Colum McCann: Transatlantik

2012

Hiška je stala na robu jezera. Slišala je zaganjanje vetra in dežja čez širjave voda na odprtem; udarilo je ob drevesa in si utrlo pot v travo.

Začela se je prebujati zgodaj zjutraj, še pred otroki. Hiši je bilo vredno prisluhniti. Nenavadni zvoki s strehe. Sprva je mislila, da so morebiti podgane, ki drobijo po strešnem skrilavcu, a je kmalu ugotovila, da so galebi, ki preletavajo streho in nanjo spuščajo ostrige, da razbijejo lupino. Večinoma se je dogajalo zjutraj, včasih pod mrak.

Školjke so najprej klenknile, se v trenutku tišine odbile, potem pa se rožljaje odkotalile po strehi in pristale v dolgi travi, pokapljani z beležem.

Če je školjka zadela tla naravnost s konico, se je odprla, če je z neba padla bočno, pa je ostala cela; obležala je kot neeksplodirano telo.

Galebi so akrobatsko planili na počene školjke. Lakota je bila za kratek čas potešena in v eskadriljah modre in sive so ponovno zakrilili proti vodi.

V sobah se je kmalu zganilo, okna, omare in vrata so se odpirali, skozi hišo je zavel veter z jezera.

prva knjiga

1919

zasenčje

Predelan bombnik je bil. Vickersov vimy. Ves iz lesa in platna in žice. Bil je širok in okoren, a v Alcockovih očeh je bil kljub temu okretna stvarca. Potrepljal ga je vsakokrat, ko je splezal nanj in se spustil k Brownu v pilotsko kabino. V eni sami neprekinjeni potezi. Z roko na ročici za plin in nogama na smernem krmilu se je počutil, kot da je že v zraku.

Najbolj od vsega mu je bilo všeč, ko se je dvignil nad oblake in potlej letel v čisti jasnini. Lahko se je nagnil čez rob in gledal preobražanje sence na belini spodaj, njeno raztezanje in krčenje na površini oblakov.

Brown, navigator, je bil bolj zadržan – bilo mu je nerodno zganjati tak cirkus. V kabini se je na sedežu nagibal naprej, v pričakovanju, kaj bo lahko razbral iz motorja. Znal je prepoznati obliko vetrnega toka, a se je vendarle zanašal na tisto, kar je v resnici lahko vzel v roko: kompase, navigacijske karte, pri nogah pospravljeno libelo.

Tisti čas stoletja je bil, ko se je pojem gosposkosti skoraj spremenil v mit. Velika vojna je zatresla svet. Z velikih kovinskih tiskarskih valjev se je v časopise izvila neznosna novica o šestnajstih milijonih smrti. Evropa je bila talilnik kosti.

Alcock je pilotiral lovce. Iz podvozja njegovega letala so padale majhne bombe. Nenadna razbremenitev motorja. Sunek navzgor v noč. Nagnil se je iz odprte kabine in gledal, kako se spodaj dviguje goba dima. Letalo se je spet izravnalo in obrnilo proti domu. V takih trenutkih je Alcock zahrepenel po anonimnosti. V letalu, ki se je odpiralo proti zvezdam, je letel skozi temo. Potlej se je spodaj prikazalo letališče in bodeča žica je bila osvetljena kot oltar nenavadne cerkve.

Brown je letel kot izvidnik. Imel je žilico za matematiko leta. Vsako nebo je znal spremeniti v niz številk. Še na trdnih tleh je preračunaval dalje, tuhtal o novih načinih usmerjanja letal domov.

Oba sta dobro vedela, kaj pomeni biti sestreljen.

Turki so Jacka Alcocka ujeli med bombnim napadom dolgega dosega nad Suvlo in prerešetali letalo s strojnico, mu izbili levi propeler. Skupaj s članoma svoje posadke je pristal v morju, odplaval do obale. Gole so jih gnali nekam, kjer so Turki postavili vrste majhnih lesenih kletk za vojne ujetnike. Izpostavljene vremenskim razmeram. Ob njem je bil neki Valižan z zvezdno karto in Alcock se je, štrleč izpod ožebljane turške noči, uril v orientaciji: en sam pogled v nebo in je znal natančno povedati, koliko je ura. A Alcock si je bolj kot vse drugo želel krpati motorje. Ko so ga premestili v center za pridržanje v Gedizu, je zamenjal čokoladico Rdečega križa za dinamo, šampon za traktorske dele in iz ostankov žice, bambusa, vijakov, baterij izdelal vrsto provizoričnih ventilatorjev.

Tudi Teddy Brown je postal vojni ujetnik, ko je bil med fotografsko izvidnico prisiljen pristati v Franciji. Krogla mu je raztrgala nogo. Druga je razdrobila rezervoar za gorivo. Med padanjem je odvrgel fotoaparat, raztrgal karte, raztresel kosce. S pilotom sta B.E.2c zapeljala v blatno polje pšenice, ugasnila motor, vzdignila roke. Sovražnik je pritekel iz gozda, da bi ju odvlekel od razbitine. Brown je vohal, da iz rezervoarjev izteka gorivo. Eden od Švabov si je v ustih prižgal cigareto. Brown je slovel po svoji zadržanosti. Oprostite, je zaklical, a se je Nemec z žarečo cigareto še naprej približeval. Nein, nein. Iz ust Nemca je prišel oblaček dima. Brownov pilot je naposled le dvignil roke in zarjovel: Stoj, pizda!

Nemcu je zastala noga sredi koraka, nagnil je glavo nazaj, obstal, požrl gorečo cigareto, spet stekel proti letalcema.

Brownov sin Buster se je pošteno nasmejal, ko je slišal zgodbo, tik preden je dvajset let pozneje tudi on šel v vojno. Oprostite. Nein, nein. Kot da bi Nemcu izpod hlač ušel rob srajce ali si ne bi dobro zavezal vezalk.

Browna so poslali domov pred premirjem, visoko v zraku nad Piccadilly Circusom je izgubil čepico. Dekleta so bila rdeče naličena. Robovi oblek so se jim dvigovali skoraj do kolen. Taval je ob Temzi, ji sledil, dokler se ni odplazila v nebo.

Alcock se je v London vrnil šele decembra. Gledal je, kako si možje v črnih oblekah in polcilindrih previdno utirajo pot med ruševinami. Vključil se je v nogometno tekmo na ulici tik ob Pimlico Roadu, brcal okroglo usnje sem in tja. A že se je počutil, kot da je spet v zraku. Prižgal si je cigareto, gledal, kako se dim vrtinči visoko navzgor in proč.

Ko sta se Alcock in Brown v Vickersovi tovarni v Brooklandsu na začetku leta 1919 prvič srečala, sta se spogledala in nemudoma je bilo jasno, da oba potrebujeta nov začetek. Izbris spomina. Ustvarjanje novega trenutka, surovega, dinamičnega, brezvojnega. Kot da bi hotela vzeti svoje starejše telo in vanj vstaviti svoje mlajše srce. Nista se hotela spominjati bomb, ki se niso sprožile, niti pogorevanja na celi črti, niti celic, v katere sta bila zaklenjena, niti tega, katero sorto pekla sta videla v temi.

Raje sta se pogovarjala o Vickersovem vimyju. Okretna stvarca.

Iznad Nove Fundlandije je proti vzhodu vlekel značilen veter, se grobo in silovito zaganjal čez Atlantik. Osemnajst tisoč milj oceana.

Moža sta iz Anglije priplula z ladjo, najela sobi v hotelu Cochrane, počakala, da so vimyja pripeljali v dok. Prispel je pospravljen v sedeminštirideset velikih lesenih zabojev. Pozno spomladi. V zraku je bil še zadnji rep zmrzali. Alcock in Brown sta najela ekipo, ki je zaboje odvlekla iz pristanišča. Skrinje so privezali na konje in vozove, letalo sestavili na polju.

Travnik je ležal na obrobju mesta St. John’s, na vzpetini s tristo jardi ravnice z močvirjem na eni strani in borovim gozdom na drugi. Več dni varjenja, spajkanja, brušenja, krpanja. Nosilce za bombe so zamenjali z dodatnimi rezervoarji za gorivo. To je bilo Brownu v največje veselje. Bombnik so uporabljali povsem na novo: iz letala so odvzeli vojno, ga scela oluščili simpatij do morije.

