Dragan Petrovec: Nasilje pod masko

 

HIPOKRAT NA SMRTNI POSTELJI

… da bom v sleherno hišo, kamor me bodo klicali, stopil samo zaradi koristi bolnikov ter da se bom vzdrževal vsake zavestne in pogubne krivice …

Tako stoji že stoletja Hipokratova prisega, v podrobnostih potrebna posodobitve, v bistvenem še vselej veljavna. A skušnjava zla je prepogosto močnejša.

Frankfurtska tragedija

Jeseni leta 2002 se je v nekaj dneh začela in končala drama. V Frankfurtu ob Majni je Magnus Gaefgen, študent prava, ugrabil enajstletnega dečka Jakoba, sina premožnega industrialca von Metzlerja. Zanj je zahteval milijon evrov odkupnine. Zločina se je lotil več kot diletantsko. Policija je zgolj opazovala, kako je prišel po dogovorjeni denar, in ga po enostavnem postopku prijela. A zgodba se ni končala srečno. Obstajalo je upanje, da je otrok živ, le v razumnem času bi bilo treba izvedeti, kje ga ima ugrabitelj skritega.

Wolfgang Daschner, frankfurtski policist, ki je vodil preiskavo, se je zatekel h grožnji. Gaefgenu je rekel, da bo izkusil bolečine, o kakršnih se mu ne sanja. Pri tem bo sodeloval zdravnik, tako da ne bo vidnih poškodb. Ugrabitelj se je že ob teh besedah hitro zlomil, a otrok je bil mrtev, saj ga je bil že pred tem ubil.

Vendar je policistovo grožnjo spremljalo še nekaj. Ni šlo le za prazne besede. Pripravljen je bil helikopterski prevoz za policista, ki je bil sicer na dopustu, a je kot specialist za take primere pristal na izvajanje torture. In končno, na policijsko postajo so poklicali zdravnika in ga vprašali, ali je pripravljen sodelovati.
  Iz sodbe, ki je bila kasneje izrečena (ne le ugrabitelju, ki ga je doletel dosmrtni zapor, pač pa tudi policijskemu šefu, ki je odredil mučenje, čeprav do njega ni prišlo), je razvidno naslednje: za torturo so bile izpeljane konkretne priprave.

Tragični primer je tako sprožil dva procesa in dve obsodbi. Že pred drugo obsodbo, s katero je sodišče spoznalo za krivega tudi policista Daschnerja, se je pomemben del javnega mnenja zavzel zanj in s tem za torturo v – po njihovem prepričanju – zanjo upravičljivih razmerah. Med zagovorniki takega načina reševanja nevarnosti je bila vrsta znanih politikov, ki so policistu stopili v bran. Zato niti ne preseneča, da so vprašanje zdravnika, ki so ga poklicali na policijsko postajo in ki je sicer ostal brez dela, večinoma prezrli (kolikor je bilo mogoče zaslediti v razpoložljivih virih). Ni videti, da bi zoper načrtovano zdravnikovo sodelovanje pri mučenju kdo izrekel vsaj kak etični pomislek.

Deklica in smrt

Pojdimo za trenutek drugam. Iz krute resničnosti v svet umetnosti. Tam se včasih zdi, da lahko izstopimo, če postaja preveč temačno, če dejanja presegajo naše predstave. A kaj, ko umetnina le popisuje, kar se v resnici dogaja. Če pa je izvirna, dobi kmalu zrcalno sliko v resničnem svetu.

Drama argentinskega pisatelja Ariela Dorfmana Deklica in smrt je doživela filmsko upodobitev z istoimenskim naslovom režiserja Romana Polanskega.

»Med nevihto se v hišo zakoncev zateče neki zdravnik. Žena, ki je bila žrtev nasilja južnoameriške hunte (neimenovane države), postaja vse bolj prepričana, da jo je prav ta zdravnik v zaporu mučil in posiljeval. Nima pa oprijemljivega dokaza, ker je imela med mučenjem vselej zavezane oči, mučitelj pa ni nikoli spregovoril. Po dramatičnih zapletih zdravnik prizna vse, kar je počel in kar mu ženska očita.«

Za razumevanje »nasilja pod masko« so najzgovornejše njegove besede:

