Elif Shafak: Štirideset pravil ljubezni

stirideset_pravil_ljubezni_nova

Prolog 

Brzica: med prsti držiš kamen in ga vržeš vanjo. Učinka ne bo lahko videti. Voda bo morda vzvalovala tam, kjer bo kamen prebil površino, pljusk pa bo udušilo žuborenje reke. To je vse.

Vrzi kamen v jezero. Ne le, da bo učinek viden, tudi trajal bo dlje. Kamen bo zmotil mirno vodo. Na kraju, kjer bo udaril ob gladino, bo nastal krog in ta krog se bo v trenutku pomnožil v še enega in še enega. Kaj kmalu se bo valovanje, ki ga je povzročil en udarec, razširilo, dokler ga ne bo mogoče čutiti po celotni odsevni površini vode. Šele ko bodo valovi dosegli obalo, se bodo ustavili in umirili.

Ko kamen pade v reko, je to za reko zgolj še en premik v njenem že tako ali tako burnem toku. Nič nenavadnega. Nič neobvladljivega.

Če pa kamen prileti v jezero, ne bo jezero nikoli več enako.

Štirideset let je bilo življenje Elle Rubinstein sestavljeno iz mirne vode – predvidljivega zaporedja navad, potreb, preferenc. Četudi je bilo enolično in v veliko pogledih običajno, se ji ni zdelo nadležno. V zadnjih dvajsetih letih je bila vsaka njena želja, vsak človek, ki ga je spoznala, vsaka odločitev, ki jo je sprejela, filtrirana skozi njen zakon. Njen mož, David, je bil uspešen zobozdravnik, ki je trdo delal in dobro zaslužil. Vedno je vedela, da nista globoko povezana, ampak čustvena povezanost za zakonski par ni nujno prioriteta, si je mislila, še posebej ne za moškega in žensko, ki sta poročena tako dolgo. V zakonu so stvari, pomembnejše od strasti in ljubezni, na primer razumevanje, naklonjenost, sočutje in najbolj božansko dejanje, ki ga je človek zmožen, odpuščanje. Ljubezen je bila v primerjavi z njimi drugotnega pomena. Razen seveda če ni človek živel v romanih ali romantičnih filmih, kjer so bili protagonisti vedno večji od življenja in njihova ljubezen kratko malo legendarna.

Ellini otroci so bili na vrhu njenih prioritet. Imela sta prelepo hčer, Jeannette, ki je že študirala, in najstniška dvojčka Orly in Avija. Imela sta tudi dvanajst let starega zlatega prinašalca po imenu Spirit, ki je bil Ellin spremljevalec na jutranjih sprehodih in njen kar najbolj veseli tovariš vse od takrat, ko je bil še mladič. Zdaj je bil star, predebel, popolnoma gluh in skoraj slep; njegov čas se je bližal, a Ella je raje mislila, da bo živel večno. Taka je pač bila. Nikoli se ni spopadla s smrtjo česar koli, pa najsi je šlo za navado, fazo ali zakonsko zvezo, celo takrat, ko je konec stal naravnost pred njo, jasen in neizogiben.

Rubinsteinova sta živela v Northamptonu v državi Massachusetts, v veliki viktorijanski hiši, ki bi sicer potrebovala kakšno popravilo, vendar je bila še vedno imenitna, s petimi spalnicami, tremi kopalnicami, garažo za tri avtomobile, francoskimi okni in, najboljšim od vsega, zunanjim džakuzijem. Imela sta življenjsko zavarovanje, avtomobilsko zavarovanje, pokojninske stebre, prihranke za študij otrok, skupen bančni račun in, poleg hiše, v kateri sta živela, dve zavidanja vredni stanovanji: eno v Bostonu in drugo v Rhode Islandu. Z Davidom sta trdo delala za vse to. Velika hiša, polna otrok, elegantno pohištvo, v zraku pa vonj po doma narejenih pitah so se mogoče nekaterim zdeli kliše, zanju pa je bila to slika idealnega življenja. Svoj zakon sta zgradila okoli te skupne vizije in dosegla sta večino, če ne vseh svojih sanj. 

Na njuno zadnje valentinovo ji je mož podaril obesek v obliki srca in voščilnico, na kateri je pisalo:

Moji dragi Elli,

ženski mirnega vedenja, velikodušnega srca in potrpežljivosti svetnika. Hvala, ker me sprejemaš takega, kakršen sem. Hvala, ker si moja žena. 

Tvoj David

Ella ni tega Davidu nikoli priznala, ampak ko je brala čestitko, je bilo, kakor da bi brala osmrtnico. To bodo napisali o meni, ko umrem, si je mislila. In če bodo iskreni, bodo morda dodali še:

Ker je vse svoje življenje zgradila okoli moža in otrok, je Elli primanjkovalo vsakršnih tehnik preživetja, ki bi ji pomagale, da bi se z življenjskimi težavami spoprijemala sama. Ni bila človek, ki bi previdnost vrgla v veter. Celo sprememba znamke jutranje kave je bila hud napor.

