Chimamanda Ngozi Adichie: Polovica rumenega sonca

Prvi del
Zgodnja šestdeseta

Gospodar je bil malo nor; preveč let je preživel ob knjigah v tujini, v pisarni je govoril sam s seboj, ni vedno vračal pozdravov in imel je preveč las. Ugwujeva teta je to izrekla potiho, ko sta hodila po stezi. »Vendar je zelo dober človek,« je dodala. »In dokler boš dobro delal, boš dobro jedel. Celó meso boš jedel vsak dan.« Ustavila se je, da bi pljunila; slina je zletela iz njenih ust s sesajočim zvokom in pristala na travi.

Ugwu ni verjel, da kdorkoli, niti ta gospodar, s katerim bo živel, jé meso vsak dan. Vendar ker ga je pričakovanje preveč dušilo, ker je bil preveč zaposlen s predstavami o novem življenju zunaj vasi, teti niti ni poskušal ugovarjati. Odkar sta izstopila iz tovornjaka na parkirišču, sta že nekaj časa hodila in popoldansko sonce je ožgalo zadnji del njegovega vratu. Vendar mu je bilo vseeno. Bil je pripravljen hoditi še več ur, po še bolj vročem soncu. Nikoli še ni videl česa takega, kot so ceste, ki so se pojavile, ko sta prehodila univerzitetna vrata, ceste, tako gladke, premazane s katranom, da je hotel položiti svoje lice nanje. Nikoli ne bo mogel razložiti svoji sestri Anuliki, kako so hiše tu prebarvane z barvo neba in postavljene druga ob drugo kot uglajeni, dobro oblečeni možje, kako so žive meje, ki jih ločujejo, na vrhu pristrižene tako ravno, da izgledajo kot mize, ovite v listje.

Teta je pospešila, njene japonke so ustvarjale klap, klap zvoke, ki so odmevali po prazni cesti. Ugwu se je spraševal, ali tudi ona čuti zoglenel katran, segrevajoč se pod njenimi tankimi podplati. Šla sta mimo znaka ODIMOVA ULICA in Ugwu je izrekel ulica, kot vedno, kadar je zagledal predolgo angleško besedo. Ko sta vstopila na dvorišče, je zavohal nekaj sladkega, omamnega in bil je prepričan, da prihaja od belih rož, ki so se kopičile po grmičevju ob vhodu. Grmičevje je bilo oblikovano kot vitki vrhovi. Trata se je lesketala. Metulji so jo preletavali.

»Gospodarju sem povedala, da se boš vsega hitro naučil, osiso-osiso,« je dejala njegova teta. Ugwu je vzneseno prikimal, čeprav mu je to že večkrat povedala, ravno tolikokrat kot zgodbo o tem, kako se mu je nasmehnila sreča: medtem ko je pred enim tednom čistila hodnik na oddelku za matematiko, je slišala Gospodarja reči, da potrebuje služabnika, ki bi mu čistil, in takoj je dejala, da lahko pomaga, še preden bi mu njegova tajnica ali kurir predlagala koga drugega.

»Hitro se bom učil, teta,« je dejal Ugwu. Strmel je v avtomobil v garaži; pas kovine se je vil okoli njegovega modrega telesa kot ogrlica.

»Zapomni si, kadarkoli te pokliče, boš odgovoril z, Da, gospud!

»Da, gospud!« je Ugwu ponovil.

Stala sta pred steklenimi vrati. Ugwu se je zadrževal, da se ne bi dotaknil zidu, ki se je zdel tako drugačen od blatnih zidov materine kolibe, ki so se ji še vedno poznali medli odtisi oblikovalčevih prstov. Za trenutek si je zaželel, da bi bil spet tam, v materini kolibi, pod zatemnjenim hladom slamnate strehe; ali pa v tetini kolibi, ki je edina v vasi imela valovito pločevinasto streho. Teta je nalahno potrkala na steklo. Ugwu je lahko videl bele zavese za vrati. Glas v angleščini je dejal, »Da? Vstopite.«

Preden sta vstopila, sta si sezula japonke. Ugwu še nikoli ni videl tako prostorne sobe. Kljub rjavim zofam, razporejenim v polkrog, mizicam med njimi, policam, napolnjenim s knjigami, in osrednji mizi z vazo, v kateri so bile rdeče in bele plastične rože, se je še vedno zdelo, da je v sobi preveč prostora. Gospodar je sedel v naslanjaču, oblečen v telovnik in kratke hlače. Ni sedel pokonci, temveč sključeno, knjiga zakrivajoč njegov obraz, kot da je pozabil, da je ravnokar povabil ljudi, naj vstopijo.

»Dober dan, gospud! To je tisti otrok,« je dejala Ugwujeva teta.

Gospodar je pogledal kvišku. Njegova polt je bila zelo temna, kot staro lubje, in dlake, ki so pokrivale prsi in noge, so mu dajale lesketajoč, še temnejši odtenek. Snel si je očala. »Otrok?«

»Služabnik, gospud.«

»Oh, da, pripeljali ste služabnika. I kpotago ya.« Gospodarjeva igbojščina je lahkotno zazvenela v Ugwujevih ušesih. Bila je igbojščina, obarvana z angleškim naglasom, igbojščina nekoga, ki je pogosto govoril angleščino.

»Trdo bo delal,« je dejala teta. »Zelo priden deček je. Samo povejte mu, kaj mora storiti. Hvala, gospud!«

Gospodar je zamrmral v odgovor, gledal Ugwuja in teto z rahlo raztresenim izrazom, kot da se zaradi njune prisotnosti ne more spomniti nečesa pomembnega. Ugwujeva teta je potrepljala Ugwuja po rami, mu zašepetala, naj se dobro odreže, in se namenila k vratom. Ko je odšla, si je Gospodar ponovno nadel očala in se zazrl v knjigo, sedeč v sključeni pozi, noge stegnjene naprej. Tudi ko je obračal strani, je oči upiral v knjigo.

Ugwu je stal pri vratih in čakal. Sončna svetloba je lila skozi okna in od časa do časa je rahel vetrič dvignil zavese. V sobi je vladala tišina, razen šelestenja, ki je prihajalo od Gospodarjevega obračanja strani. Ugwu je nekaj časa stal, dokler se ni začel pomikati bližje in bližje h knjižnim policam, kot da se hoče skriti v njih, in potem, po kratkem času, se je usedel na tla, zibal pleteno vrečo med koleni. Pogledal je proti stropu, ki je bil tako visoko zgoraj, tako predirljivo bele barve. Zaprl je oči in si poskušal zamisliti to prostorno sobo z nenavadnim pohištvom, vendar ni mogel. Odprl je oči, prežet z novim občutkom, pogledal naokoli, da bi se prepričal, če je vse to resnično. Če je samo pomislil, da bo sedel na teh kavčih, loščil ta spolzkogladek pod, pral te prozorne zavese.

»Kedu afa gi? Kako ti je ime?« ga je vprašal Gospodar, da se je prestrašil.

Ugwu je vstal.

»Kako ti je ime?« je Gospodar še enkrat vprašal in se zravnal. Napolnil je naslanjač, njegovi gosti lasje, ki so stali visoko na glavi, njegove mišičaste roke, njegova široka pleča; Ugwu si je predstavljal starejšega moškega, nekoga slabotnega in nenadoma se je prestrašil, da ne bo mogel zadovoljiti tega gospodarja, ki je izgledal tako mladostno, ki je izgledal, kot da ne potrebuje ničesar.

»Ugwu, gospud.«

»Ugwu. In prihajaš iz Obukpa?«

»Iz Opija, gospud.«

»Lahko bi bil kolikorkoli med dvanajst in trideset.« Gospod je zožil oči. »Verjetno trinajst.« Trinajst je izrekel v angleščini.

