglo in je zaspala, rumena zarja je gori prihajala in naznanjala beli dan in žene so se razšle. Vdova in hčerka sta šli vkupe proti domu, pa je hčerka vprašala mater: »Čujte, mati, kdo so bile one tri bele žene, ki so prišle v hišo, ko je dete ležalo zraven mene pod posteljo?«

Mati se je začudila in je vprašala, kake so bile te žene in kaj so počele. In deklica je povedala, kako prelepo so bile oblečene in imele svetle vence na glavi; sklanjale so se k detetu in govorile: »Tri dni kralj, četrti dan povišan!« – potem, so šle vun in ni bilo slišati ne koraka ne duri.

Vdova je zdaj vedela: bele žene so bile sojenice. In jezik ji ni dal miru, da je nesla novico sosedi, ta jo je povedala botri, novica se je raznesla po vasi in izvedel jo je tudi cigan. Široko se je zasmejal, da ima kralja za sina, in ko je sin doraščal, ga je klicali za kralja in mu veleval: »Kralj stori to, stori ono, kralj, idi kure krast!«

V tisti vasi je živel še drug zakonski par; imela sta dvoje otrok, dečka in deklico, pa ko sta bila oba še majhna in nebogljena, jima je umrla mati.

Mož je ljubil svojo deco, oko bi zanjo dal iz glave, zdaj si ni vedel kaj, poiskal si je drugo ženo, da bi gledala na otroka in jima rezala kruhka. Ali pisana mati je imela strupeno srce: od kraja, kadar ni bilo moža doma, potem tudi spričo njega je kregala in dregala ubogi siroti in ju klela in podila, zavidala jima je suhe skorjice, še požirka čiste vode.

Bratec in sestra sta postala večja in večja, mačeha je postajala hujša in hujša in ko sta videla in spoznala, da jima od mačehe ne bo miru, od očeta pa ne pomoči, ker sam trpi zaradi njiju, sta si zavezala culici, se poslovila pri mački na ognjišču in pri drugem nikomer in sta zjutraj na vse zgodaj, ko sta oče in mačeha še spala, skrivaj zapustila dom in šla v široki svet, da si poiščeta službe. Hodila sta in hodila in ko je solnce stalo na poldne, sta prišla do hiše in sta vprašala, ali bi hoteli in ju vzeli v službo. Pa jima je dala gospodinja kruha, ker sta bila lačna in tako mlada, potem pa jima velela z Bogom, ker sta se prešibka za trdo delo.

Šla sta naprej, prišla v temen gozd, temu gozdu ni bilo konca ne kraja; solnce se je nizalo, tiha rosa je nastopala, pa še nič glasu, nič sledu, da so blizu ljudje.

Sestrica se razjoče: »Kam sva zašla, živa več ne najdeva iz temne te hoste.«

Bratec jo potolaži: »Ne boj se, sestra, saj sem jaz pri tebi in Bog nad nama. To je hrastova šuma, tod pastirji žirijo svinje; ako ne najdeva koče, naj¬deva vsaj stajo, da notri prespiva noč in naju ne zakoplje volk; jutri nama že beli dan pomaga naprej.«

Še sta šla po šumi, temna nočka je padala na zemljo, sestrica je pešala, brata je skrbelo, slednjič zagledata hišo, velika je bila in zidana, in sta rekla: »Rešena sva, dobri ljudje nama ne odreko zavetja, nemara dobiva še košček kruha.«

Duri so bile odprte, kako se prestrašita: hiša je bila razbojniška. Po tleh je stala kri, po kotih so slonele puške, ob stenah so visele sablje, v kleti so križem ležali ubiti razbojniki in jih je bilo enajst.

Sestra reče: »Beživa! Če še kateri živi in pride odkod, ne prizanese nama.«

Bratec pa je odgovoril: »Zunaj je noč, že tuli volk, le tukaj počakajva dne.«

Dobro sta se zaklenila in ker sta bila trudna, sta hitro zadremala in trdno prespala vso dolgo božjo noč;.

Ko sta se zbudila, je bil velik dan, solnce je prijazno sijalo in bratec in sestra sta pozabila na ves strah zadnje noči. Pripravljala sta se na pot, pa se spomni bratec. »Sestra, kaj ti povem! Naspala sva se, zdaj morava še kaj založiti, da ne opešava po poti. Zakuri ogenj in pristavi vodo, jaz grem na lov, da kaj uplenim, bodi za v lonec, bodi za na raženj.«

Iz kota je vzel razbojniško puško in se poslovil in ni bil še daleč od hiše, že je srečal volka in je nanj pomeril. Volk pa je dal od sebe glas in je prosil: »Nikar me ne streljaj, v pomoč ti bom!«

Deček se ni malo začudil od kdaj volčje govore, vendar mu je prizanesel in volk je sel z njim. Gresta naprej in bratec kmalu ugleda medveda. Pomeril je nanj, pa medved se je vzdignil na zadnji šapi in lepo prosil: »Nikar me ne streljaj, lahko ti bom še v pomoč!«

Deček je prizanesel tudi medvedu in medved se je pridružil dečku in volku. Zdaj so bili trije, šli so naprej in so srečali še risa, lisico, mačko in petelina, vsi so prosili bratca, naj jih ne strelja. in mu obljubili svojo pomoč, bratec si jih je usmilil in so šli ž njim.

Solnce je stalo že na poldne, bratca je skrbela sestrica, ki ga čaka, lačen je bil tudi, plena pa še nič.

Lisica je spoznala njegovo skrb, izza grma mu je pripodila zajca, bratec ga je ustrelil in medved ga je pobral. Zdaj so se namerili proti domu in petelin je zletel v najvišji hrast, da se ozre in pove pot. Pa je zapel: »Kikiriki, sestrici tvoji se hudo godi!«

Bratec se je ustrašil in je priganjal hitro domov, medved, ris in volk so mu delali stezo skoz šumo. petelin po vrheh pa je zapel v drugič: »Kikiriki, sestrici že teče kri.«

Zdaj je medved bratca vzel na svoj hrbet in dirjali so kakor vihar.

Sestri se je ta čas godila groza v razbojniškem domu. Kurila je na ognjišču, pa ko se je zasukala, da stopi po vodo, je od strahu kar sedla vznak: poglavar razbojnikov je stal v durih.

Rezal se je in kazal ostre zobe in vprašal: »Holej, kje so moji tovariši!«

Sestrica se je tresla in je dejala: »Žive duše nisem videla, noč je naju zajela, mene in bratca, hiša je bila prazna in v njej sva prenočila.« Poglavar je ugledal kri po tleh, ozrl se je po koteh, stopil je v klet, tam so križem ležali ubiti razbojniki. Prirohnel je nad sestrico: »Tvoji pajdaši so mi ubili tovariše. Kje so, da jim vrnem nemilo za ne–drago?« In je potegnil sabljo, ostro ko britev, kakor solnce se je bliščala, v sredi ji je ležala kača, na koncu ji je gorel ogenj, v jarem strupu je bila kaljena.