Da bi izravnali travnik, so pričvrstili vžigalne kapice na vžigalne vrvice, zdrobili skalo z dinamitom, porušili zidove in ograde, odstranili grbine. Bilo je poletje, a zrak je bil še hladen. Po nebu so valovale jate ptic.

Po štirinajstih dneh je bilo polje nared. Za večino je bilo samo še en kos zemlje, za pilota pa imenitno letališče. Koračila sta gor in dol po travnati stezi, opazovala vetrič v krošnjah, v vremenu iskala namige. 

Trume zijal so se zbrale, da bi videle vimyja. Nekateri se niso še nikoli peljali z avtomobilom, kaj šele da bi videli letalo. Od daleč je bil videti, kot da bi si obliko sposodil od kačjega pastirja. Meril je 42,7 čevlja v dolžino, 15,25 čevlja v višino, razpon kril je bil 68 čevljev. Ko je bil napolnjen z 870 galonami bencina in s 40 galonami nafte, je tehtal 13.000 funtov. Enajst funtov na kvadratni čevelj. V platnenem ogrodju je bilo na tisoče posameznih šivov. V prostorih za bombe je bilo dovolj goriva za 30 ur letenja. Največja hitrost je bila 103 milje na uro brez upoštevanja vetra, potovalna hitrost 90 milj na uro in pristajalna hitrost 45 milj na uro. Imel je dva vodno hlajena motorja Rolls-Royce Eagle VIII s 360 konjskimi močmi in 1080 obrati na minuto, z dvanajstimi cilindri v dveh vrstah po šest, pri čemer je vsak motor poganjal lesen propeler s štirimi lopaticami.

Obiskovalci so potovali z rokami po prečnikih, trepljali po jeklu, z dežniki trkali po napetem platnu kril. Otroci so se s kredami podpisovali na spodnjo stran trupa.

Fotografi so zagrinjali objektive s črno tkanino. Alcock se je nastavljal fotoaparatom, si z dlanjo zasenčil oči kot pustolovec iz davnih časov. Juhej! je vzkliknil, preden je z devetih čevljev skočil na mokro travo.

V časopisih je pisalo, da je zdaj vse mogoče. Svet se je skrčil. V Parizu so ustanovili Društvo narodov. W. E. B. Du Bois je sklical Vseafriški kongres z delegati iz petnajstih držav. V Rimu si lahko poslušal džezovske plošče. Radijski navdušenci so s pomočjo vakuumske cevi prenašali signale stotine milj daleč. Ni bil daleč dan, ko bo mogoče v Edinburgu ali Salzburgu ali Sydneyju ali Stockholmu brati dnevno izdajo San Francisco Examinerja.

V Londonu je lord Northcliffe z Daily Maila ponudil 10.000 funtov prvi posadki, ki bi pristala na eni ali drugi strani Atlantika. Poskusiti so hotele vsaj še štiri druge posadke. Hawker in Grieve sta že strmoglavila v vodo. Drugi, na primer Brackley in Kerr, so se namestili na vzletišča ob obali in čakali na spremembo vremena. Polet je bilo treba opraviti v dvainsedemdesetih urah. Neprekinjeno.

Govorilo se je, da hočejo poskusiti bogati Teksašan, madžarski princ in, kar je najhuje, Nemec, pripadnik Luftstreitkräfte, ki je bil med vojno specializiran za bombnike dolgega dosega.

Uredniku reportaž pri Daily Mailu, ki je bil podrejen lordu Northcliffu, naj bi se od misli na morebitno nemško zmagoslavje naredil čir.

– Švab! Neki hudimani Švab! Bog nas obvarji!

Poročevalce je razposlal poizvedovat, ali je zares mogoče, da sovražnik celo po porazu v tej tekmi vodi.

Na Fleet Streetu, tam doli pri stavnici, kjer so odtiskovali stavke, je hodil sem in tja in premleval mogoče naslove. Žena mu je na notranjo stran suknjiča prišila britansko zastavo, ki jo je žulil kot molilni prt.

– Dajmo, fantje, si je momljal. Ena, dva. Gremo domov, nazaj na rodno grudo.

Letalca sta se vsako jutro prebudila v hotelu Cochrane, za zajtrk pojedla ovsene kosmiče, jajca, slanino, opečenec. Potlej sta se odpeljala skozi strme ulice, po Forest Roadu proti travnatemu polju, odetemu v led. Z morja je nosilo strupene sunke vetra. V pilotski kombinezon sta si vgradila žice, da sta lahko z akumulatorjem dovajala toploto, in prišila dodatno krzno na notranjo stran naušnikov pri čeladi, rokavic, škornjev.

Minil je teden dni. Dva tedna. Vreme ju je priklenilo na mesto. Oblaki. Nevihta. Napoved. Vsako jutro sta poskrbela, da sta bila skrbno obrita. Obred, ki sta ga izvajala na koncu polja. Pod platnen šotor sta postavila jeklen umivalnik z majhnim plinskim gorilnikom, da sta segrela vodo. Za ogledalo jima je bil kovinski pokrov za platišča. Britvice sta pospravila med letalsko opremo za takrat, ko pristaneta; hotela sta poskrbeti, da bosta, če dospeta do Irske, sveža, spodobno obrita, dostojna pripadnika imperija.

Ob čedalje daljših junijskih večerih sta si nadela kravato, sedla pod rob vimyjevih kril in se artikulirano pogovarjala s kanadskimi, z ameriškimi, britanskimi poročevalci, ki so se zbrali zaradi poleta.

Alcock je bil star šestindvajset let. Iz Manchestra. Bil je vitek, čeden, drzen, tiste sorte človek, ki uperja pogled naravnost naprej, a se rad smeji. Glavo so mu prekrivali oranžni lasje. Kot samski moški je pravil, da ima rad ženske, a še raje motorje. Nič mu ni bilo v večje veselje kot razstaviti drobovje rolls-roycea in ga potlej spet sestaviti. S poročevalci je delil svoje sendviče; na kruhu je bil pogosto oljni odtis palca.

Brown je sedel ob Alcocku na lesenih zabojih. Pri dvaintridesetih je bil videti že star. Zaradi pohabljene noge je moral hoditi s palico. Rojen je bil na Škotskem, a je odraščal v bližini Manchestra. Starši so bili Američani in imel je rahel jenkijevski naglas, ki ga je gojil po najboljših močeh. Imel se je za srednjeatlantskega človeka. Prebiral je protivojno poezijo Aristofana in priznaval, da bi z veseljem preživel življenje v nenehnem letu. Držal se je zase, a ni bil rad osamljen. Nekateri so pravili, da je videti kot vikar, vendar so mu oči prav modro žarele in nedavno se je bil zaročil z mlado lepotico iz Londona. Kathleen je pošiljal ljubezenska pisma, ji povedal, da bi svojo palico rade volje zabrisal med zvezde.

– Križana gora, je rekel Alcock, to si ji rekel?

– Sem, ja.

– In kaj je rekla?

– Naj se je kar znebim.

– Aha! Zatreskana.

Na novinarskih konferencah je vajeti prevzel Alcock. Brown je tišino prebrodil ob mečkanju kravatne igle. V notranjem žepu je hranil stekleničko žganja. Občasno je pokazal hrbet, razprl suknjič, naredil požirek.

Tudi Alcock je pil, vendar glasno, javno, veseljaško. Slonel je ob točilnem pultu v hotelu Cochrane in pel Rule, Britannia tako brez občutka, da je bilo dosti prostora za prismuknjenost.

Domačini – večinoma ribiči, nekaj drvarjev – so tolkli po lesenih mizah in prepevali pesmi o svojih dragih, ki jih je vzelo morje.

Petje se je nadaljevalo pozno v noč, dolgo po tem, ko sta Alcock in Brown že šla spat. Še iz četrtega nadstropja sta slišala, kako se otožni ritmi prelivajo v valove smeha, in potlej, še pozneje, kako so na klavir nakovali Maple Leaf Rag.

Človek, spravi se stran.

Ta narod lahko pahnem v trans,

zemlja nima nobenih šans,

ko zaigram Maple Leaf Rag.

