Christelle Dabos: ZRCALKA III: Spomin Babilona

Nekoč,

prav kmalu,

bo svet končno živel v miru.

 

V tistih časih

bodo živeli novi moški

in nove ženske.

 

Prišla bo doba čudežev.

Odsotni

Praznik

Ura je divjala na vse pretege. Ogromna stoječa ura na kolescih z velikim nihalom, ki je mogočno odbijalo sekunde, v tistem trenutku ni bila prav nič stoječa. Planila je k Ofeliji, ki ni bila ravno navajena na to, da tako ogromni kosi pohištva dirjajo nadnjo.

»Bodite tako dobri in ji oprostite, draga sestrična!« je vzkliknila deklica in z vsemi močmi potegnila uro za vrvico. »Običajno ji je bolj nerodno. Je pa res, da je mami ne pelje pogosto na sprehod. Lahko dobim en vafelj?«

Ofelija je previdno opazovala uro, ki je s kolesci še naprej škripala po tleh.

»Prelijem z javorjevim sirupom?« je vprašala in izbrala hrustljav vafelj.

»Niti pod razno, sestrična. Vesele odbitke!«

»Vesele odbitke.«

Ofelija je deklici odgovorila neprepričano, potem pa zrla za njo, kako se z uro izgublja v množici. Če ji kateri praznik ni bil pri srcu, so bili to vsekakor odbitki. Sredi animčanskega obrtniškega sejma je pazila na stojnico z vaflji, okoli nje pa so se neprestano sprehajale stoječe ure, ure s kukavico in budilke. Obdajala jo je neprestana kakofonija tiktakanja in od velikih steklenih izložb razstavišča se je odbijalo vzklikanje »Vesele odbitke!« Ofelija je imela občutek, da se vsi ti kazalci vrtijo samo zato, da bi jo opominjali na to, kar je hotela pozabiti.

»Dve leti in sedem mesecev.«

Ofelija je pogledala teto Rozalino, ki je navrgla te besede in zložila na stojnico nove vaflje, iz katerih se je še kadilo. Tudi njo so na praznik odbitkov obhajale same črne misli.

»Misliš, da gospa namerava odgovoriti na najina pisma?« je zasikala teta Rozalina mahajoč z lopatko po zraku. »Daj daj, sumim, da imajo gospa čisto preveč drugega dela.«

»Krivico ji delate,« je odgovorila Ofelija. »Berenilde je zagotovo že poskusila priti v stik z nama.«

Teta Rozalina je odložila lopatko na pekač za vaflje in si obrisala roke v kuhinjski predpasnik.

»Seveda ji delam krivico. Po vsem, kar se je zgodilo na Polu, se ne bi čudila, če nam dopisovanje onemogočajo starešinke. Sploh pa se najbrž ne bi smela pritoževati v tvoji prisotnosti. Ti dve leti in pol sta bili zate še dosti bolj molčeči kot zame.«

Ofelija o tem ni hotela govoriti. Že samo ob misli na zadnji dve leti je dobila občutek, da je pogoltnila kazalce treh stoječih ur. Hitro je z vafljem postregla draguljarju, ovešenemu s svojimi najlepšimi urami.

»No, no, no!« se je razhudil, ko so začele vse ure vneto tleskati s poklopci. »Kje so vaše lepe manire, gospodične? Hočete, da vas odnesem nazaj v trgovino?«

»Ne kregajte jih preveč,« mu je dejala Ofelija. »Zaradi mene so takšne. Sirup?«

»Samo vafelj. Vesele odbitke!«

Ofelija je gledala za draguljarjem in odložila steklenico s sirupom, ki ga je skoraj polila.

»Staršinke me ne bi smele zadolžiti za nobeno stojnico. Vse, kar počnem, je to, da na prtičke polagam vaflje, ki jih niti nisem sposobna speči sama, in jih delim naokoli. Pa še teh sem že več kot pol ducata zvrnila po tleh.«

Ofelijina bolezenska nerodnost je v njeni družini postala že skorajda pregovorna . Z vsem tem dragocenim peresjem v urah v neposredni bližini nihče ni upal naročiti vafljev z javorjevim sirupom.

»Sicer se mi besede zatikajo v grlu, vendar moram priznati, da se tokrat strinjam s starešinkami. Grozno si videti in mislim, da je dobro, če se s čim zamotiš.«

Teta Rozalina je strogo pogledala svojo nečakinjo in namignila na utrujeni obraz, brezbarvna očala in kito, ki je bila tako zavozlana, da bi si vsak glavnik polomil zobe na njej.

