Dmitry Glukhovsky: Metro 2033

KONEC SVETA
»Kdo je tam? Hej, Artjom! Pojdi pogledat!«

Artjom je nejevoljno vstal s svojega prostora pri ognju, si potegnil avtomatsko puško s hrbta na prsi in planil v temo. Ko je stal na robu osvetljenega prostora, je demonstrativno in tako močno ter strah vzbujajoče, kot je le mogel, zarožljal s puško in s hripavim glasom zavpil:

»Stoj! Straža!«

Iz teme, od koder sta se minuto prej razlegala neznan šum in gluho mrmranje, so se zaslišali hitri, drobni koraki. Nekdo se je ustrašil Artjomovega hripavega glasu in rožljanja z orožjem ter se umikal nazaj po tunelu. Artjom se je urno vrnil k ognju in navrgel Petru Andrejeviču:

»Mah, ni se pojavilo. Nič ni reklo, kar zbežalo je.«

»Ah ti, zaspane! Pa saj ti je bilo rečeno: če se ne odzivajo, pri priči streljaj! Kako pa veš, kdo je bil? Kaj pa, če se črni plazijo naokoli!«

»Ne … Mislim, da to sploh niso bili ljudje … Zvoki so bili zelo nenavadni … Pa tudi koraki niso bili človeški. Kaj, zdaj še človeških korakov ne prepoznam? Sicer pa, če bi bili res črni, bi potem kar tako zbežali? Saj sami veste, Peter Andrejevič, da črni zadnje čase pri priči planejo na žrtev – stražo so napadli z golimi rokami in se s celim telesom vrgli pod mitraljez. Ta je pa takoj pobegnil … Mah, to je neko strahopetno bitje.«

»Dovolj, Artjom! Si pa res pameten! Če imaš ukaz, ukrepaj, kot je ukazano, in ne razmišljaj. Mogoče je bil vohun. Videl je, da nas je malo, da so močnejši … Zdaj se nas lahko znebijo, kakor jih je volja, nož pod grlo, postajo bodo pa poklali, tako kot se je zgodilo s Poležajevsko, in to samo zato, ker nisi pravočasno počil nizkotneža … Poglej me! Naslednjič te bom prisilil, da tečeš za njim po tunelu!«

Artjomu so šle kocine pokonci, ko si je predstavljal tunel po sedemstotem metru. Že sama misel, da bi se znašel tam, je bila grozljiva. Globlje kot sedemsto metrov severno od postaje si nihče ni upal iti. Patrulje so hodile do petstotega metra, posvetile z reflektorjem na mejni stolp, se prepričale, da se za njim ne skriva kakšna golazen, in se jadrno vrnile. Izvidniki, zdravi možakarji, bivši marinci, tudi ti so se ustavili na šeststotem metru, skrili cigarete v dlani in se za nekaj časa potuhnili. Potem so se počasi in tiho začeli vračati, ne da bi izpustili tunel izpred oči in ne da bi se kadarkoli obrnili k njemu s hrbtom.

Njuno stražno mesto je bilo na štiristopetdesetem metru, petdeset metrov od mejnega stolpa. Toda mejo so preverjali le enkrat na dan in danes je izvidnica končala obhod že pred nekaj urami. Bila sta zadnja na straži, v urah, ki so minile od zadnjega obhoda, pa se stvori, ki so jih patrulje preplašile, morda že plazijo nazaj. Vleče jih k ognju, v bližino ljudi …

Artjom se je usedel na svoje mesto in vprašal:

»Kaj se je že zgodilo s Poležajevsko?«

Čeprav je poznal to srh vzbujajočo zgodbo – pripovedovali so jo prekupčevalci na postaji –, ga je kar naprej nekaj vleklo k njej, tako kot otroke nezadržno vleče k zgodbam o brezglavih pošastih in vampirjih, ki ugrabljajo otroke.

»S Poležajevsko? Kaj še nisi slišal? Nekaj čudnega se je tam zgodilo. Čudnega in strašnega. Izvidniki so začeli izginjati. Vstopili so v tunel in se nikoli več niso vrnili. Resda so njihovi izvidniki še smrkavci, ne taki kot naši, no, pa tudi postaja je manjša in manj ljudi tam živi … Je živelo. Torej, izvidniki so začeli izginjati. Ena izmena je šla – in se ni vrnila. Sprva so mislili, da jo je nekaj zadržalo, tudi oni imajo, tako kot mi, vijugast tunel – Artjoma je ob teh besedah zvilo v želodcu – straža ni nič videla, s postaje pa se tudi nič ni videlo, saj ni bilo luči. Ni jih od nikoder, ni jih pol ure, ni jih uro, ni jih dve uri. Zdelo se je, da so se nekje izgubili – oddaljili so se samo za kilometer, dlje jim je bilo prepovedano, pa tudi sami niso neumni … Skratka, ker jih niso dočakali, so poslali okrepljeno stražo; ta jih je iskala in iskala, stražniki so vpili in kričali, a vse zaman. Nikjer nikogar. Izginili brez sledu. To, da nihče ni videl, kaj se je z njimi zgodilo, to še gre, ampak da ni nihče ničesar slišal, to je pa slabo … Nobenega zvoka. Nikakršnih sledov …«

Artjomu je že postajalo žal, da je prosil Petra Andrejeviča, naj pripoveduje o Poležajevski. Peter Andrejevič je bil bodisi bolje obveščen bodisi si je še sam kaj izmislil, pripovedoval je namreč take podrobnosti, o kakršnih se prekupčevalcem še sanjalo ni, čeprav so bili mojstri in ljubitelji pripovedovanja zgodb. Te podrobnosti so Artjomu vzbujale srh in celo pri ognju mu je postalo nelagodno. Vsakršni, tudi najbolj neškodljivi zvoki, ki so prihajali iz tunela, so mu burkali domišljijo.

»No, tako. Ker streljanja ni bilo slišati, so kratko malo sklepali, da so izvidniki najverjetneje ušli; morda so bili s čim nezadovoljni in so pobegnili. Vrag naj jih vzame, so rekli. Češ, želeli so si lahkotnega življenja, zdaj pa naj se kar klatijo z izmečki in anarhisti! Tako je bilo pač laže razmišljati. Manj stresno. Čez teden dni pa je izginila naslednja izvidnica. Tej sploh ni bilo treba iti dalj kot pol kilometra od postaje. Spet ista zgodba. Niti zvoka niti sledu. Izginili so kot kafra. Zdaj so na postaji postali zaskrbljeni. Saj ni normalno, če v dveh tednih izgineta dve izvidnici! Treba je nekaj narediti, ukrepati. Tako so na tristotem metru postavili kordon. Privlekli so vreče s peskom, postavili mitraljeze, reflektor – po vseh pravilih obrambe. Na Begovo so poslali sla – s postajama Begova in Ulica leta 1905 so v konfederaciji. Prej je bilo tudi Oktobrsko polje z njimi, potem pa se je tam nekaj zgodilo, nihče ne ve, kaj natanko, nesreča, nekaj takega. Skratka, tam ni bilo več mogoče živeti in vsi so se razbežali, no, pa saj ni pomembno. Na Begovo so torej poslali sla, da bi jih pač posvaril, da se dogaja nekaj sumljivega, in jih poprosil za pomoč, če bi se kaj zgodilo. Prvi sel še ni prišel iz Begove, niti dan še ni minil – tam so še sestavljali odgovor –, ko je pritekel drugi sel, ves iz sebe, in povedal, da so v okrepljenem kordonu vsi do zadnjega pomrli, ne da bi enkrat samkrat pritisnili na petelina. Vse so poklali. Kakor da bi jih med spancem. In to je najbolj grozno! Kot da bi kdo sploh lahko zaspal po preživetem strahu, da o poveljih in ukazih ne govorim. Zdaj so na Begovi dojeli, da se bo, če ne bodo ničesar storili, ta zmešnjava ponovila tudi pri njih. Opremili so udarni odred veteranov, okoli sto ljudi, z mitraljezi in minometi … Seveda je to vzelo nekaj časa, okoli dva dni, no, na koncu so pa vendarle poslali skupino na pomoč. A ko je ta prišla do Poležajevske, tam ni bilo več žive duše. Še trupel ni bilo, le kri je tekla povsod. Tako. In vrag si ga vedi, kdo je to naredil. Jaz sploh ne verjamem, da bi bili ljudje česa takega sposobni.«

»Kaj pa se je zgodilo z Begovo?« je Artjom vprašal z glasom, ki ni bil več njegov.

