Colum McCann: Naj se širni svet vrti

»Koliko življenj bi lahko živel, koliko ljudi ne bom nikoli spoznal, nikoli ne bom, vsepovsod so. Svet je to in nič drugega.«
Aleksandar Hemon, Projekt Lazar


Kdor ga je videl, je obnemel. Na ulicah Church Street. Liberty. Cortlandt. West Street. Fulton. Vesey. Grozljiva in lepa je bila ta tišina, takšna, ki sliši samo sebe. Nekateri so sprva mislili, da gre zagotovo za nekakšno optično prevaro, nekako povezano z vremenom, hecno padajočo senco. Drugi so si mislili, da je to morda prava urbana potegavščina – postopaš in kažeš navzgor, dokler se ljudje ne začnejo zbirati in nagibati glav, prikimavati, pritrjevati, dokler ne stojijo vsi, s pogledi, usmerjenimi navzgor, in strmijo v prazno, kot bi čakali, da Lenny Bruce konča svoj gag. A dlje ko so gledali, bolj so bili prepričani. V temnem obrisu nasproti sivini jutra je stal na samem robu stavbe. Morda čistilec oken. Ali zidar. Ali skakalec.

Tam gori, na višini stodesetega nadstropja, popolnoma miren, temna igračka je bil nasproti oblačnemu nebu.

Videti ga je bilo mogoče le pod določenimi koti, zato so se gledalci morali ustavljati na uličnih vogalih, iskati razmike med stavbami ali se izvijati sencam, da njihovega pogleda ne bi motili venčni zidci, bruhalniki, balustrade, robovi streh. Nihče med njimi še ni doumel pomena vrvi, ki se je ob njegovih stopalih raztezala od enega nebotičnika k drugemu. K opazovanju jih je prej prikovala njegova postava, zaradi nje so bili, raztezajoč svoje vratove, razpeti med obetom usodnega razpleta in razočaranja nad vsakdanjim.

Dilema je bila na strani gledalcev – niso hoteli čakati za prazen nič, samo zato, ker neki bebec stoji ob prepadu med nebotičnikoma, vseeno pa niso hoteli zamuditi odločujočega trenutka, če bi mu zdrsnilo, bi ga aretirali ali bi se z razprtimi rokami vrgel v prazno.

Med opazovalci so še vedno povsod vznikali vsakdanji mestni zvoki. Avtomobilske hupe. Smetarski tovornjaki. Žvižgi trajekta. Brnenje podzemne. Avtobus M22 je zapeljal ob pločnik, zavrl, ječé peljal čez luknjo na cesti. Ovoj čokoladnega bonbona je v letu oplazil požarni hidrant. Nekdo je zaloputnil vrata taksija. V najmračnejših kotih prehodov so se prerivale smeti. Teniske so odkrile svoje najudarnejše mesto. Usnje aktovk se je drgnilo ob hlačnice. Nekaj dežnikov je s konico udarjalo ob pločnik. Vrtljiva vrata so na ulico potiskala četrtinke pogovorov.

Vendar bi gledalci lahko vse te zvoke združili v enovit hrup, pa še vedno ne bi slišali kaj dosti. Celo ko je kdo zaklel, je to storil po tihem, spoštljivo.

Znašli so se v skupinicah ob semaforju na vogalu ulic Church in Dey; zbrani pod markizo Samove brivnice; na pragu prodajalne Charlie’s Audio; stisnjena skupinica moških in žensk ob ograji kapele sv. Pavla; komolčenje za prostor pred okni zgradbe Woolworth. Odvetniki. Upravljavci dvigal. Zdravniki. Čistilci. Kuhinjski pomočniki. Trgovci z diamanti. Ribarji. Klavrno odžinsane cipe. Vsi so drug drugega pomirjali s svojo navzočnostjo. Stenografi. Prodajalci. Dostavljavci. Panoji na dveh nogah. Kvartopirski goljufi. Energetiki. Telekomovci. Wallstreetovci. Ključavničar v svojem kombiju na križišču ulic Dey in Broadway. Kurir na kolesu, naslonjen na drog na ulici West. Zaripel pijanec, ki bi si rad navsezgodaj oplaknil grlo.

Opazili so ga s trajekta za Staten Island. Iz pakirnic mesa v skladiščih v West Sidu. Iz novih nebotičnikov pri parku Battery. Z zajtrkovalnih stojnic doli na Broadwayu. S trga spodaj. Iz samih nebotičnikov.

Seveda so se našli taki, ki so ignorirali kraval, ki se niso želeli vznemirjati. Ura je bila sedem sedeminštirideset zjutraj, zato so bili preveč sesuti, da bi jih zanimalo karkoli razen mize, pisala, telefona. Prispeli so s postaj podzemne, iz limuzin, iz mestnih avtobusov, v enem kosu prečkali cesto, ne da bi dopuščali možnost za razgledovanje naokrog. Nov dan, nova beda. Ko pa so hodili mimo kaotičnih otočkov, so začeli stopati počasneje. Nekateri so se čisto ustavili, skomignili, se nonšalantno obrnili, stopili do vogala, se zadeli ob opazovalce, se dvignili na konice prstov, pokukali čez množico, nato pa opozorili nase z Vau ali Ojoj ali Jezuskristus.

