David Brooks: Pogovor

CORNICHE
Ni mogel razumeti, zakaj so sestanek organizirali v Tržiču. Drži, bilo je bližje lokaciji in dali so ga v očarljiv hotel na obali – ob dolgi cesti dobesedno na robu morja, tako blago ukrivljeni, da je bila skoraj ravna, čisto na vrhu Jadrana, vse do Trsta.A v tem obdobju med letnimi časi je bilo področje videti prazno in brezdušno, pa še vetrovno je bilo, in ni mu preostalo dosti drugega, kakor da se zazre vase. Navadno to ni bil problem, običajno je užival v lastni družbi, a bil je na enem tistih brezizraznih življenjskih križišč, ravnodušen.

Morda pa je bilo zgolj zaradi osmih dni pogajanj in negotovega vremena. Nekateri dnevi, četudi je bilo menda že pozno spomladi – bil je že štiriindvajseti maj – so bili, kakor da se vreme obrača nazaj v zimo, drugi so se le obotavljaje ozirali proti poletju, nobeden pa ne prepričano, tako da res nisi vedel, kaj bi počel z njimi. Včeraj zjutraj je iz hotela gledal Robbieja, lastnika sosednje trattorie, kako je prišel ven in pogledal v blede sončne žarke, kako je z dolgo, vrtljivo kljuko zvil platneno streho, nato pa je na pločnik prinesel eno samo mizo, vanjo pa zataknil sončnik, vendar ga ni odprl. Oznanilo, da je čas, da se sezona začne. Ali morda zgolj prošnja. Zaenkrat, kolikor je lahko videl, ni še nihče sedel tja. Morda bo danes Robbie imel več sreče. Topleje je bilo, najtoplejši dan do zdaj. Emilio na recepciji je rekel, da bo prvi pravi poletni dan, šestindvajset stopinj. Prvi pravi poletni dan: kdaj je to? Ob sončnem obratu? Tedne daleč.

Brez dvoma bi mu gostitelji priskrbeli letalske karte za odhod takoj po zadnjem sestanku, kakor je najprej prosil, vendar so bili leti v tistem času napačni. Genevieve in Marine še tri dni ne bo. Skrbno sta uredila tako, da so se njihove odsotnosti iz Pariza skoraj ujemale. Raje bi prebil dan ali dva več tukaj kakor štiri ure med leti v Frankfurtu – absurdna pot, zahvaljujoč industrijskemu sporu – in potem prišel v prazno stanovanje. Direkten let na Orly pa je bil samo ob torkih. Zdaj se je vdal in se veselil, da ima nekaj časa zase. Ali si domišljal, da bi se ga moral. Te stvari ti pošljejo, bi rekla Genevieve, in morda se moraš z razlogom ozreti okoli sebe. Sicer si ne bi nikoli zares vzel oddiha.

Skozi drevesa čez cesto je bila plaža videti prazna, po njej sta vijugala le dva sprehajalca psov. A sonce je sijalo in postajalo močnejše in živomodra zastava pokrajine z zlatim orlom je navdušeno vihrala z droga ob vhodu v hotel. Dolga, ravna cesta, kakor iz filma, ga je vabila, vsaj zdelo se je tako. Grace Kelly, se je nenadoma spomnil, in Cary Grant, Ujemite tatu. Nekje na taki vrsti obale. Monako.

Lahko bi šel z vlakom v Benetke ali najel avto ali prosil enega od gostiteljev, naj ga pelje, vendar ne bi bilo dovolj časa; preveč bi moral hiteti. Tam je gneča v vseh letnih časih. Napad na čute. Kar si je želel, je bilo misliti, spontano o čemer koli, samo o projektu ne, ali celo bolje (spet Genevieve), sploh ne misliti. Razvedrilo. Uživati v tem, kar je postajal, kar bi morda res lahko bil nenavadno topel pomladni dan, v mestu, kjer še ni bil nikoli. Hoditi med kamnitimi stavbami, po tlakovanih ulicah. Nekje v miru obedovati. Popiti – navdih, ki ga je nenadoma spreletel – steklenico izjemno dobrega vina (kaj je bilo tisto, ki mu ga je prinesel Michael, Amarone?). In kupiti nekaj razglednic, jih poslati otrokom. Nima smisla še ene poslati Genevieve in Marini, ker se bo vrnil, še preden bo prispela, lahko pa bi jima kakšno nesel, da bi si predstavljali. Nobenih lastnih fotografij. Sovražil je fotoaparate, ni jih maral nositi, tako so te zaznamovali. Turist.