»Začelo se je tako, da je policija potrebovala zdravnike, ki so pazili, da ljudje, ki so jih mučili, vseeno preživijo. Brat je delal pri tajni policiji in tako sem prišel zraven. Globoko v sebi sem začutil, da mi postaja všeč. Okoli mene so bili ljudje brez moči in na razpolago. Ni mi bilo treba biti prijazen. Žensk mi ni bilo treba zapeljevati. Ugotovil sem, da mi ni treba niti skrbeti za ljudi. Imel sem popolno oblast nad njimi. Lahko sem jih prisilil, da so naredili ali povedali kar koli. Postajal sem radoveden, koliko lahko ta ženska pred menoj prenese.«

Zdravnik s priznanjem svojih občutkov odstre duševni svet mnogih ljudi. Ni videti posebne razlike med posvečenimi poklici in bolj običajnimi, prav tako ni videti, da bi bili ljudje iz akademskega sveta manj dovzetni za skušnjave. Ena od pomembnih razlik je najbrž v družbenem okolju. Višjemu družbenemu sloju, izobražencem, v javnosti prepoznavnim osebam, vsem takim je svet nasilja bolj oddaljen kot na primer družbenemu obrobju, katerega pripadniki lahko izkušajo nasilje vsak teden vsaj med navijači na nogometnih tekmah. Intelektualci del tega primanjkljaja utegnejo nadomestiti le z nasiljem v družinskem okolju. A še tam je treba paziti, da stvari ne bi prišle na dan.

Ko pa družbeni nadzor popusti, se pokaže človekova narava. Nizki nagoni ne izbirajo pripadnosti, izobrazbe, poklica, rase, vere ali podobnih značilnosti.

Kje je meja med poskusom oziroma raziskovanjem in mučenjem?

»Če povzročanje bolečine posamezniku koristi večini ljudi, potem je popolnoma etično.«

Vojaški psiholog

Milčinski je v leta 1982 objavljeni knjigi Medicinska etika in deontologija zapisal naslednje:

»/V zvezi z medicinskimi poskusi/ je vznemirljivo dvoje: ugotovitev, da so tako medicinski kot kulturni in cerkveni krogi neprizadeto in brez javnega protesta sprejemali in spremljali te poskuse, čeprav je bila o njih obveščena najširša javnost; in dejstvo, da poskusi take vrste tudi po nürnberški obsodbi niso nehali … tečejo še danes, in da se v širokem obsegu začenjajo še novi.«

Kako naj ocenjujemo raziskovalno vnemo ob podatku, da so v šestdesetih letih prejšnjega stoletja v ZDA opravljali poskuse na več kot 20.000 obsojencih, kjer so jim med drugim dajali injekcije z rakavimi celicami, da so delali poskuse na zdravih nosečnicah, na duševno prizadetih otrocih, da so dojenčkom tudi brez zdravstvene indikacije uvajali srčni kateter?

Milčinski na to vprašanje ponuja nezanesljiv ali vsaj nepopoln odgovor. Dejanja pripisuje »ognju znanstvene vneme, v kateri raziskovalec lahko pozabi na načelo nedotakljivosti in spoštovanja človeškega življenja in zdravja«.

Ko si zdravnik nadene masko v obliki bele halje, mu je odprta pot v človekovo telo in dušo. Ta pot je preveč vabljiva, da bi se ji takrat, ko je v nasprotju z etiko, vsi odrekli. Če bi se stvari dogajale le izjemoma – po Milčinskem v raziskovalni strasti –, ne bi imeli pričevanj o vpletenosti zdravnikov v mučenja vse do današnjih dni.

The New England Journal of Medicine je leta 2004 poročal o vse več dokazih o tem, da so ameriški zdravniki udeleženi v mučenju zapornikov v Iraku, Afganistanu in Guantanamu.

Po štirih letih raziskovanja, ki ga je opravila psihologinja Martha Davis, je nastal dokumentarni film Doctors of the Dark SideZdravniki s temne strani. Gre za dokazano mučenje v zaporih Guantanamo in Abu Ghraib. Film priča o tem, da ne bi mogli izvajati tovrstnega mučenja brez neposredno vpletenih zdravnikov. Ti so razvijali in nadzirali metode mučenja, hkrati pa ohranjali pri življenju tiste, ki so bili videti pomembni (kot domnevni vir informacij).

Zdravniki v Španiji

Leto 2012 je bilo za Španijo pretresljivo. Vse bolj prepričljivo so se potrjevale slutnje o ugrabljenih otrocih. Že od začetka Francove diktature, torej od druge svetovne vojne dalje, je obstajala zarota, spletena med cerkvijo in zdravstvenim osebjem porodnišnic. Mnogim materam, sprva predvsem tistim, ki so prihajale iz »levičarskega« okolja, so sporočali, da je novorojeni otrok umrl. V resnici so žive in zdrave dojenčke nune v dogovoru z zdravniki in drugim zdravstvenim osebjem dobesedno ugrabljale, potem pa jih za visoke zneske prodajale premožnejšim družinam brez otrok.