Sestra je neusmiljeno zakričala, razbojniški poglavar pa je zavihtel sabljo in komaj se je sablja doteknila blede glave, že je odletela in sestrica mrtva omahnila na tla. In še ji je odsekal roki in nogi in krvave kose zmetal v kad. Zaklenil se je v hišo, vzel puško in prežal pri oknu. In ni prežal dolgo, iz gozda je pridrevil medved, na medvedu bratec – pa je sprožil nanj. In bi ga zadel sredi v srce, pa se je medved tisti hip vrgel na tla in je zletela krogla bratcu čez glavo. Mačka je velela: »Skrijte se!«

Poskrili so se za drevesa, mačka pa se je na okoli splazila do hiše – poglavar je ni videl; pognala se je na streho, s strehe v vežo – poglavar je ni slišal; skočila je poglavarju za vrat – komaj jo je čutil, že mu je izpraskala oči. Odklenila je vrata in poklicala zverjad in medved in ris in volk so planili na razbojnika in ga raztrgali na drobne kosce. Bratec je iskal sestro, bridko je zaplakal, ko jo je našel v kadi razmesarjeno. Vzel je bledo glavo in krvavi trup, beli rokici in drobni nogici in je drugo k drugemu položil na mizo in lepo zravnal, da je ležala, kakor bi spala. Volk je rekel: »Jaz ji izkopljem grob.« Ris je rekel: »Jaz ji zbijem krsto.« Medved je rekel: »Jaz jo nesem k pogrebu.« Petelin in mačka sta obljubila, da ji zapojeta bilje.

Lisica pa je rekla: »Prvi je padar, padar sem jaz. Smuknila je okrog voglov, skočila okrog plotov, prevrnila listje in travico, da je ujela kačo pisano. Z ostrim zobom jo je strgala, da je s kačjo mastjo pomazala razsekano sestro. In koder jo je mazala, so se kosi sprijeli, so se rane sklenile in sestrica je odprla oči; zagledala je bratca, pa so ji zobje šli na posmeh, noge na pohod, roke na objem, usta na poljub in ko ji je bratec vse povedal, je poljubila tudi živad, vsako enkrat, lisico pa dvakrat.

Zdaj so bili vsi veseli in so hiteli, da zapuste krvavi ta krov. Pa predno so šli, še je vzel bratec in si opasal svitlo sabljo mrtvega glavarja. Šli so in peljala jih je pot skozi temni gozd, po zelenih dobravah, po pisanih poljanah naprej in naprej, dokler da jim ni ustavila stopinje široka voda, črno jezero.

Postali so in moževali, na katero bi krenili stran. Kar zagledajo: dolga procesija ljudi se pomika proti jezeru. Plapolajo črna bandera, molitev kipi proti nebu in vzdih in jok. Sredi vrste gre kraljična, oblečena v samo zlato in srebro in drago kamenje, bleda je kakor smrt, dve gospe v črni svili jo podpirata, da ne omahne. Za njo stopata kralj in kraljica v črni obleki in s krono na glavi in za njima polno ljudstva, vse v joku in solzah.

Kraj jezera se je sprevod ustavil. Kraljična je premilo objela očeta in mater in oče je zavekal: »Joj meni, dete moje drago; hčerkica edina, da te moram dati za deseto. Kam hoče tvoje belo lice, kam hočejo tvoje bele roke!’«  Mati se je zgrudila na tla kakor mrtva in so jo gospe vzdignile in jo odnesle in za njo je šel kralj in s kraljem vse ljudstvo. Le kraljična je ostala na bregu, klecala je in se jokala.

Dečku se je smilila njena lepota, še bolj njena žalost. Stopil je k njej in jo vprašal: »Prelepa kraljična, kaj se plačeš?« Kraljična je odgovorila: »Ne vprašuj me, neznani mladenič, zame ni pomoči! V tem črnem jezeru živi strašen zmaj, sedem ima glav, drugega ne pije kakor človeško kri, drugega ne je kakor človeško meso. Moj oče, kralj, pa mu mora sleherni dan za deseto dati devico, drugače bi z repom raztepel vodo in potopil vse kraljestvo. Danes je meni prišla vrsta, edini njegovi hčeri. Moj oče, kralj, je po devetih kraljestvih oklical, kdor bi zmaja ubil in mene rešil, tega postavi za kralja in me mu da za ženo. Pa se ni oglasil nikdo.«

Voda v jezeru je pričela kipeti, kraljična se je razplakala in je rekla: »Hodi z Bogom, že se giblje zmaj, da še tebe ne pogoltne!«

Ali bratec je odgovoril:  »Beži vkraj, stopi v breg, naj poizkusim, če da Bog, da te rešim pošasti!« Stopila je v breg, že je pogledal zmaj iz vode. Sedem je imel glav in je prhal in ko je prhnil, je zabučal vihar, dim se mu je valil iz žrela, bliski so mu švigali iz oči in tako je bil dolg, da je stepal vodo onostran jezera. Zazijalo mu je vseh sedem glav, da pogoltne kraljično – ali je ni mogel doseči. Dišalo pa mu je mlado njeno meso in poganjal se je bliže.. Zdaj je bratec potegnil svetlo sabljo, ostro kakor britev; ko solnce se je zabliščala, v sredi ji je ležala kača, konec nje je gorel ogenj, v jarem strupu je bila kaljena. In pridrevile so zveri, zakadile so se v zmaja in ga držale; bratec pa je zavihtel silno ostrino in komaj se je z njo doteknil zmajevih glav, že so odletele. Zemlja se je stresla, jezero je prihajalo rdeče od krvi, na belem produ je medlela reva kraljična. Zveri so trgale zmaja in so ga raztrgale na drobne kosce, le vseh sedem jezikov je iz goltov porval bratec in jih spravil v torbo.

Kraljična se je zdramila in ko je vse videla in razumela, se je razjokala od veselja. Prelepo se je zahvalila mlademu rešitelju in je rekla: »Hvala Bogu in tebi, moj ljubljeni in poljubljeni, odrešil si mene in Kraljestvo, pojdi greva k očetu, da te postavi za kralja in ti mene da za ženo!« Zahvalila je tudi zveri in še je pozdravila in objela sestrico in vsi so bili srečni in so se okrenili, da gredo v kraljevo mesto.

Pa se je spomnila sestrica očeta v daljini in je zaplakala: »Oj, da imamo še ljubega očeta pri sebi, kako bi bil vesel naše sreče!« Tudi bratcu se je potožilo in so se zmenili in in sklenili, da pojdi sestrica po očeta, varno jo naj spremljajo živali, bratec in kraljična pa da gresta naprej pred kralja.

Hodila sta bratec in kraljična proti kraljevemu mestu pa se zgodi, da se dečka loti silen zaspanec, ni mu bil več kos in je rekel: »Moja mlada nevesta, kaj ti povem: tako se mi dremlje, da mi oči več ne vidijo, da me noge več ne neso. Dajva, sediva malo v hlad.«

Sedla sta doli v zeleno travo, naslonil ji je glavo na krilo in je zaspal, kraljična pa mu je z belimi prstki česala kodrasto glavo.

Pa pride po beli cesti mlad cigan, tisti, ki so mu sojenice prerokovale, da bo tri dni kralj in potem še povišan. Kraljično je bilo strah in je dramila spečega tovariša, pa je pretrdno spal in ga ni mogla vzbuditi. Črni cigan se je ustavil pred kraljično, mikal ga je blesk njene obleke in še jo je vprašal, kdo je in kaj tod dela. Kraljična se je tresla in mu je vse razodela, kako jo je deček, speč ji na krilu, otel iz oblasti zmaja in bo zdaj njen mož in postavljen za kralja.