»Da, gospud.«

Gospodar se je vrnil h knjigi. Ugwu je stal tam. Gospodar je preletel nekaj strani in pogledal navzgor. »Ngwa, pojdi v kuhinjo; v hladilniku bi moralo biti kaj za pojesti.«

»Da, gospud.«

Ugwu je previdno vstopil v kuhinjo, počasi polagal eno nogo pred drugo. Ko je zagledal belo stvar, skoraj tako veliko kot on sam, je vedel, da gre za hladilnik. Teta mu je pripovedovala o njem. Hladen skedenj, je dejala, ki preprečuje, da bi se hrana pokvarila. Odprl ga je in zajel sapo, ko je hladen zrak buhnil v njegov obraz. Pomaranče, kruh, pivo, brezalkoholne pijače; stvari v zavitkih in konzervah so bile razvrščene po različnih policah in na najvišji je bil lepo zapečen piščanec, ki mu je manjkalo le bedro. Ugwu se je stegnil in se dotaknil piščanca. Hladilnik je težko sopel v njegova ušesa. Še enkrat se je dotaknil piščanca, si obliznil prste in nato naglo odtrgal drugo nogo, hlastno jedel, dokler mu niso v roki ostali samo še zlomljeni, posesani koščki kosti. Zatem je odtrgal kos kruha, ki bi ga z veseljem delil s svojimi brati in sestrami v primeru, da bi sorodnik prišel na obisk in ga prinesel kot darilo. Jedel je hitro, preden bi Gospodar vstopil in si utegnil premisliti. Ravno je končal in stal ob odtoku ter se skušal spomniti, da mu je teta pripovedovala, kako iz njega pride curek kot pri izviru, če ga odpreš, ko je vstopil Gospodar. Oblečen je bil v potiskano srajco in hlače. Njegovi prsti na nogah, ki so kukali iz usnjenih sandal, so se zdeli ženski, morda ker so bili tako čisti; pripadali so nogam, navajenim na čevlje.

»Kaj je?« je vprašal Gospodar.

»Gospud?« je Ugwu pokazal k lijaku.

Gospodar je prišel bližje in obrnil kovinsko pipo. »Razglej se po hiši in odloži svojo vrečo v prvo sobo na hodniku. Na sprehod grem, da si zbistrim glavo, i nugo

»Da, gospud.« Ugwu je gledal za njim, ko je odhajal skozi zadnja vrata. Ni bil visok. Hodil je čvrsto, energično in izgledal je kot Ezeagu, moški, ki se je v Ugwujevi vasi zapisal kot najboljši v rokoborbi.

Ugwu je zaprl pipo, jo še enkrat odprl, nato zaprl. Odprl in zaprl, odprl in zaprl, dokler se ni začel smejati čarovniji tekoče vode in blagodejnemu občutku piščanca in kruha, ki sta ležala v njegovem trebuhu. Šel je skozi dnevno sobo in na hodnik. Knjige so bile nakopičene po policah in mizah v treh spalnicah, na lijaku in omaricah v kopalnici, zložene od tal do stropa v študijski sobi in v shrambi so bili stari časopisi zloženi ob zabojnikih kokakole in škatlah piva Premier. Nekatere knjige so bile obrnjene navzdol, odprte, kot da jih Gospodar ni utegnil prebrati do konca in je nenadoma skočil k drugim. Ugwu je skušal prebrati naslove, toda večina je bila predolgih, pretežkih. Neparametrične metode. Pregled Afrike. Velika veriga bivanja. Normanski vpliv na Anglijo. Po prstih je hodil iz sobe v sobo, ker se mu je zdelo, da so njegove noge umazane, in tako hodeč, si je strašno želel ugajati Gospodarju, da bi ostal v tej hiši mesa in hladnih tal. Ogledoval si je straniščno školjko, z roko drsel po črnem plastičnem sedalu, ko je zaslišal Gospodarjev glas.

»Kje si, moj dobri mož?« Moj dobri mož je izrekel v angleščini.

Ugwu je zbežal v dnevno sobo. »Da, gospud!«

»Kako ti je že ime?«

»Ugwu, gospud.«

»Da, Ugwu. Poglej sem, nee anya, ali veš, kaj je to?« je Gospodar pokazal s prstom in Ugwu je pogledal železen zaboj, okrašen s strašljivimi gumbi.

»Ne, gospud,« je dejal Ugwu.

»To je radiogram. Nov in zelo dober. Ni kot tisti stari gramofoni, ki jih moraš vrteti in vrteti. Z njim moraš ravnati zelo previdno, zelo previdno. Nikoli ne smeš dovoliti, da pride v stik z vodo.«

»Da, gospud.«

»Tenis grem igrat in kasneje bom odšel v klub.« Gospodar je vzel nekaj knjig z mize. »Morda se bom pozno vrnil. Namesti se torej in si odpočij.«

»Da, gospud.«

Ko je Ugwu s pogledom pospremil Gospodarja, ki se je odpeljal z dvorišča, se je vrnil v dnevno sobo, obstal zraven radiograma in ga pozorno opazoval, ne da bi se ga dotikal. Nato se je sprehodil po hiši, gor in dol, se dotikal knjig in zaves in pohištva in krožnikov, in ko se je stemnilo, je prižgal luči ter se čudil, kako svetla je žarnica, ki je bingljala s stropa, kako ni metala dolgih senc na steno kot svetilka na palmovo olje, ki so jo imeli doma. Njegova mati bi ob tem času pripravljala večerjo, tolkla akpu v možnarju, čvrsto držala tolkač z obema rokama. Chioke, mlajša žena, bi se sklanjala nad loncem tekoče omake, nameščenim nad ognjem med tremi kamni. Otroci bi se vrnili s potoka in se rogali drug drugemu ter se preganjali pod kruhovcem. Anulika bi jih morda opazovala. Zdaj je bila najstarejši otrok v hiši in ko bi se vsi posedli okoli ognja k hrani, bi prekinila prepir med mlajšimi otroki, ki so se bojevali za večje kose ribe v omaki. Počakala bi, da bi pojedli vso omako iz akpuja in nato razdelila ribo, na ta način bi vsak otrok dobil kos, zase pa bi kot vedno prihranila največjega.

Ugwu je odprl hladilnik in vzel še nekaj kruha in piščanca, si naglo basal hrano v usta, medtem ko je njegovo srce razbijalo kakor pri teku; nato je izbrskal dodatne kose mesa in odtrgal perutnice. Preden je odšel v spalnico, si je z njimi napolnil žepe kratkih hlač. Hranil bi jih, dokler ne bi na obisk prišla teta, in bi jo prosil, da jih izroči Anuliki. Morda bi jo lahko prosil, da jih nekaj izroči tudi Nnesinachi. Tako bi ga Nnesinachi končno opazila. Nikoli mu ni bilo povsem jasno, na kakšen način sta z Nnesinachi povezana, čeprav je vedel, da prihajata iz iste umunne in da se torej nikoli ne bosta mogla poročiti. Vendarle si je želel, da se njegova mati ne bi obračala na Nnesinachi kot na njegovo sestro, rekoč stvari kot, »Prosim, odnesi to palmovo olje k mami Nnesinachi in če je ni, pusti pri svoji sestri.«

Nnesinachi je z njim vedno govorila z nerazločnim glasom, njene oči brezizrazne, kakor da ji njegova prisotnost nič ne pomeni. Včasih ga je poklicala Chiejina, po imenu njegovega bratranca, ki mu ni bil prav nič podoben, in ko ji je odvrnil, »Jaz sem,« je dejala, »Oprosti mi, Ugwu, moj brat,« s hladno formalnostjo, ki je pomenila, da nima nikakršne želje po nadaljnjem pogovoru. Toda rad je hodil po opravkih v njeno hišo. Tako je dobil priložnost, da jo je našel sklonjeno nad žerjavico, ki jo je ravno razpihovala, ali ko je rezala liste uguja za omako v materinem loncu ali ko je samo sedela zunaj, pazila na svoje mlajše brate in sestre, njeno ogrinjalo dovolj nizko, da je lahko videl vrh njenih prsi. Odkar so ji začele poganjati tiste koničaste prsi, se je spraševal, ali so na otip kašasto mehke ali trde kot nezrel sadež z ubovega drevesa. Pogosto si je želel, da Anulikine prsi ne bi bile tako ploščate – spraševal se je, kaj se tako obira, saj sta bili z Nnesinachi približno istih let –, da bi vsaj lahko potipal njene prsi. Anulika bi ga seveda klofnila po roki in morda celo po obrazu, toda to bi storil hitro – stisnil in zbežal – in na ta način bi imel predstavo in bi vedel, kaj pričakovati, ko bi se končno dotaknil Nnesinachinih prsi.