In zaradi vsega tega ni mogel nihče, niti Ella, razložiti, kaj se je dogajalo, ko je jeseni 2008 po dvajsetih letih zakona vložila zahtevo za razvezo.

** ** **

Ampak bil je razlog: ljubezen.

Nista živela v istem mestu. Celo na isti celini ne. Nista bila samo milje narazen, bila sta si tudi različna kakor noč in dan. Njuna življenjska sloga sta bila tako različna, da se je zdelo nemogoče, da bi prenašala navzočnost drug drugega, kaj šele, da bi se zaljubila. Vendar se je zgodilo. In zgodilo se je hitro, tako hitro pravzaprav, da Ella ni utegnila ugotoviti, kaj se dogaja, in biti na preži, če je sploh kdo kdaj lahko na preži pred ljubeznijo.

Ljubezen je k Elli prišla tako nenadoma in sunkovito, kakor da bi na lepem priletel kamen v spokojni ribnik njenega življenja.

Ella

NORTHAMPTON, 17. MAJ 2008

Bil je topel pomladni dan in pred kuhinjskim oknom so prepevali ptiči. Ella si je pozneje v mislih tako pogosto preigravala prizor, da ga ni občutila kakor delček preteklosti, ampak kot trajajoč trenutek, ki še teče nekje tam zunaj v vesolju.

V soboto popoldne so sedeli za mizo pri poznem družinskem kosilu. Avi se je igral z nožem in vilicami, kakor da so bobnarske palice, medtem ko je njegova sestra dvojčica Orly poskušala izračunati, koliko grižljajev katere hrane lahko poje, da ne bi prekršila svoje diete, ki je dovoljevala 650 kalorij na dan. Jeannette, brucka na bližnjem kolidžu Mount Holyoke, je bila videti izgubljena v lastnih mislih, ko si je mazala sirni namaz na še en kos kruha. Za mizo je bila tudi teta Esther, ki jim je sicer hotela samo prinesti svoj znameniti marmorni kolač, potem pa je ostala na kosilu. Ella je imela pozneje ogromno dela, vendar še ni bila pripravljena oditi od mize, ne še. Zadnje čase niso več pogosto kosili v krogu družine, in to je videla kot zlata vredno priložnost, da se spet povežejo med seboj.

»Esther, ti je Ella povedala dobre novice?« je nenadoma vprašal David. »Imenitno službo je dobila.«

Četudi je imela Ella diplomo iz angleške književnosti in je oboževala leposlovje, po diplomi ni dosti delala na tem področju, le občasno je urejala kratke članke za ženske časopise, bila članica nekaj knjižnih klubov in občasno napisala kakšno knjižno kritiko za lokalne časopise. To je bilo vse. Bili so časi, ko je stremela k temu, da bi postala pomembna literarna kritičarka, potem pa je preprosto sprejela dejstvo, da jo je življenje odpeljalo drugam, jo spremenilo v marljivo gospodinjo s tremi otroki in neskončnimi gospodinjskimi odgovornostmi.

Saj se ni pritoževala. S tem, da je mati, žena, sprehajalka psa in gospodinja, je bila dovolj zaposlena. Poleg tega ji ni bilo treba služiti kruha. Četudi ni nobena od njenih feminističnih prijateljic iz kolidža Smith odobravala njene izbire, je bila zadovoljna s tem, da je mati, ki ne hodi v službo, in hvaležna, da si z možem to lahko privoščita. Poleg tega pa ni nikoli pozabila na svojo strast do knjig in se je še vedno imela za nenasitno bralko.

Pred nekaj leti pa so se začele stvari spreminjati. Otroci so odraščali in so ji dali jasno vedeti, da je ne potrebujejo več toliko, kolikor so jo nekoč. Ko je ugotovila, da ima časa na pretek in nikogar, s komer bi ga preživljala, je začela premišljevati, kako bi bilo, če bi si poiskala službo. David jo je spodbujal, a čeprav sta o tem govorila in govorila, se je le redko odzvala na priložnosti, ki so ji prišle na pot – kadar pa se je, so potencialni delodajalci vedno iskali koga mlajšega ali z več izkušnjami. Ker se je bala, da bo spet in spet zavrnjena, je stvar kratko malo spustila iz rok.

Vseeno pa so maja 2008 vse ovire, ki so ji vsa ta leta preprečevale, da bi našla službo, nepričakovano izginile. Dva tedna pred njenim štiridesetim rojstnim dnevom je postala sodelavka literarne agencije s sedežem v Bostonu. Službo ji je našel mož preko ene od svojih strank – ali pa morda ljubic. 