»Čisto v redu se počutim.«

»Ne, pa se ne. Ne hodiš več ven, ješ, kar ti pride pod roko, spiš, kadar te prime. Niti v muzej nisi šla,« je resno dodala teta Rozalina, kakor da bi ji ta podrobnost vzbujala največ skrbi.

»Ni res, šla sem,« ji je oporekla Ofelija.

V resnici se ji je tisti dan, ko je prišla nazaj s Pola, tako mudilo do muzeja, da je odhitela tja naravnost s cepelina in niti kovčkov ni odložila doma. Na lastne oči je hotela videti vitrine, v katerih ni bilo več zbirk orožja, rotunde, kjer ni bilo več vojaških letal, zidov, na katerih niso več visela vladarske bandere, in alkove, v katerih ni bilo več paradnih oklepov.

Iz muzeja je stopila globoko razočarana in se ni nikoli več vrnila.

»Tisto ni več noben muzej,« je zamrmrala med zobmi. »Govoriti o preteklosti in zamolčati, da so se dogajale vojne, to pomeni preprosto lagati.«

»Braljka si,« jo je nahrulila teta Rozalina. »Ne boš samo s prekrižanimi prsti čakala, da … čakala, da … Kakorkoli, treba je iti naprej.«

Ofelija ji rajši ni zabrusila, da ni ne križemrok ne križemprstov in da ne namerava naprej. Zadnje mesece je veliko raziskovala, čeprav ni šla skoraj nič iz postelje: zakopala se je globoko v geografijo. Treba je iti drugam, ne pa naprej, le da ona te možnosti ni imela. Ne, dokler jo imajo starešinke na očeh.

Ne, dokler jo ima Bog na očeh.

»Na dan odbitkov bi bilo pametneje, če bi pustila svojo uro doma,« je nenadoma izjavila teta Rozalina. »Vse druge dela živčne.«

Dejansko se je pred stojnico z vaflji zbrala gruča ur. Ofelija se je nagonsko prijela za žep, nato pa je odmahnila proti številčnicam ur, češ naj grejo tiktakat drugam.

»Čisto po animčansko! Niti ene pokvarjene ure ne moreš imeti pri sebi, ne da bi te vse ostale gledale očitajoče.«

»Nesti bi jo morala k urarju, da jo pozdravi.«

»Saj sem jo. Pa je rekel, da ni pokvarjena, ampak samo zelo zmedena. Vesele odbitke, boter.«

Na debelo zavit v svoj stari zimski plašč in z brki, s katerih je kapljalo od stopljenega snega, je iz množice stopil stari stric.

»Ja, ja, lepe praznike, tiktak in vse, kar paše zraven,« je zagodrnjal, stopil naravnost za pult in si sam postregel z vročim vafljem. »To postaja že prav smešno, ves ta cirkus s prazniki! Praznik srebrnih servisov, praznik glasbil, praznik škornjev, praznik klobukov … Vsako leto je koledar za nov svetek bogatejši! Bosta videli, da bomo kmalu praznovali še dan kahel. Ko sem bil jaz mlad, nismo tako razvajali predmetov kakor danes, potem se pa čudimo, da nič več ne ubogajo. Hitro spravi tole,« je nenadoma zašepetal in podal Ofeliji neko kuverto.

»Ste našli še eno?« 

Ofelija je spravila kuverto v žep na predpasniku in začutila, da ji je srce začelo biti močneje kot vse ure na sejmu skupaj.

»Pa to ne katerekoli, deklič moj. Saj jih ni tako težko izbrskati. Ampak da mi uspe, ne da bi starešinke za to izvedele, je nekaj čisto drugega. Meni gledajo pod prste skoraj toliko kot tebi. Mimogrede, pazi se,« je zagodrnjal in si stresel sneg z brkov. »Videl sem, da tudi tožljivka kolovrati naokoli s svojim hudičevim vrabcem na glavi.«

Teta Rozalina je prisluhnila njunemu pogovoru in stiskala svoje dolgo zobovje. Na tekočem je bila z vsemi njunimi malimi mahinacijami in čeprav jih ni odobravala, saj jo je bilo strah, da si bo Ofelija nakopala nove težave, je bila njuna zaveznica.

»Zmanjkuje mi mase za vaflje,« je suho odrezala. »Pojdi jo iskat, prosim te.«

Ofelije ni bilo treba dvakrat prositi, hitro se je izmuznila v shrambico, kjer je bilo sicer ledeno mraz, vendar je bila vsaj na varnem pred radovednimi pogledi. Pomirila je šal, ki je zdolgočasen opletal po obešalniku, preverila, ali je res sama v prostoru, in nato odprla kuverto, ki ji jo je prinesel stari stric.