Toda skrbelo ga je, da se jih nikoli ne bo mogel dotakniti, še posebno zdaj, ko jo je njen stric povabil, da pride v Kano in se izuči trgovanja. Na sever naj bi odšla konec leta, ko bo materin zadnji otrok, ki ga je nosila, shodil. Ugwu se je hotel veseliti in biti hvaležen kot vsi preostali člani družine. Oditi na sever je pravzaprav pomenilo imeti srečo; poznal je ljudi, ki so odšli tja gor trgovat, in ko so se vrnili domov, so porušili kolibe ter zgradili hiše z valovitimi pločevinastimi strehami. Vendar se je bal, da bo eden izmed tistih trebušastih trgovcev na severu vrgel oči nanjo in ob naslednji priložnosti bo nekdo prinesel palmovo vino njenemu očetu in tako se nikoli ne bo mogel dotakniti tistih prsi. One – njene prsi so bile podoba, ki jo je hranil za konec v mnogih nočeh, ko se je dotikal, najprej počasi in nato močneje, dokler mu ni ušel pridušen krik. Vedno je začel z njenim obrazom, s polnostjo njenih lic in slonokoščenim odtenkom njenih zob in nato si je predstavljal njene roke okoli sebe, njeno telo prižeto k njegovemu. Končno se je dotaknil njenih prsi; včasih so bile trde na otip, vabeč ga, da ugrizne vanje, in drugič so bile tako mehke, da se je ustrašil, da bi ji njegovo namišljeno stiskanje povzročilo bolečino.

Za trenutek ga je imelo, da bi to noč razmišljal o njej. Vendar se je odločil, da raje ne. Ne na prvo noč v Gospodarjevi hiši, na tej postelji, ki niti približno ni spominjala na njegovo ročno pleteno rogoznico iz rafije. Najprej je z roko pritisnil ob prožno mehkost žimnice. Nato je pregledal plasti pregrinjal, ne vedoč, ali naj spi na njih ali naj jih prej odstrani. Končno je zlezel na posteljo in se ulegel na pregrinjala, telo tesno zvito v klobčič.

Sanjal je, da ga je Gospodar klical – Ugwu, moj dobri mož! –, in ko se je prebudil, je Gospodar stal pri vratih in ga gledal. Morda ni sanjal. Skobacal se je iz postelje in v zmedi pogledal skozi okno, zastrto z zavesami. Je bilo pozno? Ga je ta mehka postelja zapeljala, da je zaspal? Navadno je vstajal s prvim petelinjim petjem.

»Dobro jutro, gospud!«

»Tukaj smrdi po pečenem piščancu.«

»Oprostite, gospud.«

»Kje je piščanec?«

Ugwu je otipal žepe kratkih hlač in izvlekel iz njih kose piščanca.

»Ali tvoji ljudje jedo, ko spijo?« je vprašal Gospodar. Oblečen je bil v nekaj, kar je izgledalo kot ženski površnik, in z roko je odsotno vrtel vrv, zavezano okoli pasu.

»Gospud?«

»Ali si hotel jesti piščanca v postelji?«

»Ne, gospud.«

»Hrana bo ostala v jedilnici in kuhinji.«

»Da, gospud.«

»Kuhinja in kopalnica morata biti danes počiščeni.«

»Da, gospud.«

Gospodar se je obrnil in odšel. Ugwu je drhte stal sredi sobe in v iztegnjeni roki še vedno držal ostanke piščanca. Želel si je, da mu ne bi bilo treba iti mimo jedilnice v kuhinjo. Končno je potisnil piščanca nazaj v žepe, globoko vdihnil in odšel iz sobe. Gospodar je bil v jedilnici, pred njim skodelica, položena na kup knjig.

»Ali veš, kdo je zares ubil Lumumba?« je dejal Gospodar, gledajoč iznad revije. »Američani in Belgijci so ga. To ni imelo nič opraviti s Katango.«

»Da, gospud,« je dejal Ugwu. Želel si je, da bi Gospodar še naprej govoril, tako bi lahko poslušal zveneč glas, melodično zmes angleških besed z igbojskimi stavki.

»Moj služabnik si,« je dejal Gospodar. »Če ti ukažem, da greš ven in s palico pretepeš žensko, ki hodi po cesti, ter ji nato povzročiš krvavo rano na nogi, kdo je odgovoren za rano, ti ali jaz?«

Ugwu je strmel v Gospodarja, odkimaval z glavo in se spraševal, ali Gospodar po ovinku ne govori o piščančjih kosih.

»Lumumba je bil ministrski predsednik Konga. Ali veš, kje je Kongo?« je vprašal Gospodar.

»Ne, gospud.«

Gospodar je naglo vstal in odšel v študijsko sobo. Iz strahu so Ugwuju začele drgetati veke. Ga bo Gospodar poslal domov, ker ni obvladal angleščine, ker je čez noč v žepih hranil piščanca, ker ni poznal nenavadnih krajev, ki jih je omenil Gospodar? Gospodar se je vrnil z velikim kosom papirja, ki ga je razprostrl po jedilni mizi in odstranil knjige in revije. Nameril je s svinčnikom. »To je naš svet, čeprav so se ljudje, ki so narisali ta zemljevid, odločili, da postavijo svojo zemljo nad našo. Ni vrha ali dna, vidiš.« Gospodar je dvignil papir in ga prepognil, tako da se je en konec staknil z drugim, vmes je pustil praznino. »Naš svet je okrogel, nikoli se ne konča. Nee anya, to je vse voda, morja in oceani, in tu je Evropa in tu je naš kontinent, Afrika, in Kongo je na sredini. Višje tu je Nigerija in Nsukka je tu, na jugovzhodu; tu se nahajamo mi.« Potrkal je s peresom.

»Da, gospud.«

»Si hodil v šolo?«

»Drugi razred, gospud. Vendar se hitro učim.«

»Drugi razred? Kako dolgo nazaj?«

»Pred mnogimi leti, gospud. Vendar se zelo hitro učim!«

»Zakaj si nehal hoditi v šolo?«

»Očetovi pridelki niso uspevali, gospud.«

Gospodar je počasi prikimal. »Zakaj si ni tvoj oče od koga sposodil denarja za šolnino?«

»Gospud?«

»Tvoj oče bi si moral sposoditi!« je bevsknil Gospodar in nato nadaljeval v angleščini. »Izobrazba je prioriteta! Kako naj se upiramo izkoriščanju, če nimamo orodij za razumevanje izkoriščanja?«

»Da, gospud!« je Ugwu vneto prikimal. Zaradi divjega leska, ki se je pojavil v Gospodarjevih očeh, se je odločil biti kar najbolj pozoren.

»Vpisal te bom v osnovno šolo za osebje,« je dejal Gospodar, medtem ko je s peresom še vedno udarjal po papirju.

Teta mu je povedala, da ga bo Gospodar, če bo nekaj let dobro služil, poslal v trgovsko šolo, kjer se bo naučil tipkanja in stenografije. Omenila je osnovno šolo za osebje, vendar samo da bi razumel, da je namenjena otrokom profesorjev, ki so nosili modre uniforme in bele nogavice, tako zamotano obšite s svežnjem trakov, da si se lahko vprašal, kako lahko nekdo porabi toliko časa zgolj za nogavice.

»Da, gospud,« je dejal. »Hala, gospud.«

»Domnevam, da boš najstarejši v razredu, začeti v tretjem razredu pri tvojih letih,« je dejal Gospodar. »In edini način, da si pridobiš njihovo spoštovanje, je, da si najboljši. Razumeš?«

»Da, gospud!«

»Usedi se, moj dobri mož.«

Ugwu si je izbral stol najdlje od Gospodarja in nerodno polagal noge skupaj. Raje je stal.