»Oh, saj ni nič velikega,« je Ella pohitela z razlago. »Samo honorarna bralka za literarno agentko sem.«

A David je bil očitno odločen, da ji o njeni novi službi ne bo dovolil misliti slabo. »Daj no, povej jim, da gre za zelo znano agencijo,« je silil in jo suval, in ko se ni vdala, se je goreče strinjal sam s sabo. »Prestižna zadeva, Esther. Videti bi morala druge asistente! Dekleta in fantje naravnost z najboljših univerz. Ella pa je edina, ki se na delo vrača po letih, ko je bila gospodinja. Nikar ne bodi skromna, no.«

Ella se je spraševala, ali se globoko v sebi njen mož počuti krivega, ker jo je tako dolgo držal stran od kariere, ali pa zato, ker jo vara – drugih razlag, zakaj zdaj tako pretirava z navdušenjem, se ni mogla domisliti.

Še vedno z nasmeškom je David zaključil: »To je tisto, čemur jaz pravim chutzpah. Vsi smo ponosni nanjo.«

»Zaklad je. Vedno je bila,« je rekla teta Esther z glasom, ki je bil tako sentimentalen, da je zvenelo, kakor da je Ella odšla od mize, in to za vedno.

Vsi so ljubeče zrli vanjo. Celo Avi ni dajal ciničnih pripomb in Orly je enkrat za spremembo očitno skrbela za nekaj drugega, kakor za svoj videz. Ella se je prisilila, da je cenila trenutek prijaznosti, a obšla jo je izčrpavajoča utrujenost, ki je ni čutila še nikoli prej. Skrivaj je molila, da bi kdo spremenil temo.

Jeannette, njena starejša hči, je očitno slišala njeno molitev, ker se je nenadoma vmešala: »Tudi jaz imam dobro novico.«

Vse glave so se obrnile proti njej in obrazi so žareli od pričakovanja.

»S Scottom sva se odločila, da se bova poročila,« je oznanila. »Oh, saj vem, kaj boste rekli! Da še nisva končala študija in vse to, ampak razumite, oba se čutiva pripravljena za naslednji veliki korak.«

Nad kuhinjsko mizo se je spustila neugodna tišina, ko je toplina, ki jih je ovijala še pred minuto, izpuhtela. Orly in Avi sta se brezizrazno spogledala in teta Esther je kar zmrznila, z dlanjo okoli kozarca jabolčnega soka. David je odložil vilice, kakor da mu je zmanjkalo teka, in pomežiknil v Jeannette s svojimi svetlorjavimi očmi, v kotičkih katerih so bile globoke smejalne gube. Vendar pa se je zdaj vse prej kot smehljal. Njegova usta so se namrgodila, kakor da je ravnokar pogoltnil požirek kisa.

»Imenitno! Pričakovala sem, da boste delili mojo srečo, namesto tega pa ta hladen tuš,« je zatarnala Jeannette.

»Ravnokar si rekla, da se boš poročila,« je pripomnil David, kakor da Jeannette ne bi vedela, kaj je rekla, in bi ji bilo treba povedati.

»Očka, vem, da se zdi nekoliko prezgodaj, ampak Scott me je zasnubil pred nekaj dnevi in sem že privolila.«

»Ampak zakaj?« je vprašala Ella.

Iz tega, kako jo je pogledala, je Ella sklepala, da hči tega vprašanja ni pričakovala. Raje bi videla, da bi jo vprašali »Kdaj?« ali »Kako?«, kajti oboje bi pomenilo, da lahko začne kupovati poročno obleko. Vprašanje »Zakaj?« pa je bilo nekaj popolnoma drugega in jo je ujelo čisto nepripravljeno.

»Ker ga ljubim, bi rekla.« Jeannettin glas je bil malenkost zaničljiv.

»Ljubica, hotela sem vprašati, zakaj ta naglica?« je vztrajala Ella. »Ali si noseča ali kaj?«

Teta Esther se je na svojem stolu zdrznila, njen obraz je bil strog in njene muke očitne. Iz žepa je vzela tableto proti kislini in jo začela žvečiti.

»Stric bom,« se je zahihital Avi.

Ella je prijela Jeannettino roko in jo nežno stisnila. »Vedno nama lahko poveš po pravici. Saj to veš, kajne? V vsakem primeru ti bova stala ob strani.«

»Mami, a bi prosim nehala?« je planila Jeannette in potegnila stran svojo roko. »To nima nobene zveze z nosečnostjo. V zadrego me spravljaš.«

»Samo pomagati sem hotela,« je mirno rekla Ella, čeprav je bila mirnost v zadnjem času stanje, za katero se je morala vse bolj in bolj truditi.

»Tako, da me žališ, si hotela reči. Zate je edini vzrok, da bi se poročila s Scottom, to, da sem napumpana! Ti sploh kdaj pade na pamet, da se morda, morda, hočem poročiti s tem tipom, ker ga ljubim? Konec koncev hodiva že osem mesecev.«

To je izzvalo Ellin porog. »Ah, seveda, kakor da lahko po osmih mesecih poznaš značaj moškega. S tvojim očetom sva poročena že skoraj dvajset let, pa še ne veva vsega drug o drugem. Osem mesecev v razmerju ni nič!«

»Bog je potreboval samo šest dni, da je ustvaril celotno vesolje,« je žareče rekel Avi, a ga je hladno strmenje vseh, ki so bili za mizo, prisililo, da je spet obmolknil.