Vljudno je odklonil Bartolonijevo ponudbo, da ga pelje v Trst, zaradi strahu, da bo dan postal nadzorovan, če mu bo to prav ali ne, da bo sledil urniku, ki ni njegov, zato je raje vzel taksi. Bila je dvajsetkilometrska pot, vožnja pa draga, vendar lepa, včasih neposredno na robu previsa, visoko nad morjem, včasih tako blizu vode, da se je zdelo, da vozita po dolgi betonski plaži, včasih skozi avenije dreves, predore, zaplate gozda ali velike parke ob pristanišču, v katerih so ga visoka ravna drevesna debla spominjala – na koga že? Magritta? Jahte – ali njihovi lastniki – ki so izkoriščale veter in sonce, da so risale velike loke in brazde po lesketajoči se vodi, so v njem vzbudile staro hrepenenje. Njegov oče. Velika šalupa, dvanajst- ali petnajstmetrska, z velikanskimi belimi jadri, ki je plula daleč na odprto, je v njem vzbudila hrepenenje po avstralskih vodah. Iz-Sydneyja-v-Newcastle. Enkrat samkrat, ampak kakšna izkušnja!

Z enim očesom je bil pozoren na grad, Miramar, ki je bil na toliko razglednicah v hotelski recepciji, a ko ga je omenil taksistu, mu je ta odločno zatrdil, da ga s ceste ne moreš videti, ne iz ene ne iz druge smeri, samo z morja. Lahko bi ga prosil, naj ga pelje tja – stranska cesta je, je rekel taksist in videti je bil kar pripravljen, da mu jo pokaže. A imel je občutek, da bo to podvojilo ceno vožnje, poleg tega pa je užival v vetru in soncu na svoji roki. Če se Castello Miramare s ceste ne vidi, se pač ne vidi, namesto tega se je zadovoljil z mislijo, da se bliža mestu, kavi na kakšnem trgu in golobom.

V tako rekoč prvi kavarni, ki jo je videl, potem ko je izstopil iz taksija na postajališču zraven železniške postaje, je naročil dvojni ekspreso – prosil je za dodatno vročo vodo, da ga razredči – in navaden rogljiček in potapljal je kose peciva v gosto črno tekočino; kakor kmet, bi se jezila Genevieve, ali pač zgolj kot Avstralec, ki mu je bilo tako všeč, masten film, ki ga je pustil na kavni gladini, slastna zmeda okusov v ustih, okus, ki ga je vedno povezoval z umirjenostjo, svobodo, soncem, z jutri, kakršno je bilo to. Čudno, kako človek včasih ve, da se bo česa spominjal, že takrat ko se tisto nekaj dogaja. Misli zdrvijo naprej, da lahko gledajo nazaj.

Preostanek dopoldneva je sledil duhovom Joycea in Itala Sveva po ulicah in cestah v stari četrti, vodila pa ga je brošura, ki so mu jo dali v Turističnoinformacijskem centru. Nekoč je Joycea požiral, Dublinčani, Porter, Ulikses. S Carol sta imela v tistih prvih letih zraven postelje Pomes Penyeach:

Okoli naju strah, spušča se
tema strahu nad nama
in v mojem srcu kako globoka brezkončna
bolečina ljubezni!

Tudi Italo Svevo mu je bil všeč, ko ga je nazadnje bral. Starčeve iIzpovedi. In vedno je hotel prebrati Senilnost. Morda je bil zdaj pravi čas. Konec koncev se je bližal njegov petinpetdeseti rojstni dan. Naslednji teden naj bi imeli rojstnodnevno večerjo, tudi kot dobrodošlico ob vrnitvi domov. V neki modni restavraciji pri Porte de Saint Cloud, kjer bo cena grenila okus.