»Nič se ni zgodilo. Ko so to videli, so razstrelili tunel, ki je vodil do Poležajevske. Slišal sem, da je tam zasutih štirideset metrov, brez strojev se ne moreš prebiti skozi, pa tudi s stroji nemara bolj težko … Sicer pa, kje jih sploh še lahko najdeš? Saj je že okoli petnajst let gnila, ta tehnika …«

Peter Andrejevič je utihnil in se zazrl v ogenj. Artjom je tiho zakašljal in spregovoril:

»Da … Moral bi streljati, prav zares … Neumnost sem naredil.«

Z juga, z roba postaje, se je zaslišal vzklik:

»Hej, vidva na štiristopetdesetem, je pri vama vse v redu?«

Peter Andrejevič si je z rokama naredil tulec in zakričal v odgovor:

»Pridite bližje! Nekaj imava!«

Iz tunela, ki je vodil k postaji, so se k njima približevale tri postave in svetile z žepnimi svetilkami. Verjetno patrulja s tristotega metra. Ko so prišli k ognju, so ugasnili svetilke in sedli zraven.

»Živijo, Peter! Ti si torej tukaj? Jaz pa sem razmišljal, koga so danes poslali na konec sveta? « je dejal starejši, se smehljal in iz culice izvlekel cigareto.

»Poslušaj, Andrjuha! Pri meni je fant nekaj videl, a ga ni utegnil ustreliti … Skrilo se je v tunel. Pravi, da ni bilo podobno človeku.«

»Ni bilo podobno človeku? Kakšno pa je bilo?« se je Andrej obrnil k Artjomu.

»Nisem ravno videl … Samo vprašal sem za geslo in tisto se je takoj obrnilo nazaj in steklo na sever. Toda koraki niso bili človeški – hitri in drobencljavi so bili, kot bi ne imelo dveh nog, ampak štiri.«

»Ali pa tri!« je pomežiknil Andrej in se grdo spačil.

Artjomu se je zataknilo v grlu, ko se je spomnil zgodbe o trinogih ljudeh s Filevske linije, kjer je del postaje ležal na planem in se je tunel vil blizu površju zemlje, tako da skorajda ni bilo zaščite pred sevanjem. Od tod se je po vsem metroju razlezla trinoga, dvoglava in podobna golazen.

Andrej je povlekel dim in dejal svojim:

»Dobro, fantje, če smo že prišli, zakaj ne bi še malce posedeli? Če se spet priplazijo trinožci, bomo pa še pomagali. Hej, Artjom! Imata čajnik?«

Peter Andrejevič je kar sam vstal, iz kanistra nalil vodo v obtolčen, sajast čajnik in ga obesil nad ogenj. Čez nekaj minut je čajnik zabrbotal in zavrel. Od tega domačega in prijetnega zvoka je tudi Artjomu postalo topleje in prijetneje. Ogledal si je ljudi okoli ognja: vsi krepki, prekaljeni od trdega vsakdanjega življenja, zanesljivi ljudje. Takim si lahko verjel in jim zaupal. Njihova postaja je vedno slovela kot ena izmed najuspešnejših na vsej liniji – in vse po zaslugi takih, kot so tukaj zbrani, in njim podobnih. Vse so povezovali topli, skoraj bratski odnosi.

Artjomu je bilo že čez dvajset let. Na svet je prišel še tam, na vrhu, zato ni bil tako suhljat in bledikav kot tisti, ki so se rodili v metroju. Ti se nikdar niso upali pojaviti na površju zemlje, saj se niso bali le sevanja, ampak tudi žgočih in za podzemno življenje pogubnih sončnih žarkov. Resda je bil tudi Artjom, vsaj kolikor je pomnil, na vrhu le enkrat, pa še to le za hipec. Sevanje je bilo namreč tako močno, da so se največji radovedneži že v nekaj urah scvrli, še preden so se lahko sprehodili in se nagledali čudovitega sveta, ki se je razprostiral na površju.

Svojega očeta se ni dobro spominjal. Mati je bila z njim do njegovega petega leta, živeli pa so na Timirjazevski. Vse je bilo dobro, življenje je teklo premočrtno in mirno, vse dokler Timirjazevske niso napadle podgane.

Ogromne, sive in mokre podgane so se zgrnile brez vsakršnega opozorila iz enega izmed stranskih tunelov. Ta se je skoraj neopazno odcepil od glavnega severnega odseka in se spuščal do neznanskih globin, kjer se je izgubil v zapletenem prepletu stotine koridorjev, v labirintih, polnih groze, ledenega mraza in odvratnega smradu. Prav ta tunel je vodil do cesarstva podgan, kraja, kamor si ne bi drznil še tako obupan pustolovec. Celo klatež, ki bi se izgubil in ki se ne bi spoznal na podzemne rove in poti, bi se ustavil na njegovem pragu. Začutil bi črno, pretečo nevarnost in v strahu odskočil od vhoda v zevajoči ponor, kot bi bil vhod v kužno mesto.

Nihče ni vznemirjal podgan. Nihče se ni spuščal na njihova območja. Nihče si ni drznil skaliti njihovih meja.

Podgane so prišle same.

Veliko ljudi je pomrlo tistega dne, ko je živi potok gigantskih podgan, tako velikih, kot jih še nihče ni videl ne na postaji ne v tunelih, preplavil zunanje kordone in postajo. Pod seboj so pokopale varuhe postaje in njene prebivalce, s težo svojih teles so zadušile njihove predsmrtne krike. Požirale so vse pred seboj: žive in mrtve in svoje ubite sobrate. Slepo, neizprosno, kot bi jih gnala človeškemu razumu nedostopna sila, so podgane prodirale naprej, vse dlje in dlje.

Preživelo je le nekaj ljudi. To niso bile ženske, otroci ali starejši – nihče izmed teh, kogar po navadi najprej rešijo –, temveč pet zdravih mož, ki so znali prehiteti smrtonosni val. Prehiteli pa so ga le zato, ker so na drezini stražili v južnem tunelu. Ko so zaslišali krike s postaje, je eden izmed njih brž stekel pogledat, kaj se je zgodilo. Timirjazevska je že izginjala, ko jo je zagledal na koncu odseka. Že na vhodu, ko so primezeli prvi potoki podgan, je dojel, kaj se je zgodilo. Skoraj se je že obrnil, saj je vedel, da nikakor ne bo mogel pomagati varuhom postaje, ko ga je nenadoma nekdo od zadaj zgrabil za roko. Obrnil se je. Neka ženska, z obrazom, popačenim od strahu, ga je vztrajno cukala za rokav in zakričala, trudeč se preglasiti večglasni orkester obupa:

»Reši ga, vojak! Prosim!«

Videl je, da mu ponuja otroško ročico, majhno mehko dlan, in zagrabil je to dlan, ne da bi pri tem razmišljal, da rešuje življenje neznanca. Zagrabil jo je, ker so mu rekli vojak in ker so ga prosili za usmiljenje. Vlekel je otroka za seboj, nato pa ga je vzel pod pazduho in planil naprej v boj s podganami, v boj s smrtjo – naprej, po tunelu, kjer ga je že čakala drezina s tovariši iz patrulje. Že zdaleč, s petdesetih metrov jim je zavpil, naj poženejo. Njihova drezina je bila motorna, edina te vrste na desetih okoliških postajah. Zgolj po zaslugi tega jim je uspelo prehiteti podgane. Izvidniki so zdrveli naprej in preleteli zapuščeno Dmitrovsko, na kateri je iskalo zavetja nekaj puščavnikov. Uspelo jim je le zavpiti: »Bežite! Podgane!« – vedoč, da jim ni več rešitve. Ko so se približevali h kordonom Savelovske, s katero so – hvala bogu – bili takrat v premirju, so počasi zmanjšali hitrost. Strah jih je bilo, da ne bi streljali nanje, misleč, da so banditi. Na ves glas so kričali patruljam: »Podgane! Podgane prihajajo!« Nameravali so bežati čez Savelovsko in še dlje naprej po liniji, jih prositi, naj jih spustijo dalje, dokler bi se dalo bežati, dokler siva lava ne bi preplavila celotnega metroja.