Alcock in Brown sta vstala ob svitu in čakala na jasno nebo. Obračala obraz po vremenu. Koračila čez polje. Igrala remi. Še malo čakala. Potrebovala sta topel dan, močno luno, dobrodejen veter. Zdelo se jima je, da lahko polet opravita v manj kot dvajsetih urah. Neuspeh ju ni zanimal, a Brown je skrivaj napisal oporoko, vse svoje imetje zapustil Kathleen, pismo hranil v notranjem žepu suknjiča.

Alcock se z oporoko ni ukvarjal. Spominjal se je grozot vojne, občasno še vedno ni mogel verjeti, da je sploh še med budnimi.

– Karkoli me sploh še lahko doleti, vse je samo piš.

Z dlanjo je lopnil po vimyjevem boku, se ozrl po oblakih, ki so se nabirali v daljavi na zahodu.

– Razen seveda novega preklemanskega dežja.

Pogled navzdol zaobjame progo dimnikov in ograd in zvonikov, veter, ki češe šope trave v srebrnkaste valove, reke, ki preskakujejo jarke, bela konja, ki prosto drvita po polju, dolge pasove makadama, ki se tanjša v kolovoze – gozd, grmičevje, hlevi, strojarne, ladjedelnice, ribiške kolibe, tovarne polenovk, skupno dobro, nosi naju val adrenalina in – poglej, Teddy, tam spodaj, čolnič na potoku in odeja na pesku in dekle s čebrom in z lopato in ženska, ki si zvija rob krila, pa tamle, vidiš tistega mladeniča v rdeči majici, ki žene osla po obali, daj, obrni še enkrat, osenči fanta in mu poženi kri po žilah …

12. junija zvečer izvedeta še eno vajo, tokrat ponoči, da Brown lahko preskusi Sumnerjeve karte. Enajst tisoč čevljev. Kabina je zgoraj odprta. Brutalen mraz je. Moža se prihulita za vetrobran. Zmrzovati jima začenjajo celo konice las.

Alcock se trudi občutiti letalo, njegovo maso, naklon, težišče, Brown pa se ukvarja z izračuni. Poročevalci spodaj čakajo, da se letalo vrne. Na polju sveče v rjavih papirnatih vrečkah označujejo stezo. Ko vimy pristane, se sveče v vetru prevrnejo in za kratek čas zagorijo v travi. Okoliški fantje pritečejo z vedri in pogasijo plamene.

Letalca ob drobcih aplavza splezata iz letala. Presenečena ugotavljata, da je najbolj zavzeta med vsemi lokalna poročevalka Emily Ehrlich. Nikoli nič ne vpraša, zgolj postopa v pleteni čepici in rokavicah in si zapisuje v zvežčič. Majhna in nemodno obilna. Nekaj čez štirideset ali mogoče petdeset. Po blatnem letališču se pomika z odločnim korakom. S sabo prenaša leseno palico. Gležnje ima strahotno otečene. Videti je tiste vrste ženska, ki dela v slaščičarni ali pri blagajni v podeželski prodajalni z mešanim blagom, v resnici pa, kot vesta tudi onadva, lucidno suče pero. Videla sta jo v hotelu Cochrane, kjer že leta živi s hčerjo Lottie. Sedemnajstletnica s presenetljivo lahkoto in slogom vihti fotoaparat, kot da se spogleduje. V nasprotju z materjo je visoka, vitka, razigrana, radovedna. Rada se smeji in šepeta materi na uho. Nenavadna naveza. Mati molči, hči fotografira in zastavlja vprašanja. Druge poročevalce to spravlja ob pamet, mladenka na njihovem teritoriju, a njena vprašanja so prodorna, kratka. Kolikšen pritisk vetra zdrži platno na krilih? Kako je, ko morje pod tabo izgine? Imate v Londonu izvoljenko, gospod Alcock? Mati in hči ob koncu dneva radi skupaj odkoračita čez polja, Emily v hotelsko sobo, kjer sede in napiše prispevke, Lottie na teniško igrišče, kjer ure in ure trenira.

Emilyjino ime podpisuje vodilno zgodbo četrtkove izdaje Evening Telegrama, ki jo skoraj vedno spremlja hčerina fotografija. Enkrat na teden lahko obdela, kar želi: ribiške katastrofe, lokalne zdrahe, politični komentar, lesno industrijo, sufražetke, grozote vojne. Njen zaščitni znak so čudaške zastranitve. Nekoč se je sredi članka o lokalnem sindikatu zaplezala v dvesto besed dolg recept za kolač iz umešanega testa. Ob neki drugi priliki je v analizi govora novofundlandskega guvernerja zašla v skrivnosti hrambe ledu.

Alcocka in Browna so posvarili, naj pazita, češ da sta mati in hči dokazano nagnjeni k nostalgiji in irski jeznoritosti. Vendar sta jima všeč, Emily in Lottie, ta prismuknjeni pridih, ki ga vlivata občinstvu, materini čudaški klobuki, dolge obleke, nenavadni napadi molka, hčerino visoko, hitro pohajkovanje po mestu s teniškim loparjem, ki ji opleta okoli meč.

Poleg tega je Brown videl Emilyjine prispevke v Evening Telegramu in so med boljšimi, kar jih je prebral: Danes se nebo nad Signal Hillom ni prikazalo. Udarci kladiva odzvanjajo po letališču kot množica zvonov. Sonce je ob zahodu večer za večerom bolj podobno luni.

Odhod je načrtovan za petek, 13. Tako letalec preslepi smrt: izbere sodni dan, potlej pa se mu postavi po robu.

Kompasi so umerjeni, koordinate poti izračunane, radijski oddajnik nared, blažilniki sunkov oviti okoli osi, ogrodje prevlečeno s šelakom, tekstilni lak posušen, voda za hladilnik prečiščena. Vsi zakovice, razcepke, šivi pregledani prvič in drugič. Ročice črpalke. Magneta. Akumulatorji za ogrevanje njunih kombinezonov. Čevlji so zloščeni. V Ferrostatovih čutarah sta pripravljena topel čaj in juha iz jušne kocke. Skrbno narezani sendviči so zaviti. Seznami so skrbno odkljukani. Horlicksovo slajeno mleko v prahu. Tablice čokolade Fry’s. Po štiri sladičeve paličice za vsakogar. Pinta žganja za nujne primere. Za srečo po notranji strani s krznom obdane čelade potegneta z bilkami belega vresja in na svoj prostor postavita vsak po eno igračko – oba črno mačko –, eden v prostor pod vetrobranom, drugi jo priveže na prečnik za kabino.

Potlej se pridejo priklonit oblaki, dež poklekne na zemljo in vreme ju stane celega dneva in pol.

Na poštnem uradu v St. John’su Lottie Ehrlich preskoči mrežasto senco na tleh, stopi k okencu, orešetkanemu s tremi prečkami, kjer uslužbenec priviha črni ščitek navzgor in jo pogleda. Čez pult potisne zaprto ovojnico.

Kupi znamko s Cabotom za petnajst centov in uslužbencu pove, da bi rada enodolarski pretisk za čezatlantsko pošto.

– O, reče on, teh pa ni več, gospodična, ne, ne. Že dolgo tega so pošli.

Ob večerih Brown veliko časa preživi spodaj v avli hotela, od koder Kathleen pošilja sporočila. Z brzojavom je previden, zaveda se, da njegove besede lahko prebirajo tudi drugi. Nekam uraden je. Zapet.

Za človeka v tridesetih je na stopnicah počasen, palica trdo udarja ob leseni pod. Po njem se pretakajo tri šilca žganja.

Na ograjo pade nenavadna motnja svetlobe in v razkošno okrancljanem lesenem ogledalu na vrhu stopnišča zagleda Lottie Ehrlich. Ko silhueta dekleta polzi v ogledalo, je za hip kot duh, potem pa postaja čedalje razločnejša, večja, bolj rdečelasa. Na sebi ima jutranjko in spalno srajco in copate. Oba se ob drugem rahlo zdrzneta.

– Dober večer, reče Brown nekoliko momljaje.

– Toplo mleko, reče dekle.

– Prosim?

– Mami nesem toplo mleko. Ne more spati.

On prikima in se dotakne namišljenega krajca, se premakne, da bi šel mimo.

– Nikoli ne spi.

