Chimamanda Ngozi Adichie: Amerikanka

 

1. poglavje

Princeton poleti ni imel vonja, in čeprav so Ifemelu ugajali spokojno zelenje številnih dreves, čiste ceste in urejeni domovi, drage petične trgovine in tih, večen nadih samoumevnosti, je bilo ravno pomanjkanje vonja tisto, kar jo je privlačilo, morda tudi zato, ker so vsa druga ameriška mesta, ki jih je dobro poznala, imela vonj. Filadelfija je imela zatohel vonj po zgodovini. New Haven je dišal po zanemarjenosti. Baltimore je vonjal po slanem in Brooklyn po smeteh, razgretih od sonca. Toda Princeton ni imel vonja. Tu je rada globoko vdihavala. Rada je opazovala domačine, ki so vozili pretirano pazljivo in parkirali zadnji model avtomobila pred trgovino z organskimi živili na ulici Nassau, ali pred suši restavracijo, ali pred sladoledarno, kjer so prodajali petdeset različnih okusov, vključno z rdečim poprom, ali pred pošto, kjer je vzhičeno osebje stopilo ven, da bi jih pozdravilo pri vhodu. Rada je imela kampus, potopljen v znanje, gotske zgradbe z vinsko izpranimi zidovi, in kako je v polsvetlobi noči vse dobilo pošasten nadih. Najbolj od vsega ji je ugajalo, da se je v tem prostoru, polnem miru, lahko pretvarjala, da je nekdo drug, nekdo, ki je bil sprejet v posvečen ameriški klub, nekdo, ki je poln gotovosti.

Vendar ji ni bilo všeč, da je morala v Trenton, da bi si spletla lase. Sicer je bilo nespametno pričakovati salon za pletenje las v Princetonu – nekaj temnopoltih domačinov, ki jih je videla, je bilo tako svetlih in polikanih, da si jih ni mogla predstavljati s kitkami –, pa vendarle, ko je čakala na Križišču Princeton na vlak, sredi popoldneva, prežarčenega od vročine, se je spraševala, zakaj ni bilo prostora, kjer bi si lahko spletla lase. Tablica čokolade v njeni torbi se je topila. Še nekaj ljudi je čakalo na peronu, vsi so bili beli in vitki, v kratkih, tankih oblekah. Moški blizu nje je jedel sladoledni kornet; vedno se ji je zdelo nekoliko neodgovorno, če je odrasel ameriški moški jedel sladoledni kornet, še posebno če je odrasel ameriški moški jedel sladoledni kornet na javnem kraju. Obrnil se je proti njej in rekel: »Bil je že čas,« ko je vlak končno prihrumel, in sicer s tisto domačnostjo, ki jo tujci privzamejo nasproti drug drugemu, ko si nezadovoljno izmenjajo mnenje o javnem servisu. Nasmehnila se mu je. Posiveli lasje na strani so bili počesani naprej, komična ureditev, ki naj bi prikrila njegovo plešo. Moral je biti akademik, vendar ne v humanistiki, sicer bi bil bolj samozavesten. Znanost, kot je kemija, morda. Prej bi mu dejala: »Vem,« tisti posebni ameriški izraz, ki hlini strinjanje bolj kot vedenje, nato pa bi začela z njim pogovor, da bi videla, ali bo rekel kaj, kar bo lahko uporabila v svojem blogu. Ljudem je ugajalo, če je pokazala zanimanje zanje, in če je po tistem, ko so spregovorili, molčala, so povedali še več. Odločili so se zapolniti tišino. Če so jo vprašali, kaj počne, je nedoločno dejala: »Pišem blog o življenjskem slogu.« Če bi rekla: »Pišem anonimni blog z naslovom Rasne težave ali različna opažanja o ameriških črncih (do nedavnega poznanih kot črnuhih) skozi oči neameriške črnke,« bi v njih vzbudila nelagodje. Kljub vsemu je to večkrat omenila. Nekoč belcu z dredloksi, ki je na vlaku sedel poleg nje, njegovi lasje so bili kakor stare zavozlane vrvi, ki so se stekale v svetlo štreno, razcapano srajco pa je nosil dovolj pobožno, da jo je prepričal s svojo družbeno angažiranostjo, zaradi česar bi utegnil biti dober gostujoči bloger. »Rasa je dandanašnji absolutno preveč izpostavljena, temnopolti morajo to prebaviti, zdaj je vse v razredu, tistih, ki imajo, in tistih, ki nimajo,« ji je dejal brez okolišenja, kar je uporabila kot uvodni stavek v prispevku z naslovom Niso vsi beli ameriški tipi z dredloksi na tleh. Potem je bil tu moški iz Ohia, ki se je stisnil zraven nje na letalu. Poslovodja, o tem je bila prepričana, v svoji ukrojeni obleki in z neujemajočim se ovratnikom. Hotel je vedeti, kaj je mislila z »blogom o življenjskem slogu«, in mu je povedala, pri čemer je pričakovala, da bo ostal zadržan ali da bo pogovor končal s čim obrambno plehkim, kot je: »Edina rasa, ki šteje, je človeška rasa.« Toda dejal je: »Si že kdaj pisala o posvojitvi? V tej deželi nihče noče črnih dojenčkov, in s tem ne mislim mešancev, mislim črnih. Celo črnske družine jih nočejo.«

