Christopher McDougall: Rojeni za tek

1. POGLAVJE

Za življenje z duhovi potrebuješ samoto.

ANNE MICHAELS, Fugitive Pieces

Že dneve sem po mehiški Sierri Madre poizvedoval za prikaznijo, poznano pod imenom Caballo Blanco – Beli konj. Končno sem le prispel na konec poti, na zadnji kraj, kjer bi pričakoval, da jo bom našel – ne globoko v divjino, kjer naj bi strašila, ampak v temno avlo starega hotela na robu prašnega puščavskega mesteca.

»Sí, El Caballo está,« je rekla receptorka in prikimala. »Ja, Konj je tukaj.«

»Čisto zares?« Potem ko sem ničkolikokrat, in to na najbolj nenavadnih krajih, slišal, da sem ga za las zgrešil, sem začel sumiti, da je Caballo Blanco le lik iz pravljice, krajevna pošast iz Loch Nessa, ki so si jo izmislili za strašenje otrok in zavajanje naivnih gringov.

»Vedno se vrne do petih,« je dodala receptorka. »To je kot ritual.«

Nisem vedel, ali naj jo objamem, ker me je tako pomirila, ali ji plosknem v roko zaradi občutka zmagoslavja. Pogledal sem na uro. To je pomenilo, da bom resnično videl duha v manj kot … čakaj malo.

»Saj je že čez šesto.«

Receptorka je skomignila z rameni. »Mogoče je že odšel.«

Sesedel sem se v prastaro zofo. Bil sem umazan, sestradan in poražen. In izčrpan, tako kot moje sledi.

Nekateri so govorili, da je Caballo begunec, drugi so slišali, da je boksar, ki se kaznuje, ker je v ringu nekoga pretepel do smrti. Nihče ni poznal njegovega imena, ne njegove starosti in ne od kod prihaja. Bil je kot nekakšen revolveraš z Divjega zahoda, za katerim vedno ostane le sled v obliki junaških zgodb in vrtinec cigaretnega dima. Opisovali in opažali so ga vsepovsod; vaščani, ki so živeli zelo daleč narazen, so prisegali, da je v istem dnevu pripešačil mimo. Opisi so nihali na lestvici od »smešen in simpático« do »čudaški in ogromen«.

A v vseh različicah legende o Caballu Blancu so bile določene podrobnosti vedno enake. V Mehiko je prišel pred leti in se podal globoko na območje divjih, neprehodnih Barrancas del Cobre – Bakrovih kanjonov. Prišel je, da bi živel med Tarahumarami, skorajda mitskim plemenom kamenodobnih superšportnikov. Tarahumare (ime se izgovori po špansko, s tihim h-jem: Tara-u-mare) so najverjetneje najbolj zdravo in mirno ljudstvo na zemlji in največji tekači vseh časov.

Ko govorimo o ultrarazdaljah, nihče ne more premagati tarahumarskega tekača – ne dirkalni konj, ne gepard, ne olimpijski maratonec. Le malo tujcev je videlo Tarahumare v akciji, a neverjetne zgodbe o njihovi nadčloveški nepopustljivosti in spokojnosti so že stoletja prihajale izza sten kanjonov. Neki raziskovalec je prisegel, da je videl Tarahumaro z golimi rokami ujeti jelena. Sledil naj bi mu tako dolgo, dokler se poskakujoča žival ni zgrudila od izčrpanosti »in še kopita so ji odpadla«. Drugi se je deset ur mučil, da je z mulo splezal na goro v Bakrovih kanjonih; tarahumarski tekač je isto pot pretekel v devetdesetih minutah.

»Poizkusite tole,« je nekoč tarahumarska ženska svetovala izmučenemu raziskovalcu, ki je omagal ob vznožju gore. Ponudila mu je čutaro, napolnjeno z motno tekočino. Naredil je nekaj požirkov in bil presenečen nad obnovljeno energijo, ki mu je stekla po žilah. Postavil se je na noge in splezal na hrib kot šerpa pod vplivom poživil. Tarahumare, je kasneje poročal raziskovalec, so skrbno varovali recept za posebno energijsko jed, zaradi katere so postali vitki, močni in neustavljivi: nekaj grižljajev je bilo tako nabitih s hranilno močjo, da so lahko brez počitka tekli ves dan.