Lica ima pordela, nekoliko nerodno ji je, da so jo dobili na hodniku v jutranjki, pomisli on. Ponovno nagne neobstoječi klobuk in sproži bolečino skozi bolno nogo, se pomakne tri stopnice više in žganje mu prebada misli. Ona dve stopnici pod njim obstane in bolj uradno, kot bi bilo treba, reče: Gospod Brown?

– Prosim, mlada dama?

– Ste pripravljeni na združitev celin?

– Po pravici povedano, reče Brown, za začetek ne bi imel nič proti dobri telefonski liniji.

Ona se pomakne še stopnico niže, položi roko na usta, kot da bo zakašljala. Eno oko je višje od drugega, kot da bi se ji že davno v mislih zataknilo zelo trmasto vprašanje.

– Gospod Brown.

– Gospodična Ehrlich?

– Bi se vam zdelo strašansko vsiljivo …

Pogled švigne k tlom. Obmolkne, kot da je ob rob jezika pravkar naložila kopico zablodelih besed, čudnih, prav nič tekočih stvarc, in jih ne more spraviti ven. Stoji in jih drži v ravnovesju, se sprašuje, ali se bodo prekucnile. Brown si misli, da hoče ob morebitnem novem poskusnem letu, kot vsi v St. John’su, sedeti v pilotski kabini. Kar seveda ni mogoče, nikogar ne moreta vzeti s sabo v zrak, sploh pa ne mladega dekleta. Še kadar letalo miruje na polju, poročevalcem ne dovolita sesti vanj. To je obred, vraža, tega ne bo mogel izpolniti, razmišlja, kako ji bo pojasnil, počuti se ujetega, žrtev lastnih poznovečernih pohajkovanj.

– Bi vam bilo zelo odveč, reče ona, če bi vam nekaj dala?

– Sploh ne.

Premaga stopnišče in steče po hodniku proti svoji sobi. Mladost njenega telesa se giblje v belini jutranjke.

On napne oči, si pomane čelo, čaka. Morda talisman za srečo? Spominek? Darilce? Res trapasto, da ji je sploh pustil do besede. Moral bi preprosto reči ne. Ostati pri tem. Oditi v sobo. Izginiti.

Pojavi se na koncu hodnika, sunkovitih in naglih gibov. Jutranjka ji pri vratu razkrije trikotnik bele kože. On začuti nenaden močan naval želje, da bi videl Kathleen, in vesel je te želje, zmotnosti trenutka, tega nenavadno zavitega stopnišča, tega odročnega hotela, preveč žganja. Zaročenko pogreša, to je to. Rad bi bil doma. Se privil k njenemu vitkemu telesu, gledal, kako ji lasje padajo po ključnici.

Ko se Lottie približuje, se nekoliko premočno oprime ograje. V levi roki ima papir. On iztegne roko. Pismo. To je vse. Pismo. Ošine ga. Naslovljeno na družino v Corku. In to nikjer drugje kot na Brown Streetu.

– Mama ga je napisala.

– A tako?

– Ga lahko daste med pošto?

– Prav nič odveč, reče on, se na stopnišču še enkrat obrne in vtakne ovojnico v žep suknjiča.

Zjutraj vidita Lottie, ko pride iz hotelske kuhinje, z rdečimi lasmi ob strani, jutranjko, zapeto do vratu, visoko pripasano. V rokah ima pladenj s sendviči, zavitimi v povoščen rjav papir.

– Sendviči s šunko, reče zmagoslavno in jih odloži pred Browna. Posebej za vas sem jih pripravila.

– Hvala, mlada dama.

Odide skozi restavracijo in ob slovesu pomaha čez ramo.

– Je to hči tiste poročevalke?

– Tako je.

– Malo sta prismojeni, kaj? reče Alcock, si nadene letalski jopič in skozi okno pogleda v meglo.

V neenakomernih sunkih z zahoda prihaja močan veter. Dvanajst ur že zamujata, a zdaj je čas – megla se je vzdignila in dolgoročne vremenske napovedi kažejo dobro. Nobenih oblakov. Nebo je videti kot naslikano. Začetna hitrost vetra je velika, a se bo najverjetneje umirila na približno dvajset vozlov. Dobra luna bo pozneje. Med posameznimi vzkliki se povzpneta na krov, si pripneta varnostne pasove, še enkrat preverita instrumente. Hiter pozdrav starterja. Vžig! Alcock odpre plin in požene motorja do polne moči. Dá znak, da izpod koles izvlečejo lesene zagozde. Mehanik se skloni, počepne pod krila, zgrabi zagozde pod pazduho, se umakne, jih odvrže. Dvigne roke v zrak. Iz motorjev kašljaj dima. Propelerja se zasučeta. Vimy gleda proti vetru. Z rahlim naklonom. Po brežini navzgor. Gremo zdaj, gremo. Puh segrevajoče se nafte. Pospeši in dvigni. Neverjetno grmenje. V daljavi se dvigajo drevesa. Na koncu polja ju izziva odvodni jarek. Nič ne rečeta. Nobene križane gore. Nobenega glavo pokonci, tovariš. Pomikata se ped za pedjo, se opotekata proti vetru. Gremo, gremo. Teža letala se kotali pod njima. Da te zaskrbi. Tako počasen pa še ne. Po brežini navzgor. Danes je težak. Tako zelo otovorjen z gorivom. Sto jardov, sto dvajset, sto sedemdeset. Prepočasi se premikata. Kot skozi žolco. V kabini je tesno. Pod koleni se jima nabira pot. Motorja silovito tolčeta. Konice kril se upognejo. Trava pod njima se uklanja in trga. Poskakujeta po tleh. Dvesto petdeset. Letalo se rahlo dvigne in spet zavzdihne, oplazi tla. Kršenduš, Jackie, dvigni ga. Na koncu steze stoji vrsta temnih borovcev, dvigajo se čedalje bliže, bliže, še bliže. Koliko mož je že tako umrlo? Zaustavi ga, Jackie moj. Zavij vstran. Prekini. Zdaj. Tristo jardov. Mili bog v nebesih. Sunek vetra privzdigne levo krilo in nagneta se rahlo desno. In potlej začutita. Hladen val zraka v trebuhu. Dvigujeva se, Teddy, dvigujeva, poglej! Počasen naklon dviga, povsem neznaten poskok duha in letalo je nekaj čevljev nad tlemi, s kljunom navzgor, in veter žvižga mimo prečnikov. Kako visoka so tista drevesa? Koliko mož je pomrlo? Koliko nas je padlo? Brown v mislih pretvori borovce v mogoče zvoke. Pokanje lubja. Lomljenje debel. Tlesk vej. Trušč. Čakaj, čakaj. V grlu še stiska strah. Na svojih sedežih se nekoliko vzravnata. Kot da bi to lahko sprostilo težo letala pod njima. Zdaj pa više, gremo. Nebo za drevesi je kot ocean. Dvigni ga, Jackie, dvigni ga, za božjo voljo, dvigni ga. Na, drevesa. Že grejo. Prva se izmuzneta njuna šala in potlej zaslišita aplavz vej pod sabo.

– Pošteno smo se pobožali! zarjovi Alcock, da bi preglasil hrup.

Usmerita se naravnost v veter. Kljun se dvigne. Letalo upočasni. Mukotrpen vzpon nad krošnje in nizke strehe. Zdaj pazi, da ne zavlačuješ. Kar še dviguj. Više zgoraj zapeljeta v rahlo krivuljo. Lepo delaj z njim, tovariš. Nagni ga. Imeniten zavoj, ena sama lepota, eno samo ravnovesje, svojevrstna odločnost. Ohranjata višino. Zdaj zavijata ostreje. Dokler ne pustita vetra za sabo in se kljun spusti in se zares ne poslovita.

Pomahata starterju, mehanikom, vremenoslovcem, drugi peščici še preostalih spodaj. Ni pa Emily Ehrlich z Evening Telegrama, ni Lottie; mati in hči sta ta dan zgodaj odšli domov. Zamudili sta vzlet. Kar je škoda, pomisli Brown. Potreplja po notranjosti suknjiča, kjer še vedno hrani pismo.

Alcock si obriše pot s čela, potlej pomaha njuni senci na zadnjem kosu zemlje in s polovično močjo usmeri letalo nad morje. Proga zlate obale. Čolni, ki se zibljejo v pristanišču v St. John’su. Igrače v dečkovi kadi.