Črnemu ciganu so se zasvetile oči, globoko se je priklonil kraljični. Pa ko se ji je klanjal, je vzel dečku sabljo in že mu je odsekal glavo. In še je zasukal ostrino nad kraljično in ji zagrozil, da tudi njej stori enako, če mu ne bo pokorna. In se je prestrašena morala zakleti pri mrtvi glavi dečka, da cigana pelje pred očeta in očetu kralju pove, da je cigan ubil silnega zmaja in jo otel iz nesreče.

Žalostna je šla s črnim ciganom v kraljevo mesto in kakor se je zaklela, tako je morala govoriti. Kralj je bil vesel rešene hčerke in je bil žalosten črnega zeta ali bil je mož beseda, hvaležno je sprejel cigana in dal oklicati po vsej deželi, naj pride ljudstvo in se pokloni mlademu kralju, in vsak, kdor pride, bo lahko jedel in pil, kar in kolikor bo hotel. Na zlatem prestolu je široko sedel cigan, v zlatih svečnikih mu je gorelo devetsto sveč, sedem blazin je imel pod sabo, da bi ga ne tiščalo, in kraljična je morala sedeti poleg, bleda in tiha, in srce ji je bilo žalostno za smrt.

Trume ljudi so prihajale in se poklanjale mlademu kralju, med njimi je bil tudi starejšina iz vasi, odkoder je bil cigan. Starejšina je cigana koj spoznal in ko ga je spoznal, ga je minila lakota in žeja, kar obrnil se je in je hitel domov, da pove staremu ciganu veliko novico.

Stari cigan je zavriskal: konec bo delu in gladu! Prodal je naklo in kladivo, kupil seneno mrežo tobaka, da se prikupi kralju sinu, in je šel na pot.

Dan je potekal za dnem, noč minila za nočjo, zaklani bratec je ležal ob beli cesti na zeleni ruši in je bil mrtev. Pa je napočil četrti dan in je mimo prišla sestrica, s sestrico oče in vsa zvesta živad. Prva ga je zagledala lisica in je rekla: »Glej trup!« – Mačka je vzkliknila: »Tu je glava!« In so videli, da je bratec, krvav in mrtev.

Oče in sestrica sta bridko zaplakala, lisica pa je že smuknila v grm, prevrnila je listje in travico, ujela je kačo pisano, z ostrim zobom jo raztrgala, s kačjo mastjo namazala glavo in vrat in sta se sprijela; rana se je zacelila in bratec je odprl oči. Pa ko je videl sestrico in očeta, so mu šla usta na smeh, nogi na pohod, roki na objem in je poljubil sestrico in očeta in vso živad, vsakega enkrat, lisico pa dvakrat. Zdaj se je spomnil tudi kraljične, skrbelo ga je in so hiteli, da pridejo v kraljevo mesto.

Vse mesto je bilo v belih zastavah, cesta polna veselih ljudi in so izvedeli novico: jutri bo poroka lepe kraljične z mladim kraljem, ki je ubil zmaja in rešil kraljično in kraljestvo.

Deček je vstopil v grad. Pa ko je prišel pred cigana in se mu priklonil do tal, ga črni cigan, košat in mogočen, niti ni pogledal. A spoznala ga je kraljična in ko ga je videla živega, je več ni vezala prisega pri mrtvi njegovi glavi. Ušla je od cigana in je objela dečka okoli vratu in je rekla: »Ta me je rešil nesreče, ta je ubil zmaja in ne črni cigan. Črni cigan je razbojnik, spečega je zaklal mojega rešenika in še mene bi bil, da ga nisem peljala pred kralja in rekla, da je on premagal zmaja.«

Cigan je tajil. Deček pa je odprl torbo in iz torbe je vzel sedem zmajevih jezikov, da so jih videli vsi, in še je poklical sestrico in živad, da so pričali resnico.

Zdaj ni bilo nikogar, ki ne bi bil verjel, in je bila drugi dan poroka šumna in sijajna, pa ne s ciganom, ampak z dečkom.

Cigana so obsodili, da bo obešen. Peljali so ga na široko polje, pri pisanem znamenju so stala vešala, baš takrat je nasproti prisopihal stari cigan s seneno mrežo tobaka. Spoznal je sina in vprašal, kam? In je izvedel, da je bil sin le tri dni kralj, zdaj pa bo povišan na vešalih. Pa je bilo zelo žal staremu ciganu, da je prodal naklo in kladivo in bo moral kupiti drugo in spet odkraja kovati verige in čavlje.

Butale in Butalci

Tri ure hoda za pustno nedeljo leži vas, pa ji pravijo mesto. Sredi vasi se cedi rjava mlakuža, ji pravijo potok. Ob obeh krajih mlakuže stoje koče, jim pravijo hiše. Dve, tri hiše imajo nadstropja, takim hišam pravijo graščine. Ime je vasi Butale.

Butalci so gadje; tisto leto, ko sta bili dve kravi za en par, so se Butalci skregali s pametjo, pa so zmagali Butalci, – kaj mislite! – in ne pamet: takšni so.

Bili so imenitnega rodu. Imeli so stara pisma, in če se jim ne bi bila izgubila in če bi jih znal kdo brati, tako bi ostrmel, da bi sedel kar vznak, kajti pravijo, da je stala v teh pismih beseda, da sega rod Butalcev noter do Adama v paradižu.

Prvi, ki se je bil preselil v sedanje kraje, je bil neki Kozmijan Buta. Tam, kjer je živel poprej, mu ni ustrezalo podnebje, prevroče je bilo. Mož je bil bolj slab v računstvu in se je rad motil v številu svojih ovac. In je imel to slabo navado, kadar ga je kdo prijel, naj vrne ukradeno ovco, da je z glavo butal kakor kozel in je marsikomu nalomil rebra. Sosedje so ga zavidali, pa se jim je ponoči umaknil izpred oči in si je za spomin in pleme s seboj vzel nekaj parkljev iz vsakega hleva in kar k parkljem spada. Pa niso sosedje iskali ne njega ne parkljev, nego so bili zadovoljni, da so se tako poceni odkupili.

Privadil se je Buta novemu kraju, imel je obilo družine in so bili vsi tistega talenta, da so jim grablje bolje služile kakor vile.

Ohranjena so nam imena prvorojencev iz Butovega rodu in je vsak imel svoj prijazni priimek:

Kozmijan Buta je imel sina prvorojenca Fido Kljukca.

Fida Kljukec je imel sina Francota Turkavidel.

Francot Turkavidel je rodil Gregorja Brezhlačnice.

Gregor Brezhlačnice je rodil Lavdona Štimanega.

Ob času Lavdona Štimanega so štele Butale že trideset koč in je Lavdon Štimani imel najdaljšo in najbolj košato brado izmed vseh občinskih mož. In se ni Šprinca Marogla prav nič premišljala, nego je naravnost zlezla vanjo in je bil Lavdon Štimani izvoljen za župana. Če je namreč res, kar pripovedujejo Tepanjčani. Tepanjčani pripovedujejo, da redé v Butalah občinsko uš, in kadar volijo župana, sedijo bradači okoli mize, nanjo deno občinsko živinče in v čigar brado zleze, ta je župan. Uši pa da je ime Šprinca Marogla, ima v pisarni svoj hlevček in prihajajo mestne device, vsak dan druga, in si jo denó za dve uri v glavo.

Seveda Tepanjčanom ni vsega verjeti. Tepanjčani niso dosti manj nego hribovci in jedo ovseni kruh, zato jih zmerjajo za »ovsenarje«. Ob nedeljah prihajajo v Butale po beli kruh in se vračajo potem vsak s hlebcem pod pazduho v svoje klance. Zato jim pravijo tudi »hlebčarji«.