A ne glede na to, kaj so Tarahumare skrivali, so to skrivali zelo dobro. Še dandanes živijo v pečinah, višje od sokoljih gnezd, v deželi, ki so jo videli le redki. Kanjoni so del izgubljenega sveta v najbolj odmaknjeni divjini Severne Amerike. So neke vrste celinski bermudski trikotnik, kjer je izginil že marsikateri zablodeli posebnež ali obupanec. Tam doli se vam lahko zgodi marsikaj slabega in najverjetneje se vam tudi bo. Lahko preživite ljudožerske jaguarje, smrtonosne kače in žgočo vročino, a še vedno se boste morali spoprijeti s »kanjonsko vročico,« nevarnim stanjem blaznosti, ki vas prevzame zaradi neznosnega občutka grozljive odmaknjenosti kanjonov. Bolj ko prodirate vanje, bolj se vam zdi, kot da se nad vami zapira pokrov grobnice. Stene se približajo druga drugi, sence se raztegnejo, skrivnostni odmevi vam šepetajo; vse poti ven se končajo pod neprehodnimi stenami. Izgubljene zlatokope sta včasih popadla tako močna blaznost in obup, da so si prerezali vrat ali se vrgli s stene. Nič čudnega, da je le malo tujcev videlo domovino Tarahumar, kaj šele Tarahumare same.

A Belemu konju je nekako uspelo prodreti v globine kanjonov. In tam, tako pravijo, so ga Tarahumare sprejeli medse kot prijatelja in sorodno dušo, duha med duhovi. Vsekakor se je izmojstril v dveh tarahumarskih spretnostih – nevidnosti in neverjetni vzdržljivosti. Čeprav so ga opazili vsepovsod po kanjonih, nihče ni vedel povedati, kje živi in kje se bo naslednjič pojavil. Če je kdo sposoben prevesti starodavne skrivnosti Tarahumar, so mi rekli, je to samotni popotnik iz Visokih Sierr.

Z iskanjem Caballa Blanca sem postal tako obseden, da sem si med dremanjem na hotelski zofi celo predstavljal zven njegovega glasu. Verjetno zveni kot medved Yogi, ki v Taco Bellu naroča burrito, sem se namuznil. Človek, kot je on, popotnik, ki lahko gre kamorkoli, a nikamor ne sodi, verjetno živi v svoji glavi in redko sliši svoj glas. Najbrž bi pripovedoval čudaške šale in se smejal samemu sebi. Najbrž bi se gromko krohotal in govoril grozno španščino. Bil bi glasen in zgovoren in … in …

Čakaj malo. Saj ga slišim. Moje oči so se odprle in zagledale prašno truplo z raztrganim slamnikom, ki se je šalilo z receptorko. Prašne srage na njegovem mršavem obrazu so bile kot izprana maskirna barva, prameni od sonca pobeljenih las, štrlečih izpod klobuka, pa kot da bi si jih postrigel z lovskim nožem. Videti je bil kot brodolomec na zapuščenem otoku, tudi zato, ker se je zdel lačen pogovora z zdolgočaseno receptorko.

»Caballo?« sem zinil.

Truplo se je smeje obrnilo, jaz pa sem se počutil kot idiot. Ni bil videti nezaupljiv; zdel se je zmeden, kot vsak turist, ki bi se soočil z iztirjenim človekom na zofi, ki nenadoma zavpije: »Konj!«

To ni bil Caballo. Caballa sploh ni bilo. Bila je navadna potegavščina in jaz sem nasedel.

Nato je truplo spregovorilo: »Me poznaš?«

»Končno!« sem eksplodiral in skočil pokonci. »Kako sem vesel, da te vidim!«

Nasmeh mu je izginil z obraza. Pogled je uperil proti vratom in dal vedeti, da bo v naslednji sekundi tudi on odšel skoznje.


2. POGLAVJE

Vse se je začelo s preprostim vprašanjem, na katero nihče ni znal odgovoriti. Bilo je v obliki petbesedne uganke, ki me je vodila k zelo hitremu možu v zelo kratkem krilu; od tam naprej je vse postalo še bolj čudno. Kmalu sem imel opravka z umorom, mamilarskimi gverilci in enorokim možem, ki je imel na glavi privezano embalažo topljenega sirčka. Spoznal sem prelepo plavolaso gozdno čuvajko, ki je našla odrešitev v tem, da se je znebila oblačil in gola tekla po gozdovih Idaha, in mlado deskarko s kitkami, ki je v puščavi tekla naravnost v smrt. Nadarjen mlad tekač je umrl. Dva druga sta za las ušla smrti.

Iskal sem naprej in naletel na bosonogega Batmana, nagca, Bušmane iz Kalaharija, nekoga z amputiranimi nohti na nožnih palcih, kult, ki se posveča dolgim tekom in seksualnim igricam, divjega moža iz gorovja Blue Ridge in, ne nazadnje, na starodavno pleme Tarahumar in njihovega skrivnostnega učenca, Caballa Blanca.