Alcock vzame v roke primitiven telefon, skoraj zavpije vanj: Hej, kamerad.

– Ja?

– Nekaj mi oprosti.

– Prosim, kaj?

– Nisem ti povedal.

– Česa mi nisi povedal?

Alcock se zareži in pogleda dol proti vodi. Osem minut sta na poti, na višini tisoč čevljev, veter za njima piha z močjo petintrideset vozlov. Premetavata se nad zalivom Conception. Voda gibljiva siva preproga. Lise sonca in lesketa.

– Da ne znam plavati.

Brown se za hip zdrzne – misel na pristanek v morje, opletanje po vodi, nekaj plavanja na lesenem prečniku ali oklepanja kotalečih se rezervoarjev. Pa saj je Alcock moral odplavati na varno, ko so ga sestrelili nad zalivom v Suvli. Takrat pred leti. Ne, ne leti. Pičlimi nekaj meseci. Brownu se zdi čudno, prečudno, da mu je še ne tako dolgo tega krogla predrla stegno, zdaj, danes, pa ta delec pelje čez Atlantik zakonskemu stanu, drugi priložnosti naproti. Čudno, da je sploh tu, ta višina, ta neskončna sivina, Rolls-Royceova motorja mu rjovita na ušesa, ga držita v zraku. Alcock ne zna plavati? To že ne more biti res. Mogoče, pomisli Brown, bi mu moral jaz povedati resnico. Nikoli ni prepozno.

Nagne se k slušalki telefona, si premisli.

Enakomerno se vzpenjata. Z ramo ob rami v odprti kabini. Zrak jima ledeno švisti okrog ušes. Brown s tipko oddajnika nakleplje sporočilo za obalo: Vse prav, poletela.

Telefon sestavlja množica žic, ovitih okoli njunih vratov, da ulovijo govorne vibracije. Za poslušanje imata za mehkima čeladama zataknjene slušalke.

Po dvajsetih minutah poleta Alcock seže pod kapo in nadležne slušalke iztrga, jih zabriše dol v modrino. Prav preklemano tišči, nakaže.

Brown samo dvigne palec. Tole je pa škoda. Zdaj se ne bosta mogla sporazumevati drugače kot z načečkanimi sporočili in s kretnjami, a sta svoje možgane že davno prilagodila gibom drugega: vsak trzaj je način govora, odsotnost glasu je prisotnost telesa.

Čelado, rokavice, jopič in škornje imata oblečene s krznom. Pod tem imata na sebi Burberryjev pajac. Na vseh višinah, tudi za poševnim vetrobranom, bo leden mraz.

Alcock je za pripravo v St. John’su tri večere preživel v ledenici. Neko noč je legel na kup zavitega mesa in ni mogel zaspati. Nekaj dni pozneje je Emily Ehrlich v Evening Telegramu zapisala, da še vedno oddaja vonj po sveže razkosani goveji polovici.

S hčerjo stoji pri oknu v tretjem nadstropju, z rokama na lesenem okvirju. Sprva sta prepričani, da je optična prevara, ptič v ospredju vidnega polja. Potlej pa sliši bežen zvok motorjev in obe se zavesta, da sta zamudili trenutek – tudi fotografije ni –, a vendarle je občutiti nenavaden zanos ob opazovanju od daleč, ko letalo izginja proti vzhodu, srebrno, ne sivo, in ga uokvirja objektiv hotelskega okna. Gre za človekovo zmago nad vojno, triumf vzdržljivosti nad spominom.

Tam zunaj je modro nebo brez oblačka in neprekinjeno. Emily je všeč zvok dvigovanja črnila v pero, šum privijanja njegovega životca. Dva moža sta začela neprekinjen polet čez Atlantik, kamor naj bi dospela z vrečo pošte, majhno belo platneno torbo, v kateri je 197 pisem s posebnimi znamkami, in če jima uspe, bo to prva letalska pošiljka, ki bo pripotovala iz novega sveta v starega. Povsem nova misel: transatlantska letalska pošta. Besedno zvezo preskusi, jo načečka na papir, spet in spet, transatlantski, trans atlas, atlas v transu. Razdalja končno premagana.

Spodaj plavajoče ledene gore. Divje razbrazdano morje. Vesta, da ne bo poti nazaj. Zdaj je vse samo matematika. Pretvoriti gorivo v čas in razdaljo. Nastaviti ročico za plin v položaj za optimalno izgorevanje. Poznati kote in robove in prostore vmes.

Brown si obriše vlago z očal, seže v leseni razdelek za glavo, vzame sendviča, odvije povoščeni papir. Enega poda Alcocku, ki se z eno orokavičeno roko drži višinskega krmila. To je ena od množice reči, ki Alcocku pričarajo nasmeh na obraz: kako izjemno je žvečiti sendvič s šunko in z maslom, ki ga je sestavila mladenka v hotelu v St. John’su več kot tisoč čevljev niže. Ob misli, kako daleč sta že, je sendvič še slastnejši. Pšenični kruh, sveža šunka, v maslo vmešana lahka gorčica.

Seže za glavo po vročo čutaro s čajem, odvije pokrov, počaka, da se dvigne stolpič pare.

Hrup se jima vali skozi telo. Vsake toliko ga spremenita v glasbo – ritem, ki se sam prevaja od glave, prsi do prstov na nogah –, a se nato dvigneta nadenj in spet postane samo hrup. Dobro se zavedata, da med poletom lahko oglušita in da se bobnenje lahko za vselej zatakne v njuni notranjosti in ga bo telo kot človeški gramofon prenašalo s sabo, da ga bosta, če jima kdaj uspe priti na drugo stran, nekako še vedno, in vselej, slišala.

Leteti v načrtovani smeri je stvar nadarjenosti in čudeža. Brown mora pri navigaciji uporabiti vse, kar je na voljo. Bakerjeva navigacijska naprava je nameščena na tleh kabine. Kalkulator smeri in razdalje je pripet ob bok trupa. Merilnik zanosa je nameščen pod sedež skupaj z libelo za merjenje nagiba. Sekstant je pritrjen na nadzorno ploščo. Kompasi so trije, vsi se v temi svetijo. Sonce, luna, oblaki, zvezde. Če vse odpove, mu ostane ocenjevanje položaja na slepo.

Brown na sedežu poklekne in pogleda čez rob. Suče se in obrača, dela izračune glede na obzorje, pogled na morje in položaj sonca. V beležnico načečka: Drži ga bolj pri 120 kot 140, in takoj ko potisne list na drugo stran male kabine, Alcock čisto rahlo premakne komande, naravna letalo, še naprej leti pri petinsedemdesetodstotni moči, saj noče preobremeniti motorjev.

Tako zelo je podobno usmerjanju konja, to, kako se letalo med dolgim poletom preobrazi, sprememba v teži zaradi izgorevanja goriva, galop njegovih motorjev, odzivanje na komandne vajeti.

Približno vsake pol ure Brown opazi, da je vimy pri kljunu nekoliko težji, in Alcock povleče višinsko krmilo proti sebi, da letalo izravna.

Alcockovo telo je z vimyjem ves čas v stiku; rok ne more dvigniti s komand niti za hip. V ramah in konicah prstov že čuti bolečino; niti na tretjini poti še nista, in že se je trdovratno zažrla v vsako celico.

Kot otrok je Brown hodil na hipodrom v Manchestru gledat konje. Ob delovnikih, ko so jahači trenirali, je tekal po notranji strani proge Salford, krog za krogom, ter z leti povečeval obseg, potiskal obod navzven.

Tisto poletje, ko je imel sedem let, so iz Amerike prišli jezdeci Pony Expressa in ob reki Irwell zgradili Divji zahod. Njegovi ljudje. Iz dežele njegove matere in očeta. Američani. Brown je hotel vedeti, kdo natančno je.

Kavboji so postopali po poljih in metali laso. Imeli so divje konje, bizone, mule, osle, dresirane ponije, čredo divjih vapitijev. Hodil je okoli velikanskih poslikanih kulis s prerijskimi kresovi, peščenimi viharji, jerihonskimi rožami, tornadi. Najveličastnejši od vseh pa so bili Indijanci, ki so po salfordskih čajnicah paradirali z bogato okrašenimi naglavnimi okrasji. Brown jim je hodil za petami, da bi prišel do njihovih podpisov. Drveči grom je bil pripadnik plemena Črna noga. Njegova žena Josephine je bila kavbojska ostrostrelka, nosila je nadrobno izdelane usnjene plašče in toke za revolver. Proti koncu poletja je njuna hči Bessie zbolela za davico, in ko je prišla iz bolnišnice, so se preselili v Gorton na Thomas Street, v neposredno bližino Brownove tete in strica.