V njej je bila razglednica.

Na njej je z malimi črkami pisalo: XXII. meddružinska razstava, poštni žig pa je nakazoval, da je bila poslana pred več kot šestdesetimi leti. Kot družinski arhivar, vreden svojega naziva, je moral stari stric uporabiti nemalo poznanstev in zvez, da je dobil to razglednico v roke. Ofelijo je zanimala predvsem ročno kolorirana črno-bela fotografija, na kateri je bila ogromna stavba s stojnicami in eksotičnimi kuriozitetami. Kakor razstavišče na Animi, le da je bilo še stokrat veličastnejše. Popravila si je očala na nosu in nagnila razglednico proti svetlobi. In končno našla tisto, kar je iskala: kip brez glave, ki ga je bilo zaradi megle komajda še videti skozi ogromne šipe.

Ofelijina očala so se prvič po dolgem času obarvala zaradi nenadzorovanega izbruha čustev. Razglednica, ki jo je prinesel stari stric, je potrdila vse njene  domneve.

»Ofelija!« jo je poklicala teta Rozalina. »Mama te kliče!«

Ob teh besedah je Ofelija hitro skrila razglednico. Val navdušenja, ki jo je zajel, je v hipu odtekel in jo prepustil občutkom prikrajšanosti. Še več kot to: čakanje, neskončno čakanje ji je v telo izkopalo globoko luknjo. Z vsakim novim dnem, vsakim tednom, vsakim mesecem se je to brezno v njej samo še poglabljalo. Ofelija se je spraševala, ali bo morda nazadnje še sama omahnila globoko vase.

Vzela je žepno urico in neizmerno previdno odprla poklopec. Ta ubogi mehanizem je že tako dovolj trpel in Ofelija si ni smela dovoliti nobene nerodnosti. Vse odkar je Ofelija našla uro med Thornovimi stvarmi, tik preden so jo na silo odpeljali nazaj na Animo, ni nikoli več kazala časa, koliko je ura. Oziroma je kazala same nenavadne ure. Vsi kazalci so hkrati kazali enkrat v eno smer, drugič v drugo, in to brez vsakršne prave logike: dvaindvajset minut čez štiri, dvaindvajset minut do osmih, pet minut čez eno … tiktakanja pa ni bilo več slišati.

Dve leti in sedem mesecev tišine.

Ofelija ni dobila niti najmanjšega glasu od Thorna, odkar je pobegnil iz zapora. Niti enega telegrama, enega samega pisma. Zaman si je govorila, da Thorn ne sme tvegati in se razkriti, ker ga iščejo, da bi mu sodili, in ker ga morda išče celo Bog, toda ni si mogla pomagati: njegov molk jo je grizel.

»Ofelija!«

»Že grem.«

Zgrabila je kanglico z maso za vaflje in stopila iz shrambe. Na drugi strani stojnice je stala njena mati v ogromni nabrani obleki.

»Ne morem verjeti, da je moja hči končno blagovolila vstati iz postelje! Saj je bil že čas, še malo, pa bi se spremenila v nočno omarico. Vesele odbitke, dragica moja. Boš postregla otročkom z vaflji?«

Pokazala je dolgo kolono otrok, ki jih je pripeljala s seboj. Ofelija je med njimi zagledala brata, sestrice, nečake, mrzle bratrance in sestrične ter stoječo uro iz dnevne sobe. To po njenem mnenju prav gotovo niso bili otročki. Hektor je v zadnjih mesecih tako zrasel, da je že skoraj prerasel Ofelijo. Ko jih je videla vse tako na kupu, visoke, žarečih rdečih las, s pegicami na obrazu, se je včasih spraševala, če ni morda posvojena.

»Z Agato sva se pogovarjali o tebi,« je rekla Ofelijina mati in se s svojim bogatim oprsjem nagnila čez pult. »Tvoja sestra se strinja z menoj, čas je, da si urediš položaj. Govorila je s Karlom in strinjata se, da prideš delat k njima v tovarno. Poglej se, hčerka moja draga! Saj ne moreš tako naprej. Tako mlada si še! Nič več te ne veže na … no, saj veš … nanj

Ofelijina mati je zadnjo besedo bolj izdihnila kot izgovorila. Nihče v družini ni nikoli omenjal Thorna, kakor da bi bila to posebej sramotna tema. Pravzaprav nihče ni nikoli omenil niti Pola. Kakšen dan se je Ofelija spraševala, ali se ji je vse tisto na Polu v resnici zgodilo, kakor da nikoli ne bi bila ne Berenildin valet, ne podpripovedovalka, ne glavna družinska braljka.