Na koncu sem le prišel do odgovora, a šele potem, ko sem se znašel na najveličastnejši tekmi, ki je svet ni nikoli videl. To je bil obračun vseh obračunov tekaškega sveta, skrito soočenje nekaterih najboljših ultratekačev našega časa z najboljšimi ultratekači vseh časov na petdesetih miljah skrivnih poti, po katerih so do tedaj hodile le noge Tarahumar. Vznemirjen sem bil ob odkritju, da starodavno reklo iz Dao de Jinga – »Najboljši tekač ne pusti nobenih sledi« – ni le samo sebi zadosten verz, ampak resničen, dejanski, praktičen nasvet za trening.

In vse se je zgodilo zato, ker sem januarja 2001 svojemu zdravniku postavil naslednje vprašanje:

»Kako to, da me boli stopalo?«

Obiskal sem enega izmed najbolj priznanih strokovnjakov na področju športne medicine, ker sem imel naravnost skozi sredino stopala zaboden neviden nož. Teden pred tem sem se med lahkotnim, tri milje dolgim tekom po zasneženi poljski poti nenadoma zvil od bolečine, zgrabil za desno stopalo in se med plazom kletvic prekucnil v sneg. Ko sem se spravil k sebi, sem najprej preveril, kako močno krvavim. Moral sem stopiti na ostro skalo ali se nabosti na žebelj, skrit pod snegom. A nikjer ni bilo ne duha ne sluha o krvi niti o luknji v čevlju.

»Vaša težava je tek,« je zaključil dr. Joe Torg, ko sem nekaj dni pozneje prišepal v njegovo filadelfijsko ordinacijo. On bo že vedel; dr. Torg ni le pomagal vzpostaviti celotne smeri športne medicine, ampak je bil tudi soavtor knjige The Running Athlete, analize vseh možnih športnih poškodb z največjo avtoriteto. Slikal me je z rentgenom, me opazoval med šepanjem in zaključil, da imam vnet kuboid, skupek kosti, vzporednih s stopalnim lokom, za katere nisem niti vedel, dokler se niso prestrukturirale v notranjo električno pištolo za omamljanje.

»Ampak saj komaj kaj tečem,« sem rekel. »Pretečem približno dve ali tri milje, vsak drugi dan. In še to ne po asfaltu. Večinoma po kolovozih.«

Ni bilo pomembno. »Človeško telo ni narejeno za take vrste zlorabo,« mi je odgovoril dr. Torg. »Še posebej ne vaše telo.«

Natanko sem vedel, kaj ima v mislih. Pri svojih sto devetdesetih centimetrih in stotih kilogramih sem že ničkolikokrat slišal, da je narava fantom moje velikosti namenila stanje pod košarkarskim obročem ali to, da žrtvujejo življenje za predsednika, in ne tega, da z vso težo poskakujejo po asfaltu. In odkar sem dopolnil štirideset let, se mi je počasi začelo svitati, zakaj. V petih letih, odkar sem se poslovil od metanja na koš in se poskusil preleviti v maratonca, sem si natrgal zadnjo stegensko mišico (dvakrat), vnela se mi je ahilova tetiva (znova in znova), zvil sem si gleženj (oba, izmenično), trpel sem zaradi bolečin v stopalnem loku (redno) in zaradi razbolelih pet sem moral po prstih vzvratno hoditi po stopnicah navzdol. In sedaj se je vstaji očitno pridružil še zadnji ubogljivi del mojega stopala.

A nenavadno je to, da sem bil na drugih področjih malodane nezlomljiv. Kot pisec pri reviji Men’s Health in kolumnist rubrike Restless Man pri reviji Esquire sem se veliko preizkušal v na pol ekstremnih športih. S plavalno desko sem se spustil po brzicah četrte stopnje, s snežno desko vijugal po velikanskih peščenih sipinah in se z gorskim kolesom podal v divjino Severne Dakote. Poleg tega sem za Associated Press poročal s treh vojnih območij in mesece živel na najbolj brezpravnih območjih Afrike. Nikjer nisem staknil niti najmanjše praskice. A po nekaj kilometrih tekanja po ulici se nenadoma valjam po tleh, kot da bi podlegel strelom iz mimovozečega avtomobila.