»Za to, da si dobil (ukradenega) otroka, si potreboval le zdravnika, ki je bil pripravljen to narediti, in nuno.«

Časnik Daily Mail je poročal o odkritjih novinarke Katye Adler, ki je raziskovala skoraj polstoletno ugrabljanje in prodajanje otrok.

Kako močna je bila ta zločinska naveza, priča tudi dejstvo, da so se ugrabitve dogajale vse do konca osemdesetih let, torej še nekaj let po Francovi smrti. To žalostno dejstvo lahko pripišemo tudi izjemnemu vplivu katoliške cerkve na javno življenje v Španiji. Do leta 1950 naj bi bilo ugrabljenih 30.000 otrok, do konca 1980 pa okoli 300.000. Posvojitve so do leta 1987 urejale bolnišnice, šele po tem so prešle v pristojnost vlade.

Početje zdravnikov in nun je začelo prihajati na dan, ko sta dva Španca ugotovila, da so ju ukradli kot otroka. Oče enega od njiju je na smrtni postelji priznal, da ga je kupil od duhovnika v Zaragozi. Na poti tja ga je spremljal prijatelj, ki je bil že prej prav tako kupil otroka. Zanj je odštel toliko denarja, kolikor je takrat stalo manjše stanovanje. Ko sta Španca spregovorila o tej izkušnji, so se po vsej Španiji začele zbirati matere, katerih otroci naj bi po zatrjevanju zdravnikov ali nun, ki so delale v porodnišnicah, umrli ob rojstvu. Ob odpiranju grobov domnevno umrlih otrok se je pokazalo, da so bili bodisi prazni bodisi so bili v njih kosti odraslih ali živali.

Danes teče v Španiji približno 900 sodnih postopkov v zvezi z ugrabljenimi otroki. Domnevajo, da mnogi ne želijo preverjati pristnosti očetov in mater, ker se bojijo, da bi starši ob izključujočih ugotovitvah obveljali za kriminalce.

Kako vse bolj odmeven in vse manj prikrit postaja ta tragični del španske bližnje preteklosti, dokazujejo tudi umetniška dela. Avstrijska dramaturginja Angelika Messner je napisala libreto za opero El Juez (Los ninos perdidos)Sodnik (Izgubljeni otroci), glasba pa je izpod peresa prav tako avstrijskega skladatelja Christiana Kolonowitsa. Praizvedba z izjemnim uspehom je bila v Španiji, v Bilbau, aprila 2014. V vlogi sodnika je nastopil znameniti tenorist, Španec (kar je zelo pomembno sporočilo), Jose (Josep) Carreras. Gre za kritično delo na račun Francovega režima, ki je pustil seme zla še desetletja po diktatorjevi smrti.

Prisilno zdravljenje homoseksualnosti

Jeseni leta 2010 je bila vložena obtožnica, junija 2013 pa se je nadaljeval postopek z glavno obravnavo, kjer je bila obtožena psihiatrinja Mirjana Vulin, nekdanja direktorica hrvaške psihiatrične bolnišnice Lopača.

Leta 2003 je bila v bolnišnico privedena šestnajstletna Ana Dragičević. Tja so jo pripeljali starši, ki so trdili, da je zasvojena z drogo. Vendar je bil razlog povsem drugačen. Ana je imela intimno prijateljico, starši pa njene istospolne usmerjenosti niso bili pripravljeni ne sprejeti ne prenašati. Proti njeni volji so jo dali hospitalizirati, in ker še ni bila polnoletna, je njihova privolitev za zdravljenje na psihiatriji zadostovala, da so dekle tam obdržali.

Malo pred polnoletnostjo, po dveh letih zdravljenja, so jo odpustili, a so jo starši kmalu zatem spet privedli v bolnišnico. Trdili so, da ima vedenjske motnje in da bega z doma. V psihiatrični bolnišnici je preživela, proti svoji volji in že polnoletna, še tri leta.

Ko se je za ta primer izvedelo in je prišlo do pritiska javnosti, so direktorico Vulin zamenjali, a je vseeno ostala na delovnem mestu v bolnišnici. Novi direktor je naslednjega dne, ko je prevzel vodstvo bolnišnice, napisal Ani Dragičević odpustnico.