Za kosilo si je privoščil pivo in sendvič v kavarni ob obali in potem večino popoldneva prebil v pohajkovanju po trgovinah pod arkadami med Trgom edinosti in Velikim kanalom, premišljujoč o darilih, kupoval razglednice, stikal po stojnicah s knjigami za takimi z angleškimi naslovi (Antic Hay, The Thorn Birds, The Turn of the Screw) in se vljudno, kolikor je mogel, izogibal zlatemu rolexu, ki mu ga je najprej v nemščini, nato polomljeni angleščini ponujal črnec z vnetimi, čisto krvavimi očmi. Končno je v dragem butiku kupil dve popolni stekleni figurici ptičev, ki sta bila videti kakor čaplji in sta ga spominjali na zgodbo, ki mu jo je Genevieve povedala o svojem otroštvu v močvirjih Languedoca. Omahoval je z nakupom in si skoraj premislil iz strahu, da se bosta razbili, ko ju bo nosil po mestu vse popoldne, ali pozneje v prtljagi, a ženska v trgovini je prišla k njemu in ga ogovorila v angleščini – brez omahovanja: kako je vedela? je bilo tako očitno? – s pripombo, kako lepa sta ptiča, in, no, pogosto se je tako ujel. Skrbno ju je spakirala v majhno, a čvrsto škatlo, ki se je dovolj tesno prilegala v žep njegovega suknjiča, ki ga po pravici verjetno sploh ni potreboval, saj ga je večino dneva do zdaj nosil obešenega čez roko, kajti popoldansko sonce je bilo tako toplo, da je iskal senčno stran ulice in izbiral arkade.

Zapustil je trgovino in spet se mu je približal moški z rolexom, ki očitno ni imel občutka, da je k njemu že pristopil pred komaj dvajsetimi minutami. Tokrat, z več prisebnosti, se je nasmehnil, segel v žep in iz njega potegnil vse kovance, ki jih je imel, šest, sedem evrov, in mu jih dal, pomignil je proti njegovim očem in mu rekel, naj gre k zdravniku. Način, na katerega mu je možak prikimal, je povzročil, da se je počutil trapastega, vzvišenega, nekako barbarskega, kakor da je pravkar poskušal nekaj reči v jeziku, o katerem nima pojma.

Stran je šel slabe volje, iztirjen. V bistvu bi mu prijala družba. Morda je bilo to. Vendar ne Bartolonijeva. Topel dotik glasu ženske v butiku ga je zganil. Dvanajst dni ločen od Genevieve, govoril pa je lahko samo o projektu, lačen njene mirnosti, in zdaj, ko je imel čas zase in je bil prostor videti pripravljen, da ga sprejme, se je počutil zaklenjenega v svoj jezik – ali iz njega. Čudno, da je francoščino obvladal, italijanščine pa se ni nikoli kaj prida naučil. Dovolj, da se je prebil skozi obrok v restavraciji in vprašal za navodila za pot, ne kaj dosti več. Vedno nekoliko neroden. Nekakšna blokada. Stvar uporabe. Neuporabe. Pogovor je potekal v njem in lahkega izhoda ni bilo. Katero restavracijo izbrati. Kaj iskati na vseh teh jedilnikih. Kako gromozanski je ta Trg edinosti, njegova veličastnost, razprtost s širokim pogledom na morje. Kako čudne so bile tesne uličice in prehodi poleg njega. Poti, polne antikvariatov s knjigami, v usnje vezanih knjig v zatohlih izložbah, mize z znižanimi cenami zunaj, ena od njih pa gnezdo veliki beli mački s črno ovratnico, ki je dvigovala vrat, da bi jo pobožal. Da, prav tam. Hrapav poliz v zahvalo. Globoko, razvlečeno predenje. Hotel James Joyce v temni ulici, vonj po urinu, curek sluzaste vode, ki teče v odtok. Bi Joyce kdaj stanoval tu? Verjetno. V ulici zraven pa sonce tako močno in rumeno. Močno sonce, močna senca. Pisan plakat na steni poleg vrat glasbene trgovine. Opera. Fedra. Na Trgu edinosti junija. To bi bilo nekaj, v topli poletni noči, ko se glasovi dvigujejo in sukajo v temo. Ženska, ki je videti v mukah. Roteča. Mlad moški, ki jo prezirljivo zavrača. Njegov obraz je malo podoben Simonovemu. Vse stare agonije ljubezni.