Ker je čutil naraščajočo napetost, je David, čigar oči so bile uprte v najstarejšo hčer, njegovo čelo pa nagrbančeno zaradi premišljevanja, vskočil: »Ljubica, mama ti hoče povedati, da so zmenki eno, poroka pa nekaj čisto drugega.«

»Ampak, očka, si morda mislil, da bova večno hodila na zmenke?« je vprašala Jeannette.

Ella je globoko vdihnila in rekla: »Če povem kar naravnost, pričakovala sva, da te bo minilo. Premlada si, da bi se zapletla v resno razmerje.«

»Veš, kaj mislim, mama?« je rekla Jeannette s tako brezizraznim glasom, da ga je bilo nemogoče prepoznati. »Mislim, da name projiciraš svoje strahove. Ampak to, da si se ti poročila tako mlada in imela otroka, ko si bila mojih let, ne pomeni, da bom naredila isto napako.«

Ella je škrlatno zardela, kakor da bi jo kdo udaril v obraz. Globoko v sebi se je spomnila na težavno nosečnost, ki se je končala z Jeannettinim prezgodnjim rojstvom. Kot dojenček in malčica ji je hči pobrala vso energijo, zato je tudi počakala šest let, preden je spet zanosila.

»Ljubica, vesela sva bila zate, ko si začela hoditi s Scottom,« je previdno rekel David, preizkušajoč drugačno strategijo. »Prijeten fant je. Ampak kdo ve, kaj bosta mislila po diplomi? Stvari so lahko takrat zelo drugačne.«

Jeannette je rahlo prikimala in s tem izrazila komaj kaj več kakor hlinjeno strinjanje. Potem je rekla: »Je to zato, ker Scott ni jud?«

David je nejeverno zavil z očmi. Vedno je bil ponosen na to, da je kultiviran oče odprtega duha, in se je v hiši izogibal negativnih opazk o rasi, veri ali spolu.

Jeannette, tako se je zdelo, pa je bila neizprosna. Obrnila se je k materi in vprašala: »Me lahko pogledaš v oči in mi rečeš, da bi še vedno imela iste ugovore, če bi bil Scott judovski mladenič po imenu Aaron?«

Jeannettin glas je zbadal z grenkobo in sarkazmom in Ella se je bala, da se je tega v hčeri nabralo še kaj.

»Ljubica, popolnoma odkrita bom s tabo, čeprav ti mogoče ne bo všeč. Vem, kako čudovito je biti mlad in zaljubljen. Verjemi, vem. Ampak poročiti se z nekom iz drugačne kulture je veliko tveganje. In kot tvoja oče in mati bi se rada samo prepričala, da delaš tisto, kar je prav.«

»In kako vesta, da je tisto, kar je prav za vaju, prav tudi zame?«

To vprašanje je Ello nekoliko iztirilo. Vzdihnila je in si masirala čelo, kakor da je na robu migrene.

»Ljubim ga, mama. Ti to kaj pomeni? Se od kod spominjaš te besede? Zaradi njega mi srce hitreje bije. Ne morem živeti brez njega.«

Ella se je zaslišala, kako se je zahahljala. Ni se nameravala norčevati iz hčerinih čustev, sploh ne, ampak tako je najbrž njeno hahljanje izpadlo. Ne da bi vedela, zakaj, se je počutila izjemno živčna. Z Jeannette sta se že prej prepirali, sto in stokrat, ampak danes je čutila, kakor da se prepira o nečem drugem, nečem večjem.

»Mami, ali nisi bila nikoli zaljubljena?« je rekla Jeannette in v njen glas se je prikradel kanec zaničevanja.

»Ah, daj mi no mir! Nehaj sanjariti in se zresni, prosim. Tako zelo si …« Elline oči so švignile proti oknu, v lovu za dramatično besedo, in na koncu jo je našla, »romantična.«

»Kaj je narobe, če je človek romantičen?« je vprašala Jeannette in zvenela užaljeno.

Zares, kaj je narobe, če je človek romantičen?, se je spraševala Ella. Od kdaj jo romantičnost tako spravlja ob živce? Ker ni mogla odgovoriti na vprašanje, ki jo je cukalo za robove misli, je kar nadaljevala. »Daj no, ljubica. V katerem stoletju pa živiš? Kar zapomni si, ženske se ne poročijo z moškimi, v katere se zaljubijo. Ko jim teče voda v grlo, izberejo tipa, ki bo dober oče in zanesljiv mož. Ljubezen je zgolj sladko čustvo, ki nujno pride in hitro izgine.«

Ko je nehala govoriti, se je Ella obrnila k možu. David je sklenil roke pred seboj, počasi, kakor da jih premika skozi vodo, in jo je gledal, kakor da je ni še nikoli prej videl.