Povedal ji je, da sta z ženo posvojila črnega otroka in da so ju sosedje gledali, kot da sta se odločila postati mučenca za dvomljiv primer. Prispevek o njem v blogu, Slabo oblečeni beli poslovodje iz Ohia niso vedno to, kar si mislite, je tisti mesec imel največ komentarjev. Še vedno se je spraševala, ali ga je prebral. Upala je, da ga je. Pogosto je sedela v kavarnah ali na letališčih ali železniških postajah, opazovala tujce, si predstavljala njihova življenja in ugibala, za koga izmed njih bi bilo bolj verjetno, da je prebral njen blog. Zdaj njen nekdanji blog. Zadnji prispevek, ki je doslej dobil 274 komentarjev, je napisala šele pred nekaj dnevi. Vsi tisti bralci, katerih število je naraščalo iz meseca v mesec, ki so se povezovali in navzkrižno objavljali in ki so vedeli toliko več od nje; vedno so ji vzbujali strah in jo razveseljevali. SapphicDerrida, eden izmed najrednejših komentatorjev, je napisal: Rahlo me preseneča, kako osebno jemljem to. Vso srečo pri uresničevanju neimenovane »življenjske spremembe«, toda, prosim, kmalu se vrni v blogerstvo. Svoj prezirljivi, pretirani, smešni in premišljeno-provokativni glas si uporabila, da si ustvarila prostor za resničen pogovor o pomembni stvari. Bralci, kot je SapphicDerrida, ki so iz rokava stresali podatke in uporabljali v svojih komentarjih besede, kot je »dejanskost«, so Ifemelu delali nervozno, zaradi njih si je želela biti sveža in pustiti vtis, tako se je sčasoma začela počutiti kot mrhovinar, ki brska po ostankih človeških zgodb, ki bi jih lahko uporabila. Včasih je ustvarila komaj vidne vezi z raso. Včasih sama sebi ni verjela. Več ko je pisala, manj gotova je postajala. Vsaka objava je izpraskala še en del nje, dokler se ni počutila gola in neresnična.

Moški, ki je na vlaku jedel sladoled, je sedel poleg nje, in da bi preprečila pogovor, je nepremično strmela v rjav madež blizu svojih nog, razlit zamrznjen frappuccino, vse dokler niso prispeli v Trenton. Na ploščadi je bilo polno temnopoltih ljudi, mnogi izmed njih debeli, v kratkih, tenkih oblačilih. Še vedno jo je osupnilo, do kakšne razlike je prišlo v nekaj minutah vožnje z vlakom. Prvo leto v Ameriki, ko se je peljala od New Jerseyja do postaje Penn Station in nato s podzemno na obisk k teti Uju v Flatlandsu, jo je presenetilo, ko so na Manhattnu izstopili večinoma suhi belci, in ko je vlak nadaljeval v Brooklyn, so bili tisti, ki so ostali, temnopolti in debeli. Čeprav o njih ni razmišljala kot o »debelih«. O njih je razmišljala kot o »velikih«, saj je bila ena izmed prvih stvari, ki ji jih je povedala prijateljica Ginika, da »debel« v Ameriki pomeni slabo besedo, sugerirajoč moralno sodbo kot »neumen« ali »pankrt«, in ne zgolj opisa kot »kratek« ali »visok«. Tako je izbrisala besedo »debel« iz svojega besedišča. Toda beseda »debel« se ji je vrnila prejšnjo zimo, po skoraj trinajstih letih, ko je moški v vrsti za njo v supermarketu zamomljal: »Debelim ne bi bilo treba jesti tega sranja,« med plačevanjem za velikansko vrečo tostitosov. Ošinila ga je, presenečena, rahlo užaljena, in ob tem, da se je neznanec odločil, da je debela, pomislila na popoln prispevek za blog. Prispevek je nameravala objaviti pod naslovom Rasa, spol in telesne dimenzije. Toda doma, ko je stala pred ogledalom in se soočala z resnico, je spoznala, da se ni ozirala, že predolgo, na novo tesnost oblačil, na drgnjenje notranje strani stegen, na mehkejše, bolj okrogle dele, ki so se zatresli, ko se je premaknila. Bila je debela.