Ob nedeljskih popoldnevih je Brown odkolesaril v Gorton in zijal skozi okno hiše v upanju, da bo opazil lesket kovancev na naglavnem okrasju. A Drveči grom se je ostrigel na kratko, njegova žena pa je v predpasniku stala za štedilnikom in pekla yorkshirski kipnik.

Po nekaj urah leta Brown zasliši rahel pok. Nadene si očala, se nagne čez trup letala in vidi, kako se mali propeler na generatorju radijskega oddajnika za hip zavrti v prazno, se skrivenči in odtrga. Zdaj sta brez radijske zveze. Brez stika s svetom. Kmalu v njunih ožičenih kombinezonih ne bo več gretja. A ne samo to. Prvemu poku bi lahko sledili še novi. En sam primer obrabe kovine in letalo lahko povsem razpade.

Če Brown zapre oči, lahko vidi šahovnico letala. Otvoritve igre pozna do obisti. Tisoč drobnih korakov, ki jih je mogoče napraviti. Rad si misli, da je središčni kmet, počasen, metodičen, prodoren. Za mirnostjo, ki jo vzdržuje, se skriva nekakšen napad.

Uro pozneje se zasliši šklepet, ki Alcocku zveni kot Hotchkissov mitraljez. S pogledom ošine Browna, a mu je že jasno. Brown pokaže na desni motor, kjer je del izpušne cevi začel pokati in se trgati. Najprej rdeče zažari, potem belo, potem skoraj prosojno. Ko se odtrga kos kovinske zaščite, iz motorja vzplamti roj iskric. Kos odfrči navzgor, skoraj hitreje kot letalo, potem pa ga izstreli v njuno zavetrje.

Nič usodnega ni, a skupaj se ozreta v raztrgano cev, in kot v odgovor se hrup motorja podvoji. Prenašati ga bosta morala do konca poti, vendar Alcock ve, kako lahko rjovenje motorja pilota uspava, kako ritem človeka zaziblje v dremež, da zgrmi v valove. Brutalen napor je – mašino čuti v mišicah. Golo rvanje telesa. Izčrpanost uma. Nenehno izogibanje oblakom. Nenehno zasledovanje neposredne vidljivosti. Iskanje obzorja na vse mogoče načne. Pojavljanje fantomskih zavojev v možganih. Izravnavanje krivin v notranjem ušesu, dokler ni mogoče resnično verjeti edinole sanjam o prihodu na cilj.

Ko prideta v plasti med oblaki, ni preplaha. Povlečeta za čelado, oblečeno s krznom, si poravnata očala, usta ovijeta v šal. Pa pojdimo. Groza pred morebitno popolno belino. Obet letenja na slepo. Oblaki zgoraj. Oblaki spodaj. Zvoziti morata v vmesnem prostoru.

Da bi ubežala, se dvigneta, a oblak ostaja. Spustita se. Še je tam. Gosta vlažnost. Ni je mogoče kar razkaditi. Pihajte, otroci, pihajte. Čelado, obraz, rame imata premočene od vlage.

Brown se nasloni nazaj in čaka, da se razjasni, da bo lahko usmerjal letalo, kot se spodobi. Ozre se za svetlikanjem sonca na konici krila ali prodorom v modrino, da bi našel obzornico, napravil hiter izračun, izmeril višino sonca in iz nje izpeljal zemljepisno dolžino.

Letalo se ziblje sem in tja, rep mu premetava v turbulencah. Nenadna izguba višine. Tak občutek je, kot da bi sedeža odneslo izpod njiju. Ponovno se dvigneta. Neprestan hrup. Sunek. Srce zastane.

Ob pojemajoči svetlobi naletita na novo špranjo v zgornji plasti oblakov. Sonce rdeče zahaja. Brown spodaj ujame bežen pogled na morje. Hipna krivina lepote. S tal pobere libelo. Jo nagne, poravna. Hiter izračun. Na približno 140 vozlih sva, smer je prava, nekoliko preveč južno in vzhodno.

Dvajset minut pozneje naletita na še eno ogromno oblačno gmoto. Dvigneta se do špranje med plastmi. Do zahoda ne prideva nad oblake. Počakajva temo in zvezde. Se lahko dvigneš nekje na 60 stopinj? Alcock prikima, nagne letalo, ga počasi zavijuga skozi prostor. Skozi meglo bljuva rdeč ogenj.

Oba vesta, kako se možgani znajo poigravati, če so ujeti med oblaki. Lahko se ti zdi, da je letalo v zraku poravnano, tudi če leži na boku. Lahko da brezskrbno letita z mašino, ki je na poti v pogubo, ali pa strmoglavita v vodo, brez opozorila. Oprezati morata za vsakršno sledjo lune ali zvezd ali obzornice.

Toliko o preklemanski napovedi, načečka Brown in iz Alcockovega odziva, nežnega zavrtja motorja, rahle opreznosti v gibanju, vidi, da tudi njega skrbi. Ovratnika si povlečeta navzgor v mokro vremensko zaušnico. Po odprtem vetrobranu se navpično kotalijo koralde vlage. Akumulator na sedežu med njima po žicah v njunih kombinezonih še vedno pošilja bežne sunke toplote, a obkroža ju zagrizen mraz.

Brown poklekne na sedež, se nagne čez rob, da bi poiskal špranjo, a ni videti nobene.

Nobene vidljivosti. 6500 čevljev. Krmariva izključno po izračunih in ocenah položaja. Priti morava skozi zgornjo plast oblakov. Tudi gretje hitro pojenjava!

Kosti v ušesih jima zvenijo. Ropot se jima je ujel v lobanjo. Majhen bel prostor v mislih. Sunek hrupa od ene stene do druge. Brownu se občasno zazdi, da mu bosta motorja bruhnila izza oči, kot neka kovinska reč, ki je podivjala in ji je zdaj nemogoče ubežati.

Najprej pride dež. Potlej sneg. Obet žleda. Pilotska kabina je zasnovana tako, da večinoma ščiti pred vremenskimi neprijetnostmi, vendar bi toča utegnila razcefrati platnena krila.

Dvigneta se med mehkejši sneg. Nobene svetlobe. Nobenega olajšanja. Ob bobnenju nevihte se prihulita k tlom. Sneg se okrepi. Ostrejši je. Spet se spustita. Snežinke ju zbadajo po licih in se ob grlu talijo. Kmalu jima okoli nog začne polzeti belina. Če bi se lahko dvignila nadse in pogledala dol, bi videla majhen odprt prostor z očeladenima postavama, ki drvi skozi zrak. Ali še kaj bolj nenavadnega. Premikajoč se prostor, v temi, v cviležu vetra, in moža, ki sta po vrhu života iz minute v minuto bolj bela.

Ko Brown s svetilko posveti na komande za glavo, opazi, da je začela prednjo stran pretočnega merilnika za gorivo zakrivati plast snega. Nič dobrega. Merilnik potrebujeta, saj preprečuje težave z uplinjačem. To je že počel, se v kabini obrnil, segel nevarno visoko nad glavo, a nikoli v takem vremenu. Toda drugega pač ne preostane. Devet tisoč čevljev nad oceanom. Kakšne vrste norost je to?

Ko zajahata manjši turbulentni sunek, s pogledom ošini Alcocka. Drži ga poravnanega. Nima smisla, da mu zdaj govori. Ne znam plavati, tovariš. Malo verjetno, da bi mu pričaralo nasmeh na obraz.