V kakšnem drugem športu bi bil s svojimi poškodbami zrel za odpis. A v svetu teka nisem nič posebnega. Med sprevržence sodijo tisti tekači, ki se ne poškodujejo. Osem od desetih tekačev se poškoduje vsako leto. Nepomembno je, ali si težak ali lahek, hiter ali počasen, maratonski prvak ali občasni zadihanec. Verjetnost, da si boš poškodoval kolena, pokostnico, stegna, kolke ali pete, je enaka kot pri tvojem sotrpinu. Naslednjič, ko boš stal na startu kakšnega jesenskega maratona, se ozri na tekače okoli sebe: statistično gledano bo le eden med vami sodeloval tudi na novoletnem teku.

Iznašli niso še ničesar, kar bi masaker upočasnilo. Dandanes lahko kupiš tekaške čevlje z vgrajenimi jeklenimi vzmetmi ali takšne z mikročipom, ki samodejno prilagajajo blaženje, a pogostost poškodb se v zadnjih tridesetih letih ni zmanjšala niti za trohico. Če kaj, je kvečjemu počasi naraščala; poškodbe ahilove tetive so pogostejše za deset odstotkov. Kot da je tek postal športna različica vožnje pod vplivom alkohola: nekaj časa ti lahko uspeva nekaznovano nadaljevati to početje, lahko je celo zabavno, a katastrofa te čaka že za naslednjim ovinkom.

»Kakšno presenečenje,« se porogljivo nasmihajo športnomedicinski priročniki. No, ne čisto tako. Bolj nekako takole: »Športniki, katerih dejavnost vključuje tek, na noge vršijo ogromen pritisk.« Tako so zapisali v reviji Sports Injury Bulletin. »Vsak pristanek stopala vrši na športnikovo nogo silo, ki je večja od dvakratnika njegove telesne teže. Podobno kot se v prah sesuje domnevno neuničljiva skala, če dovolj dolgo tolčemo po njej, tudi s tekom povzročene obremenitve lahko v skrajni fazi sesujejo vaše kosti, hrustanec, mišice, kite in vezi.« Ameriško združenje za ortopedsko kirurgijo je v svojem sporočilu sprejelo zaključek, da je tek na dolge proge »velikanska grožnja za zdravje kolen«.

In namesto po »neuničljivi skali« ta velikanska grožnja udarja po enem od najobčutljivejših delov vašega telesa. Ali veste, kakšne vrste živce imate v stopalih? Enake kot potekajo skozi vaše genitalije. Vaša stopala so kot šopek senzoričnih nevronov, ki vneto iščejo občutke. Le malo jih vzdražite in impulz bo švignil skozi celoten živčni sistem; tako lahko z žgečkanjem po stopalih preobremenimo nadzorno ploščo in povzročimo krč celotnega telesa.

Zato ni nič nenavadnega, da so se južnoameriški diktatorji osredotočili na stopala, ko so hoteli streti najupornejše nasprotnike. Bastinado, mučilno tehniko, pri kateri so žrtve zvezali in jih nato s palico tepli po stopalih, je razvila španska inkvizicija, za svojo pa so jo vzeli največji svetovni sadisti. Rdeči Kmeri in Uday, zlovešči sin Sadama Husseina, so bili vneti privrženci bastinada, saj so vedeli nekaj o anatomiji; le obraz in dlani se lahko primerjajo s stopali, ko govorimo o sposobnosti neposrednega prenašanja impulzov do možganov. Če hočete občutiti najbolj pretanjeno lastnost najmanjšega zrnca peska, so nožni palci prav tako dobro opremljeni kot vaše ustnice ali blazinice prstov na rokah.

»Je sploh kaj, kar lahko storim?« sem vprašal dr. Torga.

Skomignil je z rameni. »Lahko tečete še naprej, a se boste vračali po še več takih,« je rekel in z nohtom frcnil velikansko injekcijo s kortizonom, ki jo je nameraval zariti v moje stopalo. Potreboval bi tudi po meri narejen ortopedski vložek (400 dolarjev), ki bi se prilegal mojim športnim copatom s sistemom za uravnavanje gibanja (150 dolarjev in več; glede na to, da bi moral menjati dva para, raje recimo 300 dolarjev). A s tem bi le preložil neizbežno: naslednji obisk v njegovi čakalnici.

»Veste, kaj bi vam predlagal?« je zaključil dr. Torg. »Kupite kolo.«

Zahvalil sem se mu in mu obljubil, da bom upošteval njegov nasvet, nato pa za njegovim hrbtom takoj odšel k drugemu. Dohtar Torg je že precej v letih, sem si rekel, mogoče je postal malce preveč nazadnjaški pri svojih nasvetih in prehiter pri injekcijah s kortizonom. Prijatelj zdravnik mi je priporočil športnega podiatra, ki je tudi sam maratonec, zato sem se takoj naročil na pregled.