Stiskači so, sold jim ne gre izpod palca, še v krčmi bi radi odtrgavali, ko plačujejo vino. Butalci jih zaničujejo in imajo zunaj vasi mlin, v mlinu so stope, pa so naučili še stope, da od daleč že oznanjajo: »Tepanjčan gre – pahni ga! Tepanjčan gre – pahni ga!« Če je pa dosti vode, hite stope: »Pahni Tepanjčana, pahni Tepanjčana, pahni Tepanjčana!« Tepanjčani pa tudi ne molče in so spravili v svet prečudne vse historije o Butalcih, kakršne bomo še slišali.

Imenitni Lavdon Štimani je rodil še imenitnejšega Gregorja Copatko, čigar kravo je doletela slava, da so jo poklicali na samega carja presvetli dvor.

To se je zgodilo tako, da sta one dni živela dva zvezdogleda, pa sta bila že tako učena, da sta vedela štiriindvajset ur prej, kakšno bo vreme, in sta bila tako obrajtana, da so se carji in vladarji zanju kar tožili, v čigavi deželi da bosta delala pratike.

Pa ju je pot pripeljala skozi Butale, in ker se je mračilo, sta se ustavila in prosila Gregorja Copatko prenočišča. Gregor Copatka ju je žugal za popotne bukvice in žveplenke in jima potem dovolil na seno in preden sta šla spat, sta še pogledala na vreme. Rekla sta: »Nocoj vreme ne bo ostalo, vihar bo in dež!«

Gregor Copatka je odgovoril: »Pa ne bo. Nocoj bo pohlevna noč.« Res je bila, zvezdogleda sta se čudila in sta drugo jutro vprašala gospodarja, od kod da je vedel, kakšno bo vreme. In je Gregor Copatka odgovoril in dejal: »Mene moja krava ni še nikoli opeharila, odkar jo imam. Kadar se obeta vihar ali dež, vsakikrat s paše pride domov. Sinoči je ni bilo; pa sem koj vedel, da bo pohlevna noč, kakor je res bila.«

Zvezdogleda sta se spogledala, potem sta rekla: »Carji in vladarji se za naju tožijo, kateri bo naju dobil, pa naju je ugnala krava!«

In se je prvi kar pri tisti priči zaklal s peharjem; drugi je obupal in dejal: »Tudi ene ure ne bom več zvezdogled!«

Glas o Copatkovi kravi pa se je raznesel po svetu, in ko je car izvedel o njej, je morala predenj in je dobila službo dvorne pratkarice in so se vse Butale grele v žaru njene milosti.

Gregor Copatka je rodil Bendo Cigana. Benda Cigan je rodil Jureža Pismouka. Za njegovih dni je po Butalah razsajala kuga krive vere in je Jurež Pismouk bil njen mežnar. Žena ga je rotila in spreobračala, z lepo in z grdo – ne beseda ni zalegla, ne palica!

Pa ji je neko jutro drobna ptička sedla na okno in prelepo zapela in žena je razumela njeno petje in se je glasilo petje tako: »Paternošter daj dedcu v klobaso!«

Zapomnila si je ptičkin nauk, in ko so klali, je v krvavo klobaso zamešala jagode paternoštra. In je narezala vmes debele kose slanine, da je gladko šla možu klobasa po goltu.

Pa ko je snedel klobaso s paternoštrom, ga je vest silno pričela črvičiti, bridko se je kesal in se spreobrnil.

Spreobrnil se je Jurež Pismouk in potem rodil Anžeta Meketača, na široko znanega po kozi, ki so pravili o njej, da je dajala vsak dan sedem rešet mleka. Sam sodnik iz graščine si ni mogel kaj, nego ga je ustavil na cesti in vprašal: »No, oče, ali ste že prodali tisto kozo, ki daje po sedem rešet mleka!« Pa se je Anže Meketač potuhnil, kakor bi ne poznal gospoda, in je odgovoril: »Prodal, prodal, davno prodal, tja čez mejo. Tam se je obrejila in je storila osla, ki ga imajo zdaj v graščini za sodnika. Pa srečno, gospod!«

Anže Meketač je rodil Matevžka Žlamboro, ki je bil po krivem obrekovan, da je hruške okradel, pa jih ni bil tisto pot. Ono leto so imeli v Butalah veliko tepk, pa niso vedeli drugam z njimi, nego so jih zmetali v zapuščen vodnjak – tam se naj zmedé. Ko je prišel čas, so jih šli iskat – pet mož jih je bilo – in so ukazali Matevžku: »Tebe volimo, nuj, skoči noter, nam boš medne hruške ven metal!« Skočil je in je bil vodnjak globok, precej vode se je bilo v njem nabralo, in so čakali in klicali, klicali in zmerjali – ne ena hruška ni priletela kvišku. Pa so dejali: »Matevžek je zvijačnik, vse hruške bo sam požrl, potlej pa se bo lagal, da jih ni bilo. Naj skoči drugi za njim, ki je bolj pravičen!« In so bili vsi pravični, drug bolj od drugega in so drug za drugim poskakali v vodnjak in ni mogel nobeden priseči, da je Matevžek Žlambora res kradel hruške, ker ni nobeden prišel nazaj.

Pa je Matevžek Žlambora, preden je šel po hruške, rodil Tončka Štibalarja.

Tonček Štibalar je bil prvi v Butalah, ki je imel žepno uro – žepno uro si je bil naredil sam iz pristne domače repe. Imel je sina Mihcastega Kimpeža.

Mihcasti Kimpež je rodil Vrbana Podvrbosmuka.

Ko je bil ta za župana, je prišel v Butale sam presvetli car in so ga Butale slovesno sprejele z novo brizgalnico. Brizgalnica se je imenitno obnesla, vsi so bili do kože mokri, car in njegovi ministri, strežaji in lakaji.

Je vprašal car: »Povsod drugod so nas častili s streljanjem, Butale nam niso privoščile ne enega strela, pač pa ste nas neusmiljeno oprali. Kakšne imate manire v Butalah?«

Je odgovoril župan: »Vaša milost, gospod car, da nismo streljali, za to smo imeli devetindevetdeset vzrokov.«

Je velel car: »Radoveden sem, katere! Govori!«

Je dejal župan: »Prvič: Nismo imeli smodnika.«

Pa se je car nasmehnil in je dejal, da mu že ta prvi razlog do vrha zadošča. In ga od tistega časa niso več videle Butale.

Vrban Podvrbosmuk je rodil Pavlušo Očalastega. Pavluša Očalasti je rodil Cenetana Padarja, tistega, ki je kravo s svedrom drl.

In so v teku let Butale pretesne postale za vse Butalce in je bil mlajši rod korajžen in šel pogledat po svetu in so se nekateri naselili ob Dravi, nekateri ob Muri, nekaj jih je prišlo celo do morja in so si tam postavili ognjišča.

Ostali pa so, kar so bili.

Turki v Butalah

Butale so imenitne. Ni dosti manjkalo, pa bi bile prišle v zgodovino in bi se morala še deca v šolah učiti o Butalcih.

To je bilo tiste dni, ko je Turek, krivoverna ta nesnaga, strašil po deželi in robil živino in mladino.

Pa so se zbali tudi v Butalah, da ne pride krivoverna ta nesnaga še nad nje, in so imeli vzroka, da se boje, kajti so bili ponosni na svoje krave in junce.