K sreči so na Savelovski naredili nekaj, kar je rešilo tako njih kot postajo, morda pa celo vso Serpuhovsko-Timirjazevsko linijo: še ko so se možje približevali, vsi iz sebe, in kričali stražarjem o smrti, ki se jim jo je posrečilo za kratek čas prehiteti, so ti na svojem položaju že v naglici postavljali nekakšen mogočen agregat.

To je bil metalec plamena, ki so ga lokalni mojstri sestavili iz najdenih stvari, ročno izdelan in preprost, a neverjetno močan. Brž ko so se pojavili prvi odredi podgan in – množeč se – iz teme s seboj prinašali šumenje in škrtanje tisočerih podganjih tac, so stražarji vključili metalec plamena in ga niso ugasnili, dokler ni zmanjkalo goriva. Strašen oranžni plamen je zapolnil deset metrov tunela in cvrl, cvrl podgane, nepretrgoma, deset, petnajst, dvajset minut. Tunel se je napolnil z odvratnim smradom po zažganem mesu in divjim podganjim cviležem. Za hrbti stražarjev s Savelov­­ske, ki so postali junaki in se proslavili na vsej liniji, pa je obstala in se ohlajala drezina, pripravljena na nov premik, na njej pa pet mož, ki so bežali s Timirjazevske, in še nekdo – otrok, ki so ga rešili. Deček. Artjom.

Podgane so se umaknile. Njihova slepa volja je bila zlomljena z enim od zadnjih izumov človeškega vojnega genija. Ljudje so vedno znali ubijati bolje od vseh drugih živih bitij.

Podgane so se porazgubile in se vrnile v svoje ogromno cesarstvo, katerega resnične razsežnosti niso bile znane nikomur. Vsi ti labirinti, ki se vijejo v neverjetnih globinah, so bili tako skrivnostni in – kot se je zdelo – povsem nepotrebni za delovanje metroja, da nihče ni verjel (kljub zatrjevanju vplivnih ljudi), da so vse to zgradili navadni graditelji metroja.

Nekdo izmed teh vplivnih ljudi je nekoč celo delal kot pomočnik strojevodje električnega vlaka. Takih ljudi skoraj ni bilo več, zato so bili izredno cenjeni. Kmalu so se izkazali za nepogrešljive, saj se niso izgubili ali se prestrašili, če so se znašli zunaj udobne in varne kabine vlaka v temačnih tunelih moskovskega metroja, tega kamnitega drobovja velemesta. Vsi na postaji so spoštovali tega človeka ter tega učili tudi svoje otroke. Zato si ga je verjetno tudi Artjom zapomnil, za vse življenje zapomnil: izmučenega, mršavega človeka, shiranega od dolgoletnega dela pod zemljo, v oguljeni in zbledeli uniformi delavca na podzemni železnici, ki je že davno izgubila svoj sijaj, on pa jo je še vedno nosil z enakim ponosom, s kakršnim se upokojeni admiral oblači v svojo paradno uniformo. In za Artjoma, takrat še mulca, je slaboten lik pomočnika strojevodje poosebljal nepopisno nrav in moč …

Pa še kako! Delavci v metroju so imeli za vse preostale prebivalce enako vlogo, kot jo imajo staroselci vodiči v znanstvenih ekspedicijah v džungli. Slepo so jim verjeli in se popolnoma zanašali nanje; od njihovega znanja in spretnosti so bila odvisna življenja drugih. Ko je enoten sistem uprave metroja razpadel, so mnogi izmed njih postali načelniki postaj, podzemna železnica pa je iz kompleksnega objekta mestne obrambe, ogromnega atomskega zaklonišča, razpadla na množico postaj brez enotne oblasti ter se potopila v kaos in anarhijo. Postaje so postale neodvisne in samostojne, svojevrstne marionetne države, s svojimi lastnimi ideologijami in režimi, voditelji in vojskami. Med seboj so se bojevale, se povezovale v federacije in konfederacije, postajale prestolnice vzpenjajočega se imperija, a že naslednji dan so si jih lahko pokorili včerajšnji kolonizirani prijatelji ali pa lastni sužnji. Ko je grozila splošna nevarnost, so sklepali kratkoročna prijateljstva, ko pa je nevarnost minila, so drug drugega še krčeviteje držali v krempljih. Slepo in nagonsko so se borili za vse: za življenjski prostor, za hrano – nasade beljakovinskega kvasa, plantaže gob, ki niso potrebovale dnevne svetlobe, kokošnjake in svinjske farme, kjer so blede podzemne prašiče in mršave kokoši pitali z brezbarvnimi podzemnimi gobami – ter seveda za vodo oziroma za filtre. Divjaki, ki niso znali popraviti neuporabnih filtrirnih naprav in ki so umirali od vode, okužene zaradi sevanja, so z zverinsko razkačenostjo napadali branike civiliziranega življenja – postaje, kjer so dinamo stroji dobro delovali, ter male, preproste hidroelektrarne, kjer so redno popravljali in čistili filtre. Tam so iz vlažne zemlje, ki so jo negovale marljive ženske roke, poganjali beli klobučki šampinjonov, v stajah pa so zadovoljno krulili prašiči.

Naprej, na neskončni obupani juriš, sta jih gnala samoohranitveni nagon in starodavno načelo revolucije – vzeti in predati naprej. Varuhi uspešnih postaj, združeni v bojne formacije, ki so jih vodili bivši profesionalni vojaki, so do zadnje kaplje krvi odbijali napade vandalov, prehajali v protiofenzive ter v boju izgubljali in osvajali meter za metrom medpostajnega tunela. Postaje so zbrale bojne sile, da so se lahko postavile po robu vpadom kazenskih ekspedicij, da so svoje civilizirane sosede – če niso prišli do sporazuma po mirni poti – izrinile iz življenjsko pomembnega prostora ter, navsezadnje, da so se branile pred golaznijo, ki je gomazela iz vseh lukenj in tunelov. Vsak izmed teh strašnih, odvratnih in nevarnih stvorov bi lahko Darwina spravil v popoln obup s svojim očitnim izpodbijanjem zakonov evolucije. Morda so ta bitja, tako presenetljivo različna od živali, na katere je človek navajen, že prej obstajala v globinah, morda pa so pod vplivom nevidnih pogubnih žarkov iz neškodljivih prebivalcev mestne flore mutirala v peklensko zalego, ki so jo vznemirili ljudje – v vsakem primeru so bila del življenja na zemlji. Iznakažen, izmaličen, a vendarle del. In podrejali so se tistemu glavnemu nagonu, ki so se mu podrejali vsi organizmi na tem planetu.

Preživeti. Preživeti za vsako ceno.