Mož tam zgoraj je še vedno miroval, njegova skrivnost pa je bila v gibanju. Stal je onkraj ograje na razgledni ploščadi južnega nebotičnika – vsak čas bi se lahko odpravil.

Pod njim je kot v pričakovanju padca golob strmoglavil iz zgornjega nadstropja Federal Office Buildinga. Gibanje je pritegnilo poglede nekaterih opazovalcev, da so sledili sivemu frfotanju ob spodnjem delu mirujočega moža. Ptica je drvela od enega napušča do drugega in gledalci so šele tedaj opazili, da so se jim pridružili drugi pri pisarniških oknih, ki so dvigovali žaluzije, nekateri so se celo trudili dvigniti steklene plošče. Sprva je bilo mogoče videti samo par komolcev ali rob rokava ali patent na rokavu, potem pa se je temu pridružila glava ali na videz nenavaden par rok nad njo, ki je okvir dvigoval še višje. V bližnjih nebotičnikih so postave prihajale gledat skozi okna – možje v kratkih rokavih in ženske v pisanih bluzah so se za okni zibali kot prikazni v hiši duhov.

Še više se je vremenarski helikopter pri obratu nad Hudsonom spustil navzdol – v poklon dejstvu, da naj bi bil ta poletni dan tako ali tako oblačen in hladen – pri tem pa so njegovi rotorji ritmično udarjali nad skladišči na West Sidu. Sprva je bilo videti, da se helikopter premika postrani, poleg tega je imel malo stransko okno odprto, kot bi motor potreboval zrak. Skozi odprto okno se je pojavil objektiv. Na kratko je odblisnil svetlobo. Čez trenutek se je helikopter lepo poravnal in odrotiral naprej.

Na hitri cesti skozi West Side je nekaj policistov prižgalo nesrečne luči in hitro zavilo na izvoze, ob tem pa je jutro postalo še toliko bolj naelektreno.

Zrak, ki je obdajal gledalce, je bil nenadoma poln naboja in zdaj, ko so dan uradno odprle sirene, je med njimi vzniknil klepet, njihovo ravnovesje je bilo prignano do roba, njihov spokoj je puhtel, zato so se obrnili drug k drugemu in začeli ugibati: bo skočil, bo padel, bo po prstih stopil vzdolž police, mar dela tam, je osamljen, gre za vabo, mar nosi uniformo, ima kdo tu daljnogled? Popolni tujci so drug drugega trepljali po komolcih. Med njimi so krožile kletvice in govorice, da je prišlo do neuspešnega vloma, da je možak vlomil s strehe, da je zajel nekaj talcev, da je Arabec, Jud, Ciprčan, pripadnik IRE, da pravzaprav samo išče publiciteto, to je le nekakšen korporativni nateg, pijte več kokakole, pojejte več fritosa, pokadite več parliamentk, poškropite več lysola, ljubite več Jezusa. Ali pa da je protestnik, ki bo razobesil slogan, spustil ga bo z roba nebotičnika, ga pustil tam, naj plapola v vetriču kot nekakšen ogromen kos perila na nebu – DOL Z NIXONOM! SAM, NE POZABI NA ‘NAM! SVOBODNA INDOKINA! – potem je nekdo rekel, da je morda zmajar ali padalec, vsi drugi pa so se zasmejali, vendar so bili zmedeni zaradi vrvi ob njegovih stopalih in spet so se v prepletu kletvic in šepeta začele širiti govorice, ki so jih dodatno krepile vse glasnejše sirene, da so jim srca še bolj utripala, helikopter pa se je zasidral blizu zahodne strani nebotičnikov, medtem ko so policisti spodaj, v avli Svetovnega trgovinskega centra, dirjali čez marmorna tla in so tajni agenti vlekli svoje značke izpod srajc in so gasilski avtomobili prihajali na trg in se je rdeče-modra bleščala v steklih in je prispel tovornjak s hidravlično lestvijo na prikolici, s svojimi debelimi kolesi je poskočil čez robnik, in se je nekdo zasmejal, ko je lestev zanihala vstran, voznik pa je pogledal navzgor, kot bi s košaro lahko presegel to nesrečno ogromno razdaljo, in so varnostniki kričali v svoje walkie-talkieje in je bilo vse avgustovsko jutro prepihano do čiste jasnine in so gledalci stali kot prikovani, nekaj časa se ni hodilo nikamor, naraščajoči glasovi v vseh vrstah naglasov so dosegli vrhunec, pravi babilon je bil, dokler ni mali rdečelasi mož iz podjetja Home Title Guarantee na Church Streetu dvignil drsnega okna v svoji pisarni, se s komolci naslonil na okensko polico, globoko vdihnil, se nagnil ven in zarjovel v daljavo: Dajmo, kreten!