»Obstajata dva odgovora na stvari, ki te jih bodo učili o naši deželi: pravi odgovor in odgovor, ki ga poveš v šoli, da narediš izpit. Brati moraš knjige in se naučiti obeh odgovorov. Dal ti bom knjige, odlične knjige.« Gospodar se je ustavil, da bi srknil čaj. »Učili te bodo, da je belec po imenu Mungo Park odkril reko Niger. Nesmisel. Naši ljudje so ribarili v reki Niger že dolgo, preden se je ded Munga Parka sploh rodil. Toda na svojem izpitu napiši, da je bil Mungo Park.«

»Da, gospud.« Ugwu si je želel, da oseba po imenu Mungo Park Gospodarja ne bi tako zelo užalila.

»Ne znaš reči ničesar drugega?«

»Gospud?«

»Zapoj mi pesem.«

»Gospud?«

»Zapoj mi pesem. Katero pesem poznaš? Poj!« Gospodar si je snel očala. Njegove obrvi so bile namrščene, resne. Ugwu je začel peti staro pesem, ki se jo je naučil na očetovi kmetiji. Srce mu je v prsih boleče razbijalo. »Nzogbo nzogbu enyimba, enyi …«

Najprej je prepeval s tihim glasom, toda Gospodar je s peresom udarjal po mizi in mu velel »Glasneje!«, tako da je zvišal glas in ker je Gospodar vztrajal »Glasneje!«, je na koncu že kričal. Ko je pesem nekajkrat ponovil, mu je Gospodar dejal, da lahko neha. »Dobro, dobro,« je dejal. »Lahko pripraviš čaj?«

»Ne, gospud. Vendar se hitro učim,« je dejal Ugwu. Petje je sprostilo nekaj v njem, lažje je dihal in srce mu ni več razbijalo. In bil je prepričan, da je Gospodar nor.

»Večinoma jem v klubu. Domnevam, da bom zdaj, ko si tu, moral domov nositi večje količine hrane.«

»Gospud, znam kuhati.«

»Znaš kuhati?«

Ugwu je prikimal. Mnogo večerov je opazoval svojo mamo pri kuhanju. Zanjo je pripravil ogenj ali spihal žerjavico, ko je začela ugašati. Olupil in zmečkal je jam in kasavo, izpihal riževe luščine, pobral žužke iz fižola, olupil čebulo in zmlel poper. Pogosto, ko je njegova mama bolehala za kašljem, si je želel, da bi kuhal on in ne Anulika. Tega ni nikomur povedal, niti Anuliki ne; že tako ali tako mu je dejala, da preveč časa preživi med ženskami, ki kuhajo, in da mu, če bo tako nadaljeval, nikoli ne bo zrastla brada.

»Dobro, potem si lahko sam kuhaš,« je dejal Gospodar. »Napiši seznam stvari, ki jih boš potreboval.«

»Da, gospud.«

»Sam ne boš našel do tržnice, mar ne? Prosil bom Joma, da ti pokaže.«

»Jomo, gospud?«

»Jomo skrbi za vrt. Trikrat na teden prihaja. Smešen možak, videl sem ga govoriti z ricinovo sadiko.« Gospodar je pomislil. »Kakorkoli, jutri bo tukaj.«

Kasneje je Ugwu napisal seznam stvari in ga dal Gospodarju.

Gospodar je nekaj časa strmel v seznam. »Nenavadna mešanica,« je dejal v angleščini. »Domnevam, da te bodo v šoli naučili uporabljati več samoglasnikov.«

Ugwuju Gospodarjev zabavljaški ton ni bil všeč. »Potrebujemo les, gospud,« je dejal.

»Les?«

»Za vaše knjige. Tako jih lahko uredim.«

»Oh, ja, police. Domnevam, da bi nekje lahko pričvrstila več polic, morda na hodniku. Govoril bom s kom iz oddelka za delo.

»Da, gospud.«

»Odenigbo, kliči me Odenigbo.«

Ugwu je dvomeče strmel vanj. »Gospud?«

»Moje ime ni Gospud. Kliči me Odenigbo.«

»Da, gospud.«

»Odenigbo bo vedno moje ime. Gospod je začasno. Ti lahko jutri postaneš gospod.

»Da, gospud – Odenigbo.«

Ugwuju je bil gospud res ljubši, predvsem zaradi izrazite moči, ki se je skrivala za besedami, in ko sta nekaj dni kasneje iz oddelka za delo prišla dva človeka namestit police na hodnik, jima je dejal, da morata počakati Gospuda, da se vrne domov; da sam ne more podpisati belega papirja s tipkanimi besedami. Gospud je izrekel s ponosom.

»Eden izmed teh vaških služabnikov je,« je dejal moški omalovaževalno in Ugwu je pogledal v njegov obraz ter zamrmral kletvico o siloviti driski, ki bo doletela njega in vse njegove potomce v času življenja. Ko je uredil Gospodarjeve knjige, si je obljubil, da se bo naučil podpisovati formularje in bo tako na kratko opravil z razlagami.

V naslednjih tednih, ko je pregledal vsak kotiček hiše, ko je odkril, da je na akažujevem drevesu panj in da metulji obletavajo sprednje dvorišče, ko je sonce najvišje na nebu, se je skrbno učil ritmov Gospodarjevega življenja. Vsako jutro je pobral Daily Times in Renaissance, ki ju je raznašalec odvrgel pred vrata, ter ju položil na mizo poleg Gospodarjevega čaja in kruha. Preden je Gospodar končal zajtrk, je opral opla, in ko se je Gospodar vrnil iz službe ter si vzel siesto, je avtomobil še enkrat obrisal, preden se je Gospodar odpravil na teniško igrišče. Ob dnevih, ko se je Gospodar za več ur zaprl v študijsko sobo, je hodil naokoli čisto potiho. Ko je Gospodar korakal po hodniku in glasno govoril, je pripravil vročo vodo za čaj. Dnevno je ribal tla. Brisal je okenske line, dokler se niso svetile v popoldanskem soncu, se posvečal drobnim razpokam v kopalni kadi, loščil krožničke, na katerih je Gospodarjevim prijateljem stregel koline oreščke. Vsak dan sta bila v dnevni sobi vsaj dva obiskovalca, radiogram stišan, da je iz njega prihajala glasba za atmosfero, dovolj stišana za pogovor in smeh in nazdravljanje s kozarci, ki je jasno prihajalo do Ugwuja v kuhinji ali na hodniku, medtem ko je likal Gospodarjeva oblačila.

Hotel je narediti še več, dati Gospodarju vsakršen razlog, da bi ga obdržal, in tako je nekega jutra zlikal Gospodarjeve nogavice. Niso izgledale zmečkane, črne rebraste nogavice, toda mislil je, da bodo zravnane izgledale še boljše. Vroč likalnik je žvižgal in ko ga je dvignil, je zagledal polovico nogavice, prilepljene nanj. Otrpnil je. Gospodar je za jedilno mizo ravno končeval svoj zajtrk in bi lahko vstopil vsako minuto, da si nadene nogavice in čevlje ter vzame aktovko s police in odide na delo. Ugwu je hotel skriti nogavico pod mizo in skočiti k predalniku po nove, toda noge ga niso hotele ubogati. Stal je tam z zažgano nogavico, vedoč, da ga bo Gospodar tako tudi našel.

»Zlikal si mojo nogavico, mar ne?« je vprašal Gospodar. »Neumni ignorant.« Neumni ignorant je iz njegovih ust zvenelo kot glasba.