Artjom je vzel bel emajliran lonček, v katerem je še brbotal njihov lastni, postajni čaj. To seveda ni bil ravno čaj, ampak zvarek iz suhih gob z dodatki. Pravi čaj sploh ni več obstajal. A tudi s tem so varčevali in ga pili le ob svečanih priložnostih, pa tudi njegova cena je bila desetkrat višja od cene navadnega napoja iz gob. Toda na postaji so ljubili svoj zvarek, se ponašali z njim in mu rekli »čaj«. Tujci so ga resda na začetku zaradi nevajenosti izpljunili, potem pa ne več; sčasoma so se ga privadili. Ko pa se je glas o njihovem čaju razširil tudi izven postajnih meja, so prišli prekupčevalci. Na začetku eden po eden, tvegajoč lastno kožo, a kmalu so začeli piti čaj na vsej liniji. Celo Hansa se je zanimala zanj, tako da so po čudežni napitek na VDNG začele hoditi ogromne karavane. Pritekel je denar. Kjer pa je denar, tam je tudi orožje, tam so drva in vitamini. Tam je življenje. Odkar so na VDNG začeli variti čaj, se je postaja krepila, priseljevati so se začeli podjetni ljudje z okoliških postaj in peronov, začel se je razcvet. Na VDNG so se ponašali tudi s prašiči. Obstajala je legenda, da so prašiči prav od tam zgoraj prišli v metro: še na začetku naj bi se neki pogumneži prebili do napol porušenega paviljona »Svinjereja« in neposredno z razstave prignali živali na postajo.

»Poslušaj, Artjom! Kako pa je kaj Suhi?« je vprašal Andrej, medtem ko je z majhnimi požirki skrbno srebal čaj in vneto pihal vanj.

»Stric Saša? V redu je. Pred kratkim se je vrnil s pohoda po liniji z našimi. Z ekspedicije. Pa saj verjetno veste.«

Andrej je bil petnajst let starejši od Artjoma. Načeloma je bil izvidnik in je redko patruljiral bližje kot štiristo petdeset metrov od postaje, pa še takrat je bil komandant kordona. Zdaj so ga postavili na tristoti meter, v ozadje dogajanja, njega pa je vleklo globlje. Izkoristil je prvo priložnost, prvi lažni alarm, da se je lahko približal k temi, k skrivnosti. Rad je imel tunel in ga poznal do obisti, v vsej njegovi razvejanosti. Na postaji, med kmeti in delavci, trgovci in uslužbenci pa se je počutil nelagodno – kot bi bil nekoristen. Ni se mogel prisiliti, da bi oral po njivi gob ali, še huje, da bi s temi istimi gobami pital debele prašiče, do kolen pogreznjen v gnoj postajnih farm. Za trgovino tudi ni bil, trgovcev v življenju ni prenašal; od nekdaj je bil vojak in z vsem srcem je verjel, da je to za moškega edini dostojni poklic. Ponosen je bil, da je on, Andrej, vse življenje to počel. Ščitil je tako smrdljive kmete in neumorne prekupčevalce kot do onemoglosti marljive uslužbence, ženske in otroke. Ženske je privlačil s svojim prezirljivim in porogljivim značajem, popolno samozavestjo in z mirom, ki ga je širil naokoli, saj je v vsakem trenutku znal zaščititi vse okoli sebe. Ženske so mu obljubljale ljubezen, mu ponujale užitek, toda on se je počutil udobno šele za petdesetim metrom, ko je za ovinkom pustil postajne ognje. Ženske pa mu tja niso sledile. Le čemu?

In tako je, ogret od čaja, Andrej snel črno baretko, si z rokavom otrl brke, mokre od pare, in začel hlastno izpraševati Artjoma o novostih in dogodivščinah z zadnje ekspedicije na jug, na katero se je odpravil Artjomov očim, prav tisti človek, ki je pred dvajsetimi leti Artjoma na Timirjazevski rešil pred podganami ter ga nato vzel za svojega.

»Morda kaj tudi vem, vendar bi z veseljem slišal še enkrat od tebe. Kaj je, si žalosten?« se ni dal Andrej.

Artjoma ni bilo treba dolgo prepričevati. Godilo mu je, da se je lahko spominjal očimove zgodbe in jo pripovedoval, saj so ga vsi poslušali z razprtimi usti.

»No, kam so šli, najbrž veste …« je začel Artjom.

»Seveda vem, na jug. Je to kaj strogo zaupnega?« se je posmehnil Andrej. »Skrivna službena povelja, saj razumeš!« je namignil enemu od svojih.

»Ničesar skrivnostnega ni bilo,« se je branil Artjom. – Cilja ekspedicije sta bila ogled situacije in zbiranje informacij … Zanesljivih informacij. Zato ker ne smemo zaupati tujim prekupčevalcem, ki pri nas, na postaji, opletajo z jezikom; morda so res prekupčevalci, morda pa so provokatorji, ki širijo lažne informacije.«

»Prekupčevalcem se tako ali tako ne sme verjeti,« je zagodrnjal Andrej. »To so koristoljubni ljudje. Saj ne moreš vedeti: danes prodaja Hansi tvoj čaj, jutri pa bo nekomu prodal tebe – kolikor si dolg in širok. Morda tudi naši samo zbirajo informacije. Po pravici povedano, jaz še njim ne verjamem preveč.«

»No, glede naših je to nepotrebno, Andrej Arkadič. So pač ljudje kot vsi drugi. Le da bi se radi dokopali do denarja. Živeti hočejo bolje kot drugi, stremijo k nečemu,« se je Artjom poskušal zavzeti za lokalne prekupčevalce.

»No, saj. Prav o tem govorim. Hočejo denar. Hočejo živeti bolje od drugih. Kdo pa ve, kaj se dogaja, ko vstopijo v tunel? Mi lahko zagotoviš, da jih na prvi postaji ne bodo najeli kakšni drugi agenti? Lahko ali ne moreš?«

»Čigavi agenti? Čigavim agentom bi se prodali naši prekupčevalci?«

»Veš, kaj, Artjom! Mlad si še in veliko tega ne veš. Raje poslušaj starejše in opazuj, dlje boš živel.«

»Nekdo mora opravljati njihovo delo! Če ne bi bilo njih, bi se tukaj cmerili brez streliva, z navadnimi pokalicami s soljo streljali na črne in pijuckali čajček,« je gnal svoje Artjom.

»Dobro, dobro, vidim, da imamo ekonomista. Pomiri se. Raje povej, kaj je Suhi videl. Kako je s sosedi? Kaj se dogaja na Aleksejevski? Na Riški?«

»Na Aleksejevski? Nič novega. Gojijo svoje gobe. Kakšna Aleksejevska neki! Kmetija pač … Pravijo,« Artjom je zaradi očitno zaupnega podatka stišal glas, »da se hočejo priključiti k nam. In Riška menda tudi nima nič proti. Jug vse bolj pritiska nanje. Ozračje je turobno. Vsi šepetajo o nekakšni nevarnosti, vsi se nečesa bojijo – a česa natanko, nihče ne ve. Enkrat je slišati, da na tej strani linije raste nekakšen imperij, drugič, da se Hansa namerava razširiti, ali pa kaj čisto tretjega. Obe vasi se zdaj privijata k nam. In Riška in Aleksejevska.«

»Kaj konkretno pa hočejo? Kaj predlagajo?« je zanimalo Andreja.

»Prosijo, da se zedinimo v federacijo s skupnim obrambnim sistemom, da okrepimo meje z obeh strani, da napeljemo razsvetljavo po medpostajnih tunelih, organiziramo policijo, zasujemo bočne tunele in hodnike, uvedemo transportne drezine, položimo telefonski kabel v prazen prostor pod gobami … Skupno gospodariti, delati, in če je treba, pomagati drug drugemu.«

»Kje so bili pa prej? Kje so bili, ko je prilezla iz Botaničnega vrta, z Medvedkove, vsa tista golazen? Kje so bili, ko so nas naskočili črni?« je godrnjal Andrej.