Besedo »debela« je izgovorila počasi, vrtela jo je po ustih, in razmišljala o vseh stvareh, za katere se je naučila, da jih v Ameriki ne izreče na glas. Bila je debela. Ni bila zatekla ali močnih kosti; bila je debela, to je bila edina beseda, ki jo je občutila kot resnično. In ni se ozirala niti na cement v svoji duši. Njenemu blogu je šlo dobro, s tisoči edinstvenih obiskovalcev vsak mesec, in dobro je zaslužila s predavanji, in imela je plačo na Princetonu in odnos z Blainom – »Ti si absolutna ljubezen mojega življenja,« ji je napisal v zadnji rojstnodnevni voščilnici –, in še vedno je bil v njeni duši cement. Bil je tam že nekaj časa, zgodnja jutranja utrujenost, puščobnost in nesmiselnost. To je prineslo nedoločna hrepenenja, nedorečene želje, nenadne namišljene prebliske o drugih življenjih, ki bi jih lahko živela, ti pa so se čez mesece pretvorili v kljuvajoče domotožje. Brskala je po nigerijskih spletnih straneh, nigerijskih profilih na Facebooku, nigerijskih blogih, in vsak klik je prinesel še eno zgodbo mlade osebe, ki se je pred nedavnim vrnila domov, opremljena z ameriškimi ali britanskimi diplomami, da bi začela investirati v podjetje, glasbeni produkcijski posel, modno znamko, revijo, restavracijo s hitro prehrano. Zrla je v fotografije teh moških in žensk in občutila neopredeljivo bolečino kot ob izgubi ali kot da so ji na silo razprli roke in vzeli nekaj njenega. Živeli so njeno življenje. Nigerija je postala kraj, kjer bi morala biti, edini prostor, kjer bi lahko pognala korenine, brez stalnega pritiska, da jih povleče ven in z njih otrese zemljo. In seveda, tam je bil tudi Obinze. Njena prva ljubezen, njen prvi ljubimec, edina oseba, ob kateri ji ni bilo treba ničesar pojasnjevati. Zdaj je bil mož in oče in nista bila v stiku že leta, čeprav se ni mogla pretvarjati, da on ni bil del njenega domotožja ali da ni pogosto razmišljala o njem, brskajoč po njuni preteklosti, iščoč znamenja v tistem, česar ni mogla imenovati.

Nevljudni tujec v supermarketu – ki je verjetno vedel, kakšne težave ga pestijo, shujšan in s tankimi ustnicami – jo je imel namen užaliti, vendar jo je namesto tega zbudil iz spanca.

Začela je načrtovati in sanjariti o tem, da bi si našla službo v Lagosu. Blainu sprva ni povedala, ker je hotela končati obveznosti na Princetonu, in potem ko se je njeno predavanje končalo, mu ni povedala, ker si je hotela dati čas, da bi bila prepričana. Toda ko so tedni minevali, je vedela, da ne bo nikoli prepričana. Torej mu je povedala, da se namerava vrniti domov, k čemur je dodala »moram«, vedoč, da bo v njenih besedah zaznal konec.