»Oprosti, gospud! Oprosti, gospud!«

»Rekel sem ti, da me ne kliči gospud.« Gospodar je pobral aktovko s police. »Pozen sem.«

»Gospud? Naj prinesem drug par?« je vprašal Ugwu. Toda Gospodar si je že obul čevlje, brez nogavic, in odhitel. Ugwu je slišal, kako je zaloputnil z avtomobilskimi vrati in odpeljal. V prsih mu je bilo težko; ni vedel, zakaj je zlikal nogavice, zakaj ni preprosto pripravil safari obleke. Zlobni duhovi, to je bilo. Zlobni duhovi so ga pripravili k temu. Navsezadnje so prežali vsepovsod. Kadarkoli je imel vročino, ali nekoč, ko je padel z drevesa, mu je mati z okwumo zdrgnila telo in medtem ves čas momljala, »Premagali jih bomo, ne bodo zmagali.«

Odšel je ven na dvorišče, obšel kamne, zložene drug ob drugem okoli urejene trate. Zlobni duhovi ne bodo zmagali. Ne bo jim dovolil, da ga premagajo. Sredi trate je bila zaokrožena krpa zemlje, kot otok sredi zelenega morja, na kateri je stalo suhljato palmovo drevo. Ugwu ni še nikoli videl takšnega palmovega drevesa ali drevesa s tako popolno razraščenimi listi. Ni izgledalo dovolj močno, da bi lahko obrodilo sadeže, in kot večina tukajšnjih dreves ni izgledalo niti najmanj uporabno. Pobral je kamen in ga vrgel v daljavo. Toliko neizkoriščenega prostora. V njegovi vasi ljudje obdelujejo najmanjše površine zunaj svojih domov in gojijo uporabno zelenjavo in zelišča. Njegovi stari mami ni bilo treba gojiti najljubšega zelišča, arigba, ker je rasel vsepovsod. Govorila je, da arigbe omehča moško srce. Bila je druga izmed treh žena in ni imela posebnega položaja, ki pritiče prvi ženi ali zadnji, in preden je svojega moža za karkoli prosila, je pojasnila Ugwuju, mu je skuhala pikantno jamovo kašo z arigbom. Vedno je delovalo. Morda bo delovalo na Gospodarju.

Ugwu se je sprehodil naokoli, da bi našel arigbe. Pogledal je med rožami, pod akažujevim drevesom z gobastim panjem na veji, pod limonovcem, po deblu katerega so se gor in dol sprehajale črne mravlje, in pod papajinim drevesom, katerega zreli sadeži so bili posejani z velikimi luknjami, ki so jih izkljuvali ptiči. Toda tla so bila čista, nikjer nobenih zelišč; Jomo je korenito in skrbno oplel vrt in nič, kar ni bilo zaželeno, ni smelo rasti.

Prvič, ko sta se srečala, je Ugwu pozdravil Joma in Jomo je prikimal ter v tišini nadaljeval z delom. Bil je majhen možak z žilavim, posušenim telesom, za katerega je bil Ugwu mnenja, da bi potrebovalo vodo bolj od rastlin, v katere je usmerjal svoje železno vedro. Končno je Jomo pogledal Ugwuja. »Afa m bu Jomo,« je naznanil, kot da Ugwu ne ve njegovega imena. »Nekateri ljudje me kličejo Kenyatta, po velikem možu iz Kenije. Lovec sem.«

Ugwu ni vedel, kaj odgovoriti, saj se mu je Jomo zazrl naravnost v oči, kot da pričakuje, da bo slišal nekaj pomembnega, kar je Ugwu storil.

»Kakšne vrste živali loviš?« je vprašal Ugwu. Jomo je zasijal, kot da je to natančno tisto vprašanje, ki ga je hotel, in začel pripovedovati o lovu. Ugwu se je usedel na stopnice, ki so vodile na dvorišče, in prisluhnil. Od prvega dne ni verjel Jomovim zgodbam – o ukrotitvi leoparda z golimi rokami, o zadetju dveh pavijanov z enim strelom –, toda rad jih je poslušal in tako je preložil pranje Gospodarjevih oblačil na dni, ko je prihajal Jomo, da je lahko sedel zunaj, medtem ko je Jomo delal. Jomo se je gibal oprezno. Grabil, zalival, sadil je z nekakšno slovesno učenostjo. Sredi obrezovanja žive meje je pogledal navzgor in dejal, »Dobro meso,« in nato odšel do vreče iz kozje kože, zavezane za njegovim kolesom, ter pobrskal za fračo. Nekoč je z majhnim kamnom z akažujevega drevesa sklatil divjega goloba, ga zavil v listje in položil v vrečo.

»Ne hodi okoli tiste vreče, razen če nisem v bližini,« je dejal Ugwuju. »V njej lahko najdeš človeško glavo.«

Ugwu se je smejal, vendar ni povsem dvomil o Jomu. Tako zelo si je želel, da bi Jomo danes prišel na delo. Jomo bi bil zares najbolj primerna oseba, da jo vpraša po arigbu, da vpraša za nasvet, kako najbolje pomiriti Gospodarja.

Šel je skozi dvorišče na cesto in pregledoval rastline ob cestnem robu, dokler ni zagledal zmečkanih listov blizu korenine pojoče pinije. Še nikoli ni zavohal česa podobnega, kot je pikantna rezkost arigba v razkuhani hrani, ki jo je Gospodar nosil iz kluba; skuhal bo omako z arigbom in jo ponudil Gospodarju z rižem ter ga nato skušal prositi. Prosim, ne pošljite me nazaj domov, gospud. Opravljal bom dodatna dela za zažgane nogavice. Zaslužil bom denar, da jih poplačam. Ni vedel, kaj natančno bi lahko počel, da bi zaslužil denar za nogavice, toda tudi to je nameraval razložiti Gospodarju.

Če bo arigbe omehčal Gospodarjevo srce, ga bo morda lahko gojil na vrtu in še druga zelišča. Gospodarju bo dejal, da se lahko ukvarja z vrtom, dokler ne začne hoditi v šolo, saj je ravnateljica šole za osebje Gospodarju razložila, da ne more začeti sredi semestra. Čeprav je morda preveč upal. Kakšen smisel je imelo razmišljati o zeliščnem vrtu, če ga bo Gospodar odpustil, če mu Gospodar ne bo odpustil zažgane nogavice? Hitro je odšel v kuhinjo, položil arigbe na pult in izmeril riž.

Ure kasneje je začutil napetost v trebuhu, ko je zaslišal Gospodarjev avtomobil: škrtanje prodnega peska in brnenje motorja, preden se je ustavil v garaži. Stal je ob loncu omake, mešal, držal zajemalko z močjo krčev v trebuhu. Ga bo Gospodar napodil, preden bo imel priložnost ponuditi mu hrano? Kaj bo rekel svojim ljudem?

»Dober dan, gospud – Odenigbo,« je dejal, še preden je Gospodar vstopil v kuhinjo.

»Da, da,« je dejal Gospodar. Z eno roko je tiščal knjige k prsim in v drugi je imel aktovko. Ugwu je naglo skočil, da bi mu pomagal s knjigami. »Gospud? Boste jedli?« je vprašal v angleščini.

»Jedel kaj?«

Ugwujev želodec se je skrčil. Bal se je, da bi se, ko je položil knjige na jedilno mizo, utegnil pretrgati. »Omako, gospud.«

»Omako?«

»Da, gospud. Zelo dobro omako, gospud.«

»Potem jo bom pa poskusil.«

»Da, gospud!«

»Kliči me Odenigbo!« je Gospodar bevsknil, preden je odšel v kopalnico, da si privošči popoldansko kopel.

Ko je Ugwu postregel s hrano, je stal ob kuhinjskih vratih, gledal, kako je Gospodar zajel prve vilice riža in omake, zajel druge in nato glasno dejal, »Odlično, moj dobri mož.«

Ugwu se je pojavil izza vrat. »Gospud? Lahko posadim zelišča na majhnem vrtu. In skuham še več takšnih omak.«

»Vrt?« Gospodar se je ustavil, da bi srknil vodo in obrnil stran v časopisu. »Ne, ne, ne. Zunaj je Jomovo ozemlje in znotraj tvoje. Delitev dela, moj dobri mož. Če potrebujemo zelišča, bomo prosili Joma, da jih priskrbi.« Ugwuju je bil všeč zven besed Delitev dela, moj dobri mož, izrečenih v angleščini.