»Vem, zakaj to počneš,« je rekla Jeannette. »Ljubosumna si na mojo srečo in mojo mladost. Hočeš me spremeniti v nesrečno gospodinjo. Hočeš, da postanem ti, mami.«

Ella je v želodcu začutila težko kepo, kakor da tam sedi velikanska skala. Je res nesrečna gospodinja? Izčrpana mama, ujeta v razpadajoč zakon? Jo njeni otroci tako vidijo? In njen mož tudi? Kaj pa prijatelji in sosedje? Nenadoma je imela občutek, da jo vsi okoli skrivaj pomilujejo, in to je bilo tako boleče, da je hlastnila za zrakom.

»Morala bi se opravičiti mami,« se je David z namrščenim obrazom obrnil k Jeannette.

»Je že v redu. Nobenega opravičila ne pričakujem,« je potrto rekla Ella.

Jeannette se je prezirljivo nasmehnila materi, sunkovito odrinila stol, odvrgla prtiček in odkorakala iz kuhinje. Minuto pozneje sta ji molče sledila Orly in Avi, bodisi zaradi neobičajnega dejanja solidarnosti s starejšo sestro bodisi zato, ker sta se naveličala vseh teh odraslih pogovorov. Naslednja je odšla teta Esther, ki je zamrmrala beden izgovor, medtem ko je žvečila svojo zadnjo tableto proti želodčni kislini.

David in Ella sta obsedela pri mizi in zrak med njima je bil poln nelagodne napetosti. Ello je bolelo, da se mora soočati s to praznino, ki, kakor sta oba vedela, ni imela ničesar opraviti z Jeannette ali s katerim koli od njunih otrok.

David je zgrabil vilice, ki jih je bil odložil, in jih nekaj časa pozorno preučeval. »Torej lahko sklepam, da se nisi poročila z moškim, ki si ga ljubila?«

»Lepo te prosim, nisem mislila tega.«

»Kaj pa si torej mislila?« je David še kar naprej govoril vilicam. »Ko sva se poročila, sem mislil, da si zaljubljena vame.«

»Bila sem zaljubljena vate,« je rekla Ella, vendar si ni mogla pomagati, da ne bi dodala, »takrat.«

»Kdaj si me torej nehala ljubiti?« je brezizrazno vprašal David. 

Ella je osuplo pogledala moža, kakor nekdo, ki ni še nikoli prej videl svojega odseva, zdaj pa si pred obrazom drži ogledalo. Ga je nehala ljubiti? To je bilo vprašanje, ki si ga ni še nikoli zastavila. Hotela je odgovoriti, vendar ji je bolj kakor volje zmanjkalo besed. Globoko v sebi je vedela, da bi jo moralo skrbeti zanju, ne za otroke.

Namesto tega pa sta oba počela, kar sta počela najbolje: pustila, da minevajo dnevi, da zmaga rutina in da čas prinese neizogibno otopelost.

Začela je jokati, nezmožna, da bi zadržala to neprenehno žalost, ki je, ne da bi se tega zavedala, postala del tega, kar je bila. Oba sta vedela, da jo on prav toliko sovraži videti jokati, kolikor ona ne mara jokati pred njim. Na srečo je prav takrat zazvonil telefon in ju rešil.

David je dvignil slušalko. »Halo … da, tukaj je. Trenutek, prosim.«

Ella se je zbrala in se po najboljših močeh potrudila, da bi zvenela dobre volje. »Da, Ella pri telefonu.«

»Zdravo, tukaj Michelle. Žal mi je, da vas nadlegujem ob koncu tedna,« je zaščebetal mlad ženski glas. »Ampak včeraj je Steve hotel, da vas pokličem, pa sem kratko malo pozabila. Ste se že imeli priložnost lotiti rokopisa?«

»Oh.« Ella je vzdihnila in se šele zdaj spomnila na nalogo, ki jo čaka.

Njena prva zadolžitev pri literarni agenciji je bila prebrati roman neznanega evropskega avtorja. Nato naj bi o njem napisala obsežno poročilo.

»Povejte mu, naj ne skrbi. Sem že začela brati,« se je zlagala. Ambiciozna in trmasta Michelle je bila oseba, kakršne pri svoji prvi zadolžitvi ni hotela razjeziti.

»Oh, dobro. Kakšen pa je?«

Ella je premolknila, zmedena, ker ni vedela, kaj naj reče. O rokopisu ni vedela ničesar, razen tega, da gre za zgodovinski roman, ki se osredotoča na življenje slavnega mističnega pesnika Rumija, za katerega je izvedela, da mu pravijo Shakespeare islamskega sveta.

»Oh, zelo je … mističen,« se je Ella zahahljala v upanju, da bo laž prekrila s šalo.