»Iskrena hvala Agati in Karlu, ampak, mami, ne. Nekako me ne vleče v čipke.«

»Lahko jo jaz vzamem s seboj v arhive,« je med brki zagodrnjal stari stric.

Ofelijina mati se je tako močno našobila, da je začela spominjati na piščalko.

»Dragi stric, vaš vpliv na mojo hčerko je obžalovanja vreden. Preteklost, preteklost, ves čas samo preteklost! Moja hči mora misliti na prihodnost!«

»To pa, to!« se je posmehnil stari stric. »Rada bi, da bi bila tvoja hči tako dobronamerna kot tiste prijazne male knjižice iz knjižnice, kaj? Potem jo pa rajši pošlji k Butalcem!«

»Rada bi, da jo starešinke in Artemida vidijo tudi v malo boljši luči, za spremembo.«

Ofelija je bila tako besna, da je ponudila vafelj še okrasni stoječi uri iz dnevne sobe.

Nič ni pomagalo: zaman je govorila vsem po vrsti, da starešinke niso vredne zaupanja, ki jim ga izkazujejo, nihče je ni poslišal. Pa še pred toliko stvarmi jih je hotela posvariti! Predvsem pred Bogom. Toda o njem ni govorila z nikomer: ne s starši, pa čeprav so ji ves čas postavljali vprašanja, ne s teto Rozalino, ki jo je že začenjalo skrbeti, ker nikoli ni nič rekla, niti s starim stricem, ki ji je pomagal pri raziskovanju. Vsa družina je vedela, da se je v Thornovi samici nekaj zgodilo – tisti slabše obveščeni so celo mislili, da je bila zaprta Ofelija – toda nihče ni od nje nikoli izvedel, kako se je vse končalo. Saj česa takega ni mogla nikomur zaupati, vsaj ne zdaj, ko je odkrila vse to o Bogu.

Mati Hildegarde se je ubila zaradi njega.

Baron Melhior je ubijal zanj.

Thorna je skoraj ubil.

Že samo to, da Bog obstaja, je bila nevarna resnica. In Ofelija tega ni nameravala deliti z nikomer, dokler bo le mogoče.

»Vem, da si razbijate glavo zaradi mene, mami,« je nazadnje izbruhnila, »toda moje življenje je moja stvar. In nikomur mi ni treba polagati računov, niti Artemidi, in poleg tega mi je za to, kaj si mislijo starešinke, prav toliko mar kot za lanski sneg.«

»Koga slišim, draga hčerkica!«

Ofelija se je zdrznila, ko je zagledala žensko nedoločljive starosti, ki se je na skrivaj približala njeni stojnici. Na sebi ni imela nobene ročne ure in z nobeno stoječo uro se ni sprehajala, zato pa je imela na glavi neverjeten klobuk, na katerem je čepela hitro vrteča se vetrnica v obliki štorklje. Njeni pozlačeni naočniki so še povečevali velike izbuljene oči, ki so zalezovale in opazovale Animčane na splošno, Ofelijo pa še prav posebej.

Starešinke so bile na strani Boga, tožljivka pa je bila na strani starešink.

»Tvoja hči je svobodnjakinja, draga moja Sofija,« je Ofelijini materi namenila dobrohoten smehljaj. »V vsaki družini se najde kakšen! Noče več delati v muzeju? Treba je spoštovati njeno odločitev. Noče delati v čipkarstvu? Ne pristrizimo ji kril. Pusti jo, da odleti, kamor jo bodo nesla krila … Morda pa potrebuje oddih kje v tujini?«

V tistem trenutku sta se tožljivkin pogled in štorklja hkrati zasukala k Ofeliji, ki se je morala zavestno potruditi, da ne bi pogledala v predpasnik in preverila, ali ji ne moli razglednica iz žepa.

»Me nagovarjate, naj odidem z Anime?« je nezaupljivo vprašala.

»Oh, k ničemur te ne nagovarjamo!« je hitro zatrdila tožljivka in prekinila Ofelijino mater, ki je že odpirala debeluškasta usta. »Zdaj si že velika punca. Svobodna si in greš lahko, kamor hočeš.«

Tej ženski je preprosto manjkalo taktnosti in zato nikoli ne bo postala starešinka. Ofeliji je bilo kristalno jasno, da ji bodo sledili od trenutka, ko bo stopila na cepelin, in je ne bodo spustili z oči. Seveda je hotela najti Thorna, toda nobenega namena ni imela, da bi do njega hkrati privedla še Boga. V takšnih trenutkih je še posebej obžalovala, da ne more oditi z Anime skozi zrcala: njena moč žal ni bila brezmejna.