»Si ti, Andrej, čisto slep?« se je vmešal Peter Andrejevič. »Misliš, da če črnih trenutno ni, je pa vse v redu? Pa saj jih nismo premagali. Očitno imajo kakšne svoje, notranje težave, zato je zatišje. Morda zbirajo moči. Zveza nam ne bo odveč. Samo bolje je lahko, če smo povezani s sosedi. In njim je v korist in za nas je dobro.«

»In živeli bomo v svobodi, bratstvu in enakosti! – je ironično pripomnil Andrej in s prstoma nakazal znak za narekovaje.

»Kaj, vas ne zanima več?«  je užaljeno vprašal Artjom.

»Ne, kar nadaljuj, Artjom, nadaljuj,« je rekel Andrej. »Midva s Petrom bova kasneje končala debato. To je najina večna tema.«

»Skratka, govori se tudi, da se naša uprava s tem strinja. V osnovi ni zadržkov. Samo podrobnosti je treba doreči. Kmalu bo shod, nato pa referendum.«

»Česa ne poveš! Referendum. Če ljudstvo reče da – to pomeni da. Če pa reče ne – to pomeni, da ljudstvo ni dobro razmislilo. In da naj razmisli še enkrat!« se je rogal Andrej.

»Kaj se pa za Riško dogaja?« je vprašal Peter Andrejevič, ne oziraje se nanj.

»Kaj je že za Riško? Prospekt miru. Da, Prospekt miru, jasno. To je naša meja s Hanso. Očim pravi, da je v Hansi, pri rdečih, vse še kar po starem: mir. Vojne se nihče več niti ne spominja,« je pripovedoval Artjom.

Hansa se je imenovala zveza postaj Obroča. Te postaje so stale na križiščih vseh preostalih vej in s tem tudi trgovskih poti, med seboj so bile povezane s tuneli, tako da so že od samega začetka imele vlogo stičišč trgovcev z vseh koncev metroja. Postaje so bogatele s fantastično hitrostjo. Kmalu jim je postalo jasno, da njihovo bogastvo pri vse preveč ljudeh vzbuja zavist, in so se odločile, da se združijo. Uradno ime je bilo zelo okorno, zato so ljudje zvezo poimenovali Hansa – nekdo jih je nekoč pronicljivo primerjal z zvezo trgovskih mest v srednjeveški Nemčiji. Beseda je bila zvočna in se je obdržala. Hansa je sprva združevala le nekaj postaj, nato pa se ji je postopoma priključila vsa linija. Najprej je obsegala le del Obroča, od Kijevske do Prospekta miru, tako imenovani Severni lok, skupaj s Kursko, Tagansko in Oktobrsko. Nato sta v Hanso vstopili še Pavelecka in Dobrinska, ki sta tvorili drugi, Južni lok. Glavna težava in ovira pri združitvi Južnega in Severnega loka pa je bila v Sokolniški liniji.

»Stvar je v tem,« je Artjomu razlagal očim, »da je bila Sokolniška linija vedno nekaj posebnega. Ko pogledaš na zemljevid, ti takoj pade v oči. Prvič, ravna je kot strela. Drugič, na vseh zemljevidih je živo rdeče barve. Tudi imena postaj so takšna: Rdeča vas, Rdeča vrata, Komsomolska, Leninova knjižnica in – znova Leninove – gore. Bodisi zaradi teh imen bodisi iz kakšnega drugega razloga je na postajo vleklo vse tiste, ki jih je prevevala nostalgija po slavni socialistični preteklosti. Ideja o obnovi sovjetske države je padla na plodna tla. Sprva se je ena izmed postaj uradno vrnila h komunističnim idealom in socialističnemu načinu upravljanja, sledila ji je sosednja, nato so se z revolucionarnim optimizmom okužili ljudje z druge strani tunela, odstranili svojo upravo in stvar je stekla. Preostanek živih veteranov, bivši komsomolski delavci in partijski funkcionarji, nespremenljivi lumpenproletariat – vsi so se stekali na revolucionarne postaje.

Ustanovili so komite, odgovoren za širjenje nove revolucije in komunističnih idej po celotnem metroju, pod skorajda leninskim imenom: Interstacionala. Imenoval je odrede profesionalnih revolucionarjev in propagandistov in jih pošiljal v vse bolj oddaljene sovražne tabore. Večinoma se je izteklo brez prelivanja krvi, kajti na neuspešni Sokolniški so zlakoteni ljudje hrepeneli po pravičnosti, ki pa je po njihovem mnenju lahko obstajala izključno v obliki uravnilovke. S tega konca je torej škrlatni plamen revolucije zajel vso linijo. Po zaslugi čudežno ohranjenega podzemnega mostu čez Jauzo se stiki med Sokolniki in Preobraženskim trgom niso pretrgali. Kratek odsek na površju so sprva premagovali le ponoči, na drezinah, ki so dirjale na vso moč. Potem pa so obsojenci na smrt na mostu z lastnimi rokami zgradili zidove in streho. Postajam so vračali stara, sovjetska imena: Čisti ribniki so postali Kirovska, Lubjanka – Dzeržinska, Lovski revir – Marxov prospekt. Postaje z nevtralnimi imeni so na vrat na nos preimenovali v nekaj ideološko jasnejšega: Športno v Komunistično, Sokolnike v Stalinsko, Preobraženski trg, s katerim se je vse začelo, v Prapor revolucije. Tako je ta linija, nekoč Sokolniška, a znana kot »rdeča« – Moskovčani so imeli navado, da so vse linije metroja imenovali po barvi, s katero so bile označene na zemljevidu – tudi uradno postala »Rdeča linija«.

A tako ni šlo več naprej.

Ko je Rdeča linija dokončno dobila pravno obliko in začela kazati apetit po preostalih postajah, je bila mera polna. Preveč ljudi je še pomnilo, kaj pomeni sovjetska oblast. Preveč ljudi je v agitacijskih odredih, ki jih je Interstacionala razposlala po metroju, videlo metastaze tumorja, ki lahko ogrozi in uniči celotni organizem. In ne glede na to, da so agitatorji in propagandisti obljubljali elektrifikacijo celotnega metroja in trdili, da bo sovjetska oblast vse ljudi popeljala v komunizem (ta leninska krilatica, ki so jo vedno tako brezvestno izkoriščali, še nikdar ni bila bolj aktualna), ljudje z drugih linij niso podlegli sladkim besedam. Interstacionalne leporečnike so ujeli in jih izgnali nazaj v sovjetsko državo.

Takrat se je rdeče vodstvo odločilo, da je čas za odločnejša dejanja: če se veseli plamen revolucije v preostalem delu metroja ne vname, ga je treba podžgati. Sosednje postaje, zaskrbljene zaradi okrepljene komunistične propagande in rovarskih akcij, so prišle do istega sklepa. Zgodovinski eksperiment je jasno dokazal, da ni boljšega prenašalca komunističnega bacila od bajoneta.

Razlegel se je grom.

Koalicija antikomunističnih postaj, s Hanso na čelu – ta si je želela zapreti krog, ki ga je Rdeča linija delila na pol – je sprejela izziv. Rdeči seveda niso računali z organiziranim odporom, poleg tega pa so precenili lastne moči. Lahke zmage, katere so se nadejali, ni bilo videti na obzorju ne zdaj ne v daljni prihodnosti.