»Zakaj?« je vprašal Blaine, skoraj avtomatično, osupel zaradi njenega oznanila. Bila sta tam, v njegovi dnevni sobi v New Havenu, oblita z jazzom in dnevno svetlobo, in pogledala ga je, svojega dobrega, osuplega moškega, ter občutila, da dan privzema žalostno, epsko lastnost. Skupaj sta živela tri leta, tri leta brez gubanja, kot gladko zlikana rjuha, vse do svojega edinega prepira pred meseci, ko so jo Blainove hladne oči začele dolžiti in ni hotel govoriti z njo. Toda tisti prepir sta preživela, večinoma zaradi Baracka Obame, ki je zaradi na novo odkrite strasti obstajal kot vez med njima. Na noč volitev, preden jo je Blaine poljubil, njegov obraz moker od solz, jo je močno objel, kot da je bila Obamova zmaga tudi njuna osebna zmaga. In zdaj mu je govorila, da je konec. »Zakaj?« je vprašal. Poučeval je o idejah nians in kompleksnosti, in še vedno jo je spraševal po edinem razlogu, vzroku. Vendar ni imela jasnega odgovora in ni bilo vzroka; šlo je za to, da se je v njej počasi nabiralo nezadovoljstvo in oblikovalo gmoto, ki jo je zdaj gnala. Tega mu ni povedala, saj bi ga bolelo, če bi vedel, da je to že nekaj časa čutila, da je odnos z njim primerjala z zadovoljnim bivanjem v hiši, v kateri pa je vedno sedela ob oknu in gledala ven.

»Vzemi rastlino,« ji je dejal zadnji dan, ko sta se videla in je pakirala obleke, shranjene v njegovem stanovanju. Ukrivljenih ramen, stoječ sredi kuhinje, je bil videti kot poraženec. Bila je to njegova sobna rastlina, obetajoči zeleni listi so rasli iz treh bambusovih stebel, in ko jo je vzela, jo je nenadoma presunila uničujoča osamljenost in ostala z njo še tedne. Včasih jo še vedno občuti. Kako je bilo mogoče pogrešati nekaj, česar nisi več hotel? Blaine je potreboval nekaj, česar mu ni mogla dati, in ona je potrebovala nekaj, česar ji on ni mogel dati, in za tem je žalovala, za izgubo tistega, kar bi lahko bilo.

Tukaj je torej bila, na razkošen poletni dan, namenjena, da si splete kitke zaradi potovanja domov. Njena koža je bila lepljiva od vročine. Na ploščadi Trenton so bili ljudje trikrat obilnejši od nje in občudujoče se je zazrla v žensko v zelo kratkem krilu. Nič ni imela proti razkazovanju vitkih nog pod minikrilom – navsezadnje, bilo je varno in lahko razkazovati noge, ki jih je svet odobraval –, toda gesta debele ženske je govorila o tihem samoprepričanju, občutku za pravičnost, ki pa ga drugi niso videli. Njena odločitev, da se umakne, ni bila nič drugačna; kadar je čutila, da jo obhajajo dvomi, je samo sebe videla kot drzno, skoraj junaško stoječo sredi ničesar, kot da bi tako skušala utišati glas negotovosti. Debela ženska je koordinirala skupino najstnikov, ki niso mogli imeti več kot šestnajst ali sedemnajst let. Iz gruče, ki so jo ustvarili, na prednji in zadnji strani njihovih rumenih majic oglas o poletnem program, sta se razlegala smeh in govorjenje. Ifemelu so spominjali na njenega bratranca Dika. Eden izmed fantov, temen in visok, z vitko mišičasto postavo atleta, je bil videti kot Dike. Čeprav Dike nikoli ne bi nosil tistih čevljev, ki so bili videti kot espadrili. Šibke kopačke, bi jim dejal. Šlo je za novo šalo; prvič jo je uporabil pred nekaj dnevi, ko ji je povedal za nakupe, ki sta jih opravila s teto Uju. »Mami mi je hotela kupiti te obupne čevlje. Daj no, Coz, veš, da ne morem nositi teh šibkih kopačk!«