»Najlepša hvala,« je dejala, ko je razdelila vaflje vsem otrokom. »Mislim, da imam vseeno rajši kar svojo sobo. Vesele odbitke, gospa.«

Tožljivkin nasmeh se je okrušil.

»Morala bi si šteti v veliko čast – v ogromno čast, slišiš, da se naše nadvse ljubljene matere sploh ukvarjajo s takšno osebico, kot si ti. Zato nehaj s skrivalnicami in se jim zaupaj. Lahko bi ti pomagale, in to veliko bolj, kot si lahko predstavljaš.«

»Vesele odbitke,« je suho ponovila Ofelija.

Tožljivka se je silovito odmaknila, kakor da jo je stresla elektrika. Osuplo je pogledala Ofelijo, nakar se je osuplost spremenila v ogorčenje in odneslo jo je stran. Pridružila se je sprevodu starih dam sredi dolge procesije stoječih ur. Starešinke. Prisluhnile so tožljivkinemu poročilu in zgolj kimale z glavami, toda pogled, ki so ga namenile Ofeliji, je bil vseeno leden.

»Spet!« je besno vzkliknila Ofelijina mati. »Spet si uporabila to strašno moč! In to na tožljivki osebno!«

»Nisem zanalašč. Če me starešinke ne bi prisilile, da odidem s Pola, bi me Berenilde lahko naučila obvladovati kremplje,« je zamrmrala Ofelija in razdraženo obrisala pult.

Ni in ni se mogla navaditi na to novo moč. Za zdaj ni še nikogar ranila – nobenega nosu ali prsta še ni odrezala, toda če je kdo v njej vzbujal premočno antipatijo, se je to vedno zgodilo: nekaj v njej se je zganilo in odrinilo napadalca. In to nikakor ni bil najboljši način za zglajevanje nesoglasij.

»Ne boš se takole izvlekla,« je zapretila Ofelijina mati in ji požugala z rdečim nohtom. »Vrh glave in čez imam tebe in tvojega poležavanja v postelji in izzivanja naših nadvse ljubljenih mater. Jutri zjutraj greš v sestrino tovarno in pika!«

Ofelijina mati se je zasukala na petah in odšla z vsemi otroki vred, Ofelija pa se je z obema rokama naslonila na stojnico z vaflji in globoko vdihnila. Brezno, ki ga je čutila v trebuhu, se je še nekoliko poglobilo.

»Mama ti lahko reče, kar hoče,« je zagodrnjal stari stric, »saj veš, da lahko prideš delat k meni v arhive.«

»Ali pa k meni v restavratorski atelje,« ga je podprla teta Rozalina. »Ni bolj hvaležnega dela kot čiščenje črvov in plesni iz starega papirja.«

Ofelija jima ni odgovorila. Nikamor ni želela, ne v tovarno čipk, ne v družinske arhive, ne v restavratorski atelje. Edina stvar, ki si jo je želela globoko v sebi, je bila pobegniti pozornosti starešink in se odpraviti do mesta, ki je bilo naslikano na stričevi razglednici.

Tja, kjer je bil v tem trenutku morda tudi Thorn.

Prvo mednadstropje.

Moško stranišče.

Ne pozabite na šal – odhajate.

Ofelija se je odrinila tako sunkovito, da je prekucnila steklenico z javorjevim sirupom in ga polila po stojnici. Z ognjem na licih je med kuhinjskimi urami in astronomskimi nihali s pogledom iskala moškega, ki ji je vdihnil te tri misli v glavo. Vendar ga že ni bilo več.

»Kaj te je pa zdaj pičilo?« se je začudila teta Rozalina, ko je videla, kako si Ofelija oblači plašč kar čez kuhinjski predpasnik.

»Na stranišče moram.«

»Ti je slabo?«

»Še nikoli mi ni bilo tako dobro,« je s širokim nasmehom odvrnila Ofelija. »Arhibald je prišel pome.«

 

Zrcalka III: Spomini Babilona 
Christelle Dabos
Obseg: 400 strani
Format: 15,2 x 23,5 cm
ISBN / EAN: 978-961-274-0856

Broširana vezava: 19,95€
Trda vezava: 30,00€