Ko si je prej predstavljal obrok – to je občasno počel že več dni – se je zagledal, kako sedi zunaj, ob koncu sončnega zahoda in v prvem mraku, in ko je pohajkoval po vzhodni strani kanala, si je ogledoval jedilnike pri vseh kavarnah in restavracijah, ki so postavile mize ven, da bi izkoristile to, kar je obetalo, da bo lep večer. Predjed, testenine, glavna jed, nič sladice, morda pa sir, najraje gorgonzola. Obrok se je začel oblikovati sam od sebe. Zalotil se je, da išče tagliatelle z lignji v lastnem črnilu. Jedel jih je enkrat, ko je prvič obiskal Benetke, potem pa nikoli več. Zdaj pa se mu jih je zahotelo. Želje zagotovo ne bo pretežko potešiti, saj so Benetke tako blizu. Baje jih lahko na jasen dan vidiš čez vodo. Ali misliš, da si jih videl. To – ali pa testenine z nekaj tartufi, o katerih mu je Bartoloni znova in znova govoril, da so skrivnost regije. Beli tartufi. Obilno nastrgani na vrh. »Preverite,« je poudaril Bartoloni, a kako je kdo preveril? »da ne uporabijo preveč česna, kajti turistu je videti kot tartuf.« In potem morska hrana – škampi in hobotnica. Konec koncev je to Trst.

A ob Velikem kanalu ni bilo nič. Table s specialitetami so vabile, ponujale to in ono, vendar ga ni nič zares prepričalo. Tam, kjer je kazalo na najboljšo hrano, je bila vinska karta najmanj obetavna. Spet se je znašel ob vhodu na Trg edinosti, v trenutku, ko se je oblak, ki je prekrival sonce, umaknil in privzdignil vzhodno polovico velikega odprtega prostora v toplo, temno rumeno žarenje, panoramo golobov in vodnjakov, natakarjev in sončnikov in lesketajočih se kozarcev.

Po dvajsetminutnem obhodu so se obeti zdeli jasnejši. Na severovzhodnem delu je bila restavracija Caffè Cosini, ki so jo omejevale do pasu segajoče platnene pregrade, s sončniki nad kakšnim ducatom poškrobljenih belih prtov in z zaenkrat še šibko osvetljeno, vendar privlačno notranjostjo. Motiv jabolka na grbu. Postavljala se je – če je prav prevedel italijanščino – z najboljšimi lokalnimi pridelki in jedmi iz regije. Nagrajena za to. Natakar je že prižigal čajne svečke v majhnih steklenih kockah na vsaki mizi – morda nekoliko zgodaj, a bilo je skoraj pol sedmih, in ko bodo začeli prihajati gostje, bo najbrž prepozno. Poletni čas. Soj sveč bo postajal močnejši, ko bo zašlo sonce, prelivanje časa med deli dneva, obdobja svetlobe, prijeten učinek. Veter se nekoliko zaganja, a morda se bo umiril.

Občutil je neke vrste olajšanje, ker se je odločitev sprejela skoraj sama, in po senčni strani trga odkorakal čez glavno cesto na rob pristanišča, nekaj minut sedel na klopci in gledal majhne čolne, ki so bili zasidrani tam, ladjice in gliserji, njihove mreže in opremo, opazoval, kako se mešajo golobi in galebi, užival v slanem vonju in presenetljivi bistrosti plitve vode, očitno je bila oseka. Hobotnica tamle, mar ne? tako plašna in s tako neverjetno kamuflažo. Škoda bi jo bilo pojesti. In vse te majhne ribe, le kaj so? Sardelice? Slastne, pa vendar škoda, drobna življenja, ki se komaj začenjajo. Grizljajo nekaj, kar lebdi v vodi. Kos kruha. In nekaj drugega, kar je glodalo rob njegovih misli. Štiriindvajseti. Obletnica. Materina smrt. Le kako, da se do zdaj ni spomnil? Ah, no, tako dolgo nazaj. Datumi se včasih zameglijo. Znamenje, da se življenje nadaljuje. Človek sme kdaj pa kdaj pozabiti.