»Da, gospud,« je dejal, čeprav je že razmišljal o tem, katero mesto bi bilo najboljše za zeliščni vrt: blizu prostorov za služabnike, kamor Gospodar ni nikoli zahajal. Jomu ni mogel zaupati glede zeliščnega vrta, nameraval ga je gojiti sam, ko bi bil Gospodar odsoten, in na ta način njegovega arigba, njegovega zelišča odpuščanja, ne bi nikoli zmanjkalo. Šele zvečer se mu je posvetilo, da je Gospodar pozabil na zažgano nogavico dolgo pred prihodom domov.

Ugwu je spoznal še druge stvari. Ni bil navaden služabnik; služabnik doktorja Okeka v sosednji hiši ni spal na postelji v svoji sobi, spal je na kuhinjskih tleh. Služabnik na koncu ulice, s katerim je Ugwu hodil na tržnico, se ni odločal o tem, kaj se bo kuhalo, kuhal je tisto, kar mu je bilo naročeno. In niso imeli gospodarjev ali gospodaric, ki bi jim dajali knjige, rekoč, »Ta je izvrstna, enostavno izvrstna.«

Ugwu ni razumel večine stavkov v knjigah, vendar se je delal, kot da jih prebira. Niti ni povsem razumel pogovorov med Gospodarjem in njegovimi prijatelji, vendar jih je vseeno poslušal in tako ujel, da mora svet več storiti glede črncev, ubitih v Sharpvillu, da je špijonsko letalo, izstreljeno v Rusiji, služilo ameriški strani, da je de Gaulle v Alžiriji nespretno ravnal, da se Združeni narodi nikoli ne bodo rešili Tshomba v Katangi. Na vsake toliko je Gospodar vstal, dvignil kozarec in svoj glas – »Pogumnim črnim Američanom, ki so se vpisali na univerzo v Misisipiju!«, »Na Cejlon in na prvo žensko ministrsko predsednico!«, »Na Kubo, da je premagala Ameriko v njeni lastni igri!« – in Ugwu je užival ob žvenketu pivskih steklenic ob kozarce, kozarcev ob kozarce, steklenic ob steklenice.

Več prijateljev je prišlo na obisk ob vikendih in ko se je Ugwu prikazal, da bi jim postregel s pijačo, ga je Gospodar včasih predstavil – v angleščini, seveda. »Ugwu mi pomaga v hiši. Zelo pameten fant.« Ugwu je tiho nadaljeval z odpiranjem steklenic piva in kokakole in čutil, kako se mu topel žar ponosa razširja od prstnih konic. Še posebno mu je ugajalo, ko ga je Gospodar predstavil tujcem kot na primer gospodu Johnsonu, ki je prihajal s Karibov in je ob govorjenju jecljal, ali profesorju Lehmanu, nosljavemu belcu iz Amerike, ki je imel oči predirno zelene kot sveže listje. Ugwu je bil prvič, ko ga je videl, rahlo prestrašen, saj si je vedno predstavljal, da imajo travnato obarvane oči samo zlobni duhovi.

Kmalu je poznal redne goste in jim prinesel njihovo pijačo, preden ga je Gospodar prosil. Tu je bil doktor Patel, Indijec, ki je pil pivo Golden Guinea, zmešano s kokakolo. Gospodar ga je klical dohtar. Kadarkoli je Ugwu prinesel koline oreščke, je Gospodar dejal, »Dohtar, veš, kolini oreščki ne govorijo angleško,« in nato blagoslovil koline oreščke v igbojščini. Doktor Patel se je vsakič zasmejal z velikim užitkom, se naslonil nazaj na zofo in vrgel svoje kratke noge v zrak, kot da gre za šalo, ki jo prvič sliši. Ko je Gospodar prelomil koline oreščke in podal krožniček naokoli, je doktor Patel vedno vzel konček in si ga vtaknil v žep srajce; Ugwu ga ni nikoli videl, da bi kakšnega pojedel.

Tu je bil visoki, mršavi profesor Ezeka, s tako hripavim glasom, da se je zdelo, kot da med govorjenjem šepeta. Vedno je dvignil svoj kozarec in ga podržal pred lučjo, da bi se prepričal, ali ga je Ugwu dovolj natančno očistil. Včasih je prinesel svojo steklenico gina. Spet drugič je prosil za čaj in nato pregledoval sladkornico in pločevinko mleka in mrmral, »Moč bakterij zna biti izjemna.«

Tu je bil Okeoma, ki je prihajal najpogosteje in ostajal najdlje. Izgledal je mlajši od drugih gostov, vedno oblečen v par kratkih hlač, z razmršenimi lasmi na prečo, ki so bili daljši od Gospodarjevih. Izgledali so scufani in zavozljani, čisto drugače od Gospodarjevih, kot da jih Okeoma ne mara česati. Okeoma je pil fanto. Ob večerih je včasih na glas bral svojo poezijo, držal šop papirjev in ko je Ugwu pogledal skozi kuhinjska vrata, je zagledal vse goste, ki so strmeli vanj, njihovi obrazi napol zamrznjeni, kot da si ne upajo dihati. Kasneje je Gospodar zaploskal ter glasno dejal, »Glas naše generacije!«, in ploskanje se je nadaljevalo, dokler ni Okeoma ostro dejal, »Dovolj bo!«

In tu je bila gospodična Adebayo, ki je tako kot Gospodar pila vinjak in ni bila niti najmanj podobna univerzitetnim ženskam, kot si jih je Ugwu predstavljal. Njegova teta mu je povedala nekaj malega o univerzitetnih ženskah. Vedela je, ker je podnevi delala kot čistilka na fakulteti za znanost in kot natakarica v klubu za osebje univerze ob večerih; včasih so ji predavatelji plačali, da je prišla in počistila tudi njihova stanovanja. Dejala je, da univerzitetne ženske na policah hranijo uokvirjene fotografije svojih študijskih let v Ibadanu, Britaniji in Ameriki. Za zajtrk jedo napol kuhana jajca, katerih rumenjak poplesava naokoli, in nosijo lasulje z ravnimi lasmi ter najlonske obleke, ki jim objemajo gležnje. Nekoč je povedala zgodbo o paru na zabavi s koktajli, organizirani s strani kluba. Par je splezal iz krasnega peugeota 404, moški v elegantni smetanasti opravi, ženska v zeleni obleki. Vsi so se obrnili, da bi ju videli, ko sta hodila z roko v roki, in nato je veter odpihnil ženski lasuljo z glave. Bila je plešasta. Uporabljale so vroče glavnike, da bi si zravnale lase, je dejala teta, ker so hotele izgledati kot belke, čeprav so jim glavniki na koncu sežgali lase.

Ugwu si je predstavljal plešasto žensko: lepa, z ravnim in ne ploščatim nosom, ki ga je bil vajen. Predstavljal si je mirnost, nežnost, tiste vrste žensko, katere kihanje, katere smeh in govor so mehki kot puh, ki se nahaja pod perjem najbližje kokošji koži. Toda ženske, ki so obiskovale Gospodarja, tiste, ki jih je videval v nakupovalnem centru in na cestah, so bile drugačne. Večina med njimi je nosila lasulje (nekatere med njimi so imele lase prepletene ali spletene iz niti), toda niso izgledale kot občutljiva stebla trave. Bile so glasne. Najglasnejša je bila gospodična Adebayo. Ni bila Igbojka; Ugwu je to lahko razbral iz njenega imena, četudi ne bi nekoč na tržnici naletel nanjo in na njeno pomočnico ter ju slišal govoriti brbotajočo, nerazumljivo jorubščino. Dejala mu je, naj počaka, da ga bo zapeljala nazaj v univerzitetno središče, vendar se ji je zahvalil in ji odvrnil, da mora nakupiti še veliko stvari in da bo vzel taksi, čeprav je končal z nakupi. Ni se hotel peljati v njenem avtomobilu, ni mu bilo všeč, kako se je njen glas v dnevni sobi izzivajoče in prepirajoče dvignil nad Gospodarjevega. Pogosto se je zadrževal, da ni izza kuhinjskih vrat povzdignil svojega glasu in ji dejal, da naj utihne, še posebno, kadar je Gospodarja imenovala sofist. Ni vedel, kaj sofist pomeni, vendar mu ni bilo všeč, da je Gospodarja klicala s tem imenom. Tudi ko je kdo drug govoril in bi se morala osredotočiti na to osebo, so bile njene oči na Gospodarju. Nekega sobotnega večera je Okeoma razbil kozarec in Ugwu je vstopil, da bi počistil črepinje, ki so ležale po tleh. Vzel si je čas za čiščenje. Pogovor je bil od tu razločnejši in lažje je bilo razbrati, o čem govori profesor Ezeka. Iz kuhinje ga je bilo skoraj nemogoče slišati.