Pred smehom je nastal premor, za sekundo, dokler se med gledalci ni usidralo spoštovanje do njegove nespoštljivosti, saj je na skrivaj večina med njimi čutila enako – Dajmo, za božjo voljo! Dajmo! – in potem se je sprostil tok žlobudranja, tok pozivov in odzivov, za katerega se je zdelo, da je vzvaloval vse od okenske police dol do pločnika in vzdolž razpokanega asfalta do vogala Fultonove, pa naprej po ulici vzdolž Broadwaya, od tam cikcak po Johnovi, pa v kljukastem zavoju na Nassau in naprej, kot domine smeha, vendar z ostrino, s hrepenenjem, s strahospoštovanjem, in mnogi med opazovalci so se, ne glede na to, kaj so govorili, drgetaje zavedeli, da res hočejo prisostvovati velikemu padcu, videti, kako bo nekdo usločen padal prek vse te razdalje, kako bo izginil iz vidnega polja, zakrilil, udaril ob tla in to sredo navdal z nabojem, s pomenom, da bo en sam zdrs, ki traja milisekundo, zadoščal, da se povežejo v veliko družino, medtem ko so drugi – tisti, ki so hoteli, da obstane, da vzdrži pritisk, da ostane na pragu, a nič več kot to – zdaj začutili velik prezir do tistih, ki so kričali, saj so hoteli, da se mož reši, da namesto v prazno stopi vzvratno, v roke policistov.

Zdaj so bili razburjeni.

Naščuvani.

Meje so bile začrtane.

Dajmo, kreten!

Ne počni tega!

Daleč zgoraj se je nekaj premaknilo. Pri njegovih temnih oblačilih je štel vsak trzljaj. Preganil se je, bil je polovička, upognjen, kot bi si pregledoval čevlje, kot bi bil zaznamek s svinčnikom, ki je večinoma zbrisan. Poza skakalca v vodo. In potem so zagledali. Gledalci so tiho obstali. Celo tisti, ki so hoteli, da bi mož skočil, so ostali brez sape. Odmaknili so se in zamomljali.

Telo je zajadralo v morje zraka.

Ni ga bilo več. Zganil se je. Nekateri so se prekrižali. Zaprli oči. Čakali na udarec. Telo se je vrtelo in ustavljalo in prekopicevalo, ko ga je premetaval veter.

Potem je med gledalci zadonel krik, ženski glas: Bog, o Bog, majica je, samo majica je.

Padala je, padala, padala, res, plahutajoča bombažna majica, in potem so njihove oči oblačilo zapustile nekje v zraku, ker se je visoko zgoraj mož zravnal iz počepa, in spet je policiste zgoraj in opazovalce spodaj prevzela tišina, med njimi je vzvaloval sunek čustev, saj se je mož iz pregiba dvignil z dolgo tanko palico v rokah, jo stresal, preizkušal njeno težo, jo na kratko premetaval gor in dol po zraku, svojo črno dolgo palico, ki je bila tako prožna, da so se njeni konci zibali, pri tem pa je bil njegov pogled osredotočen na oddaljeni nebotičnik, ki je, še vedno obdan z gradbenimi odri, kot ranjeno bitje čakal, da ga kdo doseže, in nenadoma se je vrv pri njegovih nogah vsem zazdela razumljiva, in ne glede na vse zdaj ni bilo več možnosti, da bi se lahko odtegnili, kakšna jutranja kava, kakšna cigareta v konferenčni sobi, kakšno nonšalantno podrsavanje po preprogi; ko so ga opazovali, kako je, kot bi se podajal v temno sivo morje, dvignil nogo, obuto v temen copat, je čakanje nenadoma postalo čarobno.

Spodaj so gledalci vsi naenkrat zajeli sapo. Nenadoma so začutili, kako si delijo zrak. Zazdelo se je, da moža zgoraj opisuje beseda, ki jo poznajo, čeprav je niso še nikoli slišali.

Stopil je ven.


PRVA KNJIGA
Z vsem spoštovanjem
do nebes, tu mi je všeč

Ena od mnogih stvari, ki nama je bila z bratom Corriganom všeč pri najini materi, je bilo to, da je bila dobra glasbenica. V dnevni sobi naše hiše v Dublinu je na steinwayu imela majhen radio in ob nedeljskih popoldnevih smo preverili postaje, ki nam jih je uspelo najti, Radio Éireann ali BBC, potem pa je dvignila lakirani pokrov pianina, razgrnila svojo obleko po lesenem klavirskem stolu in poskušala isto skladbo zaigrati po spominu – jazzovski ostinato in irske balade, in kadar smo našli pravo postajo, stare melodije Hoagyja Carmichaela. Mati je igrala s prirojenim talentom, čeprav je imela težave z roko, ki si jo je bila večkrat zlomila. Nikoli nisva izvedela, kako se je to zgodilo, saj se o tem nismo pogovarjali. Ko je nehala igrati, si je nalahno pogladila hrbtni del zapestja. Ob tem sem si predstavljal, kako ji po kosteh še vedno vibrirajo note, kot da bi lahko čez zlom preskakovale od ene k drugi. Po vseh teh letih še vedno lahko obiskujem spomine na tiste popoldneve in si predstavljam, kako se je svetloba razlivala po preprogi. Včasih naju je mati oba hkrati objela in vodila najine roke, da sva lahko močno udarjala po zvenečih tipkah.