Brown si popravi rokavice, pritisne naušnike tesneje k ušesom, si povleče šal visoko okoli ust. Na sedežu se zasuče. Utripajoča bolečina v bolni nogi, ko se premakne. Desno koleno prisloni ob rob trupa. Potlej levo koleno, tisto bolno. Zagrabi za leseni prečnik in se povleče v sunek zraka. Anestetik hladu. Zrak ga potiska nazaj. Zbadanje snega na licih. Premočena obleka, ki se lepi na vrat, hrbet, rame. Lestenec smrklja iz nosu. Kri se umika iz telesa, prstov, možganov. Zapušča njegovih pet čutil. Zdaj pa previdno. Iztegne se v bijoč veter, a še ne doseže. Preokoren letalski jopič ima. Nekoliko odpne zadrgo, na prsih začuti švist vetra, se napne, s konico noža s steklenega merilnika otolče sneg.

Križana gora. Kakšen mraz. Toliko, da ne zaustavi srca.

Hitro se spet prihuli k sedežu. Dvignjen Alcockov palec. Brown nemudoma seže k žicam akumulatorja, da bi se ogrel. Obvestila za Alcocka mu ni treba niti zapisati: Gretje je povsem odpovedalo. Na tleh pri nogah mu ležijo zemljevidi. Potepta z nogami, previdno, da ne umaže kart. Konice prstov ga pečejo. Zobje mu tako šklepetajo, da ima občutek, da jih bo polomil.

Za njegovo levo ramo sta v leseni omarici čutara čaja in žganje za nujne primere.

Celo večnost traja, da mu uspe odviti pokrovček, nato mu alkohol omami stene prsnega koša.

Ostaneta v hotelski sobi in miza še vedno stoji ob oknu, če bi se letalo morebiti vrnilo. Mati in hči skupaj, opazujeta, čakata. Nobenih novic še ni. Ničesar po radijski zvezi. Nobenega dogajanja na zasilnem letališču. Polje že dvanajst ur miruje.

Lottie se zaloti, da se krčevito drži okenskega okvirja. Kaj bi se bilo lahko pripetilo? Ni bila dobra zamisel, pomisli, da je njena mama pisala tisti družini v Corku. Da ju ni morebiti zbegala. Zdaj se počuti sokrivo. Brown ni potreboval dodatnih skrbi, niti še tako neznatnih, zakaj ga je ustavila na stopnicah, zakaj mu je predala pismo? Kakšen je bil sploh smisel tega? Mogoče sta strmoglavila. Očitno sta strmoglavila. Strmoglavila sta. Predala sem mu pismo. Zbegala sem ga. Strmoglavila sta. Sliši, kako strmoglavljata. Žvižganje ob prečnikih letala.

Prste nasloni na hlad okenske šipe. V takih trenutkih si ni všeč, ni ji všeč njena čudna drža, njena nerazumna sramežljivost, njena mladost. Želi si, da bi lahko šla iz sebe, skozi okno, v zrak in navzdol. Ampak potem je morebiti to tisto? V tem potemtakem mora biti smisel? Da. Pozdrav, gospod Brown, gospod Alcock, kjerkoli že sta. Želi si, da bi lahko fotografirala ta trenutek. Eureka. Smisel poleta. Rešiti se samega sebe. To je zadosti dober razlog, da poletiš.

Spodaj v avli se poročevalci gnetejo okoli telegrafa. Drug za drugim se povežejo s svojimi uredniki. Ni kaj poročati. Minilo je petnajst ur. Ali se Alcock in Brown približujeta Irski ali je po njiju in sta mrtva, žrtvi prevelike želje. Poročevalci začnejo prvi odstavek, pišejo v obeh slogih, elegičnem, slavilnem – Današnja vélika združitev svetovDanašnje véliko žalovanje za junakoma –, z željo, da bi lahko prvi izmerili utrip, in s še večjo željo, da bi lahko prvi prišli do telegrafa, ko prispe kakšna konkretna novica.

Nekaj pred sončnim vzhodom je – nedaleč od Irske –, ko zapeljeta v oblak, ki mu ne moreta uiti. Nobene vidljivosti. Nobenega obzorja. Nasilna sivina. Skoraj štiri tisoč čevljev nad Atlantikom. Še vedno tema, nobene lune, nobenega morja na vidiku. Spustita se. Sneg je popustil, a letita v ogromno gmoto beline. Poglej si ga, Jackie. Poglej, kako gre. Orjaški. Neizogiben. Zgoraj in spodaj.

Pogoltne ju.

Alcock potrka po steklu merilnika hitrosti leta. Ne zgane se. Premakne ročico za plin in prednji del letala se dvigne. Merilnik hitrosti še vedno miruje. Spet premakne. Tokrat prenaglo. Hudimana.

Križana gora, Jackie, spravi ga v zvrt. Tvegala bova.

Oblak okrog njiju se zgosti. Dobro se zavedata, da bosta spiralno strmoglavila, če ga takoj ne prebijeta. Letalo bo pridobilo hitrost in se razletelo na brezštevilne kosce. Edina rešitev je ohranjati stalno hitrost v zvrtu. Da imaš nadzor in ga hkrati izgubiš.

Daj, Jackie.

Motorja izbruhneta ploho rdečih plamenov in vimy za trenutek negibno obvisi, sprosti vso svojo težo, se prevrne kot po udarcu s pestjo. Sprva najpočasnejše mogoče padanje. Kot z nekaj vzdihljaja. Odreši me tega utrudljivega poskusa letenja, pusti me, naj padem.

Eno krilo zastane, drugo se še dviguje.

Tri tisoč čevljev nad morjem. V oblaku gre njuno ravnovesje k hudiču. Nobenega občutka, kaj je zgoraj. Nobenega spodaj. Dva tisoč petsto. Dva tisoč. Udarec dežja in vetra v obraz. Mašina se zatrese. Kompasna igla poskoči. Vimy se zamaje. Telo jima pritisne ob sedež. Potrebujeta črto neba ali morja. Nekaj vidnega. A razen gostega sivega oblaka ni ničesar. Brown sunkovito obrača glavo na vse strani. Nobenega obzorja, nobenega središča, nobenega roba. Križana gora. Kje. Kjerkoli. Drži ga pod nadzorom, Jackie moj.

Tisoč čevljev in še padata, devetsto, osemsto, sedemsto petdeset. Pritisk lopatic ob sedež. Vrtinec krvi v glavo. Teža vratu. Sva zgoraj? Sva spodaj? Še vedno se vrtita. Lahko trčita, ne da bi prej sploh opazila vodo. Odpni pas. To je to. To je to, Teddy. Telo jima še vedno pritiska ob sedež. Brown seže z roko navzdol. Letalski dnevnik vtakne za jopič. Alcock ga ujame s kotičkom očesa. Kakšna sijajna norost. Pilotova zadnja poteza. Shraniti vse podrobnosti. Sladka razbremenitev ob zavedanju, kaj se je pripetilo.

Kazalec se še vedno enakomerno obrača. Šeststo, petsto, štiristo. Nobenega cviljenja. Nobenega ječanja. Vrišč oblaka. Izguba telesa. Alcock nadaljuje zvrt v neskončni belini in sivini.

Poblisk nove svetlobe. Drugačen barvni zid. Hipec traja, da se ozavesti. Udar modrine. Sto čevljev. Čudna modrina, vrtinčasta modrina, sva mimo? Tu modro. Tam črno. Mimo sva, Jack, mimo! Ujemi ga. Ujemi ga, za božjo voljo. Mejduš, mimo sva. Sva mimo? Pojavi se še ena črna črta. Morje je postrojeno in temno. Svetloba, kjer bi morala biti voda. Morje, kjer bi se morala dvigati svetloba. Devetdeset čevljev. Petinosemdeset. Tisto je sonce. Mejduš, sonce je, Teddy, sonce! Tam. Pri osemdesetih. Sonce! Alcock v mašino spusti požirek plina. Tamle. Dodaj. Dodaj. Motorja zagrabita. Bojuje se proti tresljajem. Morje se obrne. Letalo se izravna. Na zalogi še petdeset čevljev, štirideset čevljev, trideset, nič več. Alcock ošine Atlantik, pod njima dir beloobrobljenih valov. Morje poprši vetrobran nad sabo. Nobenega glasu od kogarkoli od njiju, dokler letalo ni spet izravnano in se začneta ponovno vzpenjati.

Obsedita, molče, trda od groze.

Človek, spravi se stran,

zdajle ne mešaj štren,

nobena reč mi ne seže do kolen,

ko zaigram Maple Leaf Rag.