Zdravnik, ki jo je začel zdraviti malo pred njenim odpustom, je izjavil, da v tem času ni bilo niti enega razloga za njeno hospitalizacijo. Terapija, ki je potrebna še danes, pa se izvaja izključno za odpravljanje težav, ki so nastale zaradi bivanja v psihiatrični bolnišnici.

Ana Dragičević opisuje terapevtske postopke, med katerimi sta bila običajna privezovanje za posteljo in prisilni jopič. Ker kot mladoletnica ni bila ločena od starejših pacientov, je bila izpostavljena tudi njihovemu nasilju.

V času tega pisanja (2014) tečeta kazenski postopek zoper direktorico in zdravnico Mirjano Vulin ter odškodninski zahtevek zaradi nezakonitega pridržanja v psihiatrični bolnišnici. Ne glede na to, da je Svetovna zdravstvena organizacija črtala homoseksualnost s spiska duševnih bolezni že pred skoraj četrt stoletja (1990), so predsodki marsikje tako močni, da preglasijo stroko. Če ustanova, hierarhična po strukturi, kakršna je bolnišnica na splošno, psihiatrična še posebej, spodbuja predsodke in agresivnost zoper »drugačne«, potem le močan nadzor javnosti na splošno in strokovne v konkretnih primerih zmore omejevati nasilje.

Je Let nad kukavičjim gnezdom tudi čisto blizu nas aktualen še danes?

Prisilno zdravljenje Gustla Mollatha

Prisilna hospitalizacija ni osamljen »balkanski« primer. Leta 2006 je nürnberško okrožno sodišče obsodilo takrat petdesetletnega Gustla Mollatha zaradi nasilja nad ženo. Pri tem je ugotovilo, da gre pri njem za paranoidno osebnost, zato je bil hospitaliziran v psihiatrično bolnišnico. Mollath je nasilje zanikal, je pa vseskozi opozarjal na kazniva dejanja v banki HypoVereinsbank, kjer je delala tudi njegova žena, ki naj bi pomagala pri pranju denarja. Pri tem je opozarjal na zapleteno mrežo, ki jo je banka ustvarila, da bi prikrila svoje nezakonito delovanje. A ta slika je po mnenju sodišča prepričljivo kazala le na Mollathovo paranojo.

Kot v nekaterih podobnih primerih so tudi v tem odločilno vlogo odigrali mediji. Začeli so raziskovati okoliščine Mollathove obsodbe in njegove navedbe. Pokazalo se je, da je bilo vse, kar je govoril o bančnih poslih, resnično. Banka je skrivala revizijsko poročilo. Poleg tega so bile ugotovljene resne zlorabe postopka. Zdravnica, ki je izdala mnenje o poškodbah Mollathove žene, je nikoli ni pregledala. Sodnik pa je med drugim preprečil, da bi nürnberška davčna uprava začela preverjati Mollathove navedbe.

Ko so zgodbo konec leta 2012 objavili slovenski mediji, je bil Mollath še vedno zaprt v psihiatrični ustanovi. Februarja naslednjega leta pa je Višje sodišče v Nürnbergu obnovilo kazenski postopek in avgusta 2013 je odredilo takojšnjo izpustitev obsojenega. Ob tem so prihajale na dan podrobnosti, zaradi katerih je bil vprašljiv tudi položaj bavarske pravosodne ministrice. Sodnik, ki je sodil v zadevi, je moral priznati, da obtoženemu Mollathu ni dovolil ustrezne obrambe. Preiskovali pa so tudi njegov vpliv na preprečitev odkrivanja bančnih in davčnih nepravilnosti.

Jeseni 2014 se je začel nov postopek pred sodiščem v Regensburgu, kjer naj bi sodišče ugotovilo, kaj vse je bilo narobe odločeno v prvem sojenju in kako se je lahko zgodilo, da je obsojeni preživel sedem let na psihiatriji.

Tudi ta primer potrjuje dejstvo, da je treba vzpostavljati skrben in natančen nadzor nad delom institucij. Ne gre le za sodni nadzor, ki je tudi sicer predviden v zakonodaji o kazenskem postopku. Glede sodišč je treba paziti, da si ne lastimo nadzora, ki nam ne gre. Vsekakor pa je poslanstvo raziskovalnega novinarstva, da v zapletenih in odmevnih primerih prispeva k odkrivanju resnice. Pravzaprav tudi v manj opaznih primerih, saj je tam možnost zlorab še večja. Povezava med sodišči in psihiatrijo pa je od nekdaj vabljiva. Je dopustna in zakonsko urejena, celo neizogibna v določenih primerih. Prav zato utegne delovati kot vaba za zlorabo človekovih pravic, če so v ozadju posebni interesi, kakršni so bili v opisanem primeru – prikriti obsežno nezakonito poslovanje banke in udeležbo pacientove žene pri tem.