Spet je vstal, znova prečkal cesto in po s sončnim zahodom osvetljeni strani trga stopil proti restavraciji. Odločil se je, da bo v celoti opustil načrt, če mu jedilni list ne bo všeč – vrnil se bo na trg, kjer ga je odložil taksi in kjer je videl gostilnico s posebnim chianti riserva, ki ga je hotel pokusiti. Ampak imeli so vse – lignje, gorgonzolo, tartufe in ducat zanimivih vin, med katerimi je lahko izbiral. Nobenega sledu o zaganjajočem se vetru. Zunaj so bile zasedene že tri mize, na sredi četrte pa je stal majhen znak Riservato. Pri veliki mizi v notranjosti je sedel eleganten in nekoliko nervozen par, z očmi sta iskala preostanek svoje družbe, v kateri nekaterih zagotovo nista poznala, saj sta ga radovedno pogledala, ko je čakal, da bi ujel natakarja – je bil lastnik? – in si našel prostor. Trenutek zmedenosti, ko ga je natakar nagovoril v italijanščini, čeprav je blagohotno in takoj preskočil na angleščino.

Ponujen mu je bil prostor zunaj – miza, za katero je bilo najbolj verjetno, da bo ujela čisto zadnje sonce, in stol, ki je gledal na trg proti pristanišču – in on je sprejel. Prosil je za malo kruha in mineralne vode ter vinsko karto in se usedel z jedilnikom. Bil je v celoti v italijanščini in je dajal občutek, najbrž precej napačen, da ne gre za tako turistično usmerjeno restavracijo, kakor je večina. In tam je bilo vse, testenine in rižote con tartufi, tri, štiri, pet jih je bilo, in sardine, lignji, katerih privlačnost je nenadoma zbledela ob spominu na to, kako jih je Paul Worthington naročil v restavraciji v petnajstem okrožju, poleg ulice Vaugirard, v eni od tistih uličic zraven starih klavnic, kako mu je omaka dobesedno počrnila zobe, ustnice, tako da je bilo težko odmakniti pogled z njih, saj je bil videti kakor nekaj iz Nosferatuja. Najbrž ne videz, primeren za elegantno večerjo na Trgu edinosti.

Prišel je natakar s košarico žemljic, veliko porcijo velikih zelenih oliv in vinsko karto, nekaj minut pozneje pa se je vrnil z vodo in s črno tablo, na katero je s kredo zapisal dnevne specialitete in jo pustil naslonjeno na sosednjo mizo, da bi jo lahko signore v miru proučil. Očitno – upajmo – to ni bil eden tistih krajev, kjer ljudi priganjajo. Insalata al tartufo con asparaghi selvatici. Kaj je bilo to? Šparglji, da, in s tartufi, ampak selvatici? In Fiori di zucchina fritti. Ocvrti bučni cvetovi? Polenta con funghi e peperonchino. Fileti di sarde al forno. Ne, steklene oči zrejo vanj. Obtožujoče. Nocoj ne. Stracceti di filleto alla rucola. Strozzapreti con tartufi.

Na seznamu belih vin je našel Lacryma Christi del Vesuvio. Ime je zvenelo znano. Čez nekaj trenutkov se je spomnil, kako je štiri ali pet let po očetovi smrti večerjal z Jackom Harmonom, očetovim najboljšim prijateljem, in njegovega živega desetminutnega opisa – spomin starejših je fantastičen – kosila, ki sta ga Jack in oče skupaj jedla malo izven Neaplja v poznih petdesetih, ko sta bila oba nižja uradnika ministrstva za zunanje zadeve. Pila sta Lacryma Christi, v potokih, v kantini, ki je gledala na vulkan. Kje je bila njegova mati? Nekje z njim in z bratom, verjetno, z malčkoma. Njegova sestra se še ni rodila. Tisti čas sta bila samo on in Chris. Jack je rekel, da se je takrat zdelo, da boljšega vina sploh ni. Bivša avstralska vojaka po vojni na prvi civilni nalogi v tujini. Precejšnje presenečenje po Barossa Pearl.

Veliko izbire ni bilo: druga vina so postala tako rekoč nevidna. Skoraj zagrabil je natakarjevo roko, ko je šel mimo – najbrž to ni bilo prav (tudi Genevieve bi ga za to oštela, ampak šele pozneje; njen neotesani Avstralec, njen gavčo). A natakar je bil prijazen in ga ni vrglo iz tira. Na vprašanje, katera od dnevnih specialitet bi šla najbolje k vinu, je brez zadržkov predlagal bučno cvetje. Pride in gre, je rekel natakar, zgrabiti ga moraš, ko ga vidiš. Testenine so vedno, pa morski sadeži, ampak bučno cvetje, takole sveže? V tem letnem času skoraj nikoli, tako zgodaj, prvo. Naročil je in rekel, da ga za tem močno mika kaj s tartufi, vendar potrebuje razlago za strozzapreti.

