Christopher Isherwood: Samec

Prebujanje se začne z besedama sem in zdaj. Tisto, kar se je prebudilo, potem nekaj časa leži, strmeč v strop in navzdol proti sebi, dokler se ne prepozna kot jaz in od tod ne izpelje jaz sem, jaz sem zdaj. Naslednji je tu, ki je pomirljiv vsaj v negativnem smislu; namreč, pričakovalo je, da bo to jutro samo nase naletelo tu, čemur se reče doma.

Vendar pa zdaj ni preprosto zdaj. Zdaj je hkrati hladen opomin; za ves dan pozneje kot včeraj, za vse leto pozneje kot lani. Vsakemu zdaj je pripisan njegov datum, zaradi česar so vsi pretekli zdaj zastareli, dokler – slej ko prej – morda – ne, ne morda – precej zagotovo: ne pride.

Strah ščipa v živec vagus. Bolezensko izogibanje nečemu, kar čaka tam nekje zunaj, pred nami, mrtvo.

Medtem pa možganska skorja, ta mrki zagovornik discipline, zavzame položaj v osrednjem upravljanju in preizkuša drugo za drugim; noge se iztezajo, križ je usločen, prsti stisnejo in popustijo. In tedaj se skozi celoten notranji sistem komuniciranja izda prvo splošno povelje dneva: POKONCI.

Telo se ubogljivo dvigne iz postelje – ob trzljajih zaradi zbadanja v artritičnih palcih in levem kolenu, ob bežni slabosti zaradi želodčnega vratarja v stanju krča – in golo odraca v kopalnico, kjer se mu izprazni mehur in se stehta; še vedno nekaj več kot 150 funtov, kljub vsemu garanju
v telovadnici! Potem pa k ogledalu.

Kar tam zagleda, ni toliko obraz kot izraz zagate. Tu je torej tisto, kar je prizadelo samemu sebi, tu je zmešnjava, v katero se je nekako zapletlo skozi svojih oseminpetdeset let; kar se izraža v obliki pustega, izčrpanega pogleda, utrjenega nosu, ust, ki jih, kot zaradi kislosti lastnih toksinov, v kotičkih vleče navzdol v grimaso, lic, ki upadajo zaradi svojih mišičnih sidrišč, vratu, ki mlahavo visi v drobnih zgubanih prepogibih. Izčrpani pogled je kot pri obupano utrujenem plavalcu ali tekaču, a vendar ni govora o prenehanju. Bitje, ki ga opazujemo, se bo trudilo in trudilo, dokler ne omaga. A ne, ker bi bilo junaško. Ničesar drugega si ne zna predstavljati.

Ko tako zre in zre v ogledalo, vidi mnogo obrazov v svojem – obraz otroka, fanta, mladega moža, ne tako zelo mladega moža –, vse še vedno tu, kot fosile, ohranjene v plasti nad plastjo, in kot fosile mrtve. Njihovo sporočilo temu živemu, umirajočemu bitju je: Poglej nas – umrli smo – le česa bi se bilo treba bati?

Odgovori jim: Ampak to se je dogajalo tako postopoma, tako zlahka. Strah me je, da bi me priganjali.

Kar zre in zre. Ustnice se razprejo. Začne dihati skozi usta. Dokler mu skorja neučakano ne naroči, naj se umije, obrije, si počeše lase. Njegovo goloto je treba zakriti. Treba ga je odeti v oblačila, ker se odpravlja ven, v svet drugih ljudi, in ti drugi ga morajo biti sposobni prepoznati. Njegovo vedenje jim mora biti sprejemljivo.

Ubogljivo se umije, obrije, si počeše lase; sprejema namreč svojo odgovornost do drugih. Celo veselo je, da spada mednje. Ve, kaj se od njega pričakuje.

Pozna svoje ime. Imenuje se George.

Medtem ko se je obleklo, je postalo on; bolj ali manj je že postalo George – čeprav še vedno ne George v celoti, kakršnega zahtevajo in so pripravljeni prepoznati. Tisti, ki bi ga v tej jutranji uri klicali po telefonu, bi bili zmedeni, morda celo prestrašeni, če bi se lahko zavedali, s kakšno tri četrtine človeško rečjo se pogovarjajo. A seveda se nikakor ne bi mogli – ta z glasom namreč skorajda v polnosti posnema njihovega Georgea. Celo Charlotte mu uspe preslepiti. Samo dvakrat ali trikrat je zaznala nekaj nerazložljivega in vprašala: »Geo – je vse v redu s teboj?«

George prečka prednjo sobo, ki jo imenuje kabinet, in gre po stopnicah navzdol. Stopnice naredijo zavoj, ozke in strme so. S komolci se lahko dotakneš stopniščne ograje na obeh straneh, glavo pa moraš skloniti – tudi če jih, kot George, meriš le sto triinsedemdeset. Tesno načrtovana majhna hiša je to. Pogosto se mu zdi, da ga njena majhnost varuje; v njej je komajda zadosti prostora, da bi se čutil osamljenega.