Ifemelu se je zunaj postaje postavila v vrsto za taksi. Upala je, da njen voznik ne bo Nigerijec, saj ko bo zaslišal njen naglas, ji bo bodisi z nestrpnostjo v glasu želel povedati, da ima magisterij, da je vožnja taksija njegova druga služba in da je njegova hči na dekanovi listi za državno univerzo Rutgers; bodisi bo čemerno molčal, ji vrnil drobiž in preslišal njen »hvala«, ves čas pestujoč ponižujočo misel, da to dekle, podobno kot on iz Nigerije, ob tem pa še zelo mlado, ki je bilo morda medicinska sestra ali računovodkinja ali celo zdravnica, gleda nanj zviška. Nigerijski taksisti v Ameriki so bili vsi prepričani, da v resnici niso taksisti. Bila je naslednja v vrsti. Njen taksist je bil črnec in v srednjih letih. Odprla je vrata in s pogledom ošinila zadnji del voznikovega sedeža. Mervin Smith. Ni bil Nigerijec, čeprav nikoli ne moreš vedeti. Nigerijci tu privzemajo raznorazna imena. Tudi ona je bila nekoč nekdo drug.

»Kako ste?« je vprašal moški.

Po njegovem naglasu je takoj vedela, z nekaj olajšanja, da prihaja s Karibov.

»Zelo dobro. Hvala.« Dala mu je naslov salona, Mariama – pletenje afriških las. To je bil njen prvi obisk – salon, v katerega je običajno hodila, je bil zaprt, ker se je lastnica vrnila v Slonokoščeno obalo, da bi se poročila –, toda moral bi biti, o tem je bila prepričana, kot vsi drugi afriški saloni, ki jih je poznala in kjer so pletli kitke: bili so v predelu mesta, kjer so bili grafiti, vlažne zgradbe in nobenih belcev; izobesili so živobarvne napise z imeni, kot sta Aisha in Fatima – pletenje afriških las, imeli so radiatorje, ki so bili prevroči pozimi, in klimatske naprave, ki niso hladile poleti, in saloni so bili polni frankofonskih zahodnoafriških žensk, ki so pletle lase, ena izmed njih, navadno tista, ki je govorila najbolje angleško in je odgovarjala na telefone in ki so jo druge ubogale, je bila lastnica. Navadno je katera na hrbtu imela zavezanega otroka. Ali pa je otrok spal na kosu blaga, razgrnjenega na oguljeni zofi. Včasih so se v salonu zglasili starejši otroci. Pogovori so bili glasni in živahni, v francoščini ali wolofu ali malinkeju, in kadar so govorile s strankami, je bila njihova angleščina polomljena, pomanjkljiva, kot da se niso povsem privadile jezika, preden so začele govoriti slengovsko amerikanščino. Besede so prihajale napol dokončane. Nekoč, v Filadelfiji, je ženska iz Gvineje, ki je pletla kitke, Ifemelu dejala: »B’la s’m, oh, bog, u neki.« Morala je kar nekajkrat ponoviti, preden je Ifemelu razumela, da hoče reči: »Bila sem, oh, bog, tako jezna.«

Mervin Smith je bil zabaven in klepetav. Govoril je, medtem ko je vozil, kako je bilo, zakaj je vročinski val moral priti.

»Takšne vrste vročina ubije starejše ljudi. Če nimajo klime, morajo iti v park, veš. Park je kot zastonj klima. Toda včasih nimajo nikogar, ki bi jih peljal. Ljudje morajo skrbeti za starce,« je veselo razglabljal, ne da bi se pri tem oziral na Ifemelujin molk.

»Tukaj sva!« je dejal in parkiral pred razpadajočim blokom. Salon je bil v sredini, med kitajsko restavracijo, imenovano Happy Joy, in prikladno prodajalno, kjer so prodajali loterijske srečke. Prostor znotraj je bil zanemarjen, barva se je luščila, zidovi so bili polepljeni z velikimi posterji različnih slogov spletenih las in manjšimi posterji, na katerih je pisalo HITRO VRAČILO DAVKA. Tri ženske, vse v kratkih majicah in hlačah do kolen, so pletle kitke sedeči stranki. Na majhnem televizorju v kotu, malenkost preglasnem, se je vrtel nigerijski film: moški je tepel ženo, ta se je zakrivala in vpila, v vpijoče slabi avdio izvedbi.

»Živjo!« je dejala Ifemelu.