Mislim si, da ni več moderno čutiti takšnega spoštovanja do svoje matere, kot sva ga midva z bratom, tedaj, v sredini petdesetih, ko se je z druge strani oken največkrat slišal hrup vetra in zvenenje morja. Zdaj bi nas zanimale šibke točke v značaju, noga klavirskega stolčka, ki je krajša od druge, žalost, s katero se bova ločila od nje, vendar smo v resnici vsi trije uživali drug z drugim in nikoli bolj kot vse tiste nedelje, ko je nad dublinskim zalivom sivo deževalo in je mrzel veter z dežnimi kapljami sunkoma udarjal v šipo.

Naša hiša v Sandymountu je bila obrnjena proti zalivu. Imeli smo kratek privoz, preraščen s plevelom, zaplato zelenice, črno kovano ograjo. Če smo prečkali cesto, smo lahko stopili na ukrivljen obalni zid in gledali daleč čez zaliv. Ob koncu ceste je raslo nekaj palm. Bile so manjše in bolj čokate, kot so palme sicer, pa vseeno eksotične, kot bi jih povabili, naj pridejo opazovat dublinski dež. Corrigan je sedel na zidu, udarjal vanj s petami in se razgledoval po morju onstran ploske obale. Že tedaj bi mi moralo biti jasno, da je morje zapisano v njem, da se obeta nekakšen odhod. Plima je naraščala in voda se je pela ob njegovih stopalih. Ob večerih je hodil naprej po cesti, mimo stolpa Martello do zapuščenega javnega kopališča, kjer je s široko razprtimi rokami lovil ravnotežje na vrhu obalnega zidu.

Ob koncih tedna smo se zjutraj sprehajali z materjo, do gležnjev smo brodili po oseki, in ko smo pogledovali nazaj, smo videli vrsto hiš, stolp in tanke pasove dima, ki so prihajali iz dimnikov. Na vzhodu sta obzorje prekinjala dva ogromna rdeče-bela elektrarniška dimnika, povsod drugje pa je bila blaga krivina z galebi v zraku, poštnimi čolni, ki so prihajali iz Dun Laoghaira, in drvečimi oblaki na obzorju. Ob oseki je bil pas peska valovit in včasih se je dalo prehoditi četrt milje med osamljenimi bazenčki vode in starimi ostanki smeti, dolgimi lupinami nožničark in deli posteljnih okvirov.

Dublinski zaliv je valoval počasi, kot mesto, ki ga je podkvasto obdajalo, vendar se je včasih brez opozorila spremenil. Vsake toliko se je voda sunkovito zagnala v zid. Kamor je morje prineslo, tam je obstalo. Sol je prekrivala okna naše hiše. Trkalo na vratih je bilo rdeče od rje.

Kadar se je vreme skisalo, sva s Corriganom sedela na stopnicah. Najin oče, fizik, nas je zapustil že pred leti. Enkrat na teden smo v nabiralnik dobili ček z londonskim poštnim žigom. Nikoli sporočila, samo ček, dvignjen na banki v Oxfordu. Ko je padal, se je vrtinčil v zraku. V teku sva ga nesla materi. Kuverto je potisnila pod cvetlični lonec na kuhinjski okenski polici in naslednjega dne je ni bilo več. O tem se ni več govorilo.

Edino, kar je še spominjalo na očeta, je bila garderobna omara v materini spalnici, polna njegovih starih oblek in hlač. Corrigan je odprl vrata. Sedela sva v temi, se s hrbti naslanjala na grobe lesene deske in z nogami zdrsnila v očetove čevlje, pustila rokavom, da so naju oplazili po ušesih, zatipala hlad njegovih manšetnih gumbov. Nekega popoldneva naju je mati našla oblečena v njegove sive obleke, z zavihanimi rokavi in s hlačami, pritrjenimi z elastičnimi trakovi. Ko sva marširala naokrog v njegovih prevelikih lakastih čevljih, je prišla do vrat in otrpnila, in v sobi je postalo tako tiho, da smo zaslišali škrtanje radiatorja.

»No,« je rekla, ko je pokleknila na tla pred nama. Usta so se ji razširila v nasmeh, za katerega se je zdelo, da ji povzroča bolečino. »Pridita sem.« Poljubila naju je na lica in naju potrepljala po zadnji plati. »Pojdita zdaj.« Zlezla sva iz starih očetovih oblačil in jih pustila ležati v kupčku na tleh.

Pozneje tistega večera sva slišala žvenketanje obešalnikov, ko je obešala in prestavljala obleke.