Ampak Michelle je bil sam posel. »Dobro,« je odsekano rekla. »Poslušajte, po mojem bo pametno, da se ga čim prej lotite. Utegne trajati dlje, kot si predstavljate, da boste napisali poročilo o takem romanu …«

V telefonu je bilo zdaj slišati oddaljeno mrmranje, ker je Michellin glas odtaval. Ella si je predstavljala, kako žonglira z več opravki naenkrat – preverja elektronsko pošto, bere oceno kakega od svojih avtorjev, odgrizne košček sendviča s tunino in si lakira nohte – vse med tem, ko govori po telefonu.

»Ste še tam?« je minuto pozneje vprašala Michelle.

»Sem.«

»Dobro. Poslušajte, tukaj je norišnica. Končati moram. Samo ne pozabite, rok je čez tri tedne.«

»Vem,« je odsekano rekla Ella in se trudila, da bi zvenela bolj odločno. »Ujela ga bom.«

V resnici pa Ella ni bila prepričana, da hoče oceniti ta rokopis. V začetku je bila tako navdušena in samozavestna. Vznemirljiv občutek je bil, da bo prva prebrala neobjavljen roman neznanega avtorja in odigrala kakor koli že majhno vlogo v njegovi usodi. Ampak zdaj ni bila prepričana, da se želi koncentrirati na nekaj tako nepomembnega za njeno življenje, kakor je sufizem, in tako oddaljen čas kakor trinajsto stoletje. 

Michelle je očitno začutila njeno omahovanje. »Je kakšna težava?« je vprašala. Ko ni bilo odgovora, je vztrajala. »Poslušajte, lahko mi zaupate.«

Po nekaj tišine se je Ella odločila, da bo povedala resnico.

»Samo to je, da nisem prepričana, ali sem te dni prav razpoložena, da bi se skoncentrirala na zgodovinski roman. Hočem reči, saj me Rumi zanima, ampak tema mi je vseeno tuja. Morda bi mi lahko dali kakšen drug roman – saj razumete, nekaj, s čimer bi se lažje povezala.«

»To je tako popačen pristop,« je rekla Michelle. »Mislite, da boste bolje opravili s knjigo, o kateri nekaj veste? Sploh ne! Samo zato, ker živite v tej zvezni državi, ne morete pričakovati, da boste urejali samo romane, ki se dogajajo v Massachusettsu, mar ne?«

»Nisem tako mislila …« je rekla Ella in se takoj zavedela, da je isti stavek to popoldne zamomljala že prevečkrat. S pogledom je ošinila moža, da bi videla, ali je tudi on opazil, ampak Davidovega izraza ni bilo mogoče razvozlati.

»Večino časa moramo brati knjige, ki z našimi življenji nimajo nič skupnega. To je del naše službe. Prav ta teden sem uredila knjigo iranske ženske, ki je v Teheranu vodila bordel in je morala pobegniti iz države. Naj bi ji rekla, naj svoj rokopis pošlje kakšni iranski agenciji?«

»Ne, seveda ne,« je zamomljala Ella in se počutila neumna in majhna.

»Ali ni povezovanje ljudi z daljnimi deželami in kulturami ena od prednosti dobre literature?«

»Seveda je. Poslušajte, pozabite, kaj sem rekla. Rokopis boste dobili na mizo še pred rokom,« se je predala Ella in sovražila Michelle, ker je z njo ravnala, kakor da je najdolgočasnejša oseba na svetu, in sovražila sebe, ker je dopustila, da se je to zgodilo.

»Odlično, to je pravi duh,« je zaključila Michelle s svojim pojočim glasom. »Ne razumite me narobe, ampak mislim, da ne bi smeli pozabiti, da je na ducate ljudi, ki bi res hoteli vaše delo. In večina med njimi je pol mlajših od vas. To vam bo dalo motivacijo.«

Ko je Ella odložila slušalko, je ugotovila, da jo David opazuje z resnim in zadržanim obrazom. Zdelo se je, da čaka, da bosta nadaljevala tam, kjer sta končala. Vendar ji ni bilo do tega, da bi še premlevala o hčerini prihodnosti, če je sploh bilo to tisto, kar ju je v prvi vrsti skrbelo.

Pozneje tistega dne je bila sama na verandi, sedela je v svojem najljubšem gugalniku in gledala oranžno-rdeč northamptonski sončni zahod. Nebo se je zdelo tako blizu in tako odprto, da bi se ga skoraj lahko dotaknil. Njeni možgani so se umirili, kakor da so utrujeni od hrupa, ki je divjal v njih. Plačila za kreditno kartico za ta mesec, Orlyjine slabe prehrambne navade, Avijeve slabe ocene, teta Esther in njeni žalostni kolači in pešajoče zdravje Spirita, njenega psa. Jeannettini poročni načrti, skrivnostne avanture njenega moža, odsotnost ljubezni v njenem življenju … Drugo za drugo je misli zaklenila v majhne mentalne škatlice.