Pa so moževali in sklenili, da se brez boja ne udajo. Nego da na cesti, ki jim pelje v staroslavne Butale, postavijo napis: »Turkom prepovedana pot!«

Še se je oglasil glas: »Ne bodimo zajci! Napišimo: »Strogo prepovedana pot!«

Pa je navdušeno obveljala županova, da s Turkom nič usmiljenja in se naj zapiše: »Najstrože prepovedana pot!«

Toda je v Butalah dan le podnevi, ponoči pa je tema, in se je bilo po pravici bati, da bo Turek prišel ponoči in ne bo videl neustrašene prepovedi. Pa so izbrali čuvaja in mu dali helebardo ali sulico, da bo ponoči stražil, in če bi se zgodilo in bi nenadoma pritisnil Turek, krivoverna ta nesnaga, naj ga brez usmiljenja ustavi. Če Turek ne bi ubogal, naj pa pri tej priči zbudi župana in može, da bodo storili svojo dolžnost.

Pa se je zgodilo, da je čuvaja sredi noči zavilo v trebuhu. Stopil je v kraj, da se olajša. Helebardo je zasadil v tla in lepo počenil.

Ondi pa so rasle robide in ko je hotel vstati, so se mu robide zapele v hlače.

Pa je v smrtnem strahu zarjul: »Jojata, ojojata! Turek me drži! Pomagajte, pomagajte!«

Župan in možje so slišali divje kričanje, pa so planili kvišku in se hiteli posvetovat. In so sklenili, da sedajle ni časa za posvet in za sklepe. Nego so kar zbežali v hrib. V hribu so čakali dne. In ko je napočil dan in ni bilo od Turka ne duha ne sluha, so sklenili, napis da je dober, napis da ostane, robide pa da se morajo iztrebiti in požgati.

Boriška pripovedka

Boriški ban se ponaša z junakom

Stoji, stoji v plemeniti Bosni mesto Borič, sredi mesta trden grad. Močno ga varuje zidovje, ob štirih vogalih ga branijo štirje silni stolpi. Opasan je grad od globokega jarka, temna voda stoji v jarku, preko vode visi na verigah most, lahko ga dvigneš, lahko ga spustiš. Trden je grad, hraber njegov gospodar.

Ob južni strani grajskega zidu, od stolpa do stolpa leže ravne gredice, polne so prijaznega cvetja. Obroblja jih dehteči rožmarin, med rožmarinom vodijo bele stezice. Bujno se vzpenja po sivem zidovju plezajoča roža.

Razodeva vrtič, da ga neguje nežna ženska roka.

Sonce stoji med poldnem in med večerom, še pripekajo njegovi žarki, v grajski dvorani pa je hladno.

Vino pijeta v hladni grajski dvorani dva vrla junaka.

Prvi je Borjan, boriški ban, gospodar tega gradu. Korenjak je brez para, na prsi mu padajo črni brki, na pol sedi, na pol leži v svojem stolu, daleč pod mizo ima zleknjene noge, ogromna pest mu počiva na svetli hrastovi mizi. Vino mu je udarilo v lice, vino se mu bliska iz oči, glasan je, z jezika mu govori vino.

Drugi mu je verni pobratim kapetan Dražič, siva glava, moder mož.

Pa je udaril boriški ban s silno pestjo po hrastovi mizi, da se je pest odtisnila v les. »Govori, Dražič kapetan, zvesti mi pobratim, ali ni res: kjer se bliskajo sablje, kjer padajo glave, boljšega ni od mene junaka v vsej naši zemlji!«

Nasmehnil se je sivi tovariš. »Komu to poješ? Nikdo ti ne odreka junaštva. Vino je odprlo besedam lino, pa so besede ti kakor ptice, od ust lete do ust, kakor ptica leti z veje na vejo. Zemlja naša je prostrana, vsake vrste junaki žive v njej, vsak dan vzredi novih. Lahko da ti zemlja čuje bahato besedo in ti jo zameri, pa pošlje junaškega sina na junaški dvoboj. Ako ti ga ne pošlje jutri, pošlje ti ga pojutrišnjem, da ti bo kos.«

»Prav to si želim, da ga pošlje. A kos ni boriškemu banu nihče.« Plosknil je z rokama. »Hej, vina! Vrča sta prazna!«

Vrata so se odprla; kakor bi posijalo v mračno dvorano zlato božje sonce, se je prikazala na pragu dična devojka, ponosna sestra boriškega bana.

Zasukala se je, da postreže žejnima gostoma.

Ustavil jo je Dražič kapetan. »Hej, devojka Roža, kaj tako tiha, kaj tako temna? Mar ti nima oko prijaznega pogleda za sivega prijatelja?«

Zardela je. Skrivala mu je oči, toda je videl, da so solzne.

Prijel jo je za bele roke. »Ne, jabolko moje zlato, kum sem ti, ne greš mi odtod, preden mi ne razodeneš, kaj ti je užalilo drobno srce.«

Devojka Roža si je utrnila solze in je povedala: »Nesrečnih sužnjev jok me preganja. Na vrtu sem ravnala miljeno cvetje. Ob kamenitem stolpu se vzpenja v sončnem svetu krasota rdečih in belih rož, v mračnih globinah za kamnitim zidovjem pa ječe ujetniki, trideset sužnjev iz bridkih bojev. Toži se jim za soncem in zrakom, toži se jim za svojci.«

Z grohotom jo je prekinil brat, boriški ban: »Ko se jim hoče zraka in sonca, ustreženo jim bodi. Jutri je krstna slava pobratima Gavrana, na krstno slavo se popeljemo v svilnatih in svetlih kočijah, pa nam ne bo treba vprezati konj in volov, trideset sužnjev vprežemo v kočije, da nas popeljejo na krstno slavo.«

Ogorčenje je spreletelo devojki Roži mlado lice, urno se je z vrčema obrnila iz dvorane.

Dražič kapetan pa je govoril boriškemu banu: »Nikar tako, pobratim dragi! Ni junaško, ko žališ blago srce. In ne misli, da je junaštvo le tam, kjer se bliskajo sablje, kjer padajo glave. Junaštvo je tudi ljubezen in dobrota. Kaj ti pravim, dragi brate, odpri vrata svoje kamnite ječe in izpusti trideset jetnikov! Ali jih izpusti tako, da jih oceniš in se ti odkupijo, še bolje, odpusti jih brez pare dinarja. Nosili bodo slavo tvojega imena po vsej zemlji in bo vsakdo dejal: Boriški ban je junak! To ti bo častito junaštvo.«

Vrnila se je devojka Roža, stregla je kumu in bratu s polnima vrčema, cula je kumove besede in zahvalila ga je zanje s prijaznim očesom. In še je sama govorila bratu: »Čuj me, boriški ban, in se mi ne rogaj! Odkar pomnim, poslušam ujetnikov železne okove in mile tožbe. Vajeno mi je uho žvenketa in ječanja, privadilo se mu pa ni in se mu ne bo nikoli. Vso dolgo vrsto let je bilo tako, poslušala sem in trpela. Danes je bilo vendar drugače. Nov, nevajen glas je zaječal iz globine, dosihdob je molčal. V srce se mi je zasadila bridkost tega glasu. Koder grem, ne znebim se je več iz čuta in spomina.«

»Hej, to je bil on!« je viknil boriški ban in zaiskrile so se mu oči. »Hajdi, brate, da slišiva na lastna ušesa!«

Dvignila sta se z Dražičem kapetanom, preko veže in stopnic sta dospela na široko dvorišče, z dvorišča na cvetoči vrt. Na koncu vrta je kvišku molel okrogli stolp iz debelega kamnitega zidovja, ta stolp je služil za temnico.

Zahajajoče sonce se je upiralo v lino, globoko vsekano v zidovje. Iz dna skoz lino pa je prihajal glas in je tožil milo, kakor bi pel: »Žarko sonce zgoraj v lini, ali obsevaš in greješ tudi moj dom onkraj tihe Kolpe in na domu ostarelo mojo maj ko? Ali mi majka še živi? Ali še misli name, na svojega edinca? O mila mi majka, da me vidiš, svojega sina. V temnici boriškega bana ležim dan za dnem že sedem dolgih let. Koža mi je razpokala, po razpokah mi poganja mah. Omagal sem pod železjem, preglodalo mi je vrat do žil, noge do kosti. Niti sedem tednov ni šala tako trpljenje. Molčal sem sedem let in trpel, dalje ne prenesem teh muk.«

Zavekali so vsi ujetniki in zapelo jim je železje.

Molče sta se vrnila pobratima v dvorano.

Mrko je gledal boriški ban, gubal je čelo, da so se mu strnile košate obrvi in je dejal: »To je bil Mihajlo od one strani Kolpe. Sedem let je tiščal zobe, slednjič se mu je odvezal jezik. Nehala ga je trma!«

Molčal je Dražič kapetan; glavo je bil naslonil na roko, potrt je zrl predse v tla. Molčala je devojka Roža; oko pa se ji je upiralo v brata, ga tožilo in prosilo.

Pa je boriški ban s pestjo udaril po mizi, dvignil je vrč. »Veselo, kapetan Dražič, veselo, sestra Roža! Boriški ban je junak, da mu ni para v tej zemlji. Pri moji veri, jutri odprem vrata temnici in izpustim vseh trideset sužnjev! Edino Mihajlo od one strani Kolpe, edino on mi ostane v stolpu kamnitem.«

Kako je ban izpustil sužnje

Boriški ban je bil mož beseda. Kar je obljubil pri vrču vina, je trezen izpolnil.

Napočilo je drugo jutro, ban je ukazal slugom, da doneso na mizo belega kruha in močnega vina za trideset mož. In je poklical ječarja Jura: »Izvedi mi, Juro, sužnje iz temnice, vseh trideset mi izvedi in privedi predme, le Mihajla ne od one strani Kolpe!«

Ječar Juro je šel nizdol po stopnicah in je glasno zapel, da ga čujejo sužnji in se pripravijo. Bobneče je odmeval glas od obokov.

Odprl je temnico. Na pragu stoječ je v mrak in smrad zaklical poziv: Holaj, vseh trideset sužnjev, po dva in dva naj stopijo za njim in pred svetlega bana! Le Mihajlo ostani v temnici!

Nemir se je lotil ujetnikov, zašumela jim je beseda, zarožljalo jim je železje. Grabil jih je strah, hkrati jih je božalo upanje, kakšna jim bo sodba in usoda, ki jo bodo culi iz banovin ust.

Ječar jih je privedel v dvorano. Uzrli so mogočno postavo boriškega bana in trepetajoči so se mu klanjali globoko, da so verige zadevale ob tla. In ko jim ban ni branil, so se gnetli okoli njega, poljubljali so mu roke in rob obleke, stokali so in prosili milosti.

Boriški ban jih je gledal izpod čela, zaničevanje mu je šinilo preko lica. Ukazal jim je za mizo, nasitil jih je z belim kruhom, napojil jih je z močnim vinom, potem jim je govoril: »Moji ujetniki, v boju ste bili ujeti – taka je junaška sreča, taka je junaška usoda. Lahko bi bila doletela mene – doletela je vas. Moji ste sužnji.«

Ujetniki so se vrgli na kolena in so klicali: »Milost, gospodar, daj, da se odkupimo!«

Boriškemu banu je v očeh ugasnil zasmeh in trd mu je bil glas: »Sužnji ste moji. Lahko vam odrobim glave, če me je volja. Kakor bi mi jo odrobili vi, da sem padel v vaše roke.«

Bedna čreda v okovih je zaječala. Z roko ji je ban ukazal mir. »Ne trepetajte za svoje glave, izpustil vas bom!«

Nesrečniki so se razjokali od veselja, da bodo po tolikem času zopet dihali prosti zrak, gledali zlato sonce, objeli predrage svojce. Popadali so na kolena in rinili pred bana, da mu izkažejo zahvalo in vdanost. Ustavila jih je banova beseda.

»Poslušajte me do konca, da čujete pogoje! Vaša usoda je v mojih rokah, zato je v moji volji, kakšne vam stavim pogoje.«

Izmed sužnjev pa se je dvignil eden, starejši je bil od drugih in uglednejše mu je bilo lice in ponašanje. Govoril je in tovariši na kolenih so mu pritrjevali: »Junaška ti je pravica, boriški ban, da zahtevaš odkupnino od nas, ki si nas zasužnjil v boju. Oceni nam glave po svojem preudarku, tako je pravično! Toda te prosimo, ne odlašaj, da nam vrneš prostost! Izpusti nas na moško našo besedo! Mesec dni nam dovoli roka, da doma prodamo, kar moremo, in da potrkamo pri prijateljih, da nam pomorejo. Čez mesec in dan se vrnemo ali z odkupnino ali z glavo.«

Boriški ban je odgovoril: »Sužnji moji, trideset ujetnikov, ni mi do vaše borne odkupnine. Dovolj sem bogat! In tudi vas izpuščam na golo moško besedo. Toda moj pogoj je ta: da mi greste z mojim pismom po vsej širni naši zemlji od mesta do mesta, od gradu do gradu, in mi poiščete junaka, da se bo z menoj, z boriškim banom, meril v junaškem dvoboju. Trideset dni vam dajem roka. Pomozi vam Bog, najdite mi junaka, da mi pride v beli Borič na bistri boj! Ako ga premagam – prosti ste brez pare denarja in še vas bogato obdarim. A če mi bo nemila sreča junaška in bom premagan, ste vendar prosti – porok vam je moje pismo. Trideset dolgih dni vam je rok, da vzdramite širno zemljo in vzdramite v njej junaka, v vsej širni zemlji vsaj enega junaka, da se kosa z menoj, z boriškim banom. Ako ga ne najdete, se vrnete v svoj stari stan, v stolp kamniti. Tako vam moške besede, trideset mojih ujetnikov!«

Sužnji so poslušali bana in so ga razumeli, klonili so glave in globoko jim je šla sapa.

Ban jim je dal pisma, tiho jih je izpustil iz trdnega grada.

Banova sestra, Roža devojka, je cula, da so ujetniki pripeljani pred bana in se je radovala. Zopet bo nesrečnikom zasijala zlata svoboda, odkupnine ne bo tolikšne zahteval brat, da je ne bi zmogli s pomočjo rodu in prijateljev.

Domislila si je in zaigralo ji je srce od radosti: tudi ona bo prispevala svoj delež k odkupnini.

Zletela je v svojo belo kamrico, odprla in obrnila je skrinjo in iz nje pobrala tolarje in cekine in poleg denarja dragoceni nakit, spomin in dediščino za rajnko svojo majko.

Poklicala je svojega nečaka, mladega Marijana, banovega sina. Bil je sirotek brez matere, brez materinske ljubezni, pa se je z vsem srcem oklepal mile svoje tete, očetove sestre. Star je bil osem let.

V bel prt sta zavezala zlatnino in srebrnino in sta jo nesla iz grada.

Zunaj mesta, onkraj mestnega zidu je stala ob cesti krčma, tu je krčmarila stara Mara; svoj čas je služila v gradu in pestovala devojko Rožo. Semkaj sta hitela devojka in mladi Marijan, da dočakata izpuščene sužnje.

Čakala sta in dočakala, prišlo je nesrečno krdelo. Bledi so bili v sončnem svitu in mršavi. V cunjah je z njih visela obleka. Čez rame in prsi so jim bile zapete verige in okovi v znamenje, da so sužnji, izpuščeni na besedo. Klecale so jim oslabele noge in so vendar hiteli, mudilo se jim je, da se objamejo s svojci, potem pa se razdele na pot sirom po zemlji in poizkusijo, ali jim pomore dragi Bog, da izpolnijo naloženi nalog.

Devojka Roža je gledala sužnje in njih bedo. Neizrečno usmiljenje ji je stisnilo srce. Planila je na cesto prednje, pokleknila je in razgrnila prt z zlatnino in srebrnino: »Nate, bratje, vzemite v imenu božjem, da vam pomagam k odkupnini!«

Vrsta je obstala, nikdo se ni dotaknil dragocenosti ni s pogledom. Najstarejši je odgovoril:  »Plačal ti Bog, mila devojka!

Ni nam treba odkupnine.«

Radostno je vzkliknila devojka.  »Mar ste izpuščeni brez pare denarja?«

Tožen je prejela odgovor: »Odkupnine nam ni treba. Marveč je treba, da poiščemo v širni zemlji junaka, da pojde na dvoboj z boriškim banom. Trideset dni nam je rok. Ako se junak ne najde, vrnemo se v kamniti stolp. Taka nam je žalostna usoda!« Povesili so glave in so hiteli naprej z omahuj očimi koraki. Roža devojka je zajokala, za njo je zajokal mladi Marijan in sta se vrnila v grad, da stopita pred bana, naj ne skuša Boga in ne tvega življenja v nepravičnem dvoboju.

Bana ni bilo več v gradu, že se je bil odpeljal na krstno slavo pobratima Gavrana.

Kako odkupnino je ban naložil Mihajlu

Bana ni bilo drugi dan s krstne slave, ni ga bilo tretji dan. Veselo je godoval pobratim Gavran. Bobni so bili, svirala so svirala, okoli bogate mize se je gostila častita družba, a najbolj čaščen je bil boriški ban. Zato se mu ni mudilo domov.

Dan za dnem sta hodila devojka Roža in mladi Marijan na grajski vrt, kjer se po sivem zidovju bujno vzpenja plezajoča roža. Ob kamnitem stolpu pod ozko lino sta poslušala mile tožbe osamelega sužnja Mihajla. Klical je rodno maj ko, še je klical in rotil boriškega bana, naj ga oceni, da se odkupi. Ali naj mu odrobi glavo! Le nikar naj ga ne muči po sedmih groznih letih še osmo leto v temi in železju!

Četrti dan se je vrnil ban in je bil dobre volje. Objel je ljubljenega sina edinca, pozdravil je drago sestro.

A sestri je tičala bol v duši in očeh, ni odlašala, govorila je bratu: »O moj brate! Vsa zemlja pozna boriškega bana, da je hraber in silen – kaj ti je treba še drugega potrdila. Čemu iščeš dvoboja? Na borišču ne odloča le junaštvo, odloča tudi sreča. Ne izzivaj Boga, ne tvegaj brez haska življenja! In če se zgodi in ti nesrečni sužnji ne najdejo junaka za dvoboj – dal Bog, da ga ne najdejo! – kaj ti koristi, da jih zopet vržeš v temo in okove?«

Ban se je smejal. S svojo silno roko ji je objel mlado glavo in si jo pritisnil na bratovske prsi. »Ne boj se zame, dobra sestra! Nima ga zemlja junaka, da se mi postavi nasproti. Zaman ga bo iskalo po mestih in gradovih trideset mojih sužnjev, brez njega se mi bodo vrnili. Pa ko se vrnejo brez junaka, kdo ti pravi, dobra moja sestra, da jih vendarle ne izpustim brez pare dinarja? Ali naprej jim nisem smel razodeti te svoje namere, da jim ne opeša živo iskanje.«

Sestri se je razvedrilo lice, hvaležna je poljubila bratu roko. Zajokal pa je sinko Marijan.

Oče ga je vzel na koleno. »Ej, kaka sila se pa tebi godi, da vekaš, mali mi junak? Glej, tvojo teto, strogo mi sestro sem utolažil, da me ne gleda več tako mrko! Pa se mi še ti izpovej, kakšna bol ti gloda mlado dušo! Tudi tebi najdemo zdravila, mojemu edincu.«

Sinček se je privil k očetu. Z mehko roko mu je božal raskavo lice, z ihtečim glasom mu je pravil o sužnju, ki osamljen toži v kamnitem stolpu in kliče in obupuje.

Banu se je omračilo lice. Pogled je obrnil v sestro, s pogledom ji je očital: To si ga ti naučila, sestra!

Sestra mu ni umaknila očesa. Sinko na kolenu pa je dejal: »Vse druge si izpustil, očka, zakaj ne izpustiš še njega?«

Ban je odgovarjal sinu, a so besede veljale sestri: »Mihajlo mi je prizadel gorja, da mu ga ne morem pozabiti. Njegovo ime je mojemu srcu oster nož. Onkraj Kolpe je bil zbral zoper mene četo, kmet zoper bana, pridrvel je nad moj beli Borič, oplenil in požgal mi vasi naokoli. Pa mu tega niti ne bi očital, tako je pač junaštvo in njegova pravica in sreča in usoda. Tudi moje čete plenijo in požigajo in zasužnjujejo ljudi. Zažgali pa so mi Mihajlovci grad, niso ga zažgali po junaštvu, pomagal jim je vihar. Branil sem s svojimi možmi obzidje, tedaj mi je v požaru preminila zvesta žena, tvoja mati, Marijan! Bolna je ležala, ni se mogla braniti. Ti si bil majhen, komaj si zagledal luč sveta. Tebe je rešila stara Mara, tvoja majka ji je umrla na rokah.«

Privil je sinka k sebi in mu gladil svetlo glavico.

»Povrnilo se je Mihajlu. Cez leto dni je nanesla sreča, zajeli so ga moji ljudje, ujeli ga brez boja in krvi. Sedem let že tiči v temnici. Sedem let je molčal, zdaj šele se spominja svojega gospodarja, boriškega bana, in ga kliče. Ko ga kliče, boriški ban ga sliši. Naj ga privede ječar Juro!«

Sestra je položila roko bratu na ramo in je prosila: »Milostiv mu bodi, brate, da najdeta milost pred Bogom ti in tvoj rod.«

Odprla je vrata in zaklicala ječarju Juru banov ukaz. Srepo in nemo je predse gledal ban.

V veži je zazvenelo sužnjevo železje, začul se je ječarjev težki korak.

Na pragu se je pojavil ječar Juro, za roko je peljal sužnja Mihajla. Kamor ga je postavil, ondi je obstal. Cunje so mu pokrivale izsušeno telo, pleča in kolena so mu bila gola, na vratu, na nogah je imel rane. Oči so mu mižale in mežikale v mladem licu, odvajene so bile soju in svitu.