Vojna je bila dolga in krvava, močno je zdesetkala že tako maloštevilno prebivalstvo metroja. Trajala je skoraj pol leta, večinoma je šlo za pozicijske boje, a z nespremenljivimi partizanskimi juriši in diverzijami, zasutji tunelov, streljanji zapornikov in nekaj primeri zverinstva na obeh straneh. Vsega je bilo na pretek: vojnih operacij, obkoljevanj in prebijanj obroča, izjemnih podvigov, vojskovodij, junakov in izdajalcev. Vendar pa je bila glavna značilnost vojne v tem, da nobeni od vojskujočih se strani ni uspelo premakniti frontne linije na kolikor toliko omembe vredno oddaljenost. Včasih se je že zdelo, da je ena izmed strani v premoči, da ji je uspelo zavojevati kakšno sosednjo postajo, a nasprotnik je brž vpregel vse sile, mobiliziral dodatne moči in jeziček na tehtnici se je kmalu prevesil na nasprotno stran.

Vojna pa je trošila zaloge. Vojna je jemala najboljše ljudi. Vojna je izčrpavala.

Preživeli so bili utrujeni od nje. Revolucionarno poveljstvo je prvotne cilje neopazno zamenjalo za skromnejše. Če je bila sprva glavna naloga vojne širjenje socialistične oblasti in komunistične ideje po vsej podzemni železnici, bi bili rdeči zdaj zadovoljni že, če bi imeli pod nadzorom tisto, kar so imeli za največjo svetinjo – postajo Trg revolucije. Prvič zaradi imena, drugič pa zato, ker je bila postaja Rdečemu trgu in Kremlju bliže kot katerakoli druga. Tam so bili stolpi še vedno okrašeni z rubinastimi zvezdami, če gre verjeti maloštevilnim junakom, ideološko obarvanim do te mere, da so šli na površje samo zato, da bi to videli. No, in seveda, tam na površini, zraven Kremlja, sredi Rdečega trga, je bil Mavzolej. Ali je tam Leninovo truplo ležalo ali ne, ni vedel nihče, pa tudi ni bilo zelo pomembno. V dolgih letih sovjetske oblasti je Mavzolej prenehal biti zgolj grobnica. Postal je nekaj neprecenljivega, sakralni simbol dedovanja oblasti. Pri njem so se začenjale parade velikih voditeljev preteklosti. K njemu so stremeli voditelji sedanjosti. Širile so se govorice, da prav s postaje Trg revolucije, iz njenih službenih prostorov, vodijo skrivni prehodi do tajnih laboratorijev Mavzoleja, od tod pa do samega groba.

Rdeči so imeli v rokah postajo Sverdlovski trg, ki ji je bilo prej ime Lovski revir, jo utrdili ter spremenili v bazo, s katere so streljali na Trg revolucije in ga napadali. Toda križarski pohod očitno ni imel blagoslova, kajti postaje in grobnice niso mogli osvojiti. Njeni branilci so namreč dobro vedeli, kako pomembna je za rdeče, in so se bojevali do zadnjega. Trg revolucije se je spremenil v neosvojljivo trdnjavo. Najbolj okrutni in krvavi boji so se bíli prav na pristopih k postaji. Tam je padlo največ ljudi. V tej bitki je bilo kar nekaj Aleksandrov Matrosovih, ki so se goloroki vrgli pod mitraljez, junakov z bombami, ki jim ni bilo mar, da bodo skupaj s sovražnikovim položajem vrgli v zrak še same sebe, uporabljali pa so tudi metalce ognja, kar je bilo sicer – vsaj proti ljudem – prepovedano. Vse zaman. Postajo so morda osvojili za kak dan, a ker položaja niso mogli utrditi, so že naslednji dan umirali in se umikali, brž ko je koalicija stopila v protinapad. Vse to, do pičice natanko, se je dogajalo tudi na postaji Leninova knjižnica. Tam so obrambo držali rdeči, koalicijske sile pa so jih neprestano poskušale izgnati. Ta postaja je imela za koalicijo ogromen strateški pomen. Če bi jo namreč osvojili, bi Rdečo linijo razdelili na dva dela. Poleg tega pa je postaja imela izhod še na tri linije, vse tri takšne, ki se niso križale z Rdečo linijo. Razen na tem mestu. Bila je torej nekakšen limfni vozel, ki bi nasprotnikom, če bi se okužil z rdečo kugo, odprl pot do življenjsko pomembnih organov. Da bi to preprečili, so morali Leninovo knjižnico takoj zavzeti, naj stane, kar hoče.

A kakor so bili neuspešni poskusi rdečih, da bi osvojili Trg revolucije, so bila jalova tudi prizadevanja koalicije, da bi rdeče izgnali s Knjižnice.

Ljudje pa so postajali čedalje bolj utrujeni. Pojavili so se dezerterji, vse pogostejši so bili primeri pobratenja, ko so vojaki z obeh strani fronte odvrgli orožje … No, v nasprotju s prvo svetovno vojno rdeči tokrat niso imeli srečne roke. Revolucionarni zanos je počasi zamiral. Nič bolje ni bilo v koaliciji: družine, nezadovoljne, ker morajo ves čas trepetati za svoja življenja, so trumoma zapuščale osrednje postaje in se selile na obrobja. Hansa je postajala vse bolj prazna in oslabljena. Vojna je najbolj prizadela trgovino, prekupčevalci so iskali druge načine, pomembne trgovske poti so opustele in zamrle …

Politiki, ki so imeli čedalje manjšo podporo vojakov, so morali nujno poiskati možnost, kako končati vojno, preden se orožje obrne proti njim. Tedaj so se, v popolni tajnosti in na nevtralni postaji, kar je bilo v takšnih primerih obvezno, sestali voditelji sovražnih taborov: na sovjetski strani tovariš Moskvin, na koalicijski Loginov, predsednik Hanse, ter načelnik Arbatske konfederacije Kolpakov.

Mirovni sporazum so hitro podpisali. Razdelili so si postaje. Rdeča linija je dobila popolno upravo nad napol razrušenim Trgom revolucije, vendar pa je morala Leninovo knjižnico odstopiti Arbatski konfederaciji. Ne za ene ne za druge ta korak še zdaleč ni bil lahek. Konfederacija je ostala brez ene članice in s tem brez oblasti na severovzhodu. Rdeča linija je bila prekinjena, saj jo je po sredini zdaj prepolavljala postaja, ki ji ni pripadala. Čeprav sta obe strani jamčili za svoboden prehod prek nekdanjih ozemelj, je tak položaj rdeče kljub vsemu skrbel. A ponudba koalicije je bila preveč mamljiva. Rdeči se niso mogli upreti. Od mirovnega sporazuma je seveda največ od vseh iztržila Hansa, ki je sedaj brez težav sklenila svoj krog ter s tem zlomila še zadnjo oviro na poti k razcvetu. Dogovorili so se, da vzdržujejo status quo, in prepovedali kakršnokoli hujskanje ali rovarjenje na ozemlju nekdanjega nasprotnika. Vsi so bili zadovoljni. Zdaj ko so puške in topovi utihnili, so prišli na svoj račun propagandisti, ki so skušali ljudem dopovedati, da je prav njihova stran zaslužna za izredne diplomatske uspehe in da je vojno pravzaprav dobila.

Veliko let je preteklo od tega nepozabnega dne, ko je bil podpisan mirovni sporazum. Držali sta se ga obe strani. Hansa je v Rdeči liniji videla donosnega gospodarskega partnerja, ta pa je opustila svoje agresivne namere. Tovariš Moskvin, generalni sekretar komunistične partije Leninovega metroja, je dialektično dokazal možnost vzpostavljanja komunizma zgolj na eni postaji, in tako je padla zgodovinska odločitev o začetku njegove izgradnje. Staro sovraštvo je bilo pozabljeno.«

To lekcijo iz sodobne zgodovine si je Artjom dobro zapomnil, tako kot si je skušal zapomniti vse, kar mu je povedal očim.