Z leti smo se srečevali z običajnimi izbruhi, s krvavimi nosovi in polomljenimi glavami gugalnih konjev, najina mati pa se je morala spopadati s šepeti sosedov, včasih celo s pozornostmi okoliških vdovcev, a večinoma se je vse pred nami odvijalo lagodno – mirno, odprto kot pas peščene sivine.

S Corriganom sem si delil sobo s pogledom na morje. Popolnoma neopazno, še vedno se ne spomnim, kako, si je on, dve leti mlajši, prisvojil zgornji del pograda. Spal je na trebuhu, da je skozi okno imel razgled na temo, in tako v hitrem, ostrem ritmu izgovarjal svoje molitve – imenoval jih je dremavi verzi. To so bili povsem njegovi čarobni uroki, meni večinoma nerazumljivi, prekinjali pa so jih nenavadni drobni kriki smeha in dolgi vzdihi. Bolj ko se je bližal spancu, bolj ritmična je postajala molitev, nekakšen jazz, čeprav sem ga včasih med vsem tem slišal zakleti in molitev se je odmaknila od svetega. Jaz sem poznal katoliško lestvico uspešnic – očenaš in zdravamarijo – to pa je bilo tudi vse. Bil sem prizemljen, tih otrok in Bog me je že tedaj dolgočasil. Od spodaj sem brcal v Corriganovo posteljo, da je za nekaj časa obmolknil, nato spet začel. Včasih, ko sem se zjutraj zbudil, je bil ob meni, z roko me je objemal čez ramo, in ko je šepetaje molil, so se njegove prsi dvigale in spuščale.

Obrnil sem se k njemu: »Jezus, Corr, daj utihni.«

Brat je imel svetlo polt, temne lase, modre oči. Bil je tiste vrste otrok, ki se mu vsi nasmihajo. Znal te je s pogledom prisiliti k izpovedi. Ljudje so se zaljubljali vanj. Ženske so mu na ulici mršile lase. Delavci so ga nalahno tolkli po ramenih. Niti sanjalo se mu ni, da je s svojo navzočnostjo pomirjal ljudi, jih osrečeval, prebujal njihova neuresničljiva hrepenenja. Ne da bi se tega zavedal, se je prebijal naprej.

Neke noči, ko sem imel enajst let, me je prebudil sunek mrzlega zraka, ki me je oplazil. Opotekel sem se do okna, vendar je bilo zaprto. Segel sem do luči in soba je hitro zažarela v rumeni svetlobi. Na sredi sobe se je nekdo sklanjal.

»Corr?«

S telesa mu je še vedno puhtel hlad. Lica je imel rdeča. Lase mu je zakrivala rahla vlažna meglica. Smrdel je po cigaretah. S prstom na ustih je nakazal, naj bom tiho, in splezal nazaj gor po leseni lestvi.

»Zaspi,« je zašepetal od zgoraj. V zraku je obvisel vonj po tobaku.

Ko je zjutraj skočil s postelje, je imel čez pižamo oblečen svoj debeli anorak. Tresoč se je odprl okno in z okenske police otresel pesek iz svojih čevljev dol, na vrt.

»Kam si šel?«

»Samo vzdolž obale,« je rekel.

»Si kadil?«

Pogledal je stran in si pomel roke, da bi jih ogrel. »Ne.«

»Ne bi smel kaditi, veš.«

»Nisem kadil,« je rekel.

Kasneje tistega jutra naju je mati spremila v šolo in usnjeni torbi sta nama viseli na ramenih. Po ulicah je rezal ledeno mrzel veter. Ob šolskih vratih je pokleknila na eno koleno, naju objela, nama poravnala šala in vsakega posebej poljubila. Ko je vstala, da bi odšla, je nekaj na drugi strani ceste pritegnilo njen pogled, nekaj ob cerkveni ograji – temna postava, ovita v ogromno rdečo odejo. Mož je dvignil roko v pozdrav. Corrigan je pomahal nazaj.

V Ringsendu se je zadrževalo veliko starih pijancev, vendar se je zdelo, da je prizor pritegnil mater, in za trenutek sem pomislil, da sem naletel na nekakšno skrivnost.

»Mama, kdo je to?« sem vprašal.

»Pojdita,« je rekla. »S tem se bomo ukvarjali po šoli.«

Brat je tiho hodil ob meni.

»Kdo je to, Corrie?« sem rekel in ga boksnil. »Kdo je to?«

Izginil je v svoj razred.

Ves dan sem sedel za svojo leseno mizo, žvečil svinčnik in se spraševal – vrnile so se mi sicer šibke podobe pozabljenega strica ali najinega očeta. V tistih dneh ni bilo nič nemogoče. Ura je bila v zadnjem delu prostora, vendar je bilo v učilnici nad umivalnikom staro pegasto ogledalo, zato sem pod ustreznim kotom lahko opazoval, kako se kazalci premikajo vzvratno. Ko je zazvonil zvonec, sem bil že skozi vrata, vendar je Corrigan šel domov po daljši poti. S kratkimi, mencajočimi koraki je stopal skozi stanovanjska naselja, mimo palm, vzdolž obalnega zidu.