Podiater je naredil še eno rentgensko sliko in nato s palci pretipal moje stopalo. »Videti je, da imate kuboidni sindrom,« je zaključil. »Vnetje lahko zatrem s kortizonom, a potem boste potrebovali ortopedski vložek.«

»Prekleto,« sem zamomljal. »Isto mi je povedal že Torg.«

Že se je iz sobe odpravil po injekcijo, a se je v hipu ustavil. »Ste že bili pri Joeju Torgu?«

»Ja.«

»Ste že dobili injekcijo kortizona?«

»O, ja.«

»Kaj torej počnete tukaj?« je vprašal. Nenadoma je postal rahlo nestrpen in nezaupljiv, kot da bi me imel za nekoga, ki si zares želi dobivati injekcije v najbolj občutljiv del stopala. Mogoče je mislil, da sem sadomazohistični zasvojenec, ki je zasvojen tako z bolečino kot s protibolečinskimi tabletami.

»Ali veste, da je dr. Torg boter športne medicine? Njegove diagnoze po navadi zelo spoštujejo.«

»Vem. Hotel sem le še enkrat preveriti.«

»Ne bom vam dal še ene injekcije, lahko pa vas naročim na meritev za vložke. In zares bi morali začeti razmišljati o kakšnem drugem športu.«

»Sliši se dobro,« sem rekel. Bil je boljši tekač, kot bom jaz kdajkoli, in pravkar je potrdil razsodbo zdravnika, ki je bil po njegovem starosta vseh športnih zdravnikov. Njegovi diagnozi se ni dalo v ničemer oporekati. Zato sem začel iskati nekaj drugega.

Saj ne, da sem tako trmast. Nad tekom sploh nisem tako zelo navdušen. Če bi seštel vse milje, ki sem jih pretekel, je bila polovica eno samo boleče garanje. A veliko pove že to, da sem si zapomnil določen delček knjige The World According to Garp, a ne tistega, na katerega mislite, čeprav je nisem prebral že dvajset let: v spominu mi je ostal prizor, ko je Garp sredi službe planil skozi vrata in odšel na osemkilometrski tek. Nekaj zelo univerzalnega je v občutenju tega, kako tek združuje naša dva najbolj prvinska nagona: strah in užitek. Tečemo, ko smo prestrašeni, tečemo, ko smo vzhičeni, tečemo stran od težav in naokoli za zabavo.

In ko se stvari zdijo najbolj črne, tečemo največ. Amerika je trikrat doživela nenaden razmah teka na dolge proge, in to vedno v času nacionalne krize. Prvi razmah se je zgodil med veliko depresijo, ko je več kot dvesto tekačev na Velikem teku po Ameriki sprožilo trend z vsakodnevnim štirideset milj dolgim tekom po deželi. Nato je tekaško dogajanje za nekaj časa ugasnilo in se zopet vnelo v začetku sedemdesetih let, ko smo se trudili znebiti bremena Vietnama, hladne vojne, rasnih nemirov, zločinskega predsednika in umorov treh priljubljenih voditeljev. In tretji tekaški razmah? Leto po napadih 11. septembra je tek v naravi nenadoma postal najhitreje rastoč šport na prostem v državi. Mogoče lahko vse pripišemo le naključju. Ali pa je v človeški psihi sprožilec, vrojeni odziv, ki ob približevanju plenilcev aktivira našo prvo in največjo samoohranitveno spretnost. Preden začnete seksati, je tek tista dejavnost, ki vam pomaga pri obvladovanju stresa in doseganju čutnega užitka. Oprema in želja sta že tovarniško vgrajeni; vse, kar morate storiti, je, da spustite zavore in uživate v divji vožnji.

Prav to sem iskal; ne nekega dragega kosa plastike, ki ga prilepiš v čevelj, ne mesečnega cikla protibolečinskih injekcij, le način, kako tisto spustiti z zavor in ostati v enem kosu. Teka nisem ljubil, a sem si ga želel vzljubiti. In to me je pripeljalo k doktorju številka tri, k dr. Irene Davis, strokovnjakinji biomehanike in vodji Klinike za tekaške poškodbe pri univerzi Delaware.

Dr. Davis me je postavila na tekaški trak, najprej bosonogega, nato še v treh različnih parih tekaških copat. Moral sem hoditi, lahkotno tekati in skoraj sprintati. Večkrat sem šel sem in tja po plošči za merjenje sil, ki se sprostijo ob udarcu stopala ob tla. Potem sem se usedel in zgroženo opazoval predvajanje posnetka.