»Resnično bi morali podati glasnejši panafriški odgovor na dogajanje na ameriškem jugu –« je dejal profesor Ezeka.

Gospodar ga je hitro prekinil. »Veš, panafrikanizem je v bistvu evropski pojem.«

»Pretiravaš,« je dejal profesor Ezeka in stresel z glavo v svoji običajno superiorni maniri.

»Morda je evropski pojem,« je dejala gospodična Adebayo, »toda v širšem pogledu vsi pripadamo eni rasi.«

»Kakšen širši pogled?« je vprašal Gospodar. »Širši pogled belca! Ali ne vidiš, da nismo vsi enaki, razen v očeh belca?« Ugwu je opazil, da Gospodar zlahka povzdigne glas in da po tretjem kozarcu vinjaka začne kriliti s kozarcem in se nagibati naprej, dokler ne sedi čisto na robu naslanjača. Pozno zvečer, ko je bil Gospodar že v postelji, se je Ugwu usedel v isti stol in si zamišljal, kako govori tekoče angleško, razpravlja z navidez prevzetimi gosti, uporablja besede kot dekolonizirati in panafriški, oponaša Gospodarjev glas in se premika in premika, dokler se tudi sam ne znajde na robu stola.

»Seveda smo vsi enaki, vsi delimo izkušnjo belčevega zatiranja,« je suho dejala gospodična Adebayo. »Panafrikanizem je preprosto najrazumnejši odgovor.«

»Seveda, seveda, toda moja poanta je, da za resnično avtentično identiteto Afrike lahko obvelja samo pleme,« je dejal Gospodar. »Nigerijec sem, ker je belec ustvaril Nigerijo in mi dal to identiteto. Črn sem, ker si je belec izmislil črnskost, da bi se kar najbolj razlikovala od belskosti. Toda Igboj sem bil pred prihodom belca.«

Profesor Ezeka je prhnil in odkimal z glavo, suhljate noge prekrižane. »Toda svoje igbojske identitete si se zavedel zaradi belca. Panigbojska identiteta sama po sebi se je pojavila šele z nastopom belčeve dominacije. Sprevideti moraš, da je pleme v današnjem pomenu kolonialni produkt, kot tudi nacija in rasa.« Profesor Ezeka je zopet prekrižal noge v drugo smer.

»Panigbojska identiteta je obstajala dolgo pred prihodom belca!« je vzkliknil Gospodar. »Pojdi in vprašaj starešine v svoji vasi o lastni zgodovini.«

»Problem je v tem, da je Odenigbo nepoboljšljiv zagovornik plemenskosti in da ga moramo zato utišati,« je dejala gospodična Adebayo.

Nato je storila nekaj, kar je Ugwuja osupnilo: smeje se je vstala, odšla do Gospodarja in stisnila njegove ustnice tesno skupaj. Stala je tam, kar nekaj časa, njena roka na njegovih ustih. Ugwu si je predstavljal, kako se Gospodarjeva z vinjakom razredčena slina dotika njenih prstov. Ob pobiranju črepinj je skorajda odrevenel. Želel si je, da Gospodar ne bi sedel tam in odkimaval z glavo, kot da je vsa stvar smešna.

Gospodična Adebayo je po tem pripetljaju postala grožnja. Vse bolj in bolj je izgledala kot odvržen sadež, s stisnjenim obrazom, motno poltjo in potiskanimi oblekami, ki so plavale okoli njenega telesa, kot bi imela peruti. Ugwu ji je zadnji postregel s pijačo in si dolgo časa brisal roke v kuhinjsko krpo, preden ji je odprl vrata ter jo spustil v hišo. Skrbelo ga je, da se bo poročila z Gospodarjem in pripeljala svojo jorubsko govorečo pomočnico v hišo, uničila njegov zeliščni vrt ter mu ukazovala, kaj sme in česa ne sme kuhati. Dokler ni slišal pogovora med Gospodarjem in Okeomom.

»Ni izgledalo, da bi nocoj ravno hotela domov,« je dejal Okeoma. »Nwoke m, si prepričan, da nimaš nobenih načrtov z njo?«

»Ne govori neumnosti.«

»Tudi če bi jih imel, v Londonu ne bi nihče izvedel.«

»Poglej, poglej –«

»Vem, da se ne zanimaš zanjo v tistem smislu, toda še vedno me bega, kaj te ženske vidijo na tebi.«

Okeoma se je smejal in Ugwuju je odleglo. Ni hotel, da bi gospodična Adebayo – ali katerakoli ženska – prišla ter zmotila in razbila njihova življenja. Ob večerih, ko so se obiskovalci zgodaj poslovili, je sedel na tleh dnevne sobe in poslušal Gospodarja govoriti. Gospodar je večinoma govoril o stvareh, ki jih Ugwu ni razumel, kot da je zaradi vinjaka pozabil, da Ugwu ni eden izmed obiskovalcev. Vendar ni bilo pomembno. Vse kar je Ugwu potreboval, je bil globok glas, melodija z angleščino pomešane igbojščine, odblesk debelih očal.

Pri Gospodarju je bil že štiri mesece, ko mu je Gospodar dejal, »Posebna ženska prihaja čez vikend. Zelo posebna. Poskrbi, da bo hiša čista. Naročil bom hrano iz kluba.«

»Toda, gospud, lahko kuham,« je dejal Ugwu zaskrbljeno.

»Ravnokar se je vrnila iz Londona, moj dobri mož, in ima rada riž na poseben način. Ocvrt riž, mislim. Nisem prepričan, da lahko pripraviš kaj primernega.« Gospodar se je obrnil, da bi odšel.

»To lahko naredim, gospud,« je Ugwu hitro pripomnil, čeprav se mu ni sanjalo, kaj naj bi pomenil ocvrt riž. »Naj pripravim riž in vi prinesite piščanca iz kluba.«

»Pametna rešitev,« je dejal Gospodar v angleščini. »Dobro, torej. Ti pripravi riž.«

»Da, gospud,« je dejal Ugwu. Kasneje je počistil sobe, zdrgnil stranišče, kot vedno, toda Gospodar ga je pregledal in dejal, da ni dovolj čist, odšel ven in prinesel še dodaten kozarec praška Vim ter ostro vprašal, zakaj Ugwu ni zloščil roba med ploščicami. Ugwu jih je še enkrat poribal. Drgnil je, dokler mu ni z obraza tekel pot, dokler ga niso bolele roke. In v soboto, ko je kuhal, se je mrščil. Gospodar se ni še nikoli pritožil nad njegovim delom. Kriva je bila ta ženska, ta ženska, ki jo je imel Gospodar za preveč posebno, da bi zanjo celo kuhal. Ravnokar prispela iz Londona, kajpada.

Ko je zazvonil zvonec na vratih, je na tihem zamomljal prekletstvo nad njenim trebuhom, da bi se napihnil od odpadkov. Slišal je Gospodarjev povišani glas, otroško vznemirjen, ki mu je sledila dolga tišina, in predstavljal si je, kako se objemata in je njeno grdo telo prižeto h Gospodarjevemu. Nato je zaslišal njen glas. Obstal je. Vedno je mislil, da se Gospodarjeve angleščine ne da primerjati z nobeno drugo, niti z angleščino profesorja Ezeka, ki si jo komaj slišal, ali z Okeomovo, ki je govoril angleško, kot da govori igbojščino, z istim ritmom in premolkom, ali s Patelom, katerega angleščina je bila kot pojenjajoč napev. Niti belec, profesor Lehman, ki je govoril skozi nos, ni zvenel bolj dostojanstveno od Gospodarja. Gospodarjeva angleščina je bila kot glasba, toda kar je Ugwu slišal zdaj, kar je prihajalo od te ženske, je bilo čarobno. Govorila je vzvišen jezik, sijajen jezik, tiste vrste angleščino, ki jo je slišal na Gospodarjevem radiu, intonirano z natančno določenimi poudarki. Spominjala ga je na rezanje jama z nedavno nabrušenim nožem, lahkotna popolnost vsakega reza.