Na vrhu pograda je Corrigana čakal mehak paket, ovit v rjav papir. Potisnil sem ga proti njemu. Skomignil je, s prstom podrsal ob vrvici in jo obotavljajoče se potegnil. V paketu je bila druga odeja, svetlo modra foxfordka. Odvil jo je, pustil, da se je razvila po dolžini, dvignil pogled k materi in prikimal.

S hrbtom dlani se je dotaknila njegovega obraza in rekla: »Nikoli več, si razumel?«

O tem nismo več govorili, dokler ni čez dve leti oddal tudi te odeje, še enemu pijanskemu brezdomcu, na še eno ledeno mrzlo noč, med enim svojih nočnih sprehodov tam zgoraj ob kanalu, ko se je po prstih izmuznil po stopnicah in šel v noč. Zanj je bila situacija preprosta – drugi so odejo potrebovali bolj kot on in bil je pripravljen sprejeti kazen, ki bi ga morebiti doletela. To mi je prvič dalo vedeti, kaj bo iz mojega brata in kaj bom kasneje videval med newyorškimi izobčenci – cipami, sleparji, obupanci – med vsemi tistimi, ki so se ga oklepali, kot da prinaša nekakšno bleščeče odrešenje v posranem svetu, ki nas pravzaprav obdaja.

Corrigan se je začel zapijati mlad – pri dvanajstih ali trinajstih – enkrat na teden, ob petkih popoldne po šoli. Že brez šolske kravate in z jopičem, zvitim v sveženj, je od vrat v Blackrocku zdrvel proti avtobusni postaji, jaz pa sem ostal na šolskem igrišču, kjer sem igral ragbi. Videl sem, kako je skočil na številko 45 ali 7A, in ko je avtobus speljeval, se je njegov obris premikal proti zadnjemu delu.

Corrigan je imel rad kraje, kjer je bila svetloba šibka. Pristaniške doke. Beznice. Vogale, kjer so bili tlakovci nalomljeni. Pogosto je s pijanci posedal na Frenchman’s Lanu ali Spencer Rowu. S seboj je prinesel steklenico in jo podajal naokrog. Če je prišla nazaj do njega, je pil z vpadljivimi gibi, usta si je brisal s hrbtno stranjo dlani, kot bi bil izkušen pijanec. Vsak bi uganil, da ni pravi pivec, saj ni iskal steklenice, iz nje je pil le, kadar je prišla mimo. Verjetno si je mislil, da se staplja z njimi. Resnejši pijanci so se mu posmehovali, vendar mu je bilo vseeno. Izkoriščali so ga, seveda. Bil je le še en smrkavec, ki se postavlja v kožo revežev, a ima v žepih par penijev, ki se jim je vedno pripravljen odpovedati – pošiljali so ga v prodajalno alkoholnih pijač po steklenice ali v bližnjo trgovino po posamezne cigarete.

Včasih je prišel domov brez nogavic. Spet drugič je bil brez srajce in je zdrvel po stopnicah navzgor, preden bi ga mati lahko ujela. Umil si je zobe in oplaknil obraz, nato pa prišel dol, popolnoma oblečen, s pogledom nekoliko navzkriž, vendar ne dovolj pijan, da bi ga dobili.

»Kje si bil?«

»Božje delo.«

»Mar ni božje delo skrbeti za svojo mater?« Ko se je usedel k večerji, mu je poravnala ovratnik na srajci.

Ko se je nekaj časa družil s klošarji, jim je začel pripadati, se zlil z ozadjem, spojil se je z njimi. Hodil je z njimi do beznice na Rutland Streetu in posedal, s hrbtom naslonjen na zid. Corrigan je poslušal njihove zgodbe – dolge, razvlečene pripovedi, za katere se je zdelo, da izvirajo iz povsem druge Irske. Zanj je bilo to kot vajeništvo – prikradel se je v njihovo revščino, kot bi si jo želel lastiti. Pil je. Kadil. Nikoli ni omenjal očeta, ne meni ne komu drugemu. Vendar pa je bil najin izginuli oče tam, bil sem prepričan. Corrigan ga je bodisi utopil v steklenici šerija ali ga izpljunil kot košček tobaka z jezika.