Tako razpoložena je Ella vzela rokopis iz zavitka in ga podržala v roki, kakor da bi ga težkala. Naslov romana je bil napisan na platnici z modrim črnilom: Sladka blasfemija.

Elli so rekli, da nihče ne ve veliko o avtorju – nekem A. Z. Zahari, ki je živel na Nizozemskem. Njegov rokopis je bil v literarno agencijo poslan iz Amsterdama z razglednico v ovojnici. Na razglednici je bila slika polja tulipanov v slepeči rožnati, rumeni in vijolični, na zadnji strani pa je bilo sporočilo, napisano z majhno pisavo:

Spoštovani,

pozdrave iz Amsterdama. Zgodba, ki vam jo pošiljam, se dogaja v trinajstem stoletju v Konyi v Mali Aziji. Vendar iskreno verjamem, da sega preko dežel, kultur in stoletij.

Upam, da boste imeli čas in prebrali SLADKO BLASFEMIJO, zgodovinski, mistični roman o izjemni vezi med Rumijem, najboljšim pesnikom in najbolj čaščenim spiritualnim vodjo v zgodovini islama, in Šamsom iz Tabriza, neznanim, nekonvencionalnim dervišem, ki je povsod sprožal škandale in vzbujal presenečenja.

Naj bo ljubezen vedno z vami, vi pa vedno obdani z njo.

A. Z. Zahara

Ella je čutila, da je zanimanje literarnega agenta zbudila razglednica. A Steve ni bil človek, ki bi imel čas brati dela amaterskega pisatelja. Zato je dal paket svoji asistentki Michelle, ta pa ga je predala svoji novi asistentki. Tako je Sladka blasfemija pristala v Ellinih rokah.

Še sanjalo se ji ni, da to ne bo katera koli knjiga, ampak tista knjiga, ki ji bo spremenila življenje. V času, ko jo bo brala, bo njeno življenje znova napisano.

Ella je obrnila prvo stran. Tam je bila beležka o avtorju.

Kadar ne potuje po svetu, A. Z. Zahara živi v Amsterdamu s svojimi knjigami, mačkami in želvami. Sladka blasfemija je njegov prvi roman in najverjetneje njegov zadnji. Nobenega namena nima, da bi postal romanopisec, in to knjigo je napisal zgolj zaradi občudovanja in ljubezni do velikega filozofa, mistika in poeta Rumija in njegovega ljubljenega sonca, Šamsa iz Tabriza.

Njene oči so zdrsnile navzdol po strani do naslednje vrstice. In tam je Ella prebrala nekaj, kar je zvenelo nenavadno domače:

Kajti ljubezen, kljub temu, kar pravijo nekateri, ni samo sladko čustvo, ki zagotovo pride in hitro tudi odide. 

Široko je zazijala, ko je ugotovila, da je to zanikanje prav tistega stavka, ki ga je zgodaj popoldne izrekla hčeri v kuhinji. Za trenutek je obmirovala in se stresla ob misli, da neka skrivnostna sila v vesolju – ali pa ta pisatelj, kdor koli pač je – vohuni za njo. Morda je knjigo napisal vnaprej vedoč, kakšne vrste človek jo bo prvi prebral. Ta pisatelj je imel kot svojega bralca v mislih prav njo. Ne da bi vedela, zakaj, jo je ta misel hkrati plašila in vznemirjala.

Enaindvajseto stoletje se v mnogočem ne razlikuje tako zelo od trinajstega. Obe bosta zapisani v zgodovino kot obdobji verskih spopadov, kakršnih prej ni bilo, kulturnih nesporazumov in splošnega občutenja negotovosti in strahu pred Drugim. V takih časih je potreba po ljubezni večja kakor sicer. 

Nenadni veter je zavel proti njej, mrzel in močan, in razpihal liste po verandi. Lepota sončnega zahoda je zdrsela proti zahodnemu horizontu in zrak je bil težak in brez veselja.

Kajti ljubezen je bistvo in smisel življenja. Kakor nas opominja Rumi, se dotakne vsakogar, tudi tistih, ki jo zavračajo – celo tistih, ki besedo »romantično« uporabljajo kot znak neodobravanja.

Ella je bila tako osupla, kakor da bi prebrala »Ljubezen se dotakne vsakogar, celo northamptonske gospodinje srednjih let po imenu Ella Rubinstein«.

Intuicija ji je prigovarjala, naj odloži rokopis, gre v hišo, pokliče Michelle in ji pove, da nikakor ne bo mogla napisati poročila o tem romanu. Namesto tega je globoko vdihnila, obrnila stran in začela brati.

SLADKA BLASFEMIJA

Roman 

A. Z.  Zahara

Sufijski mistiki pravijo, da je skrivnost Korana

v verzih Al-Fatihe

in da je skrivnost Al-Fatihe v

bismilahirahmanirahimu

in da je bistvo bismilahirahmanirahima črka ba

in pod to črko je pika …

Pika pod B uteleša celotno

Vesolje.

