Dany Laferrière: Kako se ljubiti z zamorcem

»Zamorec je kos pohištva.«
Črnski zakonik, 1. člen, 1685


Zamorski narcis

To ni res, Buba že petič vrti ploščo Charlieja Parkerja. Dečko je usekan na džez in to je njegov parkerjevski teden. Prejšnji teden sem zajtrkoval, kosil in večerjal Coltrana, zdaj pa je na vrsti Parker.

Ta soba ima eno samo dobro lastnost: Parkerja ali celo Milesa Davisa ali še kakšnega glasnejšega tipčka, na primer Archieja Sheppa, lahko poslušaš ob treh zjutraj (kljub temu da so zidovi tanki kot papir), ne da bi ti kakšen kreten prišel ukazovat, da utišaj zvok.

Letos poleti crkujeva – stisnjena, kot sva, med Fontaine de Johannie (ogabna gostilna, kamor zahaja nizkotna golazen) in majcen slačibar – na ulici Saint-Denis številka 3670, nasproti ulice Cherrier. To je zanikrna luknja, ki jo je hišnica podtaknila Bubi za 120 dolarjev na mesec. Stanujeva v tretjem nadstropju. Tesno sobo na dvoje deli ogaben japonski zaslon z velikimi stiliziranimi ptiči. Hladilnik se nenehno trese, kot bi gnezdila nadstropje nad železniško postajo. Na steno prilepljene Playboyeve zajčice, ki sva jih bila ob prihodu primorana odstraniti, da bi se izognila samomoru, do katerega tovrstne reči neizogibno pripeljejo. Štedilnik s ploščami, ledenimi kot bradavice čarovnice, ki leti pri minus štiridesetih stopinjah. Za povrh pa še križ na Mont Royalu ravno v okviru najinega okna.

Jaz spim na zamazani postelji, Buba pa si je uredil obrabljeno Zofo, ki je vsa polna izboklin. Videti je, da Buba živi na njej. Tam pije, bere, jé, meditira in se daje dol. Popolnoma se je zlil z grički te z bombažem naphane babnice.

Brž ko sva prišla v ta tesni svinjak, se je Buba nastanil na Zofi s Freudovimi zbranimi deli, nekim starim slovarjem, ki mu manjkajo prve črke (A, B, C, D in del E-ja), in razcefranim izvodom Korana.

Buba svoje dneve preživlja v navideznem brezdelju. V resnici očiščuje vesolje. Spanec nas ozdravi vsake telesne nečistosti, duševne bolezni in moralne sprijenosti. Med dvema branjema Korana Buba opravi spalno kuro, ki lahko traja do tri dni. Koran v svoji neskončni modrosti pravi: »Vsak človek bo smrt okusil in šele na Sodni Dan vam bodo nagrade dane! Kdor bo od ognja oddaljen in bo v raj odveden, on je uspel! In kaj je življenje na Tem Svetu, če ne varljiv užitek.« (3. sura, 185) Takrat se svet lahko razpoči ali stori, kar se mu zahoče, Buba spi.

Njegov spanec je včasih rezek kot trobenta Milesa Davisa. Buba je tedaj zvit v klobčič, na obrazu ima nedostopen izraz in kolena so spodvita pod brado. Spet drugič ga najdem kot ubitega, z rokami navzkriž, z usti, ki zijajo kot črna luknja, s kvišku štrlečimi prsti na nogah. Koran v svoji popolni velikodušnosti pravi: »Ti noč v dan vdevaš in Ti dan v noč vdevaš. Ti živo iz mrtvega izvajaš in Ti mrtvo iz živega izvajaš. Ti brez vsakršnega računa, kogar hočeš, oskrbuješ!« (3. sura, 27) Buba upa, da si bo tako prislužil mesto pri Alahu (blagoslovljeno bodi njegovo sveto ime).

Charlie Parker ponoči zamre. Vlažna in težka noč iz Žalostnih tropov. Džez me zmeraj odnese v New Orleans in tako zamorca obide otožnost.

Buba, v svojem običajnem položaju (ležeč na levem boku, z obrazom proti Meki) zleknjen na Zofi, srka šanghajski čaj in lista Freudovo knjigo. Ker je čisto usekan na džez in ker priznava le enega guruja (Alah je velik in Freud je njegov prerok), ni trajalo dolgo, da je spravil skupaj kompleksno in sofisticirano tezo o tem, da je konec koncev Freud izumitelj džeza.