Natakar se je nasmehnil. »Strozzapreti? To so nekakšne zvite testenine,« je rekel, » iz Romanje, a eden od naših kuharjev jih zelo dobro pripravi. Videti so kakor majhne cigarete, ki si jih zviješ z rokami –« in je naredil kretnjo, ki ni bila nikakor podobna zvijanju cigarete – »in zelo dobro se ujemajo s tartufi. Strozzapreti pomeni ›zadaviti duhovnika‹.«

»Zadaviti duhovnika?«

»Da,« se je spet nasmehnil. »V Trstu zelo priljubljene testenine.«

»Prav torej. Tudi to bom. Kako bo šlo z Lacryma Christi

»Ne tako dobro kakor rdeče vino s Krasa, refošk, ampak še vedno v redu. V Neaplju bi najbrž pili Lacryma Christi s tartufi, če bi tam imeli tartufe, ampak zdi se mi, da jih najbrž nimajo. Tukaj pa imamo najboljše tartufe, tartufi bianchi, s hribov. – In secondo?« Natakar je očitno hotel še nekaj.

»Secondo

»Da, po strozzapreti. Morda riba?«

»Ne vem.« Mislil je na hobotnico, Nosferatu. »Kako velike pa so vaše porcije strozzapreti?« Začel se je bati, da se utegne njegov elegantni večer spremeniti v nekaj gargantovskega.

»Odvisno. Lahko naredimo majhno ali pa večjo porcijo, kot glavno jed.«

»No, morda bi lahko moje naredili nekako vmes. Lačen sem, vendar moj tek ni več kakor nekoč.« Hotel je zagotoviti, da mu bo ostal še prostor za gorgonzolo.

»Seveda.«

Prišla je kakšnih pet minut pozneje in se usedla za mizo nasproti njemu, bližje steni, s hrbtom proti morju. Vitka, ne posebej visoka, kostanjevih las, na kratko postriženih, bolj resna kakor lepa. Močnih potez. Ali pa morda ostrih potez? Mešanica. V črnih kavbojkah, s črno jakno. Srebrna zapestnica na vitkem zapestju. Morda ne bi toliko opazil, če ne bi natakar priletel od znotraj kakor vešča k ognju in se ji tako posvetil. Ali če ne bi, potem ko je z natakarjem tako tekoče govorila italijansko – lep glas, nepričakovano miren in mehak kontraalt – vzela iz torbice romana v angleščini Possession in ga začela brati. Velike, temne oči, malo podobne Genevievinim; čvrste, vitke dlani.

Nekoliko v zadregi je ugotovil, da strmi vanjo, ali nekaj precej podobnega, in upal, da ni nihče opazil, četudi raje ni pogledal naokrog. Je začutila? Genevieve mu je povedala, da ženskam ni treba vzpostaviti stika z očmi, da bi vedele, kdaj jih kdo gleda. Z olajšanjem se je spomnil razglednic, vzel jih je iz žepa suknjiča. Različni pogledi na grad Miramar. V New York in v Sydney, za sina in hčer, ki ju ni videl od božiča in ju pred naslednjim verjetno ne bo videl skupaj. Užival je ob misli, da ju bo presenetil z razglednico z Jadrana, kakor sta onadva začenjala misliti, da je njuna pristojnost, da ga presenetita s poročili s svojih eksotičnih lokacij. Maldivi. Belize. Vietnam. Po dolgem času je bil tokrat prvič službeno iz Francije. Posledica tega, da je v podjetju preveč visoko. Hvala bogu za občasne mednarodne projekte.

Prevedla Barbara Skubic

Sanje ROMAN
160 strani
Izkaznica knjige

elektronske izdaje
Biblos
iBooks

trda vezava
ISBN: 9789612742157
cena z DDV: 23,50 EUR

broširana vezava
ISBN: 9789612742164
cena z DDV: 12,99 EUR

Na voljo v spletni knjigarni Sanje