Masnavi se začne z B,

prav kakor vsa poglavja v tem romanu.

Predgovor

Brezštevilni verski spopadi, politični spori in neskončen boj za moč – trinajsto stoletje je bilo v Anatoliji turbulentno obdobje. Na zahodu so križarji na poti proti Jeruzalemu okupirali in oplenili Konstantinopel, kar je pripeljalo do delitve Bizantinskega cesarstva. Na vzhodu so se visoko disciplinirane mongolske vojske naglo širile pod poveljstvom vojaškega genija Džingiskana. V vmesnem času so se različna turška plemena borila med seboj, Bizantinci pa so poskušali spet pridobiti izgubljeno ozemlje, bogastvo in moč. To je bil čas kaosa, kakršnega še ni bilo: kristjani so se vojskovali s kristjani, kristjani so se vojskovali z muslimani in muslimani so se vojskovali z muslimani. Kamor koli si se obrnil, si naletel na sovraštvo in tesnobo in močan občutek strahu pred tem, kar morda prihaja.

Sredi vsega tega kaosa je živel spoštovan islamski učenjak, znan kot Džalal ad-Din Rumi. Mnogi so mu rekli kar Mavlana – »Naš mojster« – in imel je na tisoče učencev in občudovalcev iz celotne regije in širše, vsem muslimanom pa je bil svetal vzor.

Leta 1244 je Rumi srečal Šamsa – potujočega derviša nevsakdanjega vedenja in heretičnih izjav. Srečanje je obema spremenilo življenje. Hkrati pa je označilo začetek trdnega, enkratnega prijateljstva, ki so ga sufiji v naslednjih stoletjih primerjali z zvezo dveh oceanov. Ko je srečal svojega izjemnega tovariša, se je Rumi iz priljubljenega klerika spremenil v zapriseženega mistika, strastnega pesnika, zagovornika ljubezni, utemeljitelja ekstatičnega plesa vrtečih se dervišev, ki si upajo osvoboditi se vseh konvencionalnih pravil. V obdobju, ki je bilo prepojeno z dvoličnostjo in spopadi, je bil simbol univerzalne spiritualnosti in je odpiral svoja vrata ljudem vseh delov družbe. Namesto za navzven obrnjen boj – definiran kot »vojna proti nevernikom«, ki so ga v tistem času ubili mnogi, prav tako kakor danes – se je Rumi zavzel za džihad navznoter, katerega cilj sta bila boj in končna prevlada nad lastnim egom, imenovanim nafs.

Seveda te ideje niso bile všeč vsem ljudem, kakor tudi vsi ljudje ne odprejo svojih src ljubezni. Močna duhovna vez med Šamsom in Rumijem je postala tarča govoric, klevet in napadov. Narobe so ju razumeli, ju obrekovali in končno izdali tisti, ki so jima bili najbliže. Tri leta po tistem, ko sta se spoznala, sta se morala tragično ločiti.

Vendar se zgodba tukaj ni končala.

V resnici ni bilo nikoli konca. Skoraj osemsto let pozneje sta duhova Šamsa in Rumija še vedno živa in se vrtita nekje med nami …

Lahko stara zgodba o iskanju svojega poslanstva na svetu spremeni življenje sodobnega človeka? Lahko zgodba o tovarištvu med verskim učenjakom Rumijem in potujočim dervišem Šamsom iz Tabriza, ki sta se spoznala v Konyi v trinajstem stoletju, spremeni življenje Elle Rubinstein, gospodinje in Massachusettsa, ki konec preteklega desetletja vleče črto pod svojim življenjem?

Rumi mora prelomiti s svojim življenjem, da se bo iz spoštovanega lokalnega klerika razvil v tisto, kar mu je namenjeno – v svetovno znanega pesnika. Ella mora zapustiti tiste, ki jih je imela do včeraj najraje na svetu, da se bo osvobodila okovov, ki si jih je nadela sama. A kakšno sled bo njuna sprememba pustila na tistih, ki ju imajo radi?

Štirideset pravil ljubezni je seveda roman o ljubezni. O ljubezni, ki nas sili, da se iz območja udobja podamo v neznano. O ljubezni, ki medtem ko ustvarja, tudi ruši in za seboj pušča tiste, ki so nas ljubili. O ljubezni, zaradi katere počnemo stvari, ki nas plašijo, ker druge možnosti sploh nimamo. Štirideset pravil ljubezni je roman o tem, da mora sviloprejka umreti, da lahko dobimo svilo. In roman o pravilih, ki jih pozna vsak, ki je kdaj zares ljubil.

Prevedla Barbara Skubic

Sanje ROMAN
352 strani
Izkaznica knjige

elektronske izdaje
Biblos

trda vezava
ISBN: 9789612741327
cena z DDV: 30,00 EUR

broširana vezava
ISBN: 9789612741754
cena z DDV: 13,99 EUR

Na voljo v spletni knjigarni Sanje