Pa vendar –

Pomislite na dva človeka, ki dan za dnem, leto za letom, živita skupaj na tem majhnem prostoru, komolec ob komolcu stojita ob majhnem štedilniku in kuhata, se po ozkem stopnišču tlačita drug mimo drugega, se brijeta pred istim majhnim zrcalom v kopalnici, nenehno suvata, prerivata, zaletavata v telo drug drugega, pomotoma ali namenoma, čutno, agresivno, nerodno, neučakano, iz besa ali ljubezni – pomislite, kako globoke, četudi nevidne sledi morata puščati povsod za seboj! Vrata v kuhinjo so bila zasnovana preozko. Dva človeka v naglici, držeč krožnika, polna hrane, se bosta tu najverjetneje kar naprej zaletavala. In ravno tu George skoraj vsako jutro, ko doseže vznožje stopnic, nenadoma začuti, da se je znašel na nepričakovanem, grobo odlomljenem, razbrazdanem robu – kot bi se sled izgubila nekje po plazu navzdol. Prav tu se popolnoma ustavi in se tako na novo, da ga obide slabost, zave, skoraj kot bi bilo prvič: »Jim je mrtev.
Je mrtev.«

Precej pri miru, tiho, obstane, ko čaka, da krč mine, morda največ na kratko živalsko zastoka. Potem stopi v kuhinjo. Ti jutranji krči so preboleči, da bi se jih loteval sentimentalno. Po njih začuti olajšanje, nič več. Kot bi preživel težek napad dušenja.

Danes je tu še več mravelj, ki se v koloni vijejo po tleh, plezajo čez korito in grozijo omari, v kateri hrani marmelade in med. Trmasto jih uniči s pršilom za mrčes in nenadoma ga prešine pogled nase, ko to počne; zagrizeno, zlonamerno, staro oné, ki tem uporabnim in občudovanja vrednim žuželkam vsiljuje svojo voljo. Življenje uničuje drugo življenje pred očmi objektov – loncev in kozic, nožev in vilic, pločevink in steklenic –, ki nimajo prostora v kraljestvu evolucije. Zakaj? Zakaj? Mar obstaja nekakšen kozmičen sovražnik, nekakšen nadtiran, ki nas glede svojega obstoja poskuša zaslepiti tako, da nas naperi proti našim naravnim zaveznikom, sotrpinom v njegovi tiraniji? A, jojme, do tedaj, ko George vse to premisli, so mravlje že vse mrtve in pobrisane z mokro krpo in splaknjene v korito.

Pripravi si poširana jajca s slanino in toastom in kavo ter sede za kuhinjsko mizo, da poje. Medtem pa mu po glavi kroži in kroži neka otroška izštevanka, ki ga jo je naučila varuška, ko je bil kot otrok v Angliji, pred davnimi leti:

Mešamo, mešamo jajca –

(Še vedno jo tako jasno vidi, kako sivolasa z mišje bistrimi očmi in debelušnim majhnim telesom v otroško sobo prinese pladenj z zajtrkom, vsa zasopla od vzpenjanja po vseh tistih stopnicah. Rada je godrnjala, kako strme so, in jim pravila »lesene gore« – kar je bila ena čarobnih besednih zvez iz njegovega otroštva.)

Mešamo, mešamo jajca
za dva pridna zajca.

Ah, kako srce parajoče negotova je bila domačnost tistih užitkov v otroštvu! Gospodič George, ki uživa v svojih jajčkih; varuška, ki ga opazuje in z nasmehom pomirja, da je v njunem malem, na izumrtje obsojenem svetu popolnoma varno!

Zajtrk z Jimom je bil eden boljših trenutkov v njunem dnevu. Točno tedaj, ko sta pila svoji drugi in tretji skodelici čaja, sta doživela najboljše pogovore. Pogovarjala sta se o vsem, kar jima je padlo na pamet – vključno s smrtjo, seveda, in ali je mogoče preživeti, in če je, kaj točno je tisto, kar preživi. Razpravljala sta celo, kakšne so relativne prednosti in slabosti, če te v trenutku ubijejo ali če veš, da boš umrl. Vendar se George zdaj pri najboljši volji ni mogel spomniti, kakšen je bil Jimov pogled na to. Takšna vprašanja je težko jemati resno. Tako akademska se zdijo.