Pozneje se smejita na račun zvrta, padanja, izteka nad vodo – tovariš, če se ti življenje ne odvrti pred očmi, ali to pomeni, da ni bilo kaj prida? –, a med dvigovanjem molčita. Brown se nagne ven in lopne po bočni strani trupa. Kljuse staro. Stari Črnonožec.

Pri petstotih čevljih, v jasnini, se izravnata z vodo. Obzornica se zdaj vidi. Brown seže po kazalniku kota zanosa, naravna kompas. Skoraj osem po greenwiškem srednjem času. Pobrska za svinčnikom. Smo se pobožali? načečka z dodatkom nekaj klicajev. Ujame, kako se Alcock od strani zareži. Prvič po več urah letita brez megle ali plasti oblakov. Tam nad vodo pusta, žilava sivina. Brown zapiše še zadnje izračune. Severno sta, a ne toliko, da bi povsem zgrešila Irsko. Po njegovem izračunu je pravi kurz 125 stopinj, a ker dopušča odklon in veter, nastavi kompas na 170. Smerno krmilo proti jugu.

Čuti, kako se krepi v njem, misel na travo, samotno kočo na obzorju, morda kolono nagnetenega goveda. Biti morata previdna. Ob obali so visoke pečine. Poglobil se je v geografijo Irske: gričevje, okrogle utrdbe, apnenčaste širjave, presihajoča jezera. Galwayski zaliv. Med vojno so o tem obstajale pesmi. Poti v Tipperary. Irci so mehkobni tiči. Na veliko so umirali in popivali. Peščica za imperij. Popivali in umirali. Umirali. Popivali.

Ko na čutari z vročim čajem spet privija pokrov, na rami začuti Alcockovo roko. Še preden se obrne, ve, da je tam. Tako preprosto.

Dviga se iz morja, do skrajnosti nonšalantno: mokro skalovje, temna trava, zemeljsko siva svetloba.

Dva otoka.

Letalo preči deželo v počasnem tempu.

Tam spodaj ovca, ki ji na hrbtu sedi sraka. Ko se letalo požene naprej, ovca dvigne glavo in plane v tek, in za kratek hip sraka obstane na ovčjem hrbtu; tako čudno je videti, da Brown ve, da tega ne bo nikoli pozabil.

Čudež dejanskega.

V daljavi gore. Prešita odeja kamnitih zidov. Zavite ceste. Zakrnela drevesa. Zapuščen grad. Prašičja farma. Cerkev. In tamle južno radijski stolpi. Dvesto čevljev visoki stebri v strogem pravokotniku, nekaj skladišč, kamnita hiša, ki tiči na robu Atlantika. Potemtakem je to Clifden. Clifden. Marconijevi stolpi. Velika mreža radijskih stolpov. Spogledata se. Brez besed. Pristani. Pristani.

Sledita svoji smeri nad vasjo na drugo stran. Hiše so sive. Strehe iz skrilavca. Ulice nenavadno tihe.

Alcock zavriska. Ugasne motorja. Zavije, poravna vimyja s tlemi.

Njuni čeladi zaploskata. Lasje zarjovijo. Nohti zažvižgajo.

Iz trave se dvigne in poleti v nebo jata dolgokljunih slok.

Polje se jima zdi kot nalašč za pristanek, trdno in ravno in zeleno, a med spuščanjem ne opazita ploskev šote, ki ležijo v bližini kot pita, ostrih zarez v rjavi zemlji, obrisov mokre vrvice, ki teče vzdolž pobočij, rušnih trikotnikov tam v daljavi. Spregledata tudi lesene cize za šoto, ki od vremena zdelane in od dežja brazgotinaste čakajo ob robu ceste. Spregledata naklone rezač, prislonjenih na cize. Spregledata ločje, ki prerašča zapuščene ceste.

Vimyja približata tlom. Brezhibna krivulja. Skoraj kot da bi se lahko nagnila ven in z rokami zajela prst. Prispela sva. Letalo obvisi čevelj nad tlemi. Srce jima pod srajco razbija. Čakata na trenutek dotika. Posnameta vrh trave.

Trčita in se odbijeta. Na tleh sva, na tleh sva, Jackie moj.

A nemudoma se zavesta, da se ustavljata prenaglo. Je bilo katero od koles? Počena zračnica? Zlomljeno repno krilo? Nobenega preklinjanja, nobenega kričanja. Nobenega nemira. Občutek posedanja. Ugrez. In takrat se jima posveti. Barje je, ne trava. Žive korenine ostričevk. Polzita po zelenem barju. Zemlja za kratek čas zdrži težo letala, da zdrsneta petdeset čevljev, šestdeset, sedemdeset čevljev naprej, potlej pa kolesa zakopljejo.

Zemlja ju zadrži, vimy se pogrezne, nos se potopi, rep se dvigne.

Kot da bi ju nenadoma potegnilo nazaj. Prednji del vimyja se zarije v zemljo. Zadnji del poskoči v zrak. Brown z obrazom prileti v čelo pilotske kabine. Alcock sune ob krmilno ročico, jo z golo silo ukrivi. Skozi prsni koš in rame mu šine bolečina. Kršenduš, Jackie, kaj je bilo to? Sva trčila?

Tišina, hrup v glavi. Glasnejši kot kdaj prej. Nenadoma nekako podvojen. In potem ju preplavi olajšanje. Hrup se jima izcedi v preostanek telesa. Je to tišina? Je to zares tišina? Njen ropot. Mezi jima skozi okvir lobanje. Hudimana, Teddy, to je tišina. Takšen zvok ima.

Brown se prime za nos, brado, zobe, da vidi, ali je cel. Nekaj prask, nekaj oteklin. Nič drugega. Živa sva. Navpično stojiva, a sva živa.

Vimy raste iz tal kot dolmen novega sveta. Nos je zakopan vsaj dva čevlja v šoto. Rep je v zraku.

– Šment, reče Alcock.

Od nekod zavoha bencin. Ugasne magneta.

– Hitro. Ven. Dol.

Brown pograbi letalski dnevnik, svetlobne signale, platneno vrečo s pošto. Spleza čez rob kabine. Odvrže palico, ki prileti v šoto kot puščica, se od strani zapiči v tla. Ob pristanku ga zapeče v nogi. Aleluja za trdna tla; skoraj ga preseneti, da niso iz zraka. Živi dolmen, ja.

Brown ima v žepu pilotskega kombinezona majhen daljnogled. Desna leča je zarošena, a skozi drugo vidi obrise ljudi, ki koračijo po barju. Vojaki. Da, vojaki. Skorajda kot bi prihajale igračke, nekaj temnega pred ozadjem nerazumljivega irskega neba. Ko se približajo, razloči obliko njihovih čepic in tek pušk čez njihove prsi in poskakovanje nabojnikov. Neka vojna je, to ve. Ampak na Irskem je vedno kakšna vojna, ni res? Človek nikoli prav dobro ne ve, komu ali čemu lahko zaupa. Ne streljajte, pomisli. Ne ustrelite naju po vsem tem. Oprostite. Nein, nein. Ampak ti so njegovi. Britanci, prav zagotovo. Enemu za vratom visi fotoaparat. Nekdo drug je še v črtasti pižami.

Za njimi v daljavi konji in vozovi. En sam avtomobil. Kolona ljudi, ki prihajajo iz mesta, se kot kača vijejo po cesti, majhne sive postave. In poglej si to. Poglej si to. Duhoven v beli liturgični obleki. Čedalje bliže so. Moški, ženske, otroci. Tečejo. V zakmašni obleki.

Aha, maša. Torej so bili očitno pri maši. Zato ni bilo nikogar na ulicah.

Vonj prsti, tako osupljivo svež; Brownu se zdi, da bi jo lahko kar pojedel. V ušesih mu utripa. Telo se počuti, kot da še leti. Prvi človek v zgodovini je, pomisli, ki povsem hkrati leti in stoji na mestu. Vojno iz mašine. Vrečko s pošto dvigne v pozdrav. Približujejo se, vojaki, ljudje, rahlo sivo pršenje.

Irska.

Čudovita dežela. Do človeka kljub vsemu malce okrutna.

Irska.

Prevedla Maja Ropret

 

Sanje ROMAN
272 strani

elektronske izdaje
Biblos
iBooks

trda vezava
ISBN: 9789612743185
cena z DDV: 17,95 EUR

Na voljo v spletni knjigarni Sanje