Zdravniki kot intelektualna in moralna elita

Poklic zdravnika je nekaj posebnega. Rešuje najdragocenejše in pri tem je pogosto uspešen. Zato so trenutki, ko vse upe upravičeno polagamo vanj. Razumljivo je, da lahko igra vlogo dobrega Boga, po pravici pisano z veliko začetnico. V mnogih okoliščinah njegovega znanja ne moremo nadomestiti z ničimer in nikomer drugim. Vendar se zdi, da tak položaj pri nekaterih zdravnikih sčasoma ustvarja marsikaj slabega. Želja po denarju, avtoritarnost, vzvišenost, poimenovanje pacientov zgolj s simptomi ali z boleznijo, izrazito hierarhična struktura z ustreznimi medosebnimi odnosi tudi med samim zdravstvenim osebjem, solidarnost pri prikrivanju napak pri zdravljenju – vse to so občasni spremljevalni pojavi tega poklica.

Kolikor manj je poguma pri odkrivanju teh stranpoti, toliko bolj postajajo ti pojavi običajni. K temu pripomorejo splošne družbene razmere, zlasti kadar se izgubljajo vrednote solidarnosti, ker jih nadomeščamo z neoliberalnimi načeli polne in izključne odgovornosti vsakogar za svojo usodo.

Vendar tudi v preteklosti, ko se nam je zdelo, da so bile vrednote humanizma bolj prepletene v medsebojne odnose, marsikaj ni bilo pošteno.

Leta 1970 je izšla knjiga z naslovom Medicinsko izvedenstvo. Avtor je Janez Milčinski, doktor prava in medicine, med drugimi funkcijami je bil tudi predsednik Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Kot strokovnjak za sodno medicino se je ukvarjal s številnimi primeri, kjer je stekel kazenski ali predkazenski postopek zaradi suma, da so zdravniki opustili dolžno ravnanje ali da so storili kaj narobe.

V bogati zbirki mnenj bi komajda našli tako, ki je za zdravnika ali drugo zdravstveno osebje obremenilno. Nekatera med njimi puščajo grenak priokus vsakomur, ki natančneje prebere izvedenčevo argumentacijo. Naj povzamem le eno takih.

Porodnica, štiriintridesetletna mati že treh otrok, je privolila v carski rez, ker četrti porod ni potekal kot običajno kljub močnim popadkom. Med operacijo, ki je sicer tipična (op. izvedenca J. M.), je prišlo do hujše krvavitve, ki pa so jo ustrezno sanirali, tako da se je rodil zdrav otrok. Preden so zaprli trebušno votlino, je instrumentarka javila, da manjka ena mala kompresa. Operater in asistent sta jo začela iskati v trebuhu. Takrat pa je bolničar sporočil, da je pogrešano kompreso našel, in operater je zaprl trebušno votlino. Od drugega do četrtega dne po operaciji se je pacientkino stanje izrazito slabšalo. Ko so jo po štirih dneh ponovno operirali zaradi suma zlepljenega črevesja, je operater v trebušni votlini našel veliko operacijsko kompreso, mere 70 krat 30 cm. Ta je nesporno povzročila, da je bolnica umrla četrt ure po koncu druge operacije.

Izvedensko mnenje, ki ga je izdelal dr. Janez Milčinski, se najprej obširno ukvarja z vprašanjem preventivnih ukrepov zoper izgubljanje operacijskega materiala. Pri tem avtor poudari, da se je izoblikovala norma, po kateri je en tak primer neizogiben na vsakih dva do pet tisoč operacij. Če pa bi šlo za tak primer na vsakih tisoč operacij, bi pomenilo, da na oddelku ali v ekipi ni vse v redu. Poleg tega pa pri vseh kontrolnih mehanizmih in sistemih »doslej še ne poznamo takega, ki v tem ali onem primeru ne bi odpovedal«.

Za dodatno ilustracijo razmer izvedenec še popisuje primere, ki dokazujejo, da omenjena kompresa še zdaleč ni med največjimi deli operacijskih tkanin, ki so že kdaj ostali v pacientu. Opisani so primeri z dosti večjimi kosi, npr. z dvema kompresama velikosti 80 krat 100 cm. Tako dogodki se pojavljajo tudi v najbolje uvežbanih ekipah na najmoderneje organiziranih operacijskih oddelkih in pod rokami največjih kirurgov.