V glavi sem si vedno predstavljal, da sem lahkoten in hiter kot Indijanec Navajo na lovu. A oseba na posnetku je, nasprotno, bila videti kot Frankenstein, ki se trudi plesati tango. Poskakoval sem tako močno, da je moja glava izginjala iz kadra. Roke so švigale naprej in nazaj, kot da bi urejal promet, stopala številka 47 pa so s silovitim udarjanjem ob tla ustvarjala zvočno kuliso v ritmu afriških bobnov.

A kot da to še ni bilo dovolj, je dr. Davisova preklopila na počasni posnetek, da bi vsi lahko v miru uživali v pogledu na moje v desno nagnjeno stopalo, klecajoče levo koleno in ukrivljen hrbet, ki se je zvijal tako močno, da bi moje gibanje z lahkoto zamenjali za epileptični napad. Kako za vraga sem se bil z vsem tem poskakovanjem, vijuganjem in zvijanjem sploh sposoben premikati naprej?

»V redu,« sem rekel. »Kako se torej teče pravilno?«

»To je večno vprašanje,« je odgovorila dr. Davisova.

Kaj pa večni odgovor? No, to je že malo bolj zapleteno. Mogoče bi lahko izboljšal tekaški korak in s pristajanjem na mesnati sredini stopala namesto na trdi peti dosegel več blaženja, aaaampak … bi najbrž s tem le zamenjal eno zbirko težav za drugo. Poigravanje s tehniko tekaškega koraka lahko nenadno preobremeni peto in ahilovo tetivo in prinese nov paket poškodb.

»Tek je zelo obremenjujoč za noge,« je rekla dr. Davisova. Govorila je tako nedolžno in opravičujoče se, da sem dobro vedel, kaj si je v resnici mislila: »Še posebej za noge takega hrusta, kot si ti.«

Zopet sem bil na začetku. Po mesecih obiskovanja specialistov in iskanja fizioloških študij na internetu sem dosegel le boleč obrat mojega vprašanja:

Kako to, da me boli stopalo?

Zato ker ti tek škodi.

Zakaj mi tek škodi?

Zato ker te zaradi teka boli stopalo.

A zakaj? Antilope ne trpijo zaradi vnete pokostnice. Volkovom si ni treba z ledom hladiti kolen. Močno dvomim, da je osemdeset odstotkov divjih mustangov vsako leto onesposobljenih zaradi tekaških poškodb. Vse to me je spomnilo na pregovor, ki ga pripisujejo Rogerju Bannisterju. On je, med drugim, ob hkratnem študiju medicine, delu kliničnega raziskovalca in kovanju zanimivih naukov bil prvi človek, ki je eno miljo pretekel v manj kot štirih minutah. Rekel je: »Vsako jutro se v Afriki zbudi gazela. Ve, da mora prehiteti najhitrejšega leva, če hoče preživeti. Vsako jutro se v Afriki zbudi lev. Ve, da mora teči hitreje od najpočasnejše gazele, če noče stradati. Ni pomembno, ali si lev ali gazela – ko vzide sonce, je zate bolje, da tečeš.«

Zakaj se torej vsak sesalec na tem planetu, razen nas, lahko zanese na svoje noge? Ali, ko smo že pri tem, kako lahko možak, kot je Bannister, vsak dan znova steče iz svojega laboratorija, v tankih usnjenih copatih nabija po trdi stezi iz pepela in se, poleg tega da je vedno hitrejši, tudi nikdar ne poškoduje?

Kako to, da nekateri med nami vsako jutro po levje in bannistersko s tekom pozdravijo vzhajajoče sonce, medtem ko moramo drugi pogoltniti pest protibolečinskih tablet, preden sploh lahko stopimo na noge?

To so bila zelo dobra vprašanja. A kaj kmalu sem odkril, da edini, ki poznajo odgovore nanje – edini, ki odgovore živijo –, sploh ne govorijo.

Še posebej ne z nekom, kot sem jaz.

Pozimi leta 2003 sem med službeno potjo v Mehiki začel listati po popotniški reviji v španskem jeziku. Nenadoma sem opazil fotografijo Jezusa, ki je tekel po melišču navzdol.

Natančnejši pogled je razkril, da to ni bil ravno Jezus, a vsekakor je bil mož v halji in sandalih, ki je tekel po hribu navzdol. Začel sem prevajati odlomek, a nisem mogel razumeti, zakaj je napisan v sedanjiku, saj je bolj spominjal na neko utopično zgodbico o izgubljenem atlantidskem kraljestvu in razsvetljenih nadljudeh. A postopoma sem dojel, da sem prav razumel skoraj vse, razen tistega dela o »izgubljenem« in »utopičnem«.