»Ugwu!« je poklical Gospodar. »Prinesi kokakolo!«

Ugwu je stopil v dnevno sobo. Dišala je po kokosu. Pozdravil je, njegov »Dobro jutro« momljajoč, oči uprte v tla.

»Kedu?« je vprašala.

»Dobro sem, guspa.« Še vedno je ni pogledal. Ko je odpiral steklenico, se je smejala nečemu, kar je dejal Gospodar. Ugwu ji je hotel naliti hladno kokakolo v kozarec, vendar se je dotaknila njegove dlani in dejala, »Rapuba, ne skrbi glede tega.«

Njena roka je bila rahlo vlažna. »Da, guspa.«

»Tvoj gospodar mi je povedal, kako dobro skrbiš zanj, Ugwu,« je dejala. Njena igbojščina je bila mehkejša od njene angleščine in bil je razočaran nad tem, kako zlahka je izgovarjala igbojske besede. Želel si je, da bi se ji zatikalo; ni pričakoval tako popolne igbojščine ob tako popolni angleščini.

»Da, guspa,« je zamomljal. Njegove oči so bile še vedno uprte v tla. »Kaj si nam skuhal, moj dobri mož?« je vprašal Gospodar, kot da ne ve. Zvenel je prisiljeno prijazno.

»Strežem zdaj, gospud,« je dejal Ugwu v angleščini in si nato želel, da bi rekel Postrežem zdaj, ker bi zvenelo bolje, ker bi jo bolj impresioniralo. Ko je pripravljal mizo, se je zadrževal, da ni s pogledom švigal v dnevno sobo, čeprav je lahko slišal njen smeh in Gospodarjev glas, ki je dobil nov iritirajoč prizvok.

Ko sta z Gospodarjem sedla za mizo, jo je končno pogledal. Njen ovalni obraz je bil gladek kot jajce, prežet z barvo od dežja izprane zemlje in njene oči so bile velike in poševne in izgledala je, kot da ne bi smela hoditi in govoriti kot vsi drugi; morala bi biti v stekleni vitrini, kot jo je imel Gospodar v študijski sobi, kjer bi ljudje lahko občudovali njeno zaobljeno, zalito telo, kjer bi ostala nedotaknjena. Njeni lasje so bili dolgi; vsaka izmed kitk, ki ji je segala na ramena, se je zaključila s cofkom. Ves čas se je smejala; njeni zobje so bili enako bleščeče beli kot njene oči. Ni vedel, kako dolgo je strmel vanjo, dokler ni Gospodar dejal, »Ugwu navadno kuha veliko bolje kot tole. Pripraviti zna fantastično omako.«

»Dokaj neokusno, kar je bolje kot zanič, seveda,« je dejala in se zasmejala Gospodarju, preden se je obrnila k Ugwuju. »Naučila te bom skuhati riž, Ugwu, z manj olja.«

»Da, guspa,« je dejal Ugwu. Izmislil si je nekaj, kar je po njegovem spominjalo na ocvrt riž, ocvrt riž v arašidovem olju, in za kar je upal, da ju bo po hitrem postopku pognalo na stranišče. Zdaj si je sicer želel, da bi pripravil popoln obrok, okusen džolofski riž ali svojo posebno omako z arigbom, ter ji pokazal, kako dobro zna kuhati. Odlagal je s pomivanjem posode, da tekoča voda ne bi preglasila njenega glasu. Ko jima je stregel s čajem, si je vzel čas za aranžiranje piškotov na krožničku, zavlačeval je ter poslušal njen glas, dokler ni Gospodar dejal, »Tako bo povsem v redu, moj dobri mož.« Njeno ime je bilo Olanna. Toda Gospodar ga je izrekel samo enkrat; večinoma jo je klical nkem, moja mila. Govorila sta o sporu med Sardauno in ministrskim predsednikom zahodne regije in nato je Gospodar dejal nekaj o čakanju, dokler se ni preselila v Nsukko, in kako je navsezadnje trajalo samo nekaj tednov. Ugwu je zadrževal dih, da bi se prepričal, če je prav slišal. Gospodar se je zdaj smejal, rekoč, »Toda tukaj bova skupaj, nkem, in hkrati lahko obdržiš stanovanje na Eliasovi aveniji.«

Preselila se bo v Nsukko. Živela bo v tej hiši. Ugwu se je odslonil od vrat in se zastrmel v lonec na štedilniku. Njegovo življenje se bo spremenilo. Naučil se bo pripravljati ocvrt riž in uporabljati manj olja in moral jo bo ubogati. Občutil je žalost, pa vendarle njegova žalost ni bila popolna; občutil je tudi pričakovanje, vznemirjenje, ki ga ni povsem razumel.

Tistega večera, ko je pral Gospodarjevo posteljnino na dvorišču, v bližini limonovca, je pogledal iznad lavorja, polnega milnice, in jo zagledal stati ob stranskih vratih. Najprej je bil prepričan, da gre za njegovo domišljijo, kajti ljudje, o katerih je pogosto razmišljal, so se mu pojavljali v videnjih. Z Anuliko je ves čas imel namišljene pogovore in ko se je ponoči dotikal po intimnih delih, se je Nnesinachi nenadoma pojavila s skrivnostnim nasmeškom na obrazu. Toda Olanna je resnično stala pred vrati. Hodila je skozi dvorišče proti njemu. Okoli prsi je imela ovit samo kos blaga in ko je hodila, si jo je predstavljal, da je rumen akažujev sadež, zrel in zaokroženih oblik.

»Guspa? Želite kaj?« je vprašal. Vedel je, da bi bila njena koža, če bi iztegnil roko in se dotaknil obraza, kot maslo, ravno takšno, kot ga je Gospodar odmotal iz papirja in mazal na kruh.

»Naj ti pomagam.« Pokazala je na rjuhe, ki jih je dvigoval, in počasi je vzel mokro rjuho iz lavorja. Prijela je konec rjuhe in se pomaknila nazaj. »Svoj konec obrni tako,« je dejala.

Svoj konec rjuhe je obračal na svojo desno, medtem ko je ona svojega obračala na svojo desno, in gledala sta, kako je voda curljala z nje. Rjuha je bila spolzka.

»Hvala, guspa,« je dejal.

Zasmejala se je. Zaradi njenega nasmeha se mu je zdelo, da je zrastel. »Oh, poglej, papaje so skoraj zrele. Lotekwa, ne pozabi jih obrati.«

V njenem glasu, na njej, je bilo nekaj gladkega; bila je kot kamen pod deročim studencem, ki so ga zgladila leta in leta tekoče vode, in gledati jo je bilo, kot bi našel ta isti kamen, vedoč, da je le malo takšnih. Gledal je za njo, ko je odhajala v hišo.

Ni hotel, da bi še kdo skrbel za Gospodarja, niti ni hotel, da bi se njegovo uravnoteženo življenje z Gospodarjem prekinilo, pa vendarle se mu je nenadoma zdelo nemogoče, da je ne bi več videl. Kasneje, po večerji, se je odplazil do Gospodarjeve spalnice in prislonil uho na vrata. Glasno je ječala, glasovi, ki ji niso bili nič podobni, tako neobvladani in vznemirjeni in grleni. Stal je tam, lep čas, dokler ni stokanje ponehalo, in nato odšel v svojo sobo.


Prevedla Gabriela Babnik

Sanje ROMAN
448 strani

elektronske izdaje
Biblos
iBooks

trda vezava
ISBN: 9789616653633
cena z DDV: 30,00 EUR

broširana vezava
ISBN: 9789616653626
cena z DDV: 17,95 EUR

Na voljo v spletni knjigarni Sanje