V tednu, ko je dopolnil štirinajst let, me je mati poslala, naj ga grem iskat, saj ga ves dan ni bilo, ona pa mu je spekla torto. Lahen večerni dež je padal na Dublin. Mimo je šla konjska vprega s prižgano svetilko na dinamo. Opazoval sem jo, ko je odklopotala naprej po ulici in je oddajala vse širši snop svetlobe. Ob takih trenutkih sem sovražil mesto, saj si niti malo ni želelo, da bi se izvleklo izpod svoje sivine. Stopal sem naprej mimo penzionov, antikvariatov, svečarjev, prodajaln liturgičnih spominkov. Beznico je zamejevala črna kovana ograja z ostrimi konicami. Šel sem na zadnjo stran, kjer so imeli kontejnerje. Dež je kapljal iz počene cevi. Stopil sem čez kup zabojev in kartonskih škatel ter vpil njegovo ime. Ko sem ga našel, je bil tako pijan, da ni mogel stati. Zgrabil sem ga za roko. »Živjo,« je rekel in se nasmehnil. Padel je ob zid in se porezal po roki. Obstal je in strmel v svojo dlan. Kri mu je tekla po zapestju. Eden od mlajših pijancev – teddy boy v rdeči majici – je pljunil vanj. To je bilo edinkrat, da sem videl Corrigana udariti. Popolnoma je zgrešil, vendar je kri brizgala iz njegove dlani, in že ko sem ga opazoval, sem vedel, da je to trenutek, ki ga ne bom nikoli pozabil. Corrigan, ki se ziblje nekje nad tlemi, medtem ko kapljice njegove krvi škropijo po zidu.

»Jaz sem pacifist,« je rekel in besede so se prelivale druga v drugo.

Vodil sem ga vso pot vzdolž Liffeyja, mimo ladij s premogom do Ringsenda, kjer sem ga umil z vodo iz starega vodnjaka na Irishtown Roadu. Mojo glavo je vzel med svoje dlani. »Hvala, hvala.« Ko sva prišla do Beach Roada, ki vodi do naše hiše, je zajokal. Nad morje se je spustila globoka tema. Z obcestnih palm je kapljal dež. Povlekel sem ga stran s peska. »Mevža sem,« je rekel. Z rokavi si je obrisal oči, prižgal cigareto in kašljal, dokler ni začel bruhati.

Pri vrtnih vratih je pogledal proti luči v materini spalnici. »Je budna?«

Obotavljaje se je stopal po privozu, ko pa je bil v hiši, je pospešil po stopnicah navzgor in ji zdrvel v objem. Seveda je zavohala pijačo in tobak, vendar ni rekla ničesar. Pripravila mu je kopel in obsedela pred vrati. Sprva je bila tiho, noge je raztezala čez podest, potem se je z glavo naslonila na podboj in vzdihnila – bilo je, kot bi bila tudi ona v kopeli in v mislih segala proti dnevom, ki si jih bo še treba zapomniti.

Oblekel se je, stopil na podest in ona mu je z brisačo osušila lase.

»Saj ne boš več pil, kajne, sinko?«

Odkimal je v odgovor.

»Policijska ura ob petkih. Doma do petih. Slišiš?«

»Pošteno.«

»Takoj mi obljubi.«

»Prisežem pri Bogu.«

Oči je imel vse krvave.

Poljubila ga je na lase in tesno objela. »Spodaj je torta zate, sinko.«

Corrigan si je vzel dva tedna odmora pri svojih petkovih pohodih, kmalu pa se je spet začel srečevati s pijanci. Temu obredu se ni mogel odpovedati. Klošarji so potrebovali ali si vsaj želeli njegove navzočnosti, zanje je bil nekakšen blazen, nepredstavljiv angel. Še vedno je pil z njimi, vendar samo ob posebnih priložnostih. Večinoma je bil trezen. Prepričan je bil, da so ti možje v resnici iskali nekakšen eden in so se s pitjem vračali vanj, a ko so ga dosegli, niso mogli ostati tam. Ni jih poskušal prepričati, naj nehajo. Njegov princip ni bil takšen.

Povsem preprosto bi lahko bilo, da Corrigana – svojega mlajšega brata, ki je v ljudeh zbujal iskrico življenja – ne bi maral, vendar mi je to nekaj na njem oteževalo. Sreča je bila njegova rdeča nit – kaj je in kaj morda ni, kje bi jo lahko našel in kam je lahko izginila.

Imel sem devetnajst let in Corrigan jih je imel sedemnajst, ko nama je umrla mati. Kratek, hiter boj z rakom ledvic. Zadnje navodilo, ki nama ga je dala, je bilo, naj ne pozabiva zagrniti zaves, da preproga v dnevni sobi ne bi zbledela na svetlobi.

Na prvi poletni dan so jo odpeljali v bolnišnico sv. Vincenta. Rešilec je vzdolž obmorske ceste puščal mokre sledi. Corrigan je besno kolesaril za njim. Namestili so jo v dolgo krilo, polno bolnikov. Priskrbela sva ji zasebno sobo in jo napolnila z rožami. Izmenjaje se sva sedela ob njej in ji česala lase, dolge in krhke na otip. Na glavniku so ostajali celi šopi. Prvič v življenju se je zdela zapuščena – njeno telo jo je izdajalo. Pepelnik ob njenem vzglavju je bil poln las. Oklepal sem se misli, da če obdrživa dolge sive pramene, bo lahko spet vse tako, kot je bilo nekoč. Več kot to nisem zmogel. Zdržala je tri mesece, nato je preminila na septembrski dan, ko se je zdelo, da vse prebada žareča sončna svetloba.