Vse so se ozrle k njej, le tista, po kateri je salon nosil ime – Mariama, je dejala: »Živjo. Dobrodošla.«

»Rada bi si spletla kitke.«

»Kakšne kitke hočeš?«

Ifemelu je dejala, da želi srednje močan vozel, in vprašala, koliko stane.

»Dvesto,« je dejala Mariama.

»Prejšnji mesec sem plačala sto šestdeset.« Nazadnje si je lase spletla pred tremi meseci.

Mariama je nekaj časa molčala, z očmi ponovno na laseh, ki jih je pletla.

»Torej, sto šestdeset?« je vprašala Ifemelu.

Mariama je skomignila in se zasmejala. »Okej, vendar moraš ponovno priti. Usedi se. Počakaj na Aisho. Kmalu bo končala.« Mariama je pokazala na najmanjšo izmed deklet, ki je imela težave s kožo, rožnato-kremaste lise na roki in vratu, verjetno od razbarvanja, so bile videti skrb vzbujajoče nalezljive.

»Živjo, Aisha,« je dejala Ifemelu.

Aisha se je ozrla k Ifemelu, ji narahlo pokimala, njen obraz je bil prazen, skorajda odbijajoč zaradi svoje neizraznosti. Na njej je bilo nekaj čudnega.

Ifemelu se je usedla blizu vrat; ventilator na ceneni mizi je bil naravnan na najvišjo jakost, vendar ni izrinil zatohlosti v prostoru. Poleg ventilatorja so bili glavniki, zavojčki lasnih vsadkov, revije, polne praznih strani, kupi živobarvnih DVD-jev. V kotu je stala metla, blizu škatle z bonboni in rjastega sušilnika za lase, ki ga niso uporabljali že sto let. Na televizijskem zaslonu je oče tepel otroka, težki udarci s pestjo, ki resonirajo v zraku nad glavami žrtev.

»Ne! Slab oče! Slab moški!« je dejalo drugo dekle, ki je prestrašeno strmelo v televizor.

»Si iz Nigerije?«

»Ja,« je dejala Ifemelu. »Od kod ste ve?«

»Jaz in sestra sva iz Malija. Aisha je iz Senegala,« je dejala Mariama.

Aisha je ni pogledala, Halima pa se je Ifemelu nasmehnila, njen nasmeh je v svoji topli prekanjenosti izrekal dobrodošlico Soafričanki; Američanki se ne bi nasmehnila enako. Bila je škilasta, zenici usmerjeni v različni strani, tako da se je Ifemelu čutila vrženo iz ravnovesja, ne vedoč, kdaj jo Halima gleda.

Ifemelu se je začela pahljati z revijo. »Tako je vroče,« je dejala. Te ženske ji vsaj ne bodo rekle: »Vroče ti je? Toda saj si iz Afrike!«

»Ta vročinski val je zelo slab. Oprosti, klima se je včeraj pokvarila,« je dejala Mariama.

Ifemelu je vedela, da se klima ni pokvarila včeraj, bila je pokvarjena veliko dlje, morda od nekdaj; vendar je vseeno prikimala in dejala, da se je morda pokvarila zaradi pretirane uporabe. Telefon je zazvonil. Mariama je dvignila slušalko in po minuti dejala: »Pridi zdaj,« beseda, zaradi katere se je Ifemelu nehala naročati v afriških lasnih salonih. Pridi zdaj, so vedno govorile, in ko si prispel, sta bili pred teboj dve ženski, čakajoči na svoje kitke, pa še vedno je lastnica dejala: »Počakaj, moja sestra bo kmalu prišla na pomoč.« Telefon je vnovič zazvonil in Mariama je spregovorila v francoščini, s povzdignjenim glasom, nato je nehala plesti, da bi tisto, kar je vpila v telefon, podkrepila z rokami. Nato je iz žepa vzela rumen formular Western Uniona, ga razgrnila in začela brati številke. »Trosi! Cinq! Non, non, cinq!«

Ženska, katere lase je pletla v majhne, zrnaste vozle, ki so morali precej boleti, je ostro dejala: »Daj že! Ne mislim preživeti vsega dne tu!«

»Oprosti, oprosti,« je dejala Mariama. Vendar je do konca povedala številke Western Uniona, preden je nadaljevala pletenje, s telefonsko slušalko med ramenom in ušesom.

Ifemelu je odprla roman, Cane Jeana Toomerja, in prelistