Erik Valenčič: Sence ne gorijo

***

»Enkrat sem videla …« je rekla Adriana, nežno nagnila steklenico vodke, se zagledala nekam v prazno in čez čas komaj opazno stresla z glavo, kakor bi se ravnokar prebudila iz rahlega sna, »… sem videla popolnoma gnil avto, rjast z vseh strani, zagotovo neko vzhodnoevropsko sranje s krajšim rokom trajanja od mleka v tetrapaku, z vseh strani je bil pa oblepljen z etiketami Porscheja.«

»Bedno!« je prezirljivo siknila Tiara, ki je sama pri sebi sklenila, da je slišala že dovolj, in se brez trohice zanimanja zavila nazaj v tišino.

Glavo je sklonila globoko naprej, da so ji sončna očala zdrknila s čela na nos, nato pa se počasi in z užitkom zleknila po travi, ki jo je še vedno grelo padajoče poletno sonce. Ščebetanje ptičev na drevesih je spremljalo pridušeno brnenje motornih kosilnic v daljavi, kjer so bili na delu skrbniki mestnega parka.

Adriana se ni pustila motiti; odprla je svojo oguljeno malo črno beležko in začela na glas prebirati, kar je napisala prejšnjega dne, ob tem pa s kemičnim svinčnikom vrtala v svoje temne kodraste lase.

»Ljudje se dejansko etiketirajo z ikonami svojih impotentnih želja in iluzij, ki so jim jih prodali na enak način kot njihove klavrne avtomobile. Tega si ne gre razlagati drugače kot popolno človeško kapitulacijo pred sistemom množične potrošnje. Terminatorji so že tu. Osvojili so nas s pametnimi telefoni in videoigrami. In s filmi o terminatorjih. In Porschejevimi nalepkami. Kot družba smo se predali brez akcije. In zdaj imamo akcije le še po veletrgovinah, beseda revolucionarno pa se uporablja samo še v reklamah, ki opevajo najmanjše in najbolj zanikrne novosti pralnih praškov. V glavah pa ni nič, zgolj prazne iluzije, ki jih ljudje ustoličujejo na karoserijah svojih avtomobilov,« je brala in na koncu dodala: »Hm, kot da bi hoteli s temi kičastimi nalepkami nekako prikriti svojo dejansko bedo. Ne vem, meni se zdi učinek ravno obraten.«

»Ne gre za prikrivanje bede ali kakšnega lažnega pomanjkanja, ampak za razkazovanje imidža. To pa je nekaj najlažjega. Za to je dovolj že plehkost,« je komentiral Muri, ki se sicer ni preveč resno oziral na Adrianin postnajstniški cinizem. S širokim nasmehom je nadaljeval: »Zanima me, o čem bi se lahko pogovarjala dva takšna primerka, šoferja dveh zanikrnih avtov, če si prvi recimo domišlja, da ima porscheja, drugi pa ferrarija.«

Muri je z rokami uprizoril pogovor med Scilo in Karibdo postmodernega športnoavtomobilskega manekenstva.

Leva roka: »Ti, od kdaj pa voziš ferrarija? Še zadnjič si imel razpadajočo škodo.«

Desna: »Veš, sploh nisem hotel ferrarija, ampak prejšnji teden sem bil na tržnici in sem videl, da so nalepke na razprodaji, pa sem si rekel – zakaj pa ne?«

Leva: »Hm.«

Desna: »Prisežem ti, Porš, od takrat mi gre avto za deset kilometrov na uro hitreje. Včeraj sem ga na obvoznici nagonil do sto dvajset.«

Leva: »To, Feri!«

Desna: »Kaj pa ti, Porš? Slišim, da si imel nesrečo.«

Leva: »Ej, stari, to ti je bila scena. Veš za tisti zajebani ovinek na obvoznici pri romskem naselju? Tam, kjer se je Mečka sesul s svojim Mercedesom?«

Desna: »Se razume.«

Leva: »No, tam pičim do konca, šipe se tresejo, volan mi uhaja iz rok, komaj speljem ovinek v enem kosu, potem mi pa odpade zadnji levi blatnik.«

Desna: »Hudo.«

Leva (važno): »Aha.«

Desna: »Si že bil pri mehaniku?«

Leva: »Nisem, stari. Čez sem nalepil še dve etiketi. Drži kot pribito.«

Desna: »To, stari!«

Muriju je z njegovimi improviziranimi scenariji ekipo vedno uspelo spraviti v smeh in tudi tokrat je bilo tako, edino Adriana, katere misli so tavale nekje izven dosega njegovih besed, je ostala resna. Ko je čez nekaj minut na obrobju sluha spet zaznala, da je okoli nje tišina, je napravila nov, krepak požirek iz steklenice in z ognjem v očeh nadaljevala:

»Namesto da bi se borili za resnično življenje, se ljudje prek kičastih simbolov identificirajo s psevdovrednotami prestiža, ki jim jih spektakel moli pod nos kot cilj in smisel njihovega življenja!«

Vodka je panično žlobudrala v steklenici, ki jo je Adriana jezno vrtela in premetavala po rokah.

»Raoul Vaneigem je imel prav. Sploh nismo presegli suženjstva. Včasih so sužnji gradili piramide, danes pa gradove v oblakih!«

»In obvoznice,« jo je dopolnil Muri.

Adriana je bila najmlajša v skupini, nekje v zgodnjih dvajsetih, vendar je intelektualno že dohajala večino svojih tovarišev. Ena izmed večjih obsesij v njenem življenju, in ni jih bilo malo, so bile knjige, ki jih je vestno kopičila in goltala s skoraj tolikšno naglico, kot ji jih je uspelo nakrasti. Adriano je bilo čez dan skoraj nemogoče videti brez knjige, čeprav jo je včasih zgolj valjala po rokah kot kakšen okras ali pa podaljšek svojega jezika.

»Znanje je zastonj!« je kričala, če jo je kdo mimogrede vprašal, od kod ji toliko knjig. Svoje vpitje je ponavadi še podprla z besedami, ki jih je v enem izmed svojih redkih trenutkov prištevnosti izrekel Lenin: »Če vidiš delavca, kako krade knjigo, mu jo daj!«

Adriana seveda ni bila delavka, pravzaprav nihče v skupini ni bil nikoli redno zaposlen. Delo, kot ga definira in zahteva moderni sistem množične proizvodnje predmetov in vrednot, so zaničevali kot sramotno in ponižujoče in ga obravnavali kot nekaj tujega, nečloveškega. Adrianino edino vsakodnevno opravilo je bilo požiranje knjig in raznih anarhističnih, boemskih, protikulturnih in prosituacionističnih biltenov, ob katerih si je brusila jezik in zobe. Pridobljene informacije je zgostila z lastnimi idejami in jih redno pretapljala v svoja besedila, ki so se nato v obliki preprostih fotokopiranih pamfletov vedno znova skrivnostno pojavljala na mizah in policah v raznoraznih barih in klubih, kjer so se v glavnem zbirali vsi tisti mladi, ki jih plastična družba ni hotela, oni pa ne nje. Adriana se na pamflete ni podpisovala, zaključevala jih je z različnimi revolucionarnimi slogani, še najraje pa s citatom salzburškega škofa Virgila, ki je v osmem stoletju šokiral svetega Bonifacija z besedami:

Pod zemljo je še en svet in še drugi ljudje.

Škof, po rodu Irec, ni govoril o peklu, temveč je klasično teorijo o antipodih združeval z irskim starodavnim verovanjem v drugi svet. V tem pravljičnem, nasprotnem svetu so živeli tudi Adriana in njeni prijatelji.

Nihče ni natanko vedel, kakšna je Adrianina življenjska zgodba, in tudi sama o njej ni nikoli govorila. Če se je pogovor že obrnil k tej temi, kar se je sicer dogajalo vedno bolj poredko, je vselej skrivnostno odvrnila, da je svojo preteklost pokopala na pokopališču spomina. In potem se ni nikomur ljubilo odkopavati starih zaprašenih kosti. Kar so vsi v skupini zagotovo vedeli, je bilo to, da je Adriana nekje sredi svojih najstniških let vsaj dvakrat pobegnila od doma in da so jo starši po drugem poskusu za nekaj mesecev poslali na psihiatrično zdravljenje. Ko je pozneje pobegnila še tretjič, je ni nihče več iskal, in ker je bila takrat že polnoletna, je policisti tako ali tako niso več mogli vrniti domov. Nikomur se ni niti sanjalo, zakaj je Adriana dom v urejenem predmestju zamenjala za ulico, toda, kot rečeno – to so bile zgolj kosti. Živela je že po vsem mestu, po raznih skvotih, pri svojih začasnih ljubimcih, nazadnje pa se je ugnezdila pri Tiari, v njenem stanovanju, kjer je tudi sicer hranila pol svojih stvari in vse knjige. Preživljala se je izključno s krajo oziroma, kot je temu sama pravila, »Živim na petprstni popust.«

Krajo so v skupini vsekakor odobravali, vendar je niso imeli za znak protesta; znotraj skupine je prevladovalo mnenje, da je kraja zgolj izraba dominantne kapitalistične logike. Ko so tako Adriano v enem izmed večjih blagovnih centrov nekoč zasačili pri kraji, je pri vratih ponosno mahala z ukradenimi stvarmi in kričala na prodajalko ter dva varnostnika:

»Pa kaj, če kradem?! Kaj mi vi sploh lahko očitate? Šestdeset evrov za tale pulover? A ste nori? Kako to ni kraja? Priznajte – vi ropate vaše stranke, vsakič ko stopijo skozi ta vrata! Edina razlika med vami in mano je v tem, da vi izstavljate račune!«

Nadzornik trgovine je Adriano prepustil policiji, ki jo je zaradi kraje in kršenja javnega reda in miru ovadila sodniku za prekrške. Na sodišču je na vprašanje, ali se čuti krivo, hladno odgovorila:

»Počutim se nategnjeno.«

Še bolj kot mladostniška odrezavost je bila za Adrianino osebnost značilna eksplozivna spontanost, ki se je odražala v nenehnem norenju po mestu, kar je obsegalo vse od prepevanja Internacionale in A las barricadas na protifašističnih spomenikih do sprejanja varnostnikov nočnih klubov s solzivcem, kadar so se je lotili ob nepravem trenutku. Adriana ni bila velika, vendar ni poznala strahu, in marsikdo, ki je imel kdaj opravka z njo, bi znal povedati, da je vsaj trčena. V svojem nepredvidljivem obnašanju je bila še najbolj podobna tlečemu vulkanu, pri katerem se ni dalo nikoli točno napovedati, kdaj bo izbruhnil. Z Adriano ob strani je bilo nemogoče vedeti, kako se bo večer končal – v postelji ali na streznitvi na policijski postaji. In prav zaradi te svoje spontanosti in nenasitnega hrepenenja po vedno novih pustolovščinah je bila nevaren in zato nepogrešljiv zaveznik pri vsakodnevnem norenju po mestu.

Medtem ko je Adriana v svojo malo beležko dodajala nove jezne misli o sužnjih etiket, ji je Vilon izmaknil steklenico vodke, za katero je presodil, da se že predolgo valja po njenih rokah. Ko ga je grdo ošinila s pogledom, se ji je prešerno, kot je znal le on, zasmejal v obraz in pošteno nagnil steklenico. Potem se je njegov obraz zresnil, skoraj pomračil.

»Če se že pogovarjamo o tem,« je dejal in se zabuljil v Adrianino beležko, »potem se strinjam z Murijem. Za imidž je dovolj že plehkost. In imidži so večinoma lažni, kajti veliko lažje je posnemati nekoga drugega kot se sprijazniti s samim seboj, kaj šele iz sebe napraviti nekaj novega. Ljudje trpijo za kroničnim pomanjkanjem domišljije. Če že pripadajo kakšni subkulturi, potem morajo to dokazovati s priponkami, našitki in podobnim sranjem, da o obveznih kodeksih oblačenja niti ne govorimo. Drugi pa so še bolj smešni. Ko dohitijo še zadnjo modo in ne vedo več, kaj bi dali nase, da bi se razlikovali od svojih kretenskih kolegov, začnejo nositi majice s slaboumnimi slogani. Enkrat sem videl nališpano grdavšo v oprijeti roza majici, na kateri je čez prsi pisalo: THESE SEXY, YOURS NOT. Njihove osebnosti so tako plitve, da potrebujejo napise na majicah, da bi svoj egocentrični imidž lahko uveljavili v ogledalu.«

»Všeč mi je to o kroničnem pomanjkanju domišljije. Veliko sklepov se da potegniti iz tega,« je na glas razmišljala Adriana in pisala dalje, z enim ušesom pa še naprej poslušala Vilona, ki je očitno dobro vpregel svoje možgane.

»Da. Podobno kot z imidžem je z mnenji. Ljudje v glavnem nimajo svojih, ampak si jih izposojajo, predvsem s televizije in interneta. Takšnih mnenj potem ne znajo niti zagovarjati, če ne morejo uporabljati naučenih sloganov, ki sodijo zraven. Mislijo, da so politično osveščeni, če nosijo majice z napisi Zasedimo Borzo, našitke z motivi marihuane ali priponke Edina prava vojna je razredna vojna, ki jih lahko kupiš na vsakem vogalu. V resnici pa jih je velika večina apatičnih idiotov. In povsem jasno je, zakaj se etiketirajo s temi slogani.«

»Zato, ker jih je veliko lažje razkazovati okoli, kot pa o njih dejansko razmišljati!« je izstrelila Adriana, kakor bi hotela pokazati, da je že od začetka vedela, kam cilja Vilon.

»Da, spet gre izključno za imidž. Danes je gram imidža vreden toliko kot tona resničnih sposobnosti. Če hočeš, da se sto ljudi strinja z neko tvojo vizijo, jo zavij v privlačen slogan in natisni sto nalepk. Ali pač sto priponk, karkoli …« je sklenil, se okrepčal s požirkom vodke in se pretegnil na travi, da je sonce lahko objelo vse njegovo telo.

Vilon je bil visoke, skoraj atletske postave, čeprav se ni nikoli ukvarjal s telesno aktivnostjo. Vsa njegova rekreacija je bila redna jutranja masturbacija, medtem ko bi k njegovemu športnemu udejstvovanju sodilo kvečjemu igranje namiznega nogometa. Vilon se pravzaprav ni ukvarjal z ničimer, kar bi preveč ogrožalo njegovo »pravico do lenobe«. Če je naletel na vprašanje, kaj v življenju sploh počne, je vselej ravnodušno odvrnil:

»V glavnem se sprehajam naokoli. In popivam. Ko imam kaj prostega časa, še kaj preberem.«

Prihajal je iz revne družine, v kateri je vladala »diktatura sprijene krščanske morale«, ki je bila v popolnem nasprotju z zakoni delavskega geta, ki mu je že od mladih nog vzbujal močan občutek pripadnosti. Vse ostalo je bilo vedno daleč zadaj. Ko se je pri devetih letih s svojimi prijatelji zaradi vloma v kiosk prvič znašel na policijski postaji, sta ga začela starša ob sobotah popoldne voziti k duhovniku, družinskemu prijatelju, da bi ga očistil grehov in ga naučil poštenega vedenja v duhu krščanske etike.

»Najprej sem mislil, da tip iz mene izganja hudiča. Res je bil frik,« je občasno pripovedal. »Ampak vsakič ko me je nafilal s svojo krščansko etiko, sem šibal na vece in jo izsral. Res se nisem dal.«

Vilon je preziral vsakršno družbeno moralo. Dojemal jo je kot vcepljeno strahospoštovanje pred avtoritetami in o njej govoril izključno kot o nekakšni okužbi, ki jo starejši prenašajo na svoje otroke, da bi vladavina starega sveta ostala nedotaknjena.

»Stari red dobro ve, da ne bi vzdržal pritiska ponovne vstaje milijonov mladih, osvobojenih umov, kakršni so njegove temelje zatresli že v šestdesetih, zato prek Biblije, šolskega bontona in drugih sredstev zagotavljanja ponižnosti in samonadzora še naprej panično okužuje mlade možgane v njihovih najbolj ranljivih letih.«

Vilon vendarle ni bil povsem brez dela. Bil je honorarni špiker na neodvisnem Radiu Aktivnost in občasno je nastopal kot standup komik in gledališki igralec na alternativnih kulturnih festivalih v starem delu mesta. Delo na radiu mu je prijalo, ker je imel v svoji oddaji Panem et circenses popolno svobodo govora – vsaj tako je mislil, dokler se ni nekaj mesecev prej vsem opozorilom navkljub do konca nalit zavlekel v studio in opravil petnajstminutni intervju z gasilnim aparatom. Ko je v studio vkorakala odgovorna urednica, da bi prekinila njegovo arogantno farso, je bilo že vse prekrito z belim prahom, Vilon pa je v mikrofon še z zadnjimi močmi nakladal nekaj o nenadni ohladitvi in snežnih metežih. Sledil je takojšen suspenz, ki ga ni dostojanstveno prenesel. Njegov odhod z radia sta spremljala simfonija psovk na račun »stalinistične cenzure« in zlonamerno kričanje:

»Naj se vam doma posuši vse razen spodnjega perila!«

Vendar suspenz ni dolgo trajal. Kmalu po zamenjavi odgovorne urednice je dobil nazaj svoje stalne popoldanske oddaje ob torkih in sobotah. Novo sezono je odprl skupaj z Murijem, s katerim sta – takrat le zmerno opita – izbirala pet najbolj logičnih razlag poslušalcev, zakaj je pivo boljše od Jezusa. Za zmagovalna so bila razglašena pojasnila:

5. Dá se dokazati, da pivo obstaja.

4. Nihče vas ne bo mučil ali zažgal na grmadi, če nimate radi piva.

3. Pivo vam ne govori, kako lahko seksate.

2. Na novo pivo vam ni treba čakati dva tisoč let.

In absolutna zmagovalka:

1. Ko imate pivo, ne trkate drugim na vrata, da bi jim to pivo dali.

Vilon je nasploh rad popival in naslednjega dne ni nikoli kazal znakov alkoholne utrujenosti ali naveličanosti, tudi občasne glavobole je s skoraj mazohističnim nasmehom na ustih povsem mirno prenašal. Kar pa ni niti približno veljalo za vrhunce njegovih pijančevanj, ko je zaradi prekomerne opitosti rad zdrsnil v pravo blaznost, stvari v njegovi neposredni bližini, predvsem steklene, pa so se upirale težnosti, letele v zrak in se razbijale na stropu. Zaradi Vilonove nagnjenosti k izpadom je morala celotna ekipa že nekajkrat prestaviti štab v nov bar ali klub. Navkljub zaljubljenosti v ekscese je iskanje vedno novih lokacij počasi postajalo utrujajoče, vendar je Vilon vselej zagovarjal tezo, da je sprememba ambienta dobra za prevetritev misli, čemur ni nihče znal zares oporekati. Le Tiara ga je tu pa tam obtožila subverzije.

Dan se je počasi že bližal koncu, vendar poletna vročina kljub temu ni pojenjala in Vilonu je neznansko ugajalo, ko se je stegnjen na travi razvajal kakor kuščar na soncu. Prejšnjo noč je v klubu Grom spoznal neko fino črnolasko, vendar je že izgubil njeno telefonsko številko in zdaj ni mogel presoditi niti tega, ali naj mu bo zaradi tega žal ali ne. Zaspano je dvignil glavo in se ozrl okoli sebe, da bi ocenil situacijo. Adriana se je zaprla vase in čečkala po svoji beležki, Muri in Tiara sta pljuvala po nekih znancih, na katere sta naletela pred nekaj urami, Said in Lukas pa sta še vedno zatopljeno buljila vsak v svojo knjigo in vzbujala vtis, kot da sta od vse tiste filozofije okamenela. Vilon je zadovoljno sklenil, da ne bo nikogar motilo, če malo zadrema. Vodko je podal Lukasu in zakopal obraz v mehko travo. Čez nekaj minut je medlo začutil, kako ga Adriana dreza v glavo s svinčnikom, in pomislil, da bi zamahnil proti njej kot proti nadležnemu komarju, vendar je naslednjo sekundo tudi ta misel splavala nekam daleč stran in vse okoli njega je ugasnilo.

Adriana je naveličano zavzdihnila in se obrnila k naslednjemu.

»Lukas. Lu… Mar tu vsi spite? Lukas!«

»Ha?«

»Masovna proizvodnja imidžev.«

»Kaj je z njo?«

»Počakaj, da končam. Lahko bi spisali tekst o tem, kako sile spektakla, od zvezdnikov pa do modnih korporacij, proizvajajo in tržijo imidže in kakšne učinke ima to na posameznike, ki temu podležejo.«

»Kakšne pa?« je vprašal Muri.

»Lažna osebnost, odtujenost od sebe in drugih.«

»Kje pa bi to objavili?« je z nekoliko več zanimanja vprašal Lukas.

»Anarhisti sprašujejo, če bi napisali kaj zanje …«

»Bljah.«

»Pih.«

Nad idejo ni nihče kazal navdušenja, prav nasprotno. Ena izmed lokalnih anarhističnih skupin je izdajala mesečnik Svoboda!, vendar je znotraj ekipe veljal za demagoškega, idealističnega in teoretsko zastarelega. Nihče ne bi hotel svojega podpisa v njem, poleg tega pa je dosegel le nekaj sto rednih bralcev, v glavnem zagrizenih anarhistov, in tako po Saidovih besedah zgolj pridigal že spreobrnjenim. Toda Adriana se ni predala.

»Pa naredimo potem spet nekaj svojega,« je vztrajala. »Na živce mi gredo vsi ti idioti, ki se tudi zdaj, v času krize in pomanjkanja, cele dneve vlačijo po nakupovalnih središčih. Ne bi se pa niti en dan borili z nami na ulici, ko za to pride čas! Sredi januarja nas je več deset tisoč za dva tedna zasedlo trg pred Borzo! Potem smo imeli en teden nemirov. Več sto ljudi je bilo ranjenih. Je bilo vse skupaj res tako zelo zaman? Že po sedmih mesecih spet isto sranje kot prej. Jebeš te šoping vlačuge! Moramo jim nameniti kakšno kritiko! Predlagam provokativen plakat s sporočilom na hrbtni strani. To bi lahko bil kratek in preprost tekst.«

Nastala je kratka tišina, ki jo je naposled prekinil Lukas.

»Ideja ni slaba,« se je strinjal in začel razmišljati o konkretnejši vsebini sporočila. Nagnil je steklenico vodke, napravil dva krepka požirka, da ga je streslo po vsem telesu, in nadaljeval. »Ljudje so vse manj ljudje in vedno bolj zgolj kopije drugih, to je zvezdnikov, ki v spektaklu igrajo nekakšno vlogo bogov. Kot bogovi imajo na videz nešteto sposobnosti. Nogometaš je maneken, maneken izda rapersko ploščo, raper je filmski igralec, filmski igralec politik. Ko umrejo in se njihove še neobjavljene plošče in knjige kar od nekje pojavljajo in kopičijo na prodajnih policah, pravzaprav dosežejo nesmrtnost. V zameno za nesmrtnost pa zvezdniki predstavljajo in branijo visoko čaščene ideale spektakelske družbe: denar, slavo, moč in imidž. Dokler bodo ljudje verjeli v te štiri stvari, bo obstoj spektakla nujen in nevprašljiv. Prav zato se predvsem pri mladih brezkompromisno spodbuja čaščenje kultov osebnosti. Ker ne morejo doseči svojih idolov, jih tako ali drugače zvesto oponašajo. In tudi to možnost jim zagotavlja prav potrošniška družba. Tržne vrednosti imidžev nenehno naraščajo. Zato lahko v mestu vsak dan vidiš na ducate Eminemov in Christin Aguliera. V tem je pravzaprav zmaga spektakla: najprej je ustvaril Kena in Barbiko, potem pa ju je naučil še peti in plesati.«

To je bil Lukas – intelektualni vodja skupine, ki ni poznala niti priznavala druge avtoritete. Lukas je bil vsako debato sposoben povzdigovati na vedno višje ravni. Velikokrat je bilo težko slediti njegovim mislim, ki jih je streljal v rafalih – včasih čisto namerno, da bi zmedel sogovornike, ki so ga morali potem spraševati za dodatna pojasnila. V tem pogledu je bil Lukasov intelekt nedvomno prežet z določeno stopnjo samovšečnosti.

»Recimo, da imamo okvirni tekst za sporočilo na hrbtni strani plakata,« je plosknila Adriana in spet prijela beležko v roke. »Prav, kaj bomo pa s sprednjo stranjo?«

Tiara je narejeno pomembno, kakor bi sedela v šolski klopi, dvignila roko in nikomur ni bilo jasno, ali je njena poza odraz sarkazma ali stare navade.

»Če že govorimo o tem, da so vsi podobno oblečeni in se enako obnašajo, potem predlagam, da uporabimo motiv iz filma Napad klonov in iz njega naredimo ustrezno parodijo. Na plakatu lahko upodobimo leteče krožnike, ki so videti kakor nakupovalni centri in ki nas spreminjajo v človeške lupine. Seksi oblečene lupine s seksi frizurami, ampak lupine.«

»Kaj pa na vse to pravi naš oblikovalski velemojster?« se je zarežal Lukas in s težko roko lopnil Saida po ramenu.

Said je ležerno umaknil pogled od svoje knjige, si snel očala in pomel oči, razmišljajoč, če ni vsa ta debata preresna za tako čudovit dan v parku. Šele ko se je dobro ozrl okoli sebe, je ugotovil, da je dneva že skoraj konec, in pomislil, jebiga.

»Plakat mora biti karseda provokativen, pri ljudeh mora izzvati reakcije, čim ostrejše, tem boljše. Velikost … A4, to bo dovolj,« je dirigiral in zehal zraven. »Oblikujem ga lahko tako, da bo videti kakor tisti filmski plakati z motivi grozljivk iz petdesetih let – če že hočete Napad klonov. Ampak mislim, da bi ta znanstvena fantastika zasenčila glavni del sporočila. Verjetno bi bilo veliko bolje, če naredim antireklamni plakat za nakupovalno akcijo v slogu: Ta teden posebna družinska ponudba lažnih identitet za vas in vaše najmlajše!«

»Nimate identitete? Ne marate svoje podobe v ogledalu? Se počutite ničvredne? Rešitev je tu! S pomočjo naše najnovejše moške kolekcije v tretjem nadstropju tudi vi postanite Brad Pitt!« ga je nadgradila Adriana in zadovoljno obrnila nov list v svoji beležki. »Ali pa za ženske: Vas žalostijo novice o gospodarski krizi? Vam je realnost okoli vas v napoto? Vas skrbijo gube na obrazu? Imamo rešitev! Le naprej do kozmetičnega oddelka v drugem nadstropju, zgube! Osrečili vas bomo, če ne, pa boste srečne vsaj videti.«

Čez nekaj minut je bilo že vse okvirno dogovorjeno.

Na severozahodnem robu mesta je v zadnjih desetih letih le nekaj lučajev stran od priseljenskega geta, v katerem so ljudje živeli v tretjerazrednih razmerah, zraslo pošastno veliko nakupovalno središče, ki se je po Saidovem mnenju »zažrlo v nedrje mesta in kakor tumor sesalo življenje iz njega«. To je bilo pravzaprav res, saj je vse več malih trgovin in podjetnikov v mestu in okolici propadalo zaradi pomanjkanja strank in poslov. Gromozanski nakupovalni center pa se je medtem širil s takšno naglico, da so morali vsako leto dopolnjevati urbanistične karte mesta. Njegovi stvaritelji so ga ljubkovalno poimenovali Shopping park in ga v medijih reklamirali kot osmo čudo sveta, kar je skupini zadostovalo za dokaz, da niso le intelektualno impotentni, ampak tudi naravnost blazni. V bistvu Shopping park ni bil nič drugega kot srhljiva trdnjava, sestavljena iz steklenih, aluminijastih in betonskih megakompleksov, med katerimi so zevala skoraj vedno polna parkirišča. Pogled nanje ni nikoli izdajal, da bi bila družba v kakršnikoli recesiji. Ogromni reklamni panoji ob parkiriščih so metali težke sence na redka drevesa in osamljene klopi. V zadnjem letu so bili poleg novih megatrgovin zgrajeni še kompleks kinodvoran, največji kazino v državi s tremi nadstropji igralnic in otroški park s peskovniki, tobogani, klovni in napihljivim pravljičnim gradom, v katerem so starši puščali svoje razposajene otroke, medtem ko so nekaj deset metrov stran zapravljali prihranke za njihov študij. V vsem svojem blišču in napihnjenosti je bil Shopping park potrditev vseprisotnosti spektakla, v katerem je staro vero v boga zamenjala nova: religija potrošništva.

Skupina je že dalj časa načrtovala napad zoper nakupovalno središče, ki ga je prepoznavala zgolj kot tempelj nove religije, vendar so vse ideje poniknile kmalu potem, ko so se pojavile, ker je vsakič prevladalo mnenje, da Shopping parka nihče ne pozna dovolj dobro, da bi lahko tam organiziral ali vodil kakršnokoli subverzijo. Zato so vsi v skupini z odobravanjem sprejeli idejo, da bi ga polepili z antireklamnimi plakati, kar je Tiara že takoj označila za »spoznavno ekskurzijo«, ki naj bi rodila konkretnejše ideje za nadaljnje akcije. Okvirna zamisel je bila, da bi plakate nalepili ob vhodih v megatrgovine ali, kar bi bilo še boljše, na razne oglasne panoje, da bi se stopili z ostalimi in tako postali prepričljivejši, s tem pa tudi bolj provokativni. Da bi bili videti čim bolj verodostojno, je padla odločitev, da bo kot pika na i žaljivkam in provokacijam na plakatih upodobljen logotip dejanske trgovske korporacije ali blagovne znamke.

»Samo nečesa pa res ne razumem,« je na koncu protestirala Tiara. »Kaj za vraga nam bo to sporočilo na hrbtni strani plakata? Saj ga nihče ne bo videl.«

Odgovor je bil prepuščen Lukasu.

»Prvo kot prvo,« je dejal in se pretegnil, da mu je kar pokalo v sklepih, »zakaj bi hoteli svoje sporočilo posredovati kar vsepovprek? Predstavljaj si, da spišemo kratek tekst – dobro argumentirano kritiko potrošniške družbe, ga tisočkrat razmnožimo in nalepimo vsepovsod po Shopping parku. Kdo bo to prebral? Kdo si bo sploh vzel čas, da bo o tem razmislil? Zato se strinjam s Saidom, da mora biti sama podoba kar se da provokativna, da bo pri ljudeh izzvala negativne reakcije. Pravo sporočilo plakata pa naj se razkrije šele ob njegovem uničenju. Samo tisti, ki ga bo strgal s panoja, se bo namreč resnično zapičil v tekst na hrbtni strani, pa še to izključno zato, ker ga tam sploh ni pričakoval. Igramo na element presenečenja.«

»Prav. Zdaj moramo poskrbeti le, da bodo ljudje res trgali te plakate,« je pokimala Tiara.

»To pa po mojem res ne bo težko!« se je zarežal Muri.

»V tem je vsa umetnost,« je zaključil Lukas. »Izzvati agresivne reakcije ljudi in jih nato ujeti v ravno pravem trenutku njihovega afekta. Mimogrede, zame se ljudje, ki okoli lepijo plakate z gesli Socialna revolucija zdaj!, ne razlikujejo kaj dosti od tistih idiotov s Porschejevimi nalepkami na svojih avtomobilih. Oboji v glavnem prepričujejo same sebe.«

Najmanj, kar bi se dalo z gotovostjo reči o Lukasu, je to, da se je zaradi svojega brezkompromisnega in radikalnega značaja znašel v ospredju skoraj vsake situacije, kar je imelo dobre in slabe strani. Povedano drugače: njegova zgovorna usta so ga velikokrat reševala iz zagat, v katere so ga spravila njegova zgovorna usta. Lukas je bil prepirljivec, to je bil njegov fetiš. Znan je bil po svojem ostrem jeziku, s katerim je znal človeku odreti kožo s telesa. Prerekanje je sčasoma razvil v svoj hobi. Ni imel profila na Facebooku, kot tudi nihče drug v njegovi skupini, niti mu ni bilo do tega, da bi misli, ki so se mu vsak dan motale po glavi, razširjal po Twitterju; namesto tega se je prijavil na okoli dvajset aktivističnih spletnih forumov, na katerih je divje polemiziral z raznimi trockisti, stalinisti, maoisti, anarhoprimitivisti, anarhosindikalisti, mladimi neoliberalci in celo feministkami – na njihov forum se je prijavil z nadimkom Trojanska kobila, kar pa je šlo začuda neopaženo mimo.

Vilon mu je nekoč, ko se je na smrt dolgočasil v njegovi sobi, očital, da so diskusije na internetnih forumih največja potrata časa in da se jih dá primerjati edinole s slepim črevom. Lukas ga je ostro ošinil s pogledom:

»Nikoli v življenju se nisem nič naučil od človeka, ki se je strinjal z mano. Veš, kdo je to rekel?«

»Ne.«

»Vidiš, to pa je zato, ker nič ne bereš. Žal nimam nobene pobarvanke, da bi ti jo dal, ko ti je že tako dolgčas.«

»Saj čitam,« se je izgovoril Vilon in prijel eno izmed knjig, ki so bile raztresene po tleh ob postelji.

Lukas se je obrnil nazaj proti računalniškemu ekranu, ki mu je naznanjal tri nova sporočila. Prebral jih je in globoko zavzdihnil:

»Samo dve teoriji obstajata, kako se prepirati s stalinisti. Nobena od njiju ne deluje.«

Potem je pograbil Schopenhauerjevo Eristično dialektiko ali 38 ukan, kako vselej imeti prav, obrnil par strani in se z zloveščim nasmeškom na ustnicah spet lotil tipkanja.

Zgovorna je tudi zgodba, kako je Lukas pred leti pustil študij. Na Fakulteti za družbene vede je študiral politologijo. Kljub temu da je že od samega začetka preziral to »leglo intelektualnih prostitutk in evnuhov vseh vrst«, je bil v drugem letniku zelo aktiven. Med drugim je s skupino podobno mislečih študentov ustanovil in vodil glasilo z naslovom Vaša stvar, ki je izhajalo okvirno vsaka dva meseca oziroma takrat, ko je bilo zagotovljeno finančno kritje za tisk. Univerza je za glasilo nerada prispevala denar, četudi ji ga nikoli ni primanjkovalo. Vaša stvar je bila namreč ne le izjemno radikalna publikacija, ampak tudi odkrito sovražno nastrojena zoper svete tri kralje, ki so takrat močno zaznamovali ideološko platformo fakultete: Francisa Fukuyamo (utopist), Samuela Huntingtona (rasist) in Anthonyja Giddensa (bedak). Čeprav so vsi trije svoje teorije razglašali za nesmrtne, je Lukas vedel, da jih bo zgodovina že v nekaj letih odplaknila v kanalizacijo. Vaša stvar je pozivala študente četrtih letnikov, naj za diplomsko nalogo izberejo temo, ki bo rušila prevladujočo ideologijo na faksu ali bo z njo vsaj v navzkrižju. Zahtevala je upor na vseh ravneh in obsojala sleherno vdajanje indoktrinaciji. Zaradi vodenja Vaše stvari se je Lukas kmalu znašel v konfliktu z večino svojih profesorjev.

Druga zadeva, ki mu je šla močno na živce, so bili izpiti. Ti so bili po njegovem prepričanju preveč lenobno zastavljeni in prelahki, kar je čredam ambicioznih podpovprečnežev omogočalo napredovanje v višje letnike. Nad tem ni bilo skoraj nikakršnega nadzora in Lukas je menil, da je tako nalašč, saj je bilo fakulteti v interesu obdržati čim več študentov, od katerih je molzla denar v obliki šolnin in pri oddajanju diplomskih nalog. Nekoč je tako zelo pobesnel nad lahkostjo izpita pri sodobni politični zgodovini, da je pod vprašanje, kdo so bili avtorji ameriške ustave, zapisal: John Jay, Jay Leno, Maximilien Robespierre, tiranozaver in ruska mafija. Kljub tovrstnim izpadom, ki so mu kvarili končno povprečje, je bil med boljšimi v razredu. Toda za to mu je bilo že zdavnaj popolnoma vseeno. Kjer so se med njim in fakulteto v prvem letniku pojavile razpoke, so pozneje zazevali globoki, črni prepadi. Odločil se je napovedati vojno celotni univerzi in njenemu najbolj žalostnemu proizvodu – študentu. Moral je zgolj počakati na pravi trenutek.

Zadnja številka Vaše stvari, ki jo je uredil Lukas, je izšla v prvih dneh novega študijskega leta, ko je po hodnikih fakultete mrgolelo naivnih in izgubljenih brucev, ki so se nerodno spotikali drug ob drugega v kar najbolj iskrenem upanju, da ne bodo zamudili na učne ure. Lukas in njegovi tovariši so ležerno postopali pred vhodi v predavalnice in delili novo številko glasila, ki je izšlo v največji nakladi doslej. Namesto uvodnika je Lukas objavil dele revolucionarnega pamfleta O bedi študentskega življenja.

Pamflet je nastal leta 1966 kot rezultat sodelovanja med Situacionistično internacionalo s sedežem v Parizu in šestimi prosituacionističnimi študenti s strasbourške univerze, ki so bili na splošno začudenje vseh izvoljeni za predstavnike v lokalnem študentskem sindikatu AFGES. Obljubili so, da ga bodo uničili tako, da bodo porabili ves njegov denar. Situacionisti, ki jih je vodil Guy Debord, so menili, da bi bilo treba denar investirati v naklado revolucionarnega pamfleta, ki bi izzval represivne reakcije univerze in tako jasno razkril njeno resnično naravo, kar se je tudi zgodilo. Študentje so bili izključeni s fakultete, njihov sindikat pa s sodnim odlokom prepovedan. Lukas je vedel, da bo objava pamfleta, pa čeprav le nekaterih njegovih delov, dvignila temperaturo na univerzi. Prav zato je lastnoročno izbral najbolj udarne odlomke:

Nič ne tvegamo, če zapišemo, da je poleg policaja in duhovnika najbolj vsesplošno prezirano bitje prav študent. Toda razlogi za njegovo zaničevanje so pogosto napačni in so zgolj odsev prevladujoče ideologije. Razlogi, zaradi katerih ga revolucionarna misel upravičeno zaničuje, pa ostajajo potlačeni in neizrečeni. Nemočna levičarska inteligenca se vzneseno navdušuje nad tako imenovanim »študentskim uporom«, dejansko propadajoče birokratske organizacije pa ljubosumno tekmujejo za moralno in materialno podporo študentov.

V času, ko se vse več mladih osvobaja moralnih predsodkov in družinske avtoritete ter so hkrati podvrženi brezobzirnemu, neprikritemu izkoriščanju v najzgodnejših letih, se študent trdno oprijema svojega neodgovornega in podaljšanega »otroštva«. Zapoznele adolescentske krize lahko pripeljejo do občasnih sporov z družino, vendar pa študent še vedno brez pritožb sprejema položaj otroka, v kakršnega ga postavljajo institucije, ki uravnavajo njegovo vsakdanje življenje. Če mu že nehajo srati na glavo, je to samo zato, da ga lahko v glavo jebejo.

Vendar naš prezir do študenta izhaja iz čisto drugih razlogov. Študent je vreden prezira ne le zaradi svoje dejanske bede, ampak tudi zaradi svojega zadovoljstva ob vsakovrstni bedi in zaradi svoje nezdrave nagnjenosti k ohranjanju lastne odtujitve v upanju, da bo sredi vsesplošne nezainteresiranosti prebudil zanimanje za svoja specifična pomanjkanja. Študent, soočen z očitno bedo skorajšnje »kompenzacije« svoje sramotne sedanje bede, se raje obrne k sedanjosti in jo okrasi z iluzoričnim glamurjem. Zateka se v nerealno življenje trenutka.

Študent je stoični suženj: bolj ko ga oblasti vklepajo, bolj misli, da je svoboden. Kakor njegova nova družina – univerza – se ima za najbolj neodvisno družbeno bitje, medtem ko je dejansko podložen dvema najmočnejšima sistemoma družbene oblasti: družini in državi. Študent je njun olikani in hvaležni otrok. Po logiki poslušnega privzema njihove vrednote in mistificiranje. Vrednote in navdušenje, s katerimi se ponaša njegov zaprti mali svet, je zgodovina že zdavnaj obsodila za posmeha vredne in nevzdržne utvare.

Nekdaj je imela univerza ugled; študent vztraja v veri, da ima srečo, ker je nanjo vpisan. Toda spet je zamudil. Njegovo mehanično, specializirano izobraževanje je prav tako degradirano kakor njegova intelektualna raven, saj moderni ekonomski sistem zahteva množično proizvodnjo neizobraženih študentov, ki niso več zmožni razmišljanja. Univerza je postala institucionalna organizacija nevednosti. Sama visoka kultura pa je degradirana na to, da kot po tekočem traku proizvaja profesorje, od katerih so vsi kreteni in bi jih večino že srednješolsko poslušalstvo izžvižgalo. Prihodnja revolucionarna družba bo seveda ves trušč predavalnic obsodila kot čisti hrup oziroma verbalno onesnaževanje. Že zdaj »biti študent« ni nič drugega kot neokusna šala.

Kljub bolj ali manj ohlapnemu umiku v meje individualne svobode, ki jo dovoli totalitarni spektakel, se študent izogiba avanturi in eksperimentiranju ter se rajši drži prisiljenega časovno-prostorskega načrta, ki ga za njegov blagor izdelujejo varuhi sistema. Čeprav ni prisiljen ločiti dela od prostega časa, to prostovoljno počne in hkrati hinavsko razglaša svoj prezir nad »zadrtimi študenti«. Sprejema vsako obliko ločevanja in potem obiskuje svoje verske, športne, politične ali sindikalne skupine, da lahko objokuje odsotnost komunikacije.

Študent misli, da je avantgarden, če je videl zadnji Godardov film ali prebral zadnjo knjigo argumentistov. Glavna skrb mu je ohranjanje kulturnega statusa. Ponosen je, da kupuje žepne izdaje pomembnih in težkih tekstovbesedil, ki jih množična kultura pospešeno širi. V tem primeru ne moremo nič drugega kot priporočiti rešitev, ki jo prakticirajo najbolj inteligentnejši: krajo. Žal pa študent ne zna brati. Zadovolji se s tem, da ljubeče bolšči v tekste.

Študent se čuti dolžnega imeti splošno mnenje prav o vsem. Zato postane plen zadnjih negotovih misijonarskih prizadevanj religij. Z atavistično gorečnostjo hiti oboževat gnijočo mrhovino boga in v veri, da bogatijo njega in njegov čas, goji vse razpadajoče ostanke predhistoričnih religij. Študentje skupaj s starejšimi provincialnimi gospemi tvorijo družbeno kategorijo z najvišjim odstotkom priznanih religioznih privržencev. Vsepovsod so duhovnika izgnali in se pred njim ubranili, le univerzitetni kler v svojih spiritualnih sralnicah še naprej sodomizira na tisoče študentov.

Lahko dodamo, da obstajajo tudi študentje z znosno intelektualno ravnjo. Ti se kasneje z lahkoto izognejo mizernim pravilom, določenim za nadzor povprečnejših. Tega so zmožni zato, ker so dojeli sistem, ker ga prezirajo in ker vedo, da so njegovi sovražniki. V izobraževalnem sistemu so zato, da dobijo najboljše, kar jim ta lahko ponudi: štipendije.

Študent je proizvod moderne družbe ravno tako kot Coca-Cola. Svojo ekstremno odtujitev lahko premaga le tako, da se spopade s celotno družbo. Ta kritika nikakor ne more biti opravljena izključno v samem študentskem polju: študent, če se že definira kot študent, se s tem identificira s psevdovrednostjo, ki mu onemogoča, da bi se ovedel svoje dejanske razlastitve, in zato ostaja žrtev lažne zavesti. Toda vsepovsod, kjer je moderna družba predmet kritike, se mladina udeležuje tega boja; ta upor je najdirektnejša in najtemeljitejša kritika študentskega obnašanja.

Poleg izbranih delov pamfleta je Lukas objavil kratek, a preudaren tekst z naslovom Ubijte svojo alma mater, v katerem je opozoril, da so indoktrinacijske institucije namenjene množični proizvodnji uporabnih družbenih orodij, tako imenovanih dobrih državljanov, nezmožnih razmišljanja s svojo glavo in obsojenih na dosmrtno ječo malomeščanske povprečnosti. Prvo, kar se resnično zahteva od ljudi, je ponižnost, vse ostalo je zgolj posledica prvega.

»Moja ponižnost jim daje pogum! Moja pokorščina redi njihovo nadvlado!« je končal v pretečem slogu anarhista Maxa Stirnerja.

Vaša stvar je krožila iz rok v roke od kadilskega teritorija na belih marmornih stopnicah pred glavnim vhodom v fakulteto do dekanove pisarne v najvišjem nadstropju. Nenadoma so to, po prepričanju mnogih nesramno, a pravično glasilo in čemerne obraze, ki so stali za njim, poznali vsi. Najpogostejša vprašanja, ki so Lukasa ustavljala med postopanjem po hodnikih, so se glasila: Je mogoče dobiti še kakšen izvod zadnje številke? Kje se da najti celoten tekst O bedi študentskega življenja? Bo kolektiv Vaše stvari kandidiral na volitvah v Študentski svet? Odgovori so bili vedno enaki. Ne. Na internetu. Nismo kolektiv in zagotovo ne. Še posebej z zadnjim odgovorom je Lukas namerno ustvarjal vtis, da stvari okoli sebe ne le odlično razume, ampak da mu je zanje tudi povsem vseeno. Stare številke Vaše stvari so bile pokradene iz študijske knjižnice, k čemur je glasno nagovarjal Lukas sam, ko je neko dopoldne na stopnicah pred fakulteto žgal hašiš in ga mrvil v džoint. Nekaj dni kasneje je prišla novica, da se je Vaša stvar pojavila na Filozofski fakulteti, ki je bila povsem na drugi strani centra mesta in na kateri nihče iz skupine ni imel prijateljev ali kakšnih drugih omembe vrednih zvez. To pa je bilo tudi vse. Vznemirjenje ni trajalo dolgo, le dobrega pol meseca, kar pa je po Lukasovi presoji vendarle zagotovilo dovolj trdno podlago za nadaljnje podvige proti univerzi.

Kmalu zatem je Lukas na študentskem referatu prejel sporočilo, da se mora kot glavni urednik Vaše stvari zglasiti pred disciplinsko komisijo. Komisija je bila sestavljena iz petih predstavnikov fakultete: treh profesorjev, dekana in predsednika Študentskega sveta. Sestanek se je začel zelo obzirno, ker je Lukas že nekaj dni po hodnikih namerno širil govorice, da bo univerzo morda kmalu doletel nov škandal, s čimer je hotel članom komisije vnaprej dati na znanje, naj se ne igrajo z njim. Toda vendarle je že na samem začetku prišlo do zapleta, saj je v dekanovo sejno sobo prilomastilo vseh šest piscev Vaše stvari. Po nekajminutnem natezanju jih je pet mrko zapustilo sobo, ostal je le Lukas. Dekan mu je razložil, da se kot predan liberalec zavzema za svobodo govora – to je rekel z mehkim glasom, kot bi se želel Lukasu prikupiti, tega pa je prijelo, da bi iz zaničevanja pljunil na tla –, vendar pa da nikakor ne more odobravati zasmehovanja vodstva fakultete in njenih profesorjev, kot si je to privoščila »ta, hm, no kaj je že, da, Vaša stvar«. Previdno je dvignil glasilo, kot bi šlo za dokazni material na sodišču, in ga z vprašujočim pogledom v očeh pokazal Lukasu. Komisija se je povsem izognila vsebini radikalnih tekstov in svoje negodovanje osredotočila na naslovnico glasila. Na njej so dekan, prodekanja za študijske zadeve in nekateri profesorji posodili svoje obraze lutkam iz legendarnega Muppet Showa. Z njimi so preko marionetnih niti upravljali Giddens, Huntington in Fukuyama, ki so, oblečeni v rimske toge, razkoračeni pozirali v zgornji polovici naslovnice. V ozadju na desni je strašil še duh Ronalda Reagana, ki je v rokah držal lobanjo in se v hamletovski pozi spraševal, ali teorija relativnosti po uporabnosti v vsakdanjem življenju prekaša recept za pripravo vanilijevega pudinga. Lukas je mirno sedel in se počutil dobro vkopanega v svojem bojnem jarku, ko je vsem petim hladno strmel v oči. Zanj so bile stvari preproste, in daljša ko so bila vprašanja, krajši so bili njegovi odgovori:

»Naslovnica je odraz stanja na fakulteti, kakor ga pač vidimo.« Ali pa: »Ne razumem. Nič nimate proti svobodi govora, ste pa proti svobodi umetniškega izražanja?«

»Na tej naslovnici ni nič umetniškega,« je protestiral predsednik Študentskega sveta, neki polizanec, ki so mu vsi, celo njegova punca, pravili Mini Führer.

Lukas mu je nemudoma prepovedal nadaljnje sodelovanje v razpravi na podlagi »splošne nevednosti in zelo verjetne umske zaostalosti«. Tu se je sestanek končal z odločitvijo, da bo čez teden dni ob istem času komisija poročala o svojem sklepu.

Po sedmih dneh je komisija Lukasa obvestila o soglasni odločitvi, da se mora Vaša stvar v svoji naslednji številki opravičiti vodstvu fakultete in profesorjem zaradi razžalitve na naslovnici, če ne, »se bo komisija znova sestala in premislila o nadaljnjih ukrepih«. Toda Lukasu je bilo do takrat že vse popolnoma jasno. Vsebine tekstov, tudi Ubijte svojo alma mater, komisija ni napadla, ker bi se morala potem soočiti z obtožbami na račun kratenja svobode govora. Veliko lažje se je bilo spraviti na naslovnico. Če bi se Vaša stvar opravičila zanjo, bi tudi njeni radikalni teksti v hipu izgubili svoj revolucionarni naboj in smisel. Vaša stvar bi postala nikakršna stvar. Lukasu se je pred nosom potrdilo, da sistem od ljudi zahteva predvsem ponižnost in da vse ostalo izhaja zgolj iz tega. Vsaka avtoriteta, ne glede na njen izvor, izsiljuje ponižnost najprej preko groženj, če to ne zaleže, pa še s sankcijami ali silo. Lukasu ni bilo do čakanja na sankcije. Vstal je, izvlekel svojo rdečo študentsko izkaznico, pomahal z njo kot s knjižico kitajske komunistične partije in jo vrgel proti Führerju, vendar ne vanj. Potem je odkorakal iz pisarne in iz poslopja fakultete.

Lukas je še vedno pisal tekste za Vašo stvar, ki pa je izgubila precej radikalne ostrine, odkar ni imel več časa in volje, da bi jo urejal, in je praktično nihče več ni stalno vodil. To je pomenilo zlasti to, da je izhajala vse bolj poredko. Lukas je medtem začel redno objavljati obsežne tekste za različne levičarske akademske publikacije, za kar se je lahko zahvalil predvsem dobremu znanstvu z dvema simpatizerjema iz vrst starejše generacije profesorjev na fakulteti. Občasno je sodeloval tudi pri dobro plačanih projektih Inštituta za mirovne študije, kjer so mu večkrat ponudili redno zaposlitev, toda Lukas o tem ni hotel ničesar slišati.

Adriana in Tiara sta se zapletli v živahen pogovor o Shopping parku, Muri se je norčeval iz nekega malega psa, ki je spominjal na siamsko podgano, Said je bral svojo knjigo in se ni menil za nikogar, Vilon pa je še naprej spal, kar glede na to, koliko je prejšnjo noč popil, tudi ni nikogar presenečalo. Lukas se je medtem zagledal v nebo, ki je postajalo čedalje bolj temno, skrivnostno in hladno. Zazdelo se mu je, kot da črpa toploto iz tal. Ko se je ozrl nazaj, je videl, da svod na drugem koncu obzorja gori: živo rdeča barva se je prelivala v rumenooranžno in svetlo vijolično in se proti vrhu vdajala sinjini.

»Kako lep prizor,« je dejal Lukas in dregnil Saida. »Poglej to.«

»Kaj naj gledam? A zahod? Sončni zahod naj gledam? Pa kaj ti je, človek? Postajaš romantik? Če hočeš, ti kupim liro, pa boš brenkal nanjo lepim mestnim dekletom.«

»Kaj je pa s tabo?« se je zasmejal Lukas in ga lopnil po rami. Opazil je, da je Said zadnjih nekaj minut slabe volje.

»Nič,« je odvrnil, rahlo stresel z glavo in razgibal ramena. »Ampak lahko bi že spokali od tukaj. Že ves dan smo v parku.«

»Spij malo,« se je spet zasmejal in mu podal vodko. »Ne bo ti več dolgčas.«

Said se ni odzval, zato mu je Lukas s steklenico pomahal pred obrazom in ga vprašujoče pogledal.

»Ah, nič,« je rekel Said, naredil požirek vodke in jo podal naprej Tiari. »Ta prekleti Shopping park. Požgati bi ga morali do tal. In nato po zemlji raztrositi sol, da tam ne bi moglo zrasti nič razen kopriv. Kot so to počeli Rimljani. Jebeš plakate. Razumeš?«

Lukas je razumel, zelo dobro je razumel, o čem govori Said.

»Vem. Ampak pojdimo najprej na to spoznavno ekskurzijo, kakor temu pravi Tiara, da se pobližje spoznamo z vragom.«

Said je bežno prikimal, toda s svojimi mislimi je bil že daleč stran.

Shopping park se je začel z eksplozivno naglico širiti pred šestimi leti. Začetek procesa je zaznamoval škandal, ko je prišlo na dan, da so vodilni v Shopping parku podkupovali mestne uradnike pri nakupu javnih zemljišč. Vsi postopki so bili sklenjeni v veliki naglici in ogromni kosi zemlje so bili prodani pod realno ceno in brez ustreznih javnih razpisov. Na koncu je bilo zaradi prejemanja podkupnin, poneverbe uradnih listin in negospodarnega poslovanja aretiranih nekaj nižjih uradnikov, osem mestnih svetnikov in trije predstavniki Shopping parka, vendar afera ni ustavila gradnje. Širitev trgovskega megacentra so mediji prikazovali kot največji investicijski projekt v zgodovini mesta. Projekt je nosil ime Hipernova. Vodilnim predstavnikom Shopping parka je bil podkupovalni škandal skoraj povsem oproščen, ko so leto dni kasneje na gradbenih odrih pred kamerami obljubljali nova delovna mesta za številne brezposelne. Končni učinek je bil obraten. Zaradi širitve megacentra so se po vsem mestu in njegovi neposredni okolici zaprle številne trgovine in manjša podjetja, tako da je zaradi Shopping parka na dolgi rok več ljudi izgubilo zaposlitev, kot pa jo v njem našlo.

Dve leti po začetku širitve se je Hipernova ustavila na obrobju geta, ki je bil dom okoli dvesto tisoč priseljencem in njihovim potomcem. Aluminijaste, steklene trdnjave so bolščale v blede razpadajoče fasade stanovanjskih blokov. Med Shopping parkom in njimi je bilo le še nekaj ducatov bednih vrtov, divjih odlagališč smeti in par zapuščenih otroških igrišč. Samo vprašanje časa je bilo, kdaj bo prišlo do spopada. Geto je ležal na samem zahodnem robu mesta in se širil od njega proti severozahodu, tako da je bil na urbanistični karti videti kakor podolgovat štrcelj. Zaradi njegovega položaja, oblike in dejstva, da so v njem živeli pretežno temnopolti priseljenci z Bližnjega vzhoda, Magreba in srednje Afrike, se mu je neuradno reklo Črni polotok.

Mestni svet je naposled odločil, da so nekateri stanovanjski bloki v getu neprimerni za bivanje in da bi jih moralo mesto porušiti. V prid nadaljnji širitvi Shopping parka, to je bilo jasno. Ta je medtem že prodiral navzgor proti severu, kjer sta bila kasneje postavljena kompleks kinodvoran in kazino. Prebivalci Črnega polotoka so se tej zamisli odločno uprli in skupaj s številnimi civilnodružbenimi organizacijami zahtevali, naj mesto raje poskrbi za boljše življenjske razmere v getu. Po internetu so zaokrožile peticije in pred stavbo mestne oblasti so organizirali mirne protestne shode. Toda mediji, opiti od besed največji, najimenitnejši, najboljši, so bili na strani projekta Hipernove, ki je po večinskem javnem mnenju mestu dajal nov, pozitiven zagon. To je bila voda na mlin ultranacionalistov iz stranke Nacionalna unija, katere predstavniki so v mestnem svetu Črni polotok prikazovali kot črno pijavko, ki naj bi sesala denar iz vreče mestnega proračuna. Dejstvo, da je bilo med osmimi svetniki, ki so bili aretirani zaradi podkupovalne afere, kar pet članov NU, je bilo do takrat že malodane pozabljeno, če ne že kar odpuščeno.

Said se je spominjal, da je počilo 2. avgusta, natanko štiri leta prej. Takrat je v tistem delu geta, kamor naj bi se razširil Shopping park s svojimi veletrgovinami in ogromnimi parkirišči, v treh stanovanjskih blokih zagorelo. V plamenih je ugasnilo eno življenje, štirinajst ljudi pa je bilo huje poškodovanih. Županja Maria Celeste je potrdila odlok o takojšnji izselitvi ljudi iz vseh stanovanjskih blokov, »neprimernih za bivanje«. Policija je medtem ugotavljala, da so bili požari najverjetneje podtaknjeni.

Katastrofa je bila zagotovljena že na samem začetku, saj se je mestna oblast odločila, da bo stanovalce spornih blokov izselila takoj in na silo. Ko so izvršitelji skupaj s številnimi policisti prikorakali v geto, je eksplodiralo. Divjanje je trajalo več kakor tri tedne. V najhujših uličnih spopadih, ki jih je mesto kdaj doživelo, je bilo ubitih sedem priseljencev in en policist. Ranjenih je bilo na stotine ljudi. Kljub temu da je bilo že v prvih dveh dneh aretiranih prek dvesto izgrednikov, nemirov ni bilo mogoče zajeziti ali s silo zatreti. Najhujši spopadi so potekali konec prvega tedna, ko je pripadnikom posebnih policijskih enot uspelo v bliskoviti akciji prebiti tri večje ulične barikade in Črni polotok skoraj razbiti na dvoje, a so se na koncu sami znašli v obroču izgrednikov in odrezani od glavnih policijskih enot. V naglem umiku so za seboj pustili dve marici in pet drugih vozil, v katere so mladi vandali zmetali nešteto molotovk. Policija si ni več drznila izvajati tovrstnih akcij, na fiasko pa jo je odtlej opozarjal tudi ogromen napis na fasadi enega izmed blokov: Če vaš napad presenetljivo sjajno uspeva, potem gre najverjetneje za zasedo!

Policija se je omejila na operacije postopnega odstranjevanja barikad in v previdnih korakih zavzemala ulico za ulico. To je terjalo velikanske napore in je bilo zgolj delno učinkovito, saj so ves čas spontano nastajale nove barikade. V naslednjih dolgih dneh in svetlih nočeh je bilo izropanih in požganih ogromno trgovin in restavracij s hitro hrano; plešoči stebri gostega, črnega dima so se mešali z ostro, belo meglo solzivca. Kljub novim množičnim aretacijam izgredi niso kazali nobenih znakov usihanja in mestna oblast je resno razmišljala o tem, da bi obrambno ministrstvo zaprosila, naj vpokliče vojsko, ki bi policiji pomagala narediti konec izrednim razmeram. Tega županja Maria Celeste na koncu ni storila le zato, ker bi s takšno potezo priznala, da so ji razmere popolnoma ušle iz rok, na kar so vse glasneje opozarjali opozicijski mestni svetniki, predvsem tisti iz Nacionalne unije. V tej stranki so populistično prisegali, da bi vojsko poslali v geto že prvo uro po izbruhu izgredov. Tretji teden divjanja se je pojavila resna možnost, da se bodo nemiri iz Črnega polotoka razširili tudi v druge predele mesta. Na obrobju geta so se začeli pojavljati neonacistični skinheadi iz skupine Blood & Honour in izzivati ljudi, pri čemer jih policijske patrulje sprva sploh niso ovirale. Neko noč je prišlo do spopada med neonacisti in mladimi potomci priseljencev, ki so svoje ulice zelo dobro poznali in so zlahka obkolili skupino tridesetih obritoglavcev. Ti so nemudoma pobegnili pred molotovkami in kamenjem in med begom za seboj celo pustili nekaj svojih kolegov, ki so s hudimi telesnimi poškodbami končali v bolnišnici. Še isto noč je zmago temnopoltih mladih na prizorišču spopada zabeležil grafit na nekem zidu: Ne pozabite, skinheadi! Blood je bil, honour se je pa skril!

Dan kasneje so bili v glavnem mestnem parku, nedaleč stran od kraja, kjer so trenutno poležavali Said in njegovi prijatelji, z noži zabodeni trije najstniki libijskega porekla. Nekaj noči zatem je na progi, ki je Črni polotok povezovala s preostankom mesta, zagorelo v vlaku podzemne železnice. Policija je ugotovila, da je bil požar podtaknjen, vendar ga ni povezovala z nemiri v getu. Kljub temu je med prebivalstvom zavladal otipljiv strah. Ko so običajni ljudje ugotovili, da bi se utegnilo nasilje s televizijskih ekranov preseliti v parke, kjer se igrajo njihovi otroci, in na ulice, ki jih vsak dan uporabljajo, jim je bilo vsega dovolj. Pozivi k prenehanju nemirov in umiku policijskih enot iz Črnega polotoka so se še dodatno okrepili, ko je ena od lokalnih televizijskih postaj predvajala posnetek, kako skupina policistov do nezavesti pretepa neko starejšo žensko. Obtožili so jo, da je sodelovala pri ropanju ene izmed trgovin, ker je v rokah nosila dve plastični vrečki, vendar so se trditve že naslednji dan izkazale za neresnične. Ko so nemiri pojenjali, je policija iz geta umaknila vse svoje sile razen nekaj oklepnikov, ki so brez pravih pooblastil patruljirali po ulicah. Ukrepali so lahko izključno v primeru samoobrambe. Število incidentov je upadlo na največ dva, tri na dan.

Izgredi so močno pretresli mesto in ustavili načrte za širitev Shopping parka proti zahodu, zato se je začel še intenzivneje širiti proti severu. Mestni svet je na zahtevo države imenoval posebno delovno skupino za urgentno reševanje najbolj žgočih problemov v zvezi s Črnim polotokom, začenši z visoko brezposelnostjo med mladimi. Država se je zavezala, da bo znaten del proračunskih sredstev namenila za financiranje socialnih programov in za spodbujanje nastajanja novih delovnih mest, predvsem za mlade v tako imenovani kritični skupini, stare med osemnajst in devetindvajset let. Kasneje se je izkazalo, da so večino obljubljenega denarja pravzaprav porabili za izgradnjo dveh policijskih postaj v Črnem polotoku. Sčasoma so se stvari po pričakovanjih umirile, vendar vročina tistih nemirnih avgustovskih dni ni nikoli do konca pojenjala. Tu in tam jo je bilo še vedno moč občutiti v zraku; nanjo se ni dalo pokazati s prstom, toda bila je tam in občutili so jo vsi.

Zaradi televizijskih posnetkov belih policistov, ki preganjajo temnopolto mladino, zaradi hudega manipuliranja s strani Nacionalne unije, pa tudi zaradi spopada z neonacisti so mediji avgustovskim izgredom velikokrat pripisali rasni predznak. Šlo je za staro taktiko preusmerjanja pozornosti z resničnih problemov na lažne. Said je to dobro razumel, saj je tudi sam sodeloval v nemirih. Ko so prve dni barikade stale še na obrobju geta, je z ravne strehe enega izmed blokov z daljnogledom opazoval policiste, ki so se razporejali ob Shopping parku. Bilo je več kot očitno, da ga hočejo zaščititi pred izgredniki, čeprav ti niso kazali nobenih znakov, da ga nameravajo napasti. Kvečjemu nasprotno, utrjevali so barikade pred pričakovanim napadom policije. Said je na internetu že neštetokrat videl fotografije z različnih protestov, na katerih so policisti varovali restavracije McDonald’s ali KFC, prodajalne podjetij Nike ali Microsoft in pisarniška poslopja velikih korporacij, toda česa podobnega še nikoli ni opazoval v živo. Prizor s strehe se mu je za vekomaj vtisnil v spomin in mu izostril podobo sveta. Sleherni dan neredov so obrobje Shopping parka varovali oklepniki in policisti v popolni bojni opremi. Varovali so tudi vse druge ambasade velekapitala v neposredni bližini, od bank do trgovin in poslovnih stavb. Nekaterim skupinam mladih je na vrhuncu uličnih spopadov vseeno uspelo požgati dva McDonald’sa in nekaj bančnih podružnic, medtem ko skorajda ni minil dan, da ne bi v dimu izginila vsaj ena večja trgovina. Slednjih je imel tudi Črni polotok vedno dovolj – stale so tam kot ošabni spomeniki družbe večini nedostopnega izobilja, ki so mimoidoče nenehno opominjale, česa vsega si ne morejo privoščiti. V teh nemirih ni šlo za rasni spopad, ampak za upor ljudi proti družbi potrošnje. Tisti, ki niso imeli redne dobave elektrike, so se dvignili zoper mogočni Shopping park.

Konec avgustovskih nemirov je dokončno zaznamoval ogromen grafit na fasadi enega izmed blokov na obrobju geta, ki je z besedami mehiških zapatistov napovedoval nadaljevanje vojne:

Dobro je, da veste, gospodarji denarja, da danes in jutri ne bosta nikoli več kot včeraj … Ne boste nas več poniževali, nas, ki smo barve zemlje. Vedno smo imeli glas. Toda ta ne bo več mrmranje s sklonjeno glavo. Zdaj bo to vzklik, ki bo dvignil pogled!

Ta grafit je bil Saidovo delo. Njegovo življenje se je v tistih treh tednih za vselej spremenilo. Vsak dan nemirov mu je prinesel novo spoznanje, okoli sebe je začel prepoznavati simbole tuje pokrajine. Vedel je, da je od vekomaj gojil nezaupanje do prostora, ki ga je obdajal, toda prvič se mu je zazdelo, da zna jasno prepoznati svoje sovražnike. In da razume, kaj je treba z njimi storiti. Medtem ko je v splošnem kaosu nemo opazoval gorečo banko in črn, gost dim, ki se je dvigal proti nebu, ga je prešinilo, da so ljudje skozi celotno zgodovino napadali in uničevali simbole represije. Minljiva diktatura sedanjosti je tovrstna dejanja skoraj vedno obsojala, toda prihodnost jim je pripisala pozitiven predznak, pa četudi le na simbolni ravni. To ga je navdajalo z upanjem, da se bodo nemiri nekoč zapisali v zgodovino po tem, kar so resnično bili: množična manifestacija zavračanja družbe, ki je potrebe materialnih dobrin postavljala nad potrebe ljudi. Družbe, v kateri je bila pravica do nakupovanja nad pravico do človeškega dostojanstva. Družbe, v kateri si je lastnina lastila ljudi. Said je začel skrbno preučevati pojave podobnih izgredov v razvitih državah. Pri tem ga niso zanimali nemiri, ki so redno spremljali različne mednarodne gospodarske in finančne forume. Vedel je namreč, da gre zasluge zanje velikokrat pripisati policijskim infiltratorjem, ki z netenjem neredov na demonstracijah legitimirajo kasnejše policijsko nasilje nad protestniki. Zato se je osredotočil izključno na izgrede, ki so izhajali iz očitnih ekonomskih krivic in družbenih nasprotij. Pri preučevanju neredov v črnskem getu Watts, ki so avgusta 1965 šokirali Los Angeles in širšo Ameriko, je naletel na besedilo z naslovom Zaton in padec spektakelsko-blagovne ekonomije nekega Guya Deborda. Tekst, čeprav napisan pred okoli štirimi desetletji, je bil po svojih ugotovitvah in kritikah še vedno močno aktualen. Še več, Saidu se je zdelo, da določeni deli kristalno jasno pojasnjujejo izgrede v njegovem getu.

Kar si ameriški črnci resnično upajo zahtevati, je pravica, da lahko zares živijo, in konec koncev to ne predpostavlja nič manj kot popoln prevrat te družbe. […] Izgred v Wattsu ni bil rasni konflikt: izgredniki so belce, ki so se znašli na njihovi poti, pustili pri miru in napadali zgolj bele policiste, po drugi strani pa solidarnost med črnci ni segla do temnopoltih lastnikov trgovin ali celo temnopoltih šoferjev avtomobilov. Sam Marthin Luther King je moral priznati, da so nemiri presegli meje njegovega razumevanja stroke. Med govorom v Parizu lanskega oktobra je povedal: »To niso bili rasni nemiri. Bili so razredni.«

Upor v Los Angelesu je bil upor proti blagu, proti svetu blaga, v katerem so delavci – potrošniki hierarhično podrejeni blagovnim standardom. Kakor mladi delinkventi iz vseh naprednih držav, toda bolj radikalno, ker so del socialnega razreda brez prihodnosti …, črnci iz Los Angelesa jemljejo moderno kapitalistično propagando, njeno reklamiranje izobilja, dobesedno. […] Plenjenje okrožja Watts je bila najbolj neposredna uresničitev izkrivljenega načela: Vsakomur po njegovih lažnih potrebah – potrebah, kakor jih določa in proizvaja ekonomski sistem, ki ga že samo dejanje plenjenja zavrača. […] Ljudje, ki blagovne produkte uničujejo, manifestirajo svojo človeško večvrednost nad blagovnimi produkti. Ne podrejajo se več arbitrarnim oblikam, ki izkrivljeno odsevajo njihove resnične potrebe. Plameni v Wattsu so požrli sistem potrošnje. Prizor ljudi, ki kradejo velike hladilnike, čeprav nimajo elektrike ali so jim elektriko izklopili, je najboljša uprizoritev laži izobilja, preobražena v resnico v igri. Ko enkrat ni več kupljeno, je blago odprto za kritiko ter predelavo, ne glede na to, kakšno obliko prevzame. Samo ko je plačano z denarjem, je spoštovano kot občudovanja vreden fetiš, kot simbol statusa znotraj sveta preživetja.

Plenjenje je naravni odgovor na nenaravno in nehumano družbo blagovnega izobilja. Nemudoma spodkoplje blago kot takšno in hkrati razkrije to, kar blago navsezadnje prinaša: vojsko, policijo in druge specializirane oddelke državnega monopola nad oboroženim nasiljem. Kaj je policist? Aktivni služabnik blaga, človek, ki je popolnoma podrejen blagu, čigar služba je skrb, da določen proizvod človeškega dela ostane blago … Ko zavračajo ponižanje ob podrejanju policiji, črnci obenem zavračajo tudi ponižanje ob podrejanju blagovnim proizvodom. […] Bobbi Hollon, mlada temnopolta sociologinja iz soseske, je oktobra za Herald Tribune izjavila tole: »Prej je bilo ljudi sram povedati, da prihajajo iz Wattsa. To so le zamomljali. Zdaj to povejo s ponosom. Fantje, ki so včasih hodili naokoli z do pasu odpetimi srajcami in ki bi vas v pol sekunde razrezali na kose, so vsako jutro ob sedmih prišli sem, da bi organizirali razdeljevanje hrane. Seveda se nima smisla pretvarjati, da ta hrana ni bila naropana … Vse tiste krščanske neumnosti so se predolgo uporabljale proti črncem. Ti ljudje bi lahko plenili deset let, pa še vedno ne bi dobili nazaj niti pol toliko denarja, kot so ga tiste trgovine v vseh teh letih pokradle njim …«

Racionalni svet, ki ga je proizvedla industrijska revolucija, je posameznike racionalno osvobodil njihovih lokalnih in nacionalnih omejitev in jih povezal na globalni ravni; toda vnovič jih iracionalno razdvaja v skladu s skrito logiko, ki se udejanja v norih idejah in grotesknih vrednotah. Ljudje, odtujeni od svojega lastnega sveta, so vsepovsod obkroženi s tujci. Barbari niso več na koncu sveta, to so povsem navadni ljudje, ki jih prisilno sodelovanje v svetovnem sistemu hierarhične potrošnje potiska v barbarstvo. Lošč humanizma, ki vse to prikriva, je nehuman, je negacija človeških dejanj in želja; tu gre za humanizem blaga, za lakomno nego parazitskega blaga za njegovo človeško ceno. Tisti, ki ljudi zvajajo na raven objektov, objekte vidijo kot nosilce človeških lastnosti, resnične manifestacije človeškosti pa se jim zdijo kot neozaveščeno »živalsko vedenje«. Tako je vodilni losangeleški humanist William Parker lahko rekel: »Začeli so se obnašati kot trop opic v živalskem vrtu.«

Said je razumel, da so tovrstni izgredi stranski produkt moderne kapitalistične družbe, ki ljudi ne izključuje na podlagi rase temveč na podlagi njihovega družbenega statusa. Debord je pravilno ugotovil, da so ameriški »črnci ljudje, ki jih mora spektakelski raj hkrati integrirati in zavrniti«. V iskanju modernejših potrditev te teze se je Said osredotočil na primer vzhodnoslovaških Romov, ki so februarja 2004 množično plenili velike trgovine v znak upora proti napovedi vlade, da bo pred vstopom države v Evropsko unijo drastično zmanjšala socialno podporo brezposelnim. Predlagani ukrepi so bili del reform, ki bi nazadnje še dodatno poslabšale socialni položaj večine prebivalcev revnih regij vzhodne Slovaške, ne le Romov. V nekem mestu so ljudje protestirali z vzkliki: Hočemo jesti! Država je mobilizirala več tisoč policistov in dva tisoč vojakov, da je zatrla nemire. Zaradi velike verjetnosti ponovitve izgredov je vlada nekatere ukrepe nazadnje vendarle umaknila. A zahtevam množic se je na videz uklonila le zato, da ne bi ogrozile nujne dominacije spektakelsko-blagovne ekonomije.

Saida je Debordovo besedilo pritegnilo k nadaljnjemu branju situacionistične literature, ki ga je navduševala s svojimi kritikami moderne potrošniške družbe, poimenovane družba spektakla. Močno ga je čudilo, da še nikoli ni slišal za to skupino avantgardnih intelektualcev in umetnikov, ki so se s svojimi teorijami in dejanji proslavili v revolucionarnih šestdesetih prejšnjega stoletja. Najbolj ga je prevzela njihova vzvišena drža, ko so na vrhuncu svoje dejavnosti zanikali, da so njihove teorije nekaj novega: Naše ideje so že v glavah vseh ljudi. Očitno je bilo, da so situacionisti odlično poznali DNK modernega potrošniškega sistema, ki so ga na vseh ravneh neutrudno napadali, tako da so ustvarjali situacije, katerih namen je bil razkrinkati paradoksalno in represivno naravo družbe spektakla. Leta 1967 so se povezali z radikalnimi, anarhističnimi študenti iz skupine Enragés, s katerimi so izvajali provokativne akcije na univerzah in kampusih v Strasbourgu, Boudreauxu in Nantesu, kar je pripomoglo k splošni študentski vstaji maja 1968, ki je Francijo pahnila na kolena, v Parizu pa sprožila najhujše ulične spopade od pariške komune leta 1871 dalje. Njihovo pomembno vlogo v revolucionarnem letu 1968, je še dodatno potrdilo dejstvo, da so ga napovedali že zdavnaj prej. V eseju Zdaj, SI iz leta 1964, so obelodanili svoje drzne in brezkompromisne namene: »Medtem ko sodobna impotenca še naprej blebeta o zapoznelem projektu ‘vstopanja v dvajseto stoletje’, mi menimo, da je že skrajni čas, da odpravimo mrtvi čas, ki obvladuje to stoletje, in z istim udarcem naredimo konec še krščanski eri. Tako kot drugod tudi tukaj v palačo modrosti vodi pot ekscesa. Naš načrt za pot iz dvajsetega stoletja je najboljši do zdaj.«

Ulični nemiri v letih 1968 in 1969, ki so potekali ne le v Franciji, temveč po vsem svetu, so situacionistične teorije učinkovito prenesli v prakso, prakso pa v nove teorije. Situacionisti, superiorni nad dobo, v kateri so živeli, so svoje dolgoletne napovedi o prihajajočem revoltu komentirali z izjavo: »Ničesar nismo prerokovali. Vsa znamenja so bila za tiste, ki so jih znali raztolmačiti, že dolgo navzoča.«

Saida so navdušila temeljna načela situacionistične misli: delo je sramota, koncept prostega časa je žalitev, največji problem modernega ekonomskega sistema ni revščina, ampak dolgčas, resnično življenje je drugje. Še posebej slednje je Saida močno razjedalo. Bil je razpet med dvema svetovoma – enim, ki mu je obljubljal osebno svobodo in resnične življenjske izkušnje, in drugim, ki mu je grozil s podrejanjem in životarjenjem. Said je bil, kot vsi ljudje okoli njega, ujetnik drugega. Opazoval je dolge obraze na avtobusih in v vagonih podzemne železnice; gledal je, kako drug mimo drugega hitijo v trgovine in jih zapuščajo s polnimi vrečami blaga, medtem ko za seboj vlečejo otroke, ki v naročjih stiskajo barbike in batmane; gledal je, kako po ulicah vodijo na sprehode svoje male pse in se prazno nasmihajo drugim lastnikom malih psov, in vse bolj je preziral to njihovo omlednost in malomeščanskost. Said je vedel, da živi v družbi, v kateri njegovo mnenje šteje samo takrat, kadar je tiho, vendar ni vedel, kako naj to jekleno tišino prebije. Neko noč je ob vhodih v dva nova nakupovalna centra v svoji soseski na tla nasprejal opozorilo:

Za svobodo ni nič bolj nevarnega od zadovoljnega sužnja!

Vendar kaj več od grafitiranja sloganov po tleh in zidovih ni zmogel, navsezadnje je bil sam – celo njegovi prijatelji in znanci niso kazali veliko volje in sposobnosti za razmišljanje onkraj meja Črnega polotoka. Nenehno si je razbijal glavo z novimi in novimi načrti subverzivnih akcij, ki jih ni mogel uresničiti, in občutek nemoči ga je vse bolj potiskal v nihilizem. Imel je občutek, kot bi ga nekdo mučil s tolažbo, da ga bo nehal mučiti, ko bo nehalo boleti. Od časa do časa je v različnih alternativnih barih in podobnih beznicah naletel na pamflete z izrazito prosituacionistično retoriko, vendar je bilo njihove avtorje nemogoče izslediti, saj so se podpisovali le z revolucionarnimi gesli, še raje pa z:

Pod zemljo je še en svet in še drugi ljudje.

Nekega zgodnjega popoldneva se je Said s podzemno železnico peljal proti centru mesta na pogovor za službo, ko so na eni izmed postaj v njegov vagon vstopili dva fanta in dekle. Vsi trije so bili izrazito razposajeni; za Saida so pomenili osvežitev v vagonu, polnem mrkih ljudi. Ostali so pri vratih, čeprav je bilo na voljo še nekaj sedežev. Svojo dobro voljo so zalivali s pijačo, ki so si jo podajali med seboj, vendar je bila steklenica zavita v papirnato vrečko, tako da ni mogel ugotoviti, za kakšen alkohol gre.

»Vi ste pa zelo zgodaj začeli!« je ob pogledu na uro protestirala neka starejša, uglajena ženska, pri čemer je vzvišeno vihala nos in pogledovala naokoli, kot bi k zgražanju hotela spodbuditi še druge.

»Kako začeli?« se je zarežalo dekle. Njen glas je bil rezek in še bolj prezirljiv. »Utihni, stara! Mi smo eni tistih, ki so se ga napili samo enkrat, vendar bodo pijani vse življenje!«

Said je nemudoma prepoznal ta citat. V svojem delu Panegirik ga je uporabil Debord, ko je opisoval čare in tegobe svojega alkoholizma.

Uglajena gospa je zaječala, kot bi ji nekdo prišepnil, da so na mah in za vekomaj ukinili vse latinskoameriške telenovele. V trenutku je pograbila svojo usnjeno torbico in odkorakala v drug vagon.

Dekle, ki se še vedno ni nehalo režati, se je obrnilo k svojima prijateljema:

»Sta videla njeno visokost? Ženska se nosi naokoli, kot da je moralni steber družbe.«

Živahno razpoloženje trojice je delovalo kot gravitacijsko polje in pritegovalo pozornost vseh potnikov v vagonu. Toda očitno je bilo, da se nihče od njih ne meni za to. Zatopljeni so bili v pogovor, ki ga je prizadeti gospe uspelo prekiniti zgolj za deset sekund. Bilo je očitno, da sestavljajo nekakšen tekst, saj je eden od fantov nenehno čečkal po svoji beležki.

»Pravim ti, glede tega ni nekih bistvenih razlik med moškimi in ženskami. Res je, da so ženske zunaj službe na splošno bolj obremenjene z opravki, povezanimi z domom, vendar če parafriziram Vaneigema: Iluzija prostega časa združuje oba spola v funkciji pasivnega potrošnika, ki ga mora moderni ekonomski sistem poistovetiti s čim širšo paleto abstraktnih vrednot. To bi morala biti naša osrednja poanta.«

Nekateri v vagonu so se nemo spogledali in že v naslednjem trenutku spet usmerili poglede proti vratom.

»Že, ampak po mojem je bistvo prav v tem, da so ženske v svojem prostem času manj pasivne od moških,« je vztrajalo dekle.

»V nekaterih pogledih da, vendar je v kontekstu potrošništva to popolnoma brez pomena. Koga reklame najbolj nagovarjajo? Gospodinje. Matere. Ženske. In kdo največ nakupuje? Vidiš, po svoje so še bolj vpete v potrošniški sistem. Toda slaboumno bi se bilo pretvarjati, da moški niso. Oboji so spremenjeni v večne opazovalce, ki v spektaklu lahko sodelujejo le prek potrošnje. Vse ostalo je zunaj njihovega dosega.«

»Pustita zdaj to. Naša poanta mora biti globlja. Tole sem še napisal: Ker dejansko niso prosti niti v svojem prostem času, so ljudje čedalje bolj obsedeni z nenehnim varčevanjem pri času. In tudi to obsesijo narekuje tempo potrošniškega trga, ki vsak dan bruha na dan nove proizvode, ki naj bi domnevno pripomogli k varčevanju dragocenega časa. To je ves smisel Top Shop reklam za ene in taiste hišne pripomočke, ki se končajo s stavkom: S pripomočkom X boste svoje delo opravili preprosteje in dvakrat hitreje

»Enkrat sem si izpisala odličen citat, ki ga lahko uporabimo … Samo da ga najdem …«

»Iz Internationale Situationniste

»Ne, Socialisme ou barbarie … Aha, poslušajta: ‘Medtem ko moderni kapitalizem nenehno ustvarja nove potrebe, da bi povečal potrošnjo, ljudje ostajajo enako nezadovoljni. V njihovih življenjih ni več nikakršnega smisla, razen hlastnega konzumiranja, to konzumiranje pa je uporabljeno kot opravičilo za vse bolj radikalno preprečevanje vsake ustvarjalne dejavnosti ali pristne človeške pobude – do točke, ko ljudje tega pomanjkanja smisla sploh nimajo več za pomembno.’«

Said se je končno opogumil in se jim približal. Vsi trije so za trenutek utihnili in zavrtali vanj vprašujoče poglede. Bili so Lukas, Vilon in Adriana.

Said tistega dne ni prispel na pogovor za službo.

Said je bil s svojimi triintridesetimi leti najstarejši in hkrati tudi najradikalnejši član skupine. Njegov jezik je bil jezik subverzije, iz njegove revolucionarne zavesti sta poganjali surova odločnost in predanost boju. Njegova najljubša teorija boja je bila urbana gverila. Doma je imel na desetine knjig in pamfletov o gverilskih skupinah iz Urugvaja, Kolumbije, Brazilije, Peruja, Bolivije, Argentine, Filipinov, Šrilanke, Malezije, Vietnama, Mozambika, Alžirije, Angole in Indonezije. Zbiral je spise o španskih gverilcih, ki so se borili proti nadvladi Napoleonove Francije, o jugoslovanskih, francoskih in poljskih partizanih med drugo svetovno vojno, o kitajski in kubanski revoluciji, o strategijah gverilskega boja severnovietnamske vojske pod vodstvom generala Ho Chi Minha, zanimale so ga metode baskovske Ete in irske Ire … Prav tako je vestno kopičil literaturo o skupinah, kot so bile nemška Frakcija Rdeče armade, Ljudska fronta za osvoboditev Palestine, portugalske Ljudske sile 25. aprila, italijanske Rdeče brigade, francoska Direktna akcija, japonska Rdeča vojska, kurdski PKK in grški 17. november.

»Če česa v zvezi z gverilskim vojskovanjem ne poznam, se verjetno niti ni zgodilo,« se je v šali hvalil Said.

Said je močno verjel v prednosti urbane gverile v primerjavi z drugimi oblikami upora. Množični protesti in ulični izgredi prej ko slej izčrpajo kolektivno energijo udeležencev ali pa podležejo pritisku veliko bolje oboroženih in organiziranih državnih sil, kot sta vojska in policija. Največja slabost uličnih nemirov je prav kaos, v katerem je sodelovanje med različnimi skupinami protestnikov zelo oteženo, če že ne nemogoče. Različne skupine celo namerno ne sodelujejo med seboj, ker se nikakor ne strinjajo, kako je najbolje ravnati, ko pride do neredov ali zgolj do nevarnosti, da bi izbruhnili. Policisti pa imajo ob pomoči svojih infiltratorjev in helikopterjev, s katerimi lahko nadzorujejo množice in predvidijo njihove premike, po drugi strani popoln pregled nad kaosom. Potem je tu še problem prepoznavnosti. Pripadnike določenih skupin je velikokrat moč identificirati že po njihovem videzu, na primer anarhiste iz Črnega bloka po črnih oblekah, zaradi česar so še toliko bolj izpostavljeni policijskim aretacijam in nadlegovanju tudi še po koncu protestov.

Bistvo urbane gverile pa so majhne in dobro organizirane skupine predanih aktivistov, ki se lahko hitro in učinkovito gibljejo po mestu in jih vladajoči režim in njegovi represivni aparati ne poznajo. Če jih ne zasačijo pri dejanju samem, se urbani gverilci lahko nemudoma stopijo z množicami, saj so na videz povsem navadni, anonimni državljani, in najbolj predani med njimi o svojih načrtih molčijo tudi pred najbližjimi prijatelji in družinskimi člani, ki niso osebno vpleteni v boj. Urbana gverila predpostavlja nenehen in dolgotrajen pritisk na vladajoči režim, ki ga dosega z napadi na simbole njegove moči, posebej tiste, ki jih ljudje najbolj prezirajo. Njen glavni, dolgoročni cilj je destabilizacija obstoječe oblasti s pomočjo militantne kampanje, pri kateri režim ne more uporabiti svoje policijske in vojaške premoči, saj je sovražnik neviden.

Ena izmed Saidovih najljubših knjig je bil Minipriročnik urbane gverile iz leta 1969, v katerem je brazilski aktivist Carlos Marighella uvodoma zapisal:

Urbani gverilec je neizprosen sovražnik režima in sistematično povzroča škodo oblastem ter ljudem, ki nadzorujejo državo in imajo izvršno moč. Primarna naloga urbanega gverilca je zamotiti, izčrpati in demoralizirati vojaški režim in njegove represivne sile. Ravno tako je njegova naloga napadati in uničevati bogastvo ter lastnino tujih upravnikov in brazilskega zgornjega razreda.

Urbanega gverilca zaznamujeta njegov pogum in odločnost. Biti mora dober taktik in odličen strelec. Urbani gverilec mora biti izjemno pameten, saj le tako odtehta dejstvo, da ni dovolj dobro oborožen in opremljen in da nima na voljo dovolj streliva.

Urbani gverilec mora imeti pobudo, biti mora gibljiv in prilagodljiv pa tudi okreten in imeti mora nadzor nad sleherno situacijo. Pobuda je še posebej nepogrešljiva. Ni mogoče vedno vsega predvideti in urbani gverilec si ne sme dovoliti, da bi se zmedel ali čakal na navodila. Njegova naloga je delovati, najti zadovoljive rešitve za vse težave, na katere naleti, in se umakniti. Bolje se je zmotiti pri delu, kot pa zaradi strahu pred zmoto ne storiti ničesar. Brez iniciative ni urbanega gverilskega vojskovanja.

Druge pomembne lastnosti urbanega gverilca so naslednje: biti mora dober pešec, znati mora prenesti utrujenost, lakoto, dež in vročino. Znati se mora skriti in biti mora pazljiv. Osvojiti mora umetnost hinavščine. Nikoli se ne sme bati nevarnosti. Enako dobro mora funkcionirati podnevi kakor ponoči. Ne sme delovati naglo. Biti mora brezmejno potrpežljiv. V najhujših razmerah in položajih mora ostati miren in hladnokrven. Za seboj nikoli ne sme pustiti sledi.

Saidu je vendarle uspelo izvesti eno gverilsko akcijo, vredno tega imena. Po neredih pred štirimi poletji so v getu še isto leto pozimi odprli dve manjši policijski postaji. V sklopu programa asimilacije se je mesto zavezalo, da bo v petletnem obdobju za opravljanje policijskega dela izurilo od petdeset do šestdeset mladih ljudi iz Črnega polotoka, vendar se je že pri odprtju obeh postaj izkazalo, da iz vsega tega ne bo nič. Tesne in skromno opremljene pisarne so zasedli policisti s podpovprečnimi kvalifikacijami in disciplinskimi problemi. To, da so te poslali v geto, je med policisti veljalo za nekakšno neformalno kazen in tja so tudi dejansko pošiljali najslabše. Nekateri izmed njih so preganjali najstnike po zanemarjenih parkih in praznih hišah, drugi pa so se cele dneve brezciljno vozili gor in dol po Črnem polotoku.

Said je eno od policijskih postaj več dni opazoval. Ugotovil je, da se izmene zamenjajo ob osmih zjutraj, štirih popoldne in opolnoči. Vsako jutro okoli 7.50 se je vseh devet patrulj vrnilo na postajo. Zaradi ledenega mraza so se policisti ob vrnitvi najprej odpravili k svojim osebnim avtomobilom, vključili gretje in nato drug za drugim poniknili v notranjost postaje, kjer so odložili orožje in uniforme zamenjali za civilne obleke. Tako je bilo vsak dan. Said je svojo akcijo dolgo načrtoval, in ko je prišel čas zanjo, je vedel, da je popolnoma pripravljen. Natanko ob 7.35 se je v največji tišini prikradel na parkirišče ob policijski postaji in se potuhnil pri osebnih avtomobilih policistov, ki so takrat že končevali svoje nočno patruljiranje po Črnem polotoku. Gosta megla, na katero je čakal dva dni, ga je ščitila pred pogledi voznikov avtomobilov, ki so zaspano drseli po glavni cesti kakih štirideset metrov stran. Nobene nevarnosti ni bilo in takoj se je lahko lotil dela. S seboj je imel dve plastenki po liter in pol, v njiju pa mešanico urina in zdrobljenih gnilih jajc. V nos si je porinil dva debela kosma vate, odmašil plastenki in nanju pritrdil nova zamaška, v katera sta bili vtaknjeni desetcentimetrski gumijasti cevki. Nato se je začel pomikati od avtomobila do avtomobila in smrdljivo brozgo zlivati v zračnike, pri čemer je moral predvsem paziti, da ni preveč zapackal sprednjih odbijačev. Da bi akcija zares uspela, se je moralo vse zdeti popolnoma čisto, kot običajno, zato je Said z robčki obrisal tudi reže zračnikov. Ko je na njegovem mobilnem telefonu v žepu začel vibrirati tihi alarm, je vedel, da ima za umik na varno na voljo le še nekaj minut. Robčke, plastenki in prva zamaška je pospravil v črno vrečko in jo stlačil v svoj nahrbtnik. Nedaleč stran ga je čakalo kolo, ki ga je prej priklenil za ulično svetilko. Zajahal ga je in se odpeljal proti bližnjim blokom. Še preden jih je dosegel, ga je požrla megla. Črne vrečke z dokaznim materialom se je znebil tako, da jo je odvrgel v enega izmed prepolnih kontejnerjev. Od takrat naprej je bil zgolj še fant, ki se od punce vrača domov.

Ko so policisti čez pet minut prišli do svojih osebnih avtomobilov, jih je peščica sicer takoj zaznala, da nekaj smrdi, vendar temu nihče ni posvečal pretirane pozornosti. Padlo je nekaj običajnih, zaničevalnih šal na račun »smrdljivih črnuhov«. Policisti so vklopili gretje v svojih avtomobilih in se odšli preobleč. V manj kot minuti je smrdljiva brozga notranjost avtomobilov napolnila z obupnim smradom, ki je z vsem besom butnil v ljudi, čim so odprli vrata svojih vozil. Policisti so se z zgroženimi obrazi opotekali stran in kriče preklinjali. Enemu izmed njih je postalo tako slabo, da je vsepovprek bruhal. Said je tisto jutro njihove avtomobile onesposobil za skoraj ves teden. Prvi dan so jih bili prisiljeni zračiti na parkirišču ob policijski postaji, kar je pomenilo, da so jih morali stražiti pred ljudmi, ki so se zbirali na pločniku in se jim posmehovali. Said se je s kolesom pripeljal mimo ravno v trenutku, ko se je neki starejši gospod drl na policiste:

»Kaj za vraga pa počenjate? Tukaj ne potrebujemo vašega smradu! Prekleto, slabši ste od naših mulcev, ki jih nenehno preganjate! Dajte, vzemite svoj biološki odpad in se poberite tja, od koder ste prišli! Ne potrebujemo vašega smradu, prekleto!«

Said je bil pomemben član skupine ne le zato, ker se je razumel na taktike urbane gverile, ampak tudi zato, ker je imel veliko kontaktov po celotem Črnem polotoku. Njegovi starši, ki so se pred petintridesetimi leti priselili iz Libije, so v getu vodili mladinski center Horeja, v katerem je Said skrbel za prijave na razpise, občasno pa je organiziral tudi umetniške delavnice za otroke in računalniške tečaje za najstnike. Zaradi svojega dela je Said v getu poznal precej ljudi, ki so ga spoštovali. To je pomenilo veliko ugodnosti za celotno skupino. Vse plakate in pamflete so tiskali v manjši tiskarni v lasti starejšega Palestinca Abdela Abasa, ki je sicer tiskala brošure za mladinski center. To je pomenilo predvsem, da so bili stroški tiskanja izjemno nizki. Poleg tega je Črni polotok ponujal tudi varno zavetje za daljše pijanske ekskurzije, ko so se skupaj odločili, da je enolična situacija v centru že povsem nevzdržna in da je nujno treba spremeniti ambient.

Steklenica vodke je še enkrat zaokrožila in prazna obležala v Murijevem naročju. Sonce je že zašlo in s polmrakom se je pojavilo tudi vprašanje, kam naj se odpravijo naprej.

»Naj nekdo zbudi tega cepca!« je zahtevala Tiara.

Po nekaj drezljajih se je Vilon prebudil in se počasi usedel pokonci. Videti je bil naravnost klavrno. Na eni strani glave so bili njegovi lasje čisto poležani, na drugi pa prav po otročje skuštrani, in ko se je nasmehnil, se je vsem zazdelo, da se mu je spodnja ustnica prilepila na zgornjo dlesen.

»Videti si kot smrt,« mu je mrko očitala Adriana.

»Zato, ker sem se ravnokar zbudil,« ji je odvrnil. »Kakšen je pa tvoj izgovor?«

Vilon se je pretegnil in si prižgal cigareto, ki jo je med spanjem pomečkal s svojo težo. Potegnil je par dimov, na pol izgubljeno gledal okoli sebe in nejevoljno stresal z glavo.

»Sovražim sanje,« je naposled dejal. »Spanje naj bi bilo počivanje. Sanje to popolnoma pokvarijo. Ležiš na miru, vse je v najlepšem redu, trenutek pozneje pa moraš plezati po Big Benu, da bi rešil papagaja svoje bivše osnovnošolske učiteljice. In potem te naokoli preganjajo ogromne spenjalke v talarjih. Popolnoma nepotrebno … Je še kaj vodke? Ne? Pojdimo torej kam drugam. Žejen sem. In morda lačen.«

Včasih se z Vilonom ni imelo smisla pogovarjati in zdaj je bil eden izmed takih trenutkov. Tiara je predlagala, da bi se za nekaj ur zavlekli v njeno stanovanje. Alternativni klubi na Sceni, v katere so redno zahajali, so zaživeli šele okrog polnoči in biti tam med prvimi ni bilo nikoli posebej častno. Poleg tega je bilo v stanovanju še nekaj belega vina in steklenica ruma. Ideja je bila dobra in je v kali zatrla vse druge alternative, ki so se nerodno spotikale po lenobnih, rahlo opitih glavah. Tiara bi se itak morala stuširati, prav tako Said in Vilon, Adriana pa je bila na smrt lačna.

»Spet? Kaj nisi malo prej jedla falaflov?« se je čudil Muri. »Da nisi ti malo noseča, a?«

»Nisem. Ampak vseeno hvala za skrb.«

»Mogoče imaš pa kakšno trakuljo v riti? To bi znalo priti skupaj s falafli.«

»Odjebi, Muri.«

Vilon je začel nenadoma s plosko dlanjo tleskati po vratu in ob tem godrnjati:

»Prekleto, zakaj Noe ni ubil tistih dveh komarjev? Spokajmo se že enkrat od tukaj!«

Ko so bili že vsi pripravljeni za odhod, se je Lukas naslonil na bližnje drevo in dejal:

»Okej, samo še ta čik pokadim.«

Tiaro, ki edina ni kadila, le tu in tam kakšen džoint, so take stvari spravljale čisto ob živce. Kadarkoli so se kam odpravili, je vedno kdo tik pred odhodom izustil: »Samo še tole pokadim.« In to je bilo vsakič sprejeto kot nekaj povsem samoumnevnega, kakor da bi šlo za nekakšno ustaljeno načelo znotraj sekte. Samo še ta cigareta je kot svojevrstna pika na i zaključila sleherno predstavo in nobenemu zavzetemu kadilcu ni nikoli padlo na pamet, da bi podvomil v smisel te tradicije. Verjetno bi bil zaradi svetoskrunstva takoj izključen iz sekte. Stvari, ki niso bile povezane z vdihavanjem nikotina, pa so bile obravnavane kot pretenciozno sranje. Ko je tako nekoč Tiara v nekem baru hotela popiti še eno kavo, so vsi okoli nje zavijali z očmi in tečnarili:

»Daj no, res? Kaj ti bo še ena kava? Mar je nisi popila že dovolj? Hočeš, da te zadene kap? Sploh pa se nam mudi.«

In potem ko so se vsi skupaj odpravili ven in se že skoraj začeli ozirati za taksiji, se je nekdo spomnil, da vendarle nekaj manjka, in dejal:

»Evo, samo še to cigareto pokadim, pa gremo.«

Tiara je prihajala iz zelo premožne in vplivne družine. Njena oče in mama sta bila že dolga leta ločena, vendar sta kljub temu še vedno skupaj vodila prestižno odvetniško pisarno, ki je zastopala interese nekaterih največjih glasbenih založb in estradnikov v državi. Specializirana sta bila za avtorsko pravo, tu je bil visok profit. Tiari se je zdelo, da je to tudi vse, kar ju je kdajkoli povezovalo – denar. Zase je trdila, da je bila spočeta povsem po nesreči, s čimer ni nujno pretiravala. Včasih je z zaničevanjem pripovedovala o raznih vrtnih zabavah, na katerih so otroci pili sladek mošt, medtem ko so jih starejši trepljali po glavah in jim pravili, da so za šampanjec še premajhni. Sosedje so v prav vsem tekmovali med seboj. Pomembno je bilo, kdo ima najdražji avtomobil in največjo pisarno v centru mesta. Iz zgodnjih otroških let se je spominjala, kako so si na strehe hiš postavljali tako velike satelitske antene, da bi »z njimi lahko lovili porno kanale z druge strani galaksije«. Med seboj so se vedno pogovarjali izključno o poslih in o svojih hobijih, pri čemer je bilo spet pomembno, čigav hobi je dražji. Tiara je bila prepričana, da velika večina teh ljudi z njenimi starši vred v življenju ne pozna prave sreče, saj so to, kar so imeli za srečo, znali meriti samo v denarju in materialnih dobrinah. Občasno se je spomnila na svojega starejšega bratranca, ki je bil venomer prav posiljeno bolehen in je znal pokazati nekaj življenja le, ko je dobil nov motor ali kaj podobnega. V drugem letniku srednje šole je naredil samomor, potem ko ga je pustila punca, s katero je bil komaj šest tednov. Ni mogel razumeti, da ne more dobiti vsega, kar hoče. Tiara je podobne pripovedi velikokrat sklenila z besedami:

»Življenje v hiši za lutke ni življenje.«

Pravno fakulteto je pustila že v prvem letniku in ni kazala prav nobenega zanimanja za to, da bi študij nadaljevala kje drugje. Mama ji je v upanju, da bo vendarle šla po njenih stopinjah, za spodbudo kupila dvosobno stanovanje v središču mesta, nedaleč stran od pravne fakultete. Sprva ga je morala Tiara deliti s svojo daljno sestrično, ki jo je komajda poznala in s katero se ni nikoli ujela. Po treh mesecih pa se je sestrična odselila, ker jo je hrup prometa spravljal ob živce. Tiara je bila presrečna; s tisto punco so bile tako ali tako vedno same težave. Nekoč sta Lukas in Tiara za Adrianin rojstni dan spekla kekse z marihuano in jih pustila v skledi na kuhinjski mizi. Sestrična jih je nič hudega sluteč nekaj pojedla in potem več ur sesala po stanovanju. Pravzaprav sesalnika sploh ni vklopila v elektriko, ampak ga je samo togo vlekla za seboj, ko se je po robotsko premikala iz enega prostora v drugega. Tiara si je takrat pogrizla vse nohte na rokah: prepričana je bila, da se je sestrični čisto utrgalo. A sreča je hotela, da se je čez čas sama od sebe ulegla na posteljo in zaspala s cevjo sesalnika med nogami. Ko je Lukas to videl, je zaskrbljeno zmajal z glavo:

»Slabe kekse sva naredila. Adriana ne bo navdušena.«

Stanovanje je kmalu po sestričninem odhodu postalo glavni štab skupine. Očitno je bilo, da je prej v njem živel neki pretirano zaljubljen par, ker je na zidu nad zakonsko posteljo pisalo:

Ljubezen se zgodi, ko se ena duša naseli v dveh telesih. (Aristotel)

Tiara je ta napis nekoč vinjena spraskala z žepnim nožem in z debelim, črnim flomastrom čez napisala:

AVANTGARDA LAHKO UMRE, VENDAR SE NIKOLI NE PREDA!

Kmalu zatem so bili vsi zidovi v stanovanju počečkani s situacionističnimi, revolucionarnimi in drugimi slogani.

V družbi, ki je ukinila vse oblike avanture, je edina avantura, ki nam še preostane, da ukinemo to družbo.

Vsi hočejo dihati, vendar ne morejo. Številni pravijo: »Dihali bomo pozneje.« In mnogo jih ne umre, ker so že mrtvi.

Nismo se rešili suženjstva, zato da bi postali služabniki!

Živite brez mrtvega časa!

Barikade zaprejo ceste, vendar odpirajo poti.

Demokracija je patetično verovanje v kolektivno pamet ignorantnih posameznikov. (H. L. Mencken)

Reformirajte mojo rit!

Ko narodna skupščina postane buržujski teater, je čas, da vsi buržujski teatri postanejo ljudske skupščine.

Podrejati se šefom je neumno. Še bolj neumno je voliti zanje.

Ko dajem hrano revnim, me kličejo svetnik. Toda ko vprašam, zakaj revni nimajo hrane, me označijo za komunista. (Nadškof Dom Hélder Câmara)

Ne osvobajajte me. Sama bom poskrbela za to!

Ko vzide sonce, vstanem,

in ko sonce zaide, grem počivat,

da bi pil, si izkopljem vodnjak,

da bi jedel, obdelujem polje.

Kaj me zadeva moč cesarja?

(Starodavna taoistična pesem)

Dolgčas je kontrarevolucionaren.

Delavci vseh dežel, uživajte!

Bodimo kruti!

Pod asfaltom so plaže.

Vsako orodje je lahko orožje, če ga pravilno primete.

Moj cilj je, da agitiram in vznemirjam ljudi. Ne prodajam kruha, prodajam kvas. (Unamuno)

Umetnost je mrtva, ne uživajte njenega trupla.

Alkohol ubija. Vzemite LSD.

Brez boga in gospodarjev!

   Bodimo realistični in zahtevajmo nemogoče.

Več ko konzumirate, manj živite.

Kdor ne razume, primerja.

   Nočemo živeti v družbi, v kateri garancija, da ne bomo umrli od lakote, prinaša s seboj tveganje, da bomo umrli od dolgčasa.

Umetnost je mrtva. Pljunite na njeno truplo.

Nimam časa pisati po zidu!

Zmanjkalo je toaletnega-papirja. Kje je kakšna študijska knjiga?

Počisti za sabo! V svobodnih conah ni čistilk.

Prepovedi niso dovoljene!

Ali lahko verjamete, da nekateri ljudje še vedno verjamejo v boga?

Tisti, ki razpredajo o revoluciji in razrednem boju, ne da bi pri tem upoštevali revolucijo vsakdanjega življenja, govorijo s trupli v ustih! (Vaneigem)

Stanovanje je bilo vedno zmerno urejeno, z izjemo knjig, ki so ležale vsepovsod ali pa so bile zložene na kupe, ki so se nagibali vstran in se sesedali pod lastno težo. Ko so se knjige razletele po tleh, so nekatere pobrali in jih postavili na nove kupe, vendar je bilo to seveda odvisno zgolj od njihove pomembnosti.

Tiaro so zaradi njene bogataške družine in privilegijev nekateri člani skupine sprva po malem šikanirali. Ni šlo za zavist, temveč za določeno nezaupanje, iz katerega je izvirala distanca. Tiara je bila drugačna od drugih; uglajeno vedenje ji ni bilo tuje, čeprav se ni velikokrat tako obnašala. V njenih kretnjah in govoru je bilo občasno moč prepoznati navade višjega sloja. Dobra hrana je bila zanjo vsakdanja razvada. Uživala je predvsem v kuhinji Daljnega vzhoda; znala je pripraviti vse od kitajskih cmokov, rezancev na tajvanski način do japonskih sušijev nori. Bila je vegetarijanka in je kupovala samo ekološko pridelano hrano na tržnici, preostale bio sestavine pa v gurmanskih trgovinah. Ko se ji ni ljubilo kuhati, je jedla v kateri od številnih restavracij v centru mesta. To je bilo dražje od dostave na dom, vendar je bila fraza dostava na dom po njenem mnenju le marketinški izraz za pomije. In ker denar že ni bil problem … Včasih je na dan za hrano porabila več denarja kot vsi njeni prijatelji skupaj, in to v več dneh, je nekoč izračunal Muri.

Prav navdušenje nad Daljnim vzhodom, ki je izviralo še iz njenega otroštva, je Tiaro sčasoma pripeljalo do anarhističnih idej. Pred leti, še kot najstnica, je zapadla v new age. Od vseh filozofij Daljnega vzhoda ji je bil najljubši daoizem, ker je bil najmanj verski. Učila se je, da po osnovnem načelu daoizma ni inteligentnega stvaritelja vesolja, temveč se je svet ustvaril sam; iz prvotnega kaosa sta nastali dve osnovni sili, jin in jang. Dao, v najboljšem primeru abstraktni izumitelj, je v kitajščini razumljen kot pot, smer oziroma proces, ki ga je mogoče razumeti izključno kot naravnega, brez vsakih religioznih konotacij. Nauk daoizma je, da bo harmonija vesolja vzpostavljena takrat, ko bo vsemu dovoljeno, da bo teklo, kot bi moralo, saj vsak proces na svetu lahko poteka le v odnosu do vseh drugih. S tako podlago daoistične miselnosti je Tiara nato začela prebirati Kropotkinov Anarhizem, ki je tok njene radovednosti usmeril k branju drugih anarhističnih in nato situacionističnih besedil. Ko je spoznala Adriano, Lukasa, Vilona in kasneje še Saida in Murija, že dolgo ni bila več pod vplivom daoizma, vendar je še vedno govorila o njem, zaradi česar je bila občasno tarča zbadljivk. Vilon ji je na primer pravil new age aristokratka.

Vendar se je potem zgodilo nekaj, kar je glede Tiare odpravilo vse pomisleke. Njen oče se je včlanil v stranko Nacionalna unija in pod njenim okriljem kandidiral za položaj v mestnem svetu. Ker ni imel omembe vredne politične preteklosti, je v predvolilnem času svojo kampanjo gradil predvsem na laži, da je bil v mladih letih politični zapornik, ker se je boril za demokracijo in človekove pravice. To je med drugim spretno uporabljal za odvračanje pozornosti od protidemokratičnih in šovinističnih stališč, ki jih je propagirala NU. Ko je Tiara iz medijev izvedela, da se je njen oče prodal ultranacionalistom, je popenila. Poleg tega se je zbala, da bi ji prijatelji zaradi tega utegnili obrniti hrbet. Najučinkovitejši pristop k rešitvi iz zadrege je bilo maščevanje. Teden dni pred lokalnimi volitvami je Tiara na očeta naslovila javno pismo S planeta Zemlje, z ljubeznijo, v katerem ga je med drugim spomnila, da je bil v mladih letih v zaporu le par dni, in to po tem, ko je bil ujet »med hašišarsko racijo v nekem perverznjaškem klubu«. Označila ga je za neonacista in oportunista najslabše vrste in se mu javno odrekla, s čimer mu je odvzela še to zadovoljstvo, da bi se ji odrekel on. Pismo je končala z besedami:

»Ob tragikomični izgubi očeta naj dodam še to opozorilo: stvari se postavljajo na glavo. Stari svet izgublja oblast nad seboj, njegova krila ne vzdržijo več teže njegovega lastnega napuha. Kmalu se bo zrušil v objem svoje ničevosti in z njim bo izginila tudi vsa uniformiranost mrtve dobe, ki nam vlada. Takrat bo napočil naš čas. Novemu svetu bo vladala poezija poželenja, eksperimentiranja in avantur.«

Pismo je doseglo svoj namen. Brezplačnik Danes ga je objavil v celoti, nekateri drugi časopisi pa vsaj njegove najbolj pikre dele. Največ zanimanja zanj so pokazali tabloidi in se lotili razkrivanja družinske drame Wellerjevih. Tiara ni dajala nobenih izjav za medije, le potrdila je, da je pismo res prišlo izpod njenih prstov. Njen oče, oziroma lumpenkravatar, kot ga je poslej klicala, si je na novinarskih konferencah brisal znoj s čela in lezel vase kakor ladja, ki jo je zadel torpedo. Na nerodna vprašanja je odgovarjal z dolgimi stavki, v katerih je premetaval besede: šok, bolečina, družba, mladina, kriza, moralne vrednote, družina, duhovnost in šola. V nekem trenutku se mu je zareklo, da bi »morali reformirati mladino«, kar je bilo znotraj skupine sprejeto z vehementnim posmehom. Sledilo je še eno pismo časopisom, vendar ni bilo objavljeno. Na koncu njen oče ni bil izvoljen v mestni svet, vendar za to tudi že od samega začetka ni imel veliko možnosti. Tiara je zares prekinila vse odnose z njim in bila odtlej v stikih le še z materjo, ki je na vse skupaj gledala z mešanimi občutki, vendar je Tiaro v upanju, da se bo nekoč vendarle spet lotila študija, še naprej zalagala z denarjem. Na nek način je bila prav Tiarina mati tihi sponzor skoraj vseh aktivnosti in avantur, ki so se jih šli njena hči in njeni prijatelji.

Park so zapuščali ravno v času, ko so se vanj začele zgrinjati številčne skupine mladostnikov, od skejterjev in metalcev do polizanih hipsterjev na vespah. Glavni mestni park je bil znan po tem, da so se v njem v večernih urah ob petkih in sobotah zbirali mladi, ki so oboroženi z alkoholom in pubertetniško norostjo zvesto skrbeli, da mestni redarji in pisci črne kronike niso izgubili svojih služb. Tudi policisti so jih redno preganjali po zelenicah in med grmovjem, čemur so pravili »safari«, vendar se mladostniki, ti ljubitelji adrenalina in gojitelji neposlušnosti, niso pustili nikoli povsem odgnati in so se z novimi zalogami vina in žganih pijač vedno znova vračali na svoje klopi. Starejši meščani, ki so se morali naslednja jutra med sprehajanjem svojih psov ogibati črepinjam, so od mesta zahtevali, naj ukrepa proti malim vandalom. Nekateri izmed njih so celo grozili, da bodo začeli ponoči v skupinah s palicami patruljirati po parku, če policija in mestna redarska služba ne bosta bolje opravljali svojega dela.

Vilon, Muri, Adriana, Lukas, Said in Tiara so imeli male vandale radi. Čeprav so znali biti s svojimi nastopaškim poziranjem tu pa tam naporni, so bili v glavnem zabavni, in kot je nekoč zapisal angleški pisatelj Jerome Klapka Jerome: »Ne morete se z nečim kratkočasiti in si hkrati želeti, da bi to pokončali.«

Poleg tega so v njihovem vedenju prepoznali vzorce upiranja nadvladi družbe spektakla. Kljub temu da so pripadali različnim subkulturam, ki jih je ustvarila množična kultura, so se te skupine mladih, kolikor je bilo le mogoče, oddaljevale od družabnega življenja, ki so ga za njihov denar urejali študentski klubi, kinodvorane, disko bari in drugi bordeli cenene zabave, v katerih je bil vsak žur bolj ali manj enak prejšnjemu. Namesto da bi jim tempo dobrega razpoloženja narekovali drugi, so si ga raje sami. V tem pogledu se različne skupine mladostnikov niso bistveno razlikovale med seboj. Kar jih je še bolj združevalo, je bilo delinkventno obnašanje, ki je izhajalo iz čistega dolgčasa, ultimativnega proizvoda spektakla. Pri svojem razmišljanju se je skupina opirala na situacionista Charlesa Radcliffa, ki je v besedilu Semena družbenega uničenja ugotavljal, da v vseh modernih potrošniških družbah obstaja nezadovoljna mladina, ki zavrača družbeno dodeljene vloge in položaje.

Do zdaj bi moralo biti jasno – tudi starim revolucionarjem in drugim varuhom nagonske ignorance –, da najstniške skupine niso zgolj spretno etiketirani simboli odtujenosti celotnih sektorjev mladine od družbe nasploh, ampak da so to v svojih skrajnih oblikah ene izmed redkih skupin, ki so in še vedno predstavljajo nagonsko, trajno in potencialno nasilno grožnjo stabilni družbi. Upor mladine ni nujno panaceja, prav tako ni nujno znanilec družbene revolucije; prej je mračno humorna reakcija na brezpogojno frustracijo v tej družbi in na tovrsten način življenja.

Na obrobju parka so Tiara in njeni prijatelji naleteli na deset starejših pankerjev, ki so se ob spomeniku nekega zgroženega pesnika nalivali s črnim vinom in krulili v nebo, kot bi hoteli preplašiti še tistih nekaj bledih zvezd, ki jih je bilo mogoče videti. Razen Murija so jih vsi v skupini prezirali. Ti pankerji so se vsako jutro oziroma kadar so se pač prebudili, našemili v svoje stare, raztrgane cunje, si napravili irokeze ter oblekli jakne z napisi Anarchy in the UK/A.C.A.B./Fuck the System in nato ves dan viseli v središču mesta, kjer so prežali na naivne turiste, ki so bili pripravljeni plačati simbolno ceno, da so se lahko z njimi fotografirali. Tako so zaslužili ves svoj denar, ki so ga potem zvečer v glavnem zapili. Po Lukasovem mnenju so bili ti pankerji posmeha vredne muzejske karikature, ki jih je že zdavnaj povozil čas. Edini način, da so sploh lahko preživeli v novem svetu, je bil, da so svoj preživeti videz prostituirali nostalgično razpoloženim turistom.

»Poglejte,« je zaničljivo prhnila Adriana, ki jih je prva zagledala, »kurbirji so tam.«

»Hej, hej,« se je zasmejal Said. »Ves cirkus je na kupu.«

Muri jih je občasno vzel v bran:

»Ne razumem, zakaj jih vedno dajete v nič. Če vprašate mene, se dobro znajdejo. Neumnim turistom pobirajo denar in za to jim ni treba početi nič drugega, kot pozirati z jeznimi frisi. Boljše to kot klošarjenje.«

   »Sex pistols so res peli, da so turisti denar,« je dejal Vilon in nalahno skomignil  rameni.

Nihče ni čutil potrebe, da bi še kaj rekel na to. Muri je skočil do pankerjev in se čez dve minuti vrnil z odločitvijo, da bo nekaj časa ostal z njimi in se nato odpravil še v skvot odložit stvari. Preden so se razšli, so se na hitro dogovorili, da se najdejo kasneje na Sceni.

Muri je bil anarhist iz Latvije, čeprav je zaradi svoje temnejše polti in črnih las prej vzbujal vtis, da je nekje z juga Evrope. Toda še najbliže resnici je bilo, da ni več imel domovine. Prepotoval je celoten kontinent in stanoval po neštetih skvotih – anarhističnih ambasadah, ki jih je bilo moč najti v skoraj vsakem večjem mestu. Njegovo življenje je bilo pustolovščina, ki je zdaj neprekinjeno trajala že šest let. Nihče ni vedel, ali je Muri zapustil svojo državo, ker jo je moral ali ker si je to preprosto želel. Sam je prisegal na slednje, čeprav o svoji preteklosti ni nikoli rad pripovedoval. V mesto je prišel tik pred januarsko zasedbo trga pred Borzo in izgredi, ki so ji sledili. Začasno se je namestil v Komuni, edinem od petih bivalnih skvotov v mestu, ki je imel na voljo posebne sobe za backpackerje, popotnike z nahrbtniki. Drugi štirje skvoti so se imenovali Avtonom, Jolly Roger, Peinard in Durutti. Sprva je nameraval nadaljevati pot že takoj po novem letu, vendar mu je nekaj prigovarjalo, naj odhod še malo odloži. Ozračje v mestu je bilo vidno napeto. Ljudje so bili jezni in v prihajajoče leto so zrli s pesimizmom. Skupina anarhistov iz skvota Avtonom je neke noči z molotovkami napadla novoletno jelko na osrednjem mestnem trgu, da je zgorela do tal. Preden so se umaknili, so anarhisti na tla nasprejali sporočilo: Merry crisis and happy new fear! Vesela kriza in srečen nov strah! Edinole vlada, obdana s četo neoliberalnih ekonomistov, je napovedovala boljše čase. Vendar teh ni bilo nikjer na obzorju. Val stečajev in vse slabši položaj delavcev sta že pred novim letom privedla do več stavk in protestov sindikatov, ki so se jim na ulicah pridružili tudi študentje. December je bil vse prej kot prazničen, januarja pa je eksplodiralo.

Povod za to je bil en človek, Nicholas Paolo, izvršni direktor največje komercialne banke v državi, Skylarcks’. Čeprav je banka pod njegovim vodstvom pridelala milijardne izgube in jo je pred zanesljivim propadom morala rešiti država, je Paolo ob odstopu s funkcije prejel štiri milijone evrov odpravnine. Državni statistični urad pa je skoraj hkrati objavil, da je število brezposelnih mladih prvič preseglo štiri milijone. Mesto je zajel nov val protestov. Prvi dan se je v vzhodnem delu centra, kjer so imele svoje sedeže glavne banke, zbralo nekaj tisoč ljudi. Ko so se pomikali mimo Borze, je nekdo skozi priprto okno pisarne v množico pod seboj zagnal šop desetevrskih bankovcev, ki so se razleteli nad transparenti, s katerimi so ljudje zahtevali konec razsipavanja z javnim denarjem. To je bila kaplja čez rob, ki je sprožila cunami. Policisti so protestnikom komaj preprečili vdor v poslopje Borze. V njeno stekleno pročelje je priletelo nešteto kamnov in drugih predmetov, na strani protestnikov pa je odjeknilo toliko kanistrov solzivca, da je ves trg pred Borzo prekrila jedka megla. Na njem se je naslednjega dne zbralo že več kot petindvajset tisoč ljudi, dva dni kasneje pa petdeset tisoč. Med njimi je bil tudi Muri.

Kljub nizkim temperaturam je Črni blok, sestavljen iz vseh anarhističnih in skvoterskih skupin v mestu, na trgu postavil velike šotore, ki so spominjali na vojaške in so lahko sprejeli tudi do dva ducata ljudi vsak. Prav kmalu so se jim pridružile tudi druge aktivistične skupine s svojimi šotori. Trg je v naslednjih dveh tednih s koncerti, uličnim gledališčem in drugimi prireditvami postal glavno središče dogajanja v mestu. Več šotorov so začasno spremenili v galerije alternativne umetnosti. Čez dan in zvečer na trgu nikoli ni bilo manj kot deset tisoč ljudi. Namen je bil stopnjevati pritisk na Borzo in druge finančne ustanove v bližini, ki so jih morali zdaj štiriindvajset ur na dan varovati kordoni policistov. Večina javnosti je gibanje, ki se je poimenovalo Zasedimo Borzo, podpirala. Vsak dan so se mu pridružile nove in nove civilnodružbene skupine. Potem pa je policija po štirinajstih dneh sredi noči šotorišče napadla z vodnimi topovi, solzivcem in posebnimi enotami. Okrog sto ljudi je bilo aretiranih in približno toliko tudi ranjenih. Brutalnost, s katero je policija nastopila proti protestnikom, je pretresla vso državo. Šoku je sledil bes in mesto so zajeli največji ulični spopadi od nemirov v Črnem polotoku. Trajali so pet dni in noči ter zajeli širši center in jug mesta. Med drugim je bilo uničenih na desetine bankomatov in poškodovanih več kot dvajset bančnih poslovalnic, okolica Borze s trgom vred pa je policija medtem popolnoma zavarovala s kordoni, maricami in ograjami. Pred koncem izgredov je bilo ranjenih tudi sedeminpetdeset policistov, od tega štirinajst huje.

Muri je sodeloval tako pri zasedbi trga pred Borzo kot v nemirih. Nekega dne se je priključil Črnemu bloku, ki se je odločil za edinstveno provokacijo. Zamaskirani anarhisti so napadli kordon policistov, ki je varoval banke na eni od glavnih ulic, vendar namen akcije ni bil prebiti policijske vrste. Anarhisti so se namesto tega opremili z večjimi ščiti, posebej namenjenimi za prerivanje. Na ščite so nalepili velike slike Svetega Mihaela, zaščitnika policistov. Dovolj pogumnim fotografom je tisto popoldne uspelo dobiti izjemno redke fotografije, kako policisti s črnimi pendreki tolčejo po svojem zaščitniku in ga škropijo s solzivcem. Akcija je čez čas vendarle prerasla v pretep, ta pa v vsesplošno divjanje. Murija je na neki točki v zatilje zadel kanister solzivca, da je padel na tla in za trenutek izgubil zavest. Ko je začel prihajati k sebi, se je zavedel, da ga dve postavi vlečeta na stran. Zaradi tuljenja siren in kričanja ni razumel, kaj se dogaja, in je najprej pomislil, da je padel v roke policiji. Začel ju je odrivati in se hitro osvobodil.

»Hej, kaj pa je s tabo? Pomagati ti hočeva, pizda!« se je zadrla punca, ki ji je izpod kapuce pogledal šop svetlih las.

»Da nisi infiltrator!« je zagrozil njen prijatelj z iztegnjenim prstom in kolom v drugi roki.

Še preden je Muriju uspelo odgovoriti, sta oba široko odprla oči, se obrnila in se skupaj z drugimi pognala v beg. Muri je vedel, da so policisti tik za njimi, malo prej je videl, da se celo z džipi zaletavajo v protestnike, zato jima je naglo sledil. Po dvesto metrih so se ločili od množice in izginili med stanovanjskimi bloki. Tekli so še vsaj deset minut. Muri, ki je v zatilju čutil vse večji pritisk, ni prav dobro vedel, zakaj jima sledi. Ko so mu moči že povsem pošle, sta se ustavila tudi njegova neznana rešitelja. Sirene vse naokrog so še naprej tulile. Z glav so si potegnili kapuce in šale. Svetlolaska je iz žepa bunde izvlekla ključe in s prijateljem sta stekla po stopnicah navzgor do vhodnih vrat. Preden sta vstopila, sta se obrnila k njemu.

»Greš z nama ali ne?« ga je vprašala.

»Kam pa?«

»Tu živim.«

Sekundo je še okleval, naslednjo pa je bil že pri njiju in vstopili so.

»Nastanjen sem v Komuni. Prišel sem pred nekaj tedni. Prijatelji me kličejo Muri,« je zadihano našteval v dvigalu.

»Očitno imajo imeniten smisel za humor,« je odvrnil tip z zamišljenim obrazom in temnimi, kratkimi lasmi.

»Jaz sem Tiara,« je rekla svetlolaska in nato pomignila proti svojemu prijatelju: »Lukas.«

»Zakaj pa smo se umaknili z ulic? Naši tovariši so še zunaj,« je rekel Muri, ko so vstopili v stanovanje.

»Ne skrbi, pred nami je še dolga noč. Poleg tega nam je zmanjkalo molotovk,« je odgovoril Lukas. »Tu se bomo dobili z ostalimi, preden nadaljujemo. Najbrž bo treba tudi kaj pojesti in popiti, če bomo spet hoteli vztrajati do jutra …«

»In nekdo mora pogledati tvojo rano, pošteno te je zbilo na tla,« je rekla Tiara in spet pomignila z glavo. »Pridi.«

Čez slabo uro so v stanovanje prišli še Vilon, Said in Adriana. Adriana je Murija takoj prepoznala. Videla sta se že na nekem žuru v skvotu Peinard.

V noči, ki je sledila in so jo skupaj preživeli na ulicah, so se spoprijateljili in ostali prijatelji. Toda to ni bil glavni razlog, da je Muri ostal v mestu. Januarski protesti in izgredi so imeli svoj učinek; pomenili so veliko preizkušnjo za oblast. A takoj ko so se končali, je družba zdrsnila nazaj v svoje naravno stanje razvajenega dolgčasa in odvisnosti tudi od najmanjših oblik ugodja. Med ljudmi je bilo občasno še vedno čutiti jezo, vendar bistveno manj kot prej, in Muri je že čez nekaj mesecev cinično ugotavljal, da spet več ljudi pred trgovinami čaka na nov iPhone, kot pa jih pride na aktivistične demonstracije. Toda obenem je vedel, da zatišje ne bo dolgo trajalo. Na periferiji je že prihajalo do posamičnih izbruhov nasilja, denimo divjih stavk in direktnih akcij v obliki napadov z molotovkami. Prepričan je bil, da bo zaradi vse globlje krize kmalu spet eksplodiralo. To je videl že v drugih državah. Zato je ostal.

Nazadnje se je nastanil v Avtonomu. To je bil skvot v vzhodnem delu mesta, daleč od centra, vendar se je dalo z javnimi avtobusi brez večjih zapletov priti do tja. Avtonom je bil velika večstanovanjska hiša, ki je po drugi svetovni vojni ostala prazna. Njeni lastniki, tako se je govorilo, so odšli živet v Kanado. V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja so hišo okupirali anarhisti in v njej je trenutno živelo okoli petindvajset ljudi, vendar med njimi ni bilo več nikogar od tako imenovane prvotne zasedbe. Avtonom je bil najbolj znan skvot v mestu. Deloma zato, ker je bil najstarejši, deloma pa zato, ker je ohranjal tradicijo solidarnosti. Vsako sredo in nedeljo so anarhisti delili toplo hrano brezdomcem in revnim. Že od začetka so bili dogovorjeni s številnimi prodajalci na tržnicah, da jim odstopijo hrano, ki je tik pred iztekom roka trajanja in ki bi sicer končala v smeteh. Hrano – v glavnem zelenjavo – so potem skuhali v ogromnih vojaških loncih in jo servirali pred skvotom. Tega nikoli niso zlorabili za širjenje anarhistične propagande, vedno je šlo izključno za solidarnost. Da za vso stvarjo stojijo anarhisti, je pričala zgolj črno-rdeča zastava, ki je visela z mize, na kateri so delili hrano. Avtonomci so se preživljali na različne načine, nekateri so izdelovali preprost nakit ali tiskali majice in jih prodajali v centru ter na bolšjakih, drugi so bili vešči v žongliranju ali bruhanju ognja, s čimer se je dalo dobro zaslužiti predvsem poleti in decembra, ko se je v mestu trlo turistov. Muri je znal veliko stvari, še najbolje pa mu je šla od rok kraja, tako da je imel skoraj vedno dovolj denarja za svoje vsakdanje potrebe.

Avtonom mu je hitro prirasel k srcu. V preteklih šestih letih je obiskal ogromno skvotov po Evropi in v številnih izmed njih ugotovil, da tam ne bi mogel prav dolgo zdržati. To, da niso bili posebno čisti in urejeni, ga ni motilo toliko kot umazani odnosi med ljudmi, ki nikakor niso temeljili na anarhizmu. Medtem ko so nekateri redno čistili po kuhinjah, hodnikih in straniščih, so drugi skrbeli predvsem za to, da prvim nikoli ni zmanjkalo dela. To je pogosto privedlo do prepirov, ki so se prej ali slej sprevrgli v orgije očitkov in hinavščine. Muri je opazil, da v takšnih skvotih praviloma naleti na tri vrste anarhistov: najglasnejši so bili anarhopridigarji, ki so vse okoli sebe definirali črno-belo in ki so skoraj vse svoje ideje in prepričanja črpali iz knjig iz 19. stoletja. Nikoli niso zamudili na sestanke, na katerih so zelo radi razpredali o nujnosti organiziranega življenja v skvotu, vendar jih je bilo potem zelo redko videti, da bi v tej smeri tudi dejansko kaj naredili. Potem so bili tu anarhopraktiki, ki o anarhizmu niso veliko brali, ampak so ga raje prakticirali. Ti so bili kot anarhisti najbolj iskreni, vendar pa so bili velikokrat v manjšini in zato stvari znotraj skvota niso mogli spremeniti na bolje. Poleg tega so jih anarhopridigarji označevali za anarhopridigarje. In na koncu so bili tu še anarhopankerji, ki so bili v glavnem apolitični, pod pojmom anarhija pa so si predstavljali komaj kaj več od tistega, kar je navedeno v slovarju. Največkrat so bili pijani, njihovi medosebni odnosi pa so bili omejeni na agresivne izpade. Murija so vedno spominjali na anarhiste iz španske državljanske vojne, kakor jih je v romanu Komu zvoni opisal Ernest Hemingway. Je pa tudi res, da so bili v spopadih z neonacisti in policijo vedno v prvih vrstah.

Scena. To je bilo slengovsko ime za največje zbirališče aktivistov, alternativcev, starih rokerjev, mladih pankerjev, večnih študentov, skvoterjev, hašišarjev, potepuhov in vseh vrst bohemov v mestu. Sceno je tvorilo osem klubov, ki so nastali v zapuščeni avtomobilski tovarni z ogromnim notranjim dvoriščem. V prvi polovici devetdesetih let prejšnjega stoletja je v državi prišlo do radikalnega prestrukturiranja gospodarstva, kar je privedlo do zaprtja številnih velikih tovarn. Nekatere so takoj porušili in na njihovih grobovih so zrasle megatrgovine in stanovanjski kompleksi, druge pa so zasedli skvoterji, aktivisti in sploh vsi, ki so menili, da imajo ti ogromni prostori potencial za razvoj alternativne kulture. Skozi leta se je ohranila le Scena, ki je postala center nekomercialnega dogajanja v mestu. Številni, ki so tja redno zahajali, si niso znali predstavljati, kje bi sicer preživljali svoje večere in noči, in so jo v preteklosti že večkrat ubranili pred buldožerji, ki so se pojavili pred njenimi vrati in grozili.

Na Sceni se je skoraj vedno kaj dogajalo, ne glede na dan v tednu. Klubi so svoja vrata odpirali okoli desetih zvečer, ko so se pred njimi že nabirale gruče neučakancev. Zvečer so potekale videoprojekcije, amaterske gledališke predstave, nastopi standup komikov, literarni večeri in predavanja, ki so jih organizirale različne skupine aktivistov in svobodnih umetnikov. Vsaka skupina na Sceni je imela svoj del programa, kar je celotnemu prostoru dajalo pridih odprtosti in svobode, in čeprav odnosi niso bili vedno idealni, je Scena delovala kot skupnost, kot mesto znotraj mesta. Ponoči so sledili koncerti in nastopi underground didžejev. Če je obiskovalec hotel v vsakem klubu dodobra preučiti atmosfero s pivom ali dvema, tremi, mu je v eni noči komajda uspelo obiti vse klube … Največkrat se je zgodilo, da je na koncu obtičal v kakem petem ali šestem in okajeno mežikal okoli sebe, dokler se ni tik pred zoro skupaj z ostalimi pobral v kakšen bar ali, če je že moralo tako nanesti, domov.

Scena je bila znana tudi po zelo redkih vpadih policije. Medtem ko so bili manjši, bivalni skvoti v mestu tarče policijskih racij in drugega nadlegovanja, je Scena veljala za svobodno območje. Tam preprosto ni imelo smisla opravljati racij, ker bi za to potrebovali preveč policijskih enot. Mestna oblast se je z leti tudi naučila, da je bolje imeti vse problematične elemente na enem kupu, kot pa jih prisiliti v to, da se razpršijo po vsem mestu, saj bi bil nadzor nad njimi tako občutno težji. Policisti so se morali zato zadovoljiti z opazovanjem od daleč in občasnim ustavljanjem avtomobilov v okolici.

Muri je prišel na Sceno okoli pol dveh zjutraj. Predvideval je, da so njegovi prijatelji v klubu Grom, ki je že nekaj časa veljal za njihov nočni štab. Skozi vhodna vrata se je prerinil v bližino šanka. Vse naokoli se je trlo ljudi in za trenutek je podvomil, da mu bo v tej gneči uspelo najti Lukasa in ostale. Na odru je razbijal hardcore bend, ki ga Muri ni poznal. Eden od kitaristov je brcal okoli sebe, kot bi imel napad klavstrofobije, celotna skupina pa je vzbujala vtis, da nujno potrebuje profesionalnega izganjalca hudiča. Rdeči in modri reflektorji so izmenično osvetljevali nekaj ducatov dvignjenih rok s stisnjenimi pestmi, ki so razsajale pred odrom in Murija je močno zasrbelo v dlaneh, da bi se jim pridružil. Toda najprej je moral poiskati svojo družbo in vedel je, da jih bo pred odrom iskal zastonj. Prebil se je do šanka in si naročil pivo. Nekaj ljudi ga je pozdravilo, vendar se je komajda zmenil zanje. Medtem ko je plačeval, je vprašal po Lukasu in Vilonu. Nekdo mu je s prstom pokazal navzgor. Pograbil je pivo in se začel s težavo prebijati po stopnicah v prvo nadstropje. Tu so bile tri večje sobe, nekoč verjetno oblačilnice za delavce, medtem ko je morala biti spodaj, kjer je potekal koncert, proizvodna hala. Muri je med polnimi mizami iskal svoje tovariše, vendar zaradi polmraka in goste kadilske megle ni videl prav daleč. Tu bomo nekega dne vsi pomrli, je pomislil. Glasna muzika se je odbijala od jeznih grafitov in plakatov, ki so nemo kričali z zidov.

Nazadnje je vendarle zagledal Lukasa, Vilona in Adriano; sedeli so za mizo v kotu, kjer so imeli popoln pregled nad živahnim dogajanjem okoli sebe. Adriana in Vilon sta bila že precej opita in človek bi moral v hipu zvrniti vase kar nekaj žganja in vse to zaliti še s kakšnim pivom, da bi se lahko dvignil oziroma spustil, kakor se pač vzame, na njuno raven. Lukas je bil videti še kar stabilen, čeprav se je tudi v njegovih očeh že zrcalila volja po ekscesih. Bilo je nemogoče reči, kaj se jim podi po glavi in kam jih bo katapultirala naslednja ideja. Ko jih je Muri takole gledal, so ga še najbolj spominjali na Murphyjev zakon: Pod najstrožje kontroliranimi razmerami pritiska, temperature, glasnosti, vlažnosti in ostalih spremenljivk se bo organizem obnašal, kakor mu bo padlo na pamet.

»Kaj za vraga pa počnete tukaj?« je vprašal Muri in z glavo pomignil v smeri odra, navzdol. Glasba je naravnost terjala divjanje, vendar se Vilona, Lukasa in Adriane očitno ni dotaknila. Za zdaj so bili še spokojni.

»Pijemo rum in pivo,« mu je po krajšem premisleku odvrnil Lukas, »in se pogovarjamo o tem, v katerem času bi najraje živeli, če bi imeli izbiro.«

»Spet ena tistih debat, kaj?« se je zasmejal Muri, zmajal z glavo in začel srkati pivo.

»No, kdaj?!« se je zadrla Adriana in lopnila Vilona po rami.

»Jaz bi živel …« je začel in se ves zamišljen prisesal na steklenico. Po nekaj požirkih se je njegov obraz nenadoma zjasnil. »Jaz bi živel pred dvema milijonoma let, takrat enkrat, ko smo kot praljudje skupaj ugotovili, da lahko seksamo tudi za zabavo. Si lahko sploh predstavljate to spolno revolucijo? Orgija je verjetno trajala vsaj sto let in stavim, da v tistem obdobju nismo izumili niti ene druge stvari! Kolo, ogenj, lego kocke – vse to je prišlo kasneje. Uf, kakšne bakhanalije so to morale biti! No, v glavnem – takrat smo poselili savano in potem so se začele velike selitve. Stvari se več kot očitno zgodovinsko ujemajo.«

Medtem ko se je vsem okoli njega še vedno kolcalo od smeha, je Vilon s popolnoma resnim izrazom dodal:

»Po mojem so neandertalci izumrli točno zato.«

»Zakaj? Ker niso seksali?« se je smejala Adriana.

»No … ja,« ji je odvrnil. »Meni so se vedno zdeli malo zafrustrirani. Saj si videla slike v šoli.«

»Zanimiva teorija, ni kaj,« je sunkovito prikimal Muri in se obrnil k Lukasu. »Kje pa sta Tiara in Said?«

»Ne vem, prišli smo sem, potem pa sta skupaj nekam izginila.«

»Dol, na koncert?« je vprašal z večjim zanimanjem.

»Ne, mislim, da ju ni več na Sceni. Rekla sta, da morata nekaj opraviti. In da nam bosta zjutraj vse razložila. Adriana ima rezervne ključe Tiarinega stanovanja.«

Lukasove oči so nemirno skenirale prostor in se ustavile šele na prazni steklenici piva pred njim. Nekaj je zamrmral predse, najavil novo rundo in izginil po stopnicah navzdol. Muriju je bilo jasno, da v tem trenutku nima smisla razpredati o tem, kaj bi utegnila početi Tiara in Said, in da bo treba na odgovore počakati do jutra. Udobno se je zleknil na stolu, prekrižal noge in Adriani, ki se je poljubljala z Vilonom, izmaknil kozarec ruma.

Proti jutru, ko je nebo že postajalo temno modro, vendar tega v Gromu ni mogel opaziti nihče, sta se po stopnicah navzgor primajala Kiril in Martin, dva mlada anarhista iz skvota Jolly Roger in znanca skupine. Nenehno sta visela skupaj; bila sta kot dvojčka in nekateri so k temu dodajali pridevnik siamska. Tudi oblačila sta se podobno in imela skoraj enake razmršene drede, razlikovali so se le po barvi. Kirilovi so bili rumeni, Martinovi pa vijoličasti. Če ju je človek pogledal malo od strani, sta bila videti kot dve debeli palmi na elesdeju.

»Kako smo, ekipa?« je vprašal Kiril in opletal s pivom v roki. »Načrtujete revolucijo?«

»Saj veš, kako so pravili situacionisti,« mu je odvrnil Lukas. »Ko se na kupu znajde več revolucionarnih umov, se začne taktika.«

Martin je prisedel k Adriani in nepremično bolščal vanjo, dokler ni znorela:

»Marš, luzer! Tako smrdiš, da bi lahko pognal stampedo!«

Ko se je smeh polegel, je Kiril nadaljeval:

»Pri nas v skvotu se nič ne dogaja, vsi so nekam zaspani in brez idej. Če boste spet kaj načrtovali, nama javite. Če nič drugega, prineseva vino.«

»O tem sta lahko brez skrbi,« je rekel Muri in nazdravil z njima. Ostali so zgolj bežno pokimali.

Ko je sonce že začelo svoj dnevni obhod po nebu, so skozi vrata Groma na plano počasi začele kapljati zmedene postave, ki so za seboj prav mukotrpno vlekle svoje dolge, težke sence. Med njimi so bili tudi Vilon, Muri, Adriana in Lukas. Nedaleč stran sta v senci na kupu ivernih plošč sedela Kiril in Martin in žulila črno vino, ki sta ga našla pred klubom Utopija. Tam sta se zasedela in se zavestno odločila, da se jima, če vzameta v ozir vse, kar bi morala storiti in izkoristiti v življenju, v bistvu nikamor ne mudi. Ko sta nadvse ležerno opazovala Murija, Vilona, Lukasa in Adriano, ki so se počasi pomikali proti izhodu s Scene, je Martin dregnil svojega prijatelja.

»Kiril, povej mi … Kam oni sploh spadajo?«

»Kako, kam spadajo?« mu je vrnil z vprašanjem in skomignil z rameni. »ONI ne spadajo nikamor. Muri je pri avtonomcih, to je pa tudi vse. Ne izpostavljajo se preveč.«

»Dobro, ampak kakšno je njihovo stališče?«

»Načeloma jim gre vse na kurac. Vilon mi je enkrat rekel, da so tudi proti demonstracijam, ampak ne vedo, kako bi to pokazali. Čeprav mislim, da me je glede tega jebal v glavo.«

»Dobro, ampak kateri ideologiji pripadajo?«

»Nobeni. Vse ideologije prezirajo.«

»Kaj pa situacionizem?«

»Lukas pravi, da situacionizem ne obstaja, ker bi to pomenilo indoktrinacijsko razlago situacionističnih teorij in praks. Kar zadeva njih, obstajajo samo situacionisti in ustvarjanje situacij.«

Martin se je resnično trudil razumeti.

»Kakšno ustvarjanje situacij, za vraga?«

»Ne vem točno. To je teorija, da boj proti sistemu utemeljuješ na ustvarjanju situacij, ki razkrinkajo resnično represivno naravo tega sistema.«

»Torej na nekakšnih direktnih akcijah?«

»Ni nujno, ampak tudi. Ja. Gre za vrsto boja, ko veliko močnejšega sovražnika premagaš s taktičnimi potezami. Glavni cilj ni nujno zrušiti sistem, ampak predvsem zagotoviti razmere, v katerih lahko pade. Ustvariti razmere za upor. Za to so si prizadevali situacionisti. In to hodi tem po glavi.«

»Ne vem, meni vse to zveni kot larifari … Poznam veliko budal, ki govorijo o revoluciji.«

»Tudi prav, ampak verjemi mi, da so ti norci v tem mestu sposobni dvigniti še veliko prahu.«

»Misliš?«

»Bomo videli.«

»Bomo videli. Na norce!«

»Na norce. Čin.«

»Čin.«

Zbirka Sanje roman
336strani
Gibka vezava
cena z DDV: 18,00 EUR
V prednaročilu: 14,00 EUR (tel: 041 937 515)