»Hvala bogu, da se je to klanje končalo …« je spregovoril Peter Andrejevič. »Pol leta sploh nisi mogel nikamor izven Obroča: povsod blokade, stokrat preverjajo dokumente. V tistem času sem imel tam neke opravke in razen čez Hanso, nobena pot ni vodila do tja. Grem torej čez Hanso. In ravno sredi Prospekta miru me zaustavijo! Toliko, da me niso postavili pred zid.«

»In? Tega nam nisi pa nikoli povedal, Peter … Kako se ti je to zgodilo?« je zanimalo Andreja.

Artjom je rahlo sklonil glavo, saj je videl, da je bila prehodna zastavica pripovedovalca brez milosti iztrgana iz njegovih rok. Toda videti je bilo, da bo zgodba zanimiva, zato ni vztrajal pri svojem.

»No, kako … Zelo preprosto. Imeli so me za rdečega vohuna. Grem torej iz tunela na Prospektu miru, na naši liniji. Naš Prospekt je tudi pod Hanso. Aneksija, bi lahko rekli. No, ampak tam še ni tako strogo – imajo sejem, trgovsko cono. Saj veste, v Hansi je povsod enako: postaje, ki ležijo prav na Obroču, so njihovi domovi, na križiščih med postajami Obroča in prečnimi pa je meja – carina, preverjanje potnih listov …«

»Pa saj vemo vse to, kaj nam zdaj predavaš … Povej raje, kaj se ti je tam zgodilo!« ga je prekinil Andrej.

»Preverjanje potnih listov,« je načelno ponovil Peter Andrejevič in močno namrščil obrvi. »Na prečnih postajah so sejmi in tržnice … Tja smejo tujci. Čez mejo pa nikakor. Pridem torej na Prospekt miru, s seboj sem imel pol kilograma čaja. Potreboval sem strelivo za avtomat. Blagovna menjava pač. Pri njih pa – vojno stanje. Streliva ne prodajajo. Vprašam enega prekupčevalca, vprašam drugega – vsi me zavračajo in bežijo stran od mene. Le eden mi prišepne: »Kakšni naboji neki, tepec … Zmigaj se od tod, čim prej, zagotovo so te že ovadili«. Zahvalil sem se mu in hotel tiho smukniti nazaj v tunel. Toda na izhodu je že stala patrulja, s postaje se je zaslišalo žvižganje, bližala se je še ena patrulja. Zahtevajo dokumente. Dam jim potni list, z našim postajnim žigom. Pozorno si ga ogledujejo in sprašujejo: ‘Kje pa imate prepustnico?’ Začudeno odgovorim: ‘Kakšno prepustnico?’ Izkaže se, da moraš obvezno imeti prepustnico, če hočeš priti na postajo: pri izhodu iz tunela je mizica, to je njihova pisarna. Tam te pregledajo in ti v nujnem primeru izdajo prepustnico. Te podgane, birokracijo so uvedle …

Kako sem prišel mimo te mize, nimam pojma … Zakaj me ti tepci niso zaustavili? Zdaj pa naj jaz to razložim patrulji! Tam že stoji pobrit zakamufliran korenjak in vpije: ‘Priplazil se je! Prikradel se je! Prigomazel je!’ Ogleduje si moj potni list in vidi žig Sokolniške. Tam sem nekoč živel, na Sokolniški … Vidi torej moj žig in oči se mu krvavo obarvajo. Kot pri biku, ko vidi rdečo cunjo. S hrbta potegne avtomat in zavpije: ‘Roke za glavo, mrcina!’ Takoj ti je jasno, da obvlada. Zgrabi me za ovratnik in me vleče po tleh čez celotno postajo, dokler ne prideva do mejne točke v prehodu in do predstojnika. Takoj me obsodi: ‘Počakaj, rabim samo dovoljenje od uprave, potem pa te bom ob zid, vohljač’. Postane mi slabo. Skušam se opravičiti in rečem: ‘Kakšen vohun neki? Jaz sem trgovec! Prinesel sem čaj z VDNG.’ On pa mi odgovori, da mi bo s tem čajem nabasal goltanec, pa še s puško bo potlačil, da bo več šlo noter. Vidim, da se mi slabo piše in da me bodo, če bo uprava dala zeleno luč, odpeljali na dvestoti meter, me postavili z obrazom proti cevem ter prerešetali po vojnih zakonih. Nič dobrega se mi ne obeta. Približujeva se prehodu in moja gorila se gre posvetovat, kje bi bilo najboljše, da me ustreli. S pogledom ošinem njegovega načelnika in kamen mi pade s srca: Paška Fedorov, moj sošolec, tudi kasneje sva se veliko družila, potem sva pa izgubila stik …«

»Česa ne poveš! Kako sem ustrašil! Jaz sem pa že mislil, da so te ubili,« je zajedljivo pripomnil Andrej. Vsi, zbrani okoli ognja na štiristopetdesetem, so se družno zahohotali.

Celo Peter Andrejevič, ki je sprva jezno ošinil Andreja, se ni mogel zadržati in se je nasmehnil. Smeh se je razlegel po tunelu, iz njegovih globin pa se je vračal popačen odmev, bolj podoben grozljivemu vpitju … Ob teh zvokih so vsi počasi utihnili.

Iz globine tunela, s severa, so se zopet zaslišali tisti sumljivi zvoki: šuštenje in lahkotni drobni koraki.

Andrej je bil seveda prvi, ki je vse to slišal. Naglo je utihnil in dal tudi drugim znak, naj utihnejo, dvignil s tal avtomat ter skočil na noge. Počasi je odškrnil zaklopko, vtaknil naboj, se neslišno prižel ob steno in se odpravil v  tunel. Tudi Artjom je vstal: zanimalo ga je, kdo neki mu je prej pobegnil, toda Andrej se je obrnil in jezno siknil proti njemu.

Andrej je naslonil kopito na rame, se ustavil na mestu, kjer se je tema začela gostiti, legel na tla in kriknil:

»Luč!«

Eden izmed njegovih, ki je že čakal v pripravljenosti, je vključil reflektor na akumulator, ki so ga tamkajšnji mojstri naredili iz stare avtomobilske luči, in močna, bleščeča luč je razbila temo. Izrezan iz teme se je za nekaj trenutkov v njihovem vidnem polju pojavil nejasen obris: nekaj povsem majhnega in na prvi pogled krotkega je strmoglavo odbrzelo nazaj, na sever. Artjom se ni mogel več zadrževati. Na vso moč je zavpil:

»Streljaj že enkrat! Ušel ti bo!«

Toda iz neznanega razloga Andrej ni streljal. Tudi Peter Andrejevič se je pognal kvišku, avtomat držal v pripravljenosti in zavpil:

»Andrjuha! Si živ?«

Druščina okoli ognja je zaskrbljeno šepetala, slišal se je žvenket zaklopk na avtomatih. Končno se je Andrej prikazal v svetlobi reflektorja in si otresal jakno.

»Živ sem, živ!« je izdavil skozi smeh.

»Kaj se pa režiš?« je previdno vprašal Peter Andrejevič.

»Tri noge! Dve glavi! Mutanti! Črni se plazijo! Vse nas bodo poklali! Streljaj, sicer bo ušel! Koliko trušča ste zagnali! Tako je treba, kajne?« se je Andrej še naprej smejal.

»Zakaj nisi streljal? Dobro, moj fant je še mlad, pa se ni znašel. Kako pa, da si ti zamudil? Saj nisi več smrkavec. Veš, kaj se je zgodilo s Poležajevsko?« ga je srdito vprašal Peter Andrejevič, ko se je Andrej vrnil k ognju.