Izvedenec po mojem mnenju spretno odvrne pozornost od bistvenih vprašanj. Tudi če se tak primer zgodi le enkrat na deset tisoč operacij, še vedno ostaja temeljno vprašanje odgovornosti za pozabljeni instrument ali opremo v bolnikovem telesu. V večini primerov je verjeti, da gre za nezavestno malomarnost, torej za okoliščine, v katerih zdravnik sploh ne ve, da je šlo kaj narobe, da je neki delček ali celo večji del ostal v telesu. Vendar ga tudi to dejstvo ne razbremeni odgovornosti. Vse, kar spada zraven – dramatičnost operacije, kakršno opisuje izvedenec, ko se je treba v trenutku odločiti za ustrezno ukrepanje ob trenutni hudi krvavitvi, ko je vse prepojeno s krvjo in težko razpoznavno, ker ima trebušna votlina vrsto žepov in težko dostopnih kotov –, vse to so zgolj upoštevanja vredne olajševalne okoliščine. Te privedejo lahko do zelo blage sankcije v smislu kazenskopravnega odziva, ne morejo pa biti okoliščine, ki bi razbremenile krivde tistega, ki je v pacientovem telesu pustil kompreso, pa je nikakor ne bi bil smel pustiti. In še bolj absurdno se zdi, da bi bilo treba pri določenem številu operacij že vnaprej po nekih izoblikovanih standardih pristati na smrtni izid, ne da bi se ugotavljala odgovornost zanj.

Po spisanem izvedenskem mnenju je bil postopek zoper obdolžence ustavljen.

V sredini sedemdesetih let sem bil sodni pripravnik na ljubljanskem sodišču. Dobro se spominjam, da je dr. Janez Milčinski veljal za izvedenca, ki se mu ni ugovarjalo. Izjemen mednarodni ugled, ki ga je imel zaradi strokovnosti zlasti na področju sodne medicine – pa tudi kot pisec Medicinske etike in deontologije –, članstvo v mnogih tujih akademijah in petih jugoslovanskih, vse to je ustvarjalo status, ki je praktično onemogočal zahtevo po drugem mnenju. Ugleden doktor medicine in za vtis na sodišče še doktor prava sta bili (pre)težki bremeni za nekoga, ki bi poskušal podvomiti o veljavnosti njegovih mnenj.

Težko vprašanje, ki pa se mu težko izognemo, je, ali so taka mnenja tlakovala pot nekaterim pojavom danes, ki zaradi demokratizacije vsaj določenih področij postajajo vidnejši, kot so bili v preteklosti. Primer Bora Nekrepa je razgalil marsikaj opisanega. Nekateri posamezniki, ki so se z njim ukvarjali, so odstopili s pomembnih funkcij, da bi ohranili vsaj dobro ime in zaupanje ljudi v svoje pošteno delo.

Psihiatrizacija družbe in posameznikov
temperament kot diagnoza

V nekaj nadaljevanjih je avgusta 2014 za medije spregovoril Robert Torre, hrvaški psihiater. Njegovo pisanje je vzbudilo valove ogorčenja med kolegi zdravniki. A kot kaže, je samo nastavil ogledalo sodobnemu času, vlogi psihiatrije in njeni skoraj popolni odvisnosti od farmacije. V zapisih natančneje obravnava podatke iz ZDA. Ker tamkajšnje farmacevtske družbe obvladujejo ves svet, so ugotovitve enako pomembne za razmere bodisi na Hrvaškem bodisi v Sloveniji.

Psihiatrični diagnostični priročnik iz leta 1952 je vseboval 106 psihiatričnih diagnoz, v peti izdaji leta 2013 pa jih je že 312. Teh dvesto novih psihiatričnih motenj seveda niso »odkrili«, ampak so dogovorjene.

Leta 1986 so v ZDA prodali za 500 milijonov dolarjev antidepresivov in antipsihotikov skupaj; leta 2004 pa že za 20 milijard.

Ameriški nacionalni inštitut za duševno zdravje je v letih od 2001 do 2003 opravil raziskavo, kjer je bilo ugotovljeno, da je skoraj polovica oseb (46 %) trpela zaradi katere od duševnih bolezni ali duševnih motenj. Največ jih gre na račun tesnobe, pol manj jih je zaradi odvisnosti, vmes pa so še težave z nadzorovanjem impulzivnosti in s spremembami razpoloženja.