Zavekal je Marijan, zaječala je sestra Roža. Slišal ju je suženj Mihajlo in se je zdrznil.

»Ujetnik moj Mihajlo,« se je oglasil ban, »ali ne vidiš svojega gospodarja, da se mu ne prikloniš?«

»Ne, boriški ban, ne vidim te. Sedem let me ni ogrelo sonce, sedem let me ni obsijala luna, odvadile so se mi oči dnevu in svetlobi. Sedem let je preteklo, kar te nisem videl, boriški ban. Sedem dolgih let se ti ni zdelo, boriški ban, da me pogledaš. Zdaj, čez sedem dolgih let, sem tak, da sem vreden tvojih oči.«

»Ti si me klical iz ječe kamnite, nisem jaz tebe.«

»Vse druge si izpustil, le mene nisi. Še mene oceni! Ali pa mi odrobi glavo! Sedem let – dovolj mi je muk. Tako ali tako! Živa glava ti plača odkupnino, mrtva ti je ne bo.«

»Ne ukazuj mi, suženj! Ne očitaj mi svojih muk, sam si jih kriv. Zbral si bil zoper mene četo, kmet se je uprl zoper bana. Pridrvel si nad moj beli Borič, plenil si in požigal, zasužnjil sto mojih ljudi…«

»Boriški ban, kdo je začel? V miru smo živeli onkraj Kolpe, v miru in blagostanju. Na polju nam je rodila pšenica, po hlevu je mukala živina, okoli doma so pevale devojke. V temni noči in nenadoma si nas napadel s svojimi plačanimi hlapci. Svetili so ti goreči naši domovi, ko si grabil naše blago in živino in v sužnost pobiral mladeniče in mladenke. Koliko majk je zaplakalo, koliko sester se zavilo v črno. Tudi meni ste ubili brata, edinega, zvestega, moji maj ki starejšega sina, njen ponos.«

»Tako je junaštvo!« je mrzlo dejal ban. »Moško se je bil tvoj brat, moško je storil smrt.«

»Če je bilo tvoje početje junaštvo, je bilo naše še večje. Vdrli smo semkaj, ne željni tujega blaga, marveč zato, da otmemo zasužnjeno našo kri, da ti zopet vzamemo krivični plen in ga vrnemo nebogljenim žrtvam, in še zato, da ustrahujemo tebe in tvoje plačance in si priborimo mir.«

»Umoril si mi ženo!«

»Ubil si mi brata! – Hudo mi je zaradi vseh grozot. Ti si napadal, mi smo se branili. Da nisi napadel, živel bi moj brat, živela bi tvoja žena. Žal mi je tvoje žene, bila je mati. Nekrivo jo je zadela prezgodnja smrt. – Boriški ban, domišljaš si, da si junak, da ti ni para v vsej zemlji. Toda čuj me, strah si vse zemlje in preko njenih mej! Tako ni junaštvo!«

Devojka Roža je poslušala in svetile so se ji solzne oči.

Dražili pa so boriškega bana bridki očitki nesrečnega sužnja. Pričakoval je bil ponižnih prošenj, namesto prošenj, glej obtožbe!

»Ko nisem jaz, mar si ti junak?«

»Bojazljivec nisem. Rad tvegam življenje, če gre zoper krivico. Toda nisem nasilnik. Ne sovražim nikogar, a ljubijo me mnogi. Ponosen sem, koliko imam pobratimov. In se lahko zanašam nanje, dali bi zame desno roko. Usmiljenje in bratstvo je moje junaštvo.«

Naveličal se je ban prerekanja. »Ako te ocenim, kolikšno mi plačaš odkupnino?«

»Trden dom imava z materjo, davnih pradedov zibelka je tekla pod njenim krovom. Ako treba, prodava ga – roke mi bodo živile ostarelo maj ko. In če ti ni dovolj naš dom, kar boš še zahteval, založe mi pobratimi.«

Dejal je ban in so mu bobnali prsti po svetli mizi: »Poznam tvoje pobratime od one strani Kolpe. Nebrzdani so kakor ti. To je Vrčič z znamenito sabljo …«

»Vrčič je moj kum. Za očetom je dedoval sabljo, od dedovega pradeda je pri hiši, branila je dom nad dvesto let, že je bila v Jeruzalemu na grobu Gospodovem, kakor blažena svetinja jim varuje hišo in rod.«

»In je Maljkovič tvoj pobratim,« je povpraševal ban, »junak z dolamo, s plaščem častitim?«

»Hraber je junak,« je odgovarjal Mihajlo, »zvest mi je pobratim. Dolamo je bil podaril njegovemu očetu sam svetli car, oče je bil carju rešil življenje.«

»Še o Nikoliču sem čul, da se ponaša s petimi čelenkami, zlatimi peresi, na kučmi, za junaštvo jih je dobil v petih bojih.«

»Pobratim je moj in ponosen sem nanj.«

Boriški ban je vstal. Mrzel mu je bil pogled, sovražne so mu bile besede. »Ko se hvališ, kako te ljubijo pobratimi, izpustim te na moško besedo in ti določim tole odkupnino: Vrčičevo sabljo, Maljkovičevo dolamo, Nikoličevih pet zlatih peres čelenk. Na maram, da krov prodaš iznad sive glave svoje majke.«

Suženj Mihajlo je stisnil zobe; šibile so se mu noge, pristopil je ječar Juro, da ga podpre, Mihajlo je z roko zavrnil njegovo pomoč.

Roža, banova sestra, se je nagnila k bratu: »Nikar ga ne sramoti, brate! V novcih mu določi odkupnino!«

Suženj Mihajlo ni videl devojke, a je čul njen glas, razumel je njene besede. Tja se je priklonil, od koder je prihajal glas: »Bog te blagoslovi, devojka!«

Boriški ban je bil besen, a je prikrival besnost. »Da ne pozabim Konjeviča, tudi on je vrl junak.«

Suženj Mihajlo je zrl v tla in tiho dejal: »Najljubši mi je od vseh, a nima blaga.«

Boriški ban je govoril in je sikal kakor gad: »Ti si junak, jaz nisem. Tebe ljubi ves svet, jaz sem zemlji le v strah. Zate bi dali, se hvališ, desno roko – glej, še od Konjeviča zahtevam desno roko od ramena, to bodi tvoja odkupnina!«

Zavekala je banova sestra in iztrgala malega nečaka Marijana iz očetovih rok. Zbežala je z njim iz dvorane, skoz vrata se je čul njen divji jok.

Ta jok je dal sužnju moč, da ni omahnil na tla. Poslušal je in molčal.

Ban pa je še rekel, da bo dal sužnju pismo, ki bo pričalo pobratimom banove besede. Trideset dni mu določa roka, da gre domov, zbere odkupnino in se z njo vrne.

Brez besede, brez pogleda, brez poklona je odšel suženj Mihajlo z ječarjem, da mu sname železje z vratu in z nog in ga spremi na cesto, po kateri si bo iskal pot v domači kraj.

Trideset dni odloga! Dovolj, da še enkrat vidi preljubi dom in se poslovi od ostarele majke in zvestih pobratimov. Potem se bo vrnil v suženjstvo in smrt. Kakšno odkupnino je zahteval boriški nasilnik, ne sme doma nikdo niti slutiti.


Zbirka SANJSKA KNJIGICA
464 strani

elektronske izdaje
Biblos

trda vezava
ISBN : 9789612743246
cena z DDV: 33,00 EUR

Na voljo v spletni knjigarni Sanje