»Že desetkrat sem slišal za to vašo Poležajevsko!« je odmahnil Andrej. »Pes je bil. No, bolj ščene kot pes … Že drugič je poskušal priti do vašega ognja, do toplote in svetlobe. Vi ga pa malodane ubijete, zdaj pa še mene sprašujete, kaj za vraga se grem z njim. Mrhovinarji!«

»Kako pa naj vem, da je bil pes?« je užaljeno rekel Artjom. »Tako čudne zvoke je oddajal … Poleg tega pa so pred tednom dni tukaj menda videli podgano v velikosti svinje. Ves se je tresel. Pol šaržerja so izpraznili vanjo, pa je še kar cvilila.«

»Kar verjemi vsem pravljicam! Sicer pa, počakaj, ti bom prinesel to tvojo podgano!« je rekel Andrej, si oprtal avtomat čez pleča, odšel od ognja in se razblinil v temi.

Čez minuto se je iz teme zaslišal tanek žvižg. Nato se je razlegel še ljubeč in vabeč glas.

»No, pridi sem … Pridi, pikec, ne boj se!«

Nekoga je precej dolgo prepričeval, okoli deset minut, ga klical in mu žvižgal, nato pa se je v polmraku nejasno pokazal njegov obris. Ko se je vrnil k ognju, se je zmagovalno nasmehnil in razprl jakno. Na zemljo je zdrknil kužek, drhteč, ubog, moker, neverjetno umazan, z zmeštrano dlako nedoločljive barve, s črnimi očmi, polnimi strahu, in z majhnimi zlepljenimi uhlji. Ko je začutil trdna tla pod nogami, je obotavljivo skušal zbežati, ampak trdna Andrejeva roka ga je zgrabila za kožo na vratu in ga vrnila nazaj. Andrej ga je pogladil po glavi, si snel jakno in ga pokril.

»Naj se cucek pogreje …« je razložil.

»Znebi se ga, Andrej, najbrž je poln bolh!« ga je poskušal spametovati Peter Andrejevič. »Morda ima tudi gliste. Nalezel se boš in prenesel bolezen na vso postajo …«

»Zdaj pa dosti, Andrejič! Nehaj gnjaviti! Poglej ga!« Andrej je razgrnil jakno in pokazal sobesedniku gobček ščeneta, ki je še kar drhtel, bodisi od strahu bodisi od mraza. »Poglej ga v oči, Andrejič! Te oči ne morejo lagati!«

Peter Andrejevič je skeptično pogledal kužka. Njegove oči so resda bile prestrašene, vendar nedvomno poštene. Peter Andrejevič se je odtajal.

»V redu … Mladi vedež … Počakaj, dal mu bom nekaj za pod zob,« je zamomljal in segel z roko v nahrbtnik.

»Išči, išči. Morda zraste iz njega še kaj koristnega. Nemški ovčar, na primer,« je izjavil Andrej in primaknil jakno s kužkom bliže k ognju.

»Pa od kod se je vzelo to ščene? Na tej strani ni ljudi. Samo črni. A črni imajo pse?« je nezaupljivo vprašal eden od Andrejevih ljudi, medtem ko je gledal kužka, ki je na toplem zadremal. To je bil izčrpan, suh moški z razmršenimi lasmi, ki je dotlej molče poslušal druge.

»Seveda, prav imaš, Kiril,« je resno odgovoril Andrej. »Črni sploh nimajo živali, vsaj kolikor vem.«

»Kako sploh živijo? A sploh kaj jedo?« je pridušeno vprašal drugi, ki je prišel z njimi, in se pri tem praskal z nohti po neobriti bradi, tako da se je slišalo blago naelektreno škrebljanje.

To je bil visok, nekoč verjetno plečat in postaven moški, z glavo, obrito do golega. Oblečen je bil v dolg in dobro sešit usnjen plašč, kar je bilo že samo po sebi redko v današnjem času.

»Kaj jedo? Pravijo, da jedo vsakršno nesnago. Mrhovino jedo. Podgane jedo. Ljudi jedo. Niso ravno izbirčni, veš …« je odgovoril Andrej in od gnusa spačil obraz.

»Ljudožerci?« je vprašal obritoglavec brez trohice začudenja, tako da se je zdelo, da se je z ljudožerstvom že srečal.

»Ljudožerci … To so neljudje. Vrag si ga vedi, kaj so! Še dobro, da nimajo orožja, tako se jim lahko vsaj upremo. Zaenkrat. Peter, se spomniš, ko nam je pred pol leta uspelo ujeti enega živega?«

»Spomnim se,« se je odzval Peter Andrejevič. »Dva tedna je sedel v samici, naše vode ni hotel, tudi hrano je zavračal, vse dokler ni izdihnil.«

»Ga niste zaslišali?« je vprašal obriti.

»Niti besede ni razumel. Z njim smo govorili po rusko, on pa je molčal. Nasploh je ves čas molčal. Kot bi imel polna usta vode. Tudi če smo ga tepli, je molčal. Le krulil je včasih. Pred smrtjo pa je tako tulil, da se je vsa postaja prebudila.«

»Od kod torej tukaj pes?« jih je opomnil razmršeni Kiril.

»Vrag si ga vedi, od kod … Mogoče je zbežal od njih. Mogoče so tudi njega hoteli požreti. Do sem je le okoli dva kilometra. Bi lahko pes pritekel do nas? Morda pa pripada nekomu. Nekdo je pač šel s severa in na poti naletel na črne. Psičku pa je uspelo pravočasno pobegniti. Pa saj ni pomembno, kako je prišel do sem. Samo poglej ga! Se ti zdi podoben pošasti? Mutantu? Cucek kot cucek, nič posebnega. Pa še k ljudem ga vleče, torej je navajen. Bi se sicer že tri ure potikal tu, okoli ognja?«

Kiril je utihnil in tehtal argumente. Peter Andrejevič je dolil čaj iz kanistra v čajnik in vprašal:

»Bi še kdo čaj? Dajte še enega, kmalu bo konec izmene.«

»Čaj – to je prava stvar! Lahko,« je Andrej sprejel ponudbo in prenesel živahnost še na druge.

Voda v čajniku je zavrela. Peter Andrejevič je nalil čaj tistim, ki so ga želeli, in jih poprosil:

»Vi pa … Raje ne govorite o črnih. Prejšnjič smo takole sedeli, govorili o njih – in prikazali so se. Fantje so mi pripovedovali, da se je njim enako zgodilo. Morda je to naključje, nisem vraževeren, toda – kaj pa, če ni? Kaj pa, če oni to čutijo? Kmalu bo konec naše izmene, kaj za vraga rabimo to v zadnjem trenutku?«

»Da, res … Najbrž bolje, da ne,« se je strinjal Artjom.

»Dobro, mali, ne cvikaj! Se bomo že izvlekli!« je Andrej poskušal opogumiti Artjoma, a ni bil preveč prepričljiv.

Od same misli na črne je celo Andrej začutil neprijeten drget po telesu, čeprav se je trudil, da tega ne bi pokazal. Ljudi se ni bal; ne banditov, ne anarhistov – glavosekov, ne rdečearmejcev. Vsakršne prikazni pa so mu bile odvratne, ne ravno, da se jih je bal, toda razmišljati mirno o njih, kot je razmišljal o drugih nevarnostih, ni mogel.

Vsi so obmolknili. Težka, daveča tišina je pritisnila na ljudi, ki so se stiskali okoli ognja. Slišalo se je le prasketanje zgrbančenih polen v ognju, zdaleč, s severa, pa je občasno privršel gluh zvok, kot nekakšno kruljenje v trebuhu, kot bi bil moskovski metro ogromno črevesje neznane pošasti. In ob teh zvokih jih je obšla slutnja nečesa grozljivega.


Prevedli Višnja Fičor in Valerija Peternel

Sanje ROMAN
608 strani

elektronske izdaje
Biblos
iBooks

trda vezava
ISBN: 9789612740184
cena z DDV: 34,95 EUR

broširana vezava
ISBN: 9789612740498
cena z DDV: 12,95 EUR

Na voljo v spletni knjigarni Sanje