Delež Evropejcev v tovrstni patologiji je nekoliko nižji in znaša »le« 27 %. Nobeden od resnih znanstvenikov ne govori o epidemijah, ki bi jih povzročil kakšen zunanji dejavnik. Med razlogi navajajo predvsem diagnostično hiperinflacijo, odkrivanje »novih« bolezni in tako imenovano psihiatrizacijo normalnosti. Vse večja uporaba zdravil je v tesni povezavi z vse večjim seznamom duševnih bolezni in motenj ter ugotavljanjem bolezni pri vseh skupinah ljudi, čeprav je dolga leta na primer veljalo, da se nekatere motnje obravnavajo le pri otrocih.

Tak primer je sindrom ADHD (ang. attention deficit hyperactivity disorder), ki pomeni, da ima otrok težave s pozornostjo in da je pretirano motorično dejaven. Takšni otroci se v šoli srečujejo s številnimi težavami. Pestijo jih kratkotrajna pozornost, motorični nemir in impulzivnost, vse to pa vpliva na učenje, vedenje ter čustveno in družbeno prilagajanje okolju. Učitelji poročajo, da takšni otroci naloge samo površno preletijo, da niso dovolj pozorni na podrobnosti, da se moteče vedejo, da ne dokončajo domačih nalog in da zaostajajo pri navezovanju stikov z vrstniki.

Oktobra leta 2014 je Združenje slovenskih psihoterapevtov organiziralo 14. Bregantove dneve, redno strokovno srečanje, ki ga pripravijo na vsaki dve leti. Udeležujejo se ga tudi strokovnjaki iz drugih držav. Eno od predavanj je bilo ADHD pri odraslih in možnosti obravnave.

Pri obravnavanju te motnje je šlo za sodelovanje s farmacevtskim podjetjem Eli Lilly, družbo z mednarodnimi povezavami. Tudi v tem primeru se je potrdilo to, na kar opozarja Torre. Psihiatrizacija se širi na doslej »povsem zdrave« subjekte. Na to nevarnost je opozoril tudi predavatelj, ki je zapisal, »da smo priča pojavu, da se vse več vidikov človekovega vedenja kategorizira kot motnja, ki seveda zahteva potem zdravljenje.« ADHD pa je kot motnja in kronična bolezen postal privlačen za farmacevtsko industrijo, ki se ji odpira nova tržna niša.

V konkretnem primeru – Bregantovi dnevi – gre že vsa leta za posvetovanje, ki je namenjeno psihoterapevtom. Ti obravnavajo težave pri pacientih oziroma strankah predvsem s pogovorom, ki je temeljno orodje oziroma terapija. Če psihoterapevt ni obenem psihiater ali zdravnik, bo le ob resnem sumu, da gre za duševno bolezen, človeka poslal k psihiatru, ki naj presodi o zdravljenju z zdravili. A tudi na take vrste kongresov se je dobesedno vsilila farmacevtska industrija, ki ob pomoči psihiatrov doslej normalnim ljudem prilepi oznake duševnih motenj in bolezni, za katere je nujno potrebno zdravilo.

Reklamno gradivo, ki ga je na omenjeni posvet poslala farmacevtska družba, ugotavlja, da se motnja ADHD pojavlja v 2 do 5 odstotkih odrasle populacije, kar jo postavlja ob bok klinični depresiji. Pri zdravilu, ki ga priporočajo, opozarjajo na stranske učinke, ki so naslednji: pojav samomorilnih poskusov in samomorilnih misli, agresivnost in čustvena labilnost; zelo pogosti pojavi so bili bolečine v trebuhu, slabost, zvišan krvni tlak in zvišan srčni utrip.

Zloženka navaja med drugimi naslednje elemente klinične slike motnje ADHD pri odraslih: ne posveča pozornosti podrobnostim, ne izpelje nalog, ima težave pri organiziranju nalog in dejavnosti, preveč govori, govori brez premisleka, pogosto moti ali se vmešava, težko čaka, da pride na vrsto.

Si lahko predstavljamo današnji čas, neusmiljen s stotisoči delavcev, da večina njih ne bi pogosto imela prav takih občutkov zaradi nečloveškega pritiska in pričakovanj? Druga možnost je le še depresija, a zlasti zanjo imamo že dolgo časa celo paleto farmacevtskih izumov.

Za konec sporočila preberemo neke vrste hinavsko personifikacijo zdravila, kot da gre za človekovega prijatelja: »Bolnikom razložite, da morajo zdravilu omogočiti dovolj časa, da prične učinkovati.« Seveda gre za napotek, da ne bi po nekaj tednih prenehali jemati zdravila, če v tem času še ne bi opazili izboljšanja. Pacient je torej tisti, ki mora biti »razumevajoč« do zdravila in nikakor ne sme prehitro obupati, saj ima v njem zanesljivega in trdnega zaveznika, morda celo za dolga leta.