Sedela sva v sobi in čakala, da pridejo sestre in odpeljejo njeno truplo. Corrigan je bil sredi dolge molitve, ko se je na bolnišničnih vratih pojavila senca.

»Pozdravljena, fanta.«

Najin oče je žaloval z angleškim naglasom. Nisem ga videl, odkar sem bil star tri leta. Nanj je padal pas svetlobe. Bil je bled in sključen. Na lasišču je imel nekaj malega las, njegove oči pa so bile kristalno modre. Snel si je klobuk in ga podržal ob prsih. »Sožalje obema.«

Stopil sem do njega in mu segel v roko. Osupnilo me je, da sem višji od njega. Zgrabil me je za ramo in jo stisnil.

Corrigan je tih obstal v kotu.

»Podaj mi roko, sin,« je rekel oče.

»Kako si vedel, da je bolna?«

»Daj no, prosim, podaj mi roko kot mož.«

»Povej mi, kako si vedel.«

»Mi boš dal roko ali ne?«

»Kdo ti je povedal?«

Na petah se je zazibal naprej in nazaj. »Se tako pogovarjaš s svojim očetom?«

Corrigan mu je obrnil hrbet in poljubil mater na njeno mrzlo čelo, nato je odšel, ne da bi rekel besedo. Vrata so se s treskom zaprla. Čez posteljo je šla senčna kletka. Stopil sem do okna in videl, kako je svoje kolo potegnil stran od cevi. Odpeljal je čez cvetlične gredice in srajca mu je zaplapolala, ko se je priključil prometu na Merrion Roadu.

Oče si je vzel stol in se usedel poleg nje, skozi rjuhe se je dotaknil njene podlahti.

»Ko ni unovčevala čekov,« mi je rekel.

»Prosim?«

»Takrat sem vedel, da je bolna,« je rekel. »Ko ni unovčevala čekov.«

Drobec hladu mi je zdrsnil po prsih.

»Samo resnico ti govorim,« je rekel. »Če ne preneseš resnice, ne prosi zanjo.«

Oče je tistega večera prišel prespat v našo hišo. S seboj je imel majhen kovček s črno žalno obleko in parom zloščenih čevljev. Ko se je namenil po stopnicah navzgor, ga je Corrigan ustavil. »Kam pa misliš, da greš?« Oče se je oprijel ograje. Po rokah je imel starostne pege, in ko je obstal, sem opazil, da se trese. »To ni tvoja soba,« je rekel Corrigan. Oče se je opotekel po stopnicah. Povzpel se je še za korak. »Da ne bi,« je rekel moj brat. Imel je jasen, močan, samozavesten glas. Oče je osupel obstal. Povzpel se je še za korak, nato pa se obrnil, spustil in ves zgubljen pogledal naokrog.

»Moja lastna sinova,« je rekel.

Na kavču v dnevni sobi sva mu pripravila posteljo, vendar Corrigan še vedno ni hotel ostati pod isto streho – peš se je odpravil proti mestnemu središču in spraševal sem se, v katerem prehodu bi ga bilo mogoče najti kasneje tistega večera, v kateri pretep bi lahko zakorakal, v notranjost čigave steklenice bi se lahko spustil.

Na jutro pogreba sem slišal očeta, ko je klical Corrigana s krstnim imenom. »John, John Andrew.« Vrata so se zaloputnila. In še ena. In potem dolga tišina. Legel sem nazaj na vzglavnik in se prepustil tišini, da me je obdala. Koraki po stopnicah. Hreščanje zgornje stopnice. Zvoki so bili polni skrivnostnosti. Corrigan je spodaj brskal po kredencah in zaloputnil z vhodnimi vrati.

Ko sem stopil k oknu, sem na obali, tik pred hišo, zagledal vrsto lepo oblečenih mož. Nosili so stare očetove obleke, klobuke in šale. Eden od njih si je v prsni žep črne obleke zatlačil rdeč robec. Drugi je v rokah nosil par zloščenih čevljev. Corrigan je bil med njimi, malo zverižen, roko je tlačil globoko v hlačni žep, kjer je skrival steklenico. Bil je brez srajce, videti je bil divji. Nepočesani lasje, roke in vrat je imel rjave, preostalo telo pa je bilo bledo. Režal se je in mahal očetu, ki je zdaj bos osupel stal pri vhodnih vratih in opazoval, kako se ducat njegovih kopij sprehaja po pesku, mokrem od plime.

Nekaj žensk, ki sem se jih spomnil izmed tistih, ki so pri beznicah prosile vbogajme, se je po umazanem pesku sprehajalo v materinih starih poletnih oblekah in se veselilo novih oblačil.


Prevedla Alenka Ropret

Sanje ROMAN
431 strani

elektronske izdaje
Biblos
iBooks

gibka vezava
ISBN: 9789616767958
cena z DDV: 33,95 EUR

broširana vezava
ISBN: 9789612740085
cena z DDV: 12,99 EUR

Na voljo v spletni knjigarni Sanje