Samo predstavljajte si, da bi mrtvi res obiskovali žive. Da bi se lahko nekaj, kar bi približno opisali kot Jim, vrnilo pogledat, kako se George drži. Bi to lahko bilo zadovoljivo? Bi bilo sploh vredno truda? Zagotovo bi bilo v najboljšem primeru kot bežen obisk opazovalca iz druge države, ki mu je dovoljeno za trenutek pokukati iz neskončnih širjav svoje svobode, da v daljavi, skozi steklo zagleda to postavo, ki kot dosmrtni zapornik samotna sedi za mizico v ozki sobi ter ponižno in zdolgočaseno jé poširana jajca.

Dnevna soba je temna in nizkostropna, vzdolž celotnega zidu nasproti okna pa se raztezajo knjižne police. George ni zaradi teh knjig nič plemenitejši, boljši ali res modrejši. Edino njihovim glasovom rad prisluhne, kateremukoli od njih, odvisno od razpoloženja. Jih pa precej neusmiljeno zlorablja – ne glede na to, kako spoštljivo mora o njih govoriti v javnosti –, da ga uspavajo, da njegove misli preusmerijo z urnih kazalcev, da umirijo njegove sitne pilorične krče, da ga s čvekom spravijo iz melanholije, da sprožijo pogojene reflekse njegovega črevesja.

Eno od njih zdaj vzame v roke in Ruskin mu spregovori:

… plastične pištole ste imeli radi, ko ste bili šolarji, puške in armstronke pa so popolnoma ista stvar, le da bolje izdelane: najhuje pri vsem skupaj pa je, da tisto, kar je bilo za vas kot otroke igra, ni bilo igra za vrabce, in kar je za vas zdaj igra, prav tako ni igra za male državne ptice; kar se tiče črnih orlov, pa se nekako obotavljate, da bi jih streljali, če se ne motim.

Neznosni stari Ruskin, ki ima vedno povsem prav, pa nor in tako jezen, ko s svojimi zalizci ošteva Angleže – danes je popoln spremljevalec za pet minut na stranišču. George začuti, kako se črevesje premakne s prijetno nujnostjo, potem pa se s knjigo v rokah hitro povzpne po stopnicah do kopalnice.

Sedeč na školjki, lahko gleda skozi okno. (Čez cesto je videti njegovo glavo in ramena, ne pa tudi, kaj počne.) Sivo, mlačno kalifornijsko jutro je, nebo je nizko in mehko od tihooceanske megle. Doli, na obali, sta ocean in morje gotovo ena sama žalostna medla sivina. Palme negibno stojijo, grmom oleandra pa z listov kaplja vlaga.

Ulica se imenuje Camphor Tree Lane, po kafrovih drevesih. Morda so tu nekoč rasle kafre, zdaj ni nobene. Verjetneje je, da so prvi ubežniki iz zanemarjenega središča Los Angelesa in zadrgnjeno povzpetniške Pasadene, ki so na začetku dvajsetih prišli sem na plan in ustanovili to kolonijo, ime izbrali zaradi slikovitosti. Svojim štukaturnim bungalovom in z deskami obitim kolibam so pravili hišice; dajali so jim ljubka imena, kot sta Kaštel in Tu gori. Svoje ulice so imenovali poti, ceste ali steze, kar se je skladalo z gozdnatim vzdušjem, ki so ga hoteli ustvarjati. Predmet njihovih utopičnih sanj je bila subtropska angleška vas z montmartrskimi navadami; prijeten mali kraj, kjer lahko malo slikaš, malo pišeš in veliko piješ. Sami sebe so imeli za nazadnjaške individualiste, ki v obupu še zadnjič zavzemajo položaje proti dvajsetemu stoletju. Od zore do mraka so se glasno zahvaljevali, da so ubežali za duše uničujočemu komercializmu mesta. Bili so ceneni in veseli in uporniško bohemski, neumorno radovedni glede početja drug drugega in brezmejno strpni. Ko so se spopadli, so se vsaj s pestmi, steklenicami in pohištvom, ne pa z odvetniki. Večina jih je imela to srečo, da so umrli pred véliko spremembo.