In če gremo ven iz slovenskega in še mnogih podobnih novodobnih kapitalizmov, ki imajo pridih tistega iz Dickensovih časov, na področje človeških značajev, se spomnimo ne tako starih učbenikov psihologije, ki so opredeljevali različne tipe po prevladujočih vedenjskih vzorcih – koleriki, sangviniki, flegmatiki ipd. V resnici je bila opredelitev stara že tisočletja, a ni povsem izgubila vrednosti. Če nadaljujemo z geografskimi stereotipi, ki večinoma držijo, imamo zadržane severnjake in temperamentne Mediterance. Kakšna imenitna priložnost, ko nam moderna farmacija v povezavi s psihiatrijo rešuje težave na nacionalni ravni. Severnjakom bomo predpisali nekaj podobnega antidepresivom, Mediterancem pomirila in svet bo uravnotežen, industrija zdravja pa cvetela. Pri tem pa kar nekako prezremo, da nenadoma značaj oziroma temperament postaja diagnostična kategorija oziroma psihiatrična diagnoza.

Krasni novi svet

Vam služba povzroča stres? Pridete domov utrujeni, brez volje, optimizma in perspektive? Ne skrbite. Na voljo je zdravilo, ki odpravlja vaše stiske.

Komu je zdravilo namenjeno? Dominor je namenjen vsem, ki se soočamo z občasnimi ali s stalnimi stresnimi situacijami. Namenjen je tistim, ki želimo biti vladarji lastnega življenja.

Točno tako, z zadnjimi besedami, reklamiramo najučinkovitejše zdravilo današnjega časa. Se še spominjamo reklame, ki nas je podobno osrečevala predvsem z radijskih valov? Danes nas pozdravlja še s televizijskih zaslonov.

Dopolnimo reklamno besedilo z naslednjimi simptomi. Ste brezposelni? Imate pokojnino nekaj sto evrov, ki vam ne dovoli ne živeti ne umreti? Ne morete prihraniti za spodoben pogreb, pa tega ne bi radi naprtili otrokom ali občini?

Vas vznemirjajo novice, da je prav danes spet, kot že mnogo dni doslej, propadlo podjetje? Pravzaprav ni propadlo v celoti. Lastnik se je rešil z dobro popotnico, propadli so le delavci, ki so na cesti. Vas vznemirjajo vojne? Vas je prizadela smrt stotin palestinskih otrok, ki so umrli pod izraelskimi »pametnimi« bombami, ki znajo izbirati cilje? Vas je prizadela statistika, po kateri vsak dan umre nekaj deset tisoč otrok zaradi lakote? Se vam zdi težko razumljivo, da je v samostojni Sloveniji 250.000 ljudi na robu revščine? Da gre vsak sedmi, morda že vsak šesti otrok lačen spat? Ste morda hudo zboleli tudi zato, ker si ne morete privoščiti bolj zdravega življenja? Ne morete počivati osem ur na dan, ne morete si kupovati zdrave hrane, ni sredstev za rekreacijo. Sindikalne počitnice so šle v muzej revolucije in v indeks prepovedanih besed.

Morda vas res vse to prizadene. A ne skrbite, za vse te stiske imamo univerzalno zdravilo. Tabletka na dan odžene revščino stran. Pozabili boste na vse vnebovpijoče krivice. Pravzaprav vam niti ne bo treba pozabljati. Še vedno jih boste imeli pred očmi, a jih boste sprejemali s smehljajem. Seveda sem reven, seveda se moji otroci ne bodo šolali, kot bi se želeli. Prav tako nismo zdravi, kot bi radi bili. A nihče nam ne more ukrasti smehljaja sreče, ki žari na našem obrazu. Po zaslugi čudežne tabletke. Svet je spet urejen.

Če slučajno nisem vladar svojega življenja, je to izključno moja krivda. Vse možnosti sem imel in jih še vedno imam, da to postanem. Za devetnajst evrov na mesec postanem vsak dan vladar. Kdo pri zdravi pameti bi se lahko uprl taki ponudbi sreče in moči?

Zbirka DOKUMENTA
136 strani

elektronske izdaje
Biblos

broširana vezava
ISBN: 9789612743383
cena z DDV: 12,95 EUR

Na voljo v spletni knjigarni Sanje