V Mehiki sem za časopis The New York Times iskal pogrešano pop zvezdo in njen skrivnostni fanatični kult, a moj članek se mi je v primerjavi s tem, ki sem ga pravkar bral, zazdel pravo mrtvilo. Čudaške pobegle pop zvezde pridejo in gredo, a Tarahumare so, kot da bi živeli večno. Skrito v zatočiščih nekje globoko v kanjonu, je to malo pleme razrešilo domala vse težave človeštva. Le izberite si področje – duha, telo ali dušo – Tarahumare se v vsem bližajo popolnosti. Kot da bi svoje jame na skrivaj spremenili v inkubatorje za dobitnike Nobelovih nagrad, ki bi nas vodili proti koncu sovraštva, srčnih bolezni, vnetih pokostnic in toplogrednih plinov.

V deželi Tarahumar ni bilo ne zločinov, ne vojn in ne kraj. Ni bilo korupcije, debelosti, zasvojenosti z drogami, pohlepa, nasilja nad ženami, zlorabe otrok, srčnih bolezni, visokega srčnega tlaka ali izpustov ogljikovega dioksida. Nihče ni zbolel za sladkorno boleznijo ali depresijo niti postal star: petdesetletniki so bili hitrejši od najstnikov in osemdesetletni pradedki so po gorah premagovali maratonske razdalje. Odstotek rakavih obolenj je bil zanemarljivo majhen. Tarahumarski geniji so posegli tudi v ekonomijo in ustvarili edinstven finančni sistem, ki je temeljil na pijači in občasnih dejanjih iz prijaznosti: namesto denarja so si izmenjevali usluge in velike čebre koruznega piva.

Človek bi pričakoval, da se bo ekonomski ustroj, ki ga poganjajo alkohol in brezplačne usluge, hitro sprevrgel v pijano plenjenje, kjer se vsi grebejo za svoj drobiž. A v deželi Tarahumar sistem deluje. Mogoče k temu pripomoreta marljivost in nečloveška poštenost Tarahumar. Neki raziskovalec je razmišljal celo o tem, da so možgani Tarahumar skozi toliko generacij resnicoljubnega življenja izgubili sposobnost laganja.

In kot da to, da so najprijaznejše in najsrečnejše ljudstvo na planetu, še ne bi bilo dovolj, so Tarahumare tudi najbolj žilavi. Edina stvar, ki se lahko kosa z njihovo nadčloveško mirnostjo, je njihova nadčloveška neobčutljivost na bolečino in lechuguillo, odurno, doma narejeno tekilo, zvarjeno iz kačjih trupel in kaktusovega soka. Po pripovedovanju enega izmed redkih tujcev, ki je bil kdajkoli priča tarahumarskim norijam v polnem razmahu, so se njihove zabave tako razvnele, da so si žene v razgaljeni rokoborbi začele trgati obleke s prsi, medtem ko so jih starejši moški po riti šeškali s koruznimi storži. Možje so medtem vsi otopeli in s steklenimi pogledi zrli predse. Študentske žurke ne pridejo niti blizu tistemu, kar se dogaja v kanjonih v času žetve.

Tarahumare se takrat zabavajo vso noč, a se naslednje jutro zbudijo pripravljeni na tekaško soočenje, ki ne traja le dve milji, ne dve uri, ampak dva cela dneva. Po pripovedovanju mehiškega zgodovinarja Francisca Almade je tarahumarski šampion nekoč pretekel 435 milj. To je tako, kot bi začel teči v New Yorku in se ustavil malo pred Detroitom. Drugi tarahumarski tekači naj bi brez prestanka pretekli 300 milj. To je skoraj dvanajst polnih maratonov zapored, medtem ko je sonce dvakrat obsijalo in zapustilo obzorje.

In Tarahumare niso sproščeno tekli po gladkih, asfaltiranih cestah, ampak plezali gor in dol po strmih kanjonskih stezah, ki so jih uhodili z lastnimi nogami. Lance Armstrong je eden od največjih vzdržljivostnih športnikov vseh časov, a se je komaj privlekel do cilja svojega prvega maratona, čeprav si je na skoraj vsaki milji v usta stisnil energijski gel. (Lanceovo sporočilo njegovi bivši ženi po maratonu v New Yorku: »O. Moj. Bog. Auč. Grozno.«) A ti fantje so jih zaporedoma nanizali cel ducat?