»S katerim spisom, Buba?«

»Totem in tabu, Stari.«

Ja, kliče me Stari.

»Če bi Freud pisal džez, jebemtiboga, bi pa že vedeli za to.«

Buba zatem globoko vdihne. To naredi vsakokrat, ko ima opravka z dvomljivcem, kartezijancem, racionalistom in pomanjševalcem glav. Koran pravi: »Zatorej ti čakaj! In oni bodo čakali.«

»Saj veš,« naposled šepetaje pojasni Buba, »dobro veš, da je S. F. živel v New Yorku.«

»Jasno.«

»Torej bi ga lahko vsak jetični glasbenik iz Harlema naučil igrati trobento.«

»Mogoče.«

»Ti sploh veš, kaj je to džez?«

»Ne natanko, ampak če ga kdo igra pred mano, sem ga zmožen prepoznati.«

»V redu,« reče Buba po dolgi minuti globoke zamišljenosti, »potem pa poslušaj tole.«

In že me pogoltnejo, vsrkajo, izničijo, izžamejo, prebavijo in prežvečijo Niagarski slapovi besed, izgovorjenih v nenavadnem zanosu, v paranoični izreki, ki poskakuje ob džezovskem utripanju ritma uročenih sur, dokler ne dojamem, da mi Buba sinkopsko razdrobljeno prebira pomirjujoči strani 68 in 69 iz Totema in tabuja.

Nad staro Zofo, na kateri Buba leže ali sede s skrčenimi nogami preživlja dneve v zažiganju dišeče smole v orientalski posodi za dišave, se dviga podoba egipčanske princese Taiah. Buba si nenehno kuha čaj na gorilniku na špirit in prebira redke knjige o asirski umetnosti, angleških mistikih, vudujskih kozmičnih simbolih veve, Swinburnovi fatamorgani. Svoj dragoceni čas porablja tudi za občudovanje krepkega telesa Beate Beatrice na gravuri Danteja Gabriela Rossettija, ki jo je kupil na ulici Saint-Denis.

»Poslušaj to, Stari.«

Že tridesetič ta teden poslušam »to«. »To« je nek prehod pri Parkerju. Tudi Buba posluša, z obrazom, napetim kot jambor na ladji. Še muho cece bi lahko slišali leteti. Buba dobesedno izpije vsako hripavo noto, ki pride iz Parkerjevega saksofona. Prav ta veliki prehod (Buba dixit), ravno ko naj bi dobri stari Parker (1920–1955) naskočil te dragocene sekunde (128 taktov), ki so revolucionirale džez, ljubezen, smrt in našo butasto občutljivost, natanko ta trenutek si nebo izbere, da se zgrne nad naju v obliki hitrega seksa, podkrepljenega s cvilečim vpitjem, s kriki ranjene živali, s trganjem drobovja (sredi krdela neukročenih konj, prav tu, nad najinima glavama). Kaj je to? Alahova jeza? »In zakaj oni o Koranu ne razmišljajo? Če bi Koran od koga drugega bil, ne Alaha, bi v njem našli mnoga nesoglasja!« (4. sura, 82) Ogum, bog ognja na vudujskem panteonu? Buba preprosto misli, da sva podnajemnika predsobe pekla in da nad nama živi sam Belcebub. Znova zahrumi, še siloviteje. Še glasneje. Še hitreje. Čisti divji galop štirih apokaliptičnih jezdecev. Parker ima komaj čas odigrati Cool Blues in potem tisto hudičevo iznajdbo zvočne blaznosti, Koko (1946). Edino ta glasbeni komad bi se lahko zoperstavil tej norosti, ki se širi od zgoraj. Strop se za milimeter zniža v oblaku rožnatega prahu. In potem nič. V napetosti nestrpno pričakujeva konec sveta. Zasebna apokalipsa. Po meri. Tišina. Potem pa zategnjen krik v visokem c, oster, poudarjen, nečloveški, zdaj allegro, zdaj andante, zdaj pianissimo, neskončen, neutolažljiv, elektronski, brezspolen krik, v ozadju pa Parkerjev saksofon, edina melodija ob jutranjem svitu.


Prevedla Ana Prislan

Sanje ROMAN
144 strani
Izkaznica knjige

elektronske izdaje
Biblos
iBooks

trda vezava
ISBN: 9789612740214
cena z DDV: 21,95 EUR

Na voljo v spletni knjigarni Sanje