Sprememba se je začela proti koncu štiridesetih, ko so veterani iz druge svetovne vojne s svojimi pravkar poročenimi ženami v iskanju novih in boljših legel
z vzhoda v trumah prihajali v sončni Southland, ki jim je bil nekoč zadnji nostalgični pogled na dom, preden so odpluli na Tihi ocean. In le katero bi bilo lahko boljše leglo od hribovite soseske, kot je bila ta, le pet minut hoda do plaže in nobenega prometa skoznjo, ki bi desetkal njihovo prihodnjo otročad? In tako so hiške, ki so nekoč zaudarjale po domačem žganju in donele od poezije Harta Crana, zdaj prešle v last okupatorske vojske ljubiteljev kokakole in televizije.

Sami veterani bi se brez dvoma precej dobro prilagodili izvirni bohemski utopiji; morda bi se nekateri med njimi med enim in drugim mačkom celo lotili slikanja ali pisanja. Vendar pa so jim njihove žene na samem začetku s kar najjasnejšim jezikom pojasnile, da se vzgoja ne ujema z bohemstvom. Za vzgojo potrebuješ redno službo, potrebuješ hipoteko, potrebuješ kredit, potrebuješ zavarovanje. In tudi, da si ne bi drznil umreti, dokler ni poskrbljeno za prihodnost družine.

In tako so se pojavili malčki – mladič za mladičem za mladičem. In majhno staro šolsko poslopje je postalo gruča velikih novih zračnih stavb. In umazano trgovino na oceanskem nabrežju so povečali v vele-. In na Camphor Tree Lane so postavili dve tabli. Ena od njiju ti je povedala, da ne smeš jesti vodne kreše, ki raste vzdolž struge potoka, ker je voda onesnažena. (Izvorni poseljenci so jo jedli dolga leta, tudi George in Jim sta jo poskusila, pa je imela izvrsten okus, zgodilo pa se ni nič.) Druga tabla – tiste mrke črne silhuete na rumeni podlagi – je naznanjala OTROCI PRI IGRI.

George in Jim sta seveda opazila rumeno tablo prvič, ko sta prišla sem dol, na lovu za hišo. A sta jo ignorirala, saj sta se že zaljubila v hišo. Všeč jima je bila, ker si do nje lahko prišel le po mostu čez potok. Drevesa, ki so jo obdajala, in strma, grmovnata pečina za njo so jo namreč zapirali kot hišo na gozdni jasi. »Skoraj kot če bi bila na čisto svojem otoku,« je rekel George. Do gležnjev sta bredla po mrtvem listju platane (kronične nadloge), zdaj že trdno odločena, da jima bo vse všeč. Ko sta kukala v nizko, vlažno, temno dnevno sobo, sta se strinjala, kako prijetna bo ponoči
z ognjem. Garaža je bila prekrita z ogromno grbasto tvorbo bršljana, napol mrtvega, napol živega, zaradi česar je bila videti še enkrat večja. Znotraj pa je bila drobcena, saj je bila zgrajena v času Fordovega modela T. Jimu se je zdelo, da bi bila uporabna za nastanitev nekaterih njunih živali. Njuna avtomobila sta bila tako ali tako oba prevelika zanjo, vendar ju je bilo mogoče parkirati na mostu. Most se je začel nekoliko povešati, sta opazila. »Ah, ja, pričakujem, da bo naju še zdržal,« je rekel Jim.

Okoliški otroci hišo brez dvoma vidijo zelo podobno, kot sta jo videla George in Jim tistega prvega popoldneva. Košato obraslo z bršljanom, pa temno in skrivnostnega videza, ravno pravi brlog, ki bi ga izbrali za zlobno pošast iz stare slikanice. Točno to pa je vloga, za katero se je George zalotil, da jo, odkar živi sam, prevzema z vse večjo silovitostjo. Ob tem se kaže plat njegovega značaja, za katero ni maral, da jo Jim vidi. Le kaj bi Jim rekel, če bi videl Georgea, kako skozi okno maha z rokami in rjove kot blaznež, medtem ko Benny gospe Strunk in Joe gospe Garfein izzivalno tekata sem in tja čez most? (Jim se je vedno s tako lahkoto razumel z njima. Dovolil jima je, da sta ljubkovala skunke in rakuna ter govorila z beom, a vseeno nista nikoli prečkala mostu, če nista bila povabljena.)


Prevedla Alenka Ropret

Sanje ROMAN
160 strani
Izkaznica knjige

elektronske izdaje
Biblos
iBooks

trda vezava
ISBN: 9789612741310
cena z DDV: 23,95 EUR

broširana vezava
ISBN: 9789612741495
cena z DDV: 8,99 EUR

Na voljo v spletni knjigarni Sanje