Leta 1971 se je ameriški fiziolog podal v Bakrove kanjone in bil tako navdušen nad atletskimi sposobnostmi Tarahumar, da je moral za primerjavo seči 2800 let v zgodovino. »Verjetno vse od antičnih Špartancev ni bilo ljudstva, ki bi doseglo tako visoko raven fizične pripravljenosti,« je zaključil dr. Dale Groom v objavi svoje raziskave v reviji American Heart Journal. A v nasprotju s Špartanci so Tarahumare dobrohotni kot bodisatve; svoje neverjetne moči ne uporabljajo za boj, temveč za življenje v miru. »Kot kultura so Tarahumare ena izmed velikih nerešenih skrivnosti,« pravi dr. Daniel Noveck, antropolog z univerze v Chicagu, ki je strokovnjak za Tarahumare.

Tarahumare so pravzaprav tako skrivnostni, da jih poimenujemo po vzdevku. Njihovo pravo ime je Rarámuri – Ljudje tekači. V Tarahumare so jih preimenovali konkvistadorji, ki niso razumeli njihovega plemenskega jezika. Izkrivljeno ime se je obdržalo zato, ker so Rarámuri ostali zvesti svojemu načinu delovanja, begu namesto prepiru. Rarámuri so na nasilje vedno odgovorili s hitrostjo lastnih nog. V njihovo domovino so najprej prirožljali Cortesovi osvajalci, sledili so jim bojevniki Pancha Ville in mehiški mamilarski kralji. A Tarahumare so na napade vedno odgovorili tako, da so tekli tako hitro in daleč, da jim nihče ni mogel slediti. Umikali so se vedno globlje v kanjone.

O bog, sem si mislil, biti morajo neverjetno disciplinirani. Popolna osredotočenost in predanost. Šaolinski menihi v tekaškem smislu.

No, ni čisto tako. K dolgim tekaškim pustolovščinam Tarahumare pristopajo bolj sproščeno. Način njihovega prehranjevanja, življenjski slog in pomanjkanje predanosti bi v obup spravljali vsakega tekaškega trenerja. Pijejo, kot da bi bil vsak dan praznik, in letno jim po grlu steče toliko koruznega piva, da bi morali vsak tretji dan svojega odraslega življenja preživeti bodisi pijani ali zmačkani. V nasprotju z Lanceom Tarahumare ne uporabljajo športnih napitkov, bogatih z elektroliti. Med treningi svojih teles ne obnavljajo z beljakovinskimi ploščicami; pravzaprav pojedo komaj kaj beljakovin, saj živijo skoraj izključno od mlete koruze, začinjene z njihovo priljubljeno poslastico v obliki pečenih miši. Na dan tekme Tarahumare ne trenirajo niti ne štedijo z močmi. Se ne raztezajo niti ne ogrevajo. Preprosto se med smehom in norčijami sprehodijo do startne črte … nato pa oseminštirideset ur tečejo, kot da bi jim gorelo za petami.

Kako to, da niso vsi pohabljeni? sem se spraševal. Kot da bi neki uradnik vnesel statistične podatke v napačen stolpec: ali ne bi morali imeti mi – z visokotehnološkimi tekaškimi copati in po meri narejenimi ortopedskimi vložki – ničelno stopnjo poškodb, Tarahumare pa – ki tečejo mnogo več, po veliko bolj skalnatem terenu, obuti le v sandale – bi morali biti kar naprej poškodovani?

Njihove noge so le bolj utrjene, ker tečejo od otroštva dalje, sem si mislil, preden sem se ujel v lastno miselno zanko. Ampak to pomeni, da bi morali biti poškodovani bolj, ne manj: če tek nogam škoduje, potem več teka pomeni tudi več poškodb.

Članek me je obenem pritegnil in me spravil v nezadovoljstvo, zato sem ga odložil. Vse o Tarahumarah je bilo obrnjeno na glavo, porogljivo, nadležno nedojemljivo kot uganke zenovskega mojstra. Najbolj žilavi možje so bili hkrati najnežnejši; najbolj zgarane noge hkrati najposkočnejše; najbolj zdravi ljudje so imeli najrevnejšo prehrano; nepismeno ljudstvo je bilo najbolj modro; tisti, ki so najbolj garali, so se tudi najbolj zabavali …

In kaj ima z vsem skupaj tek? Je to, da so najbolj razsvetljeni ljudje na svetu tudi najsposobnejši tekači, zgolj naključje? Iskalci odgovorov so zaradi takih modrosti plezali po Himalaji … A jaz sem spoznal, da je bila modrost vseskozi oddaljena le skok čez teksaško mejo.


Prevedel Jure Capuder

272 strani

elektronske izdaje
Biblos

gibka vezava
ISBN: 9789612740337
cena z DDV: 26,95 EUR

broširana vezava
ISBN: 9789612741372
cena z DDV: 12,99 EUR

Na voljo v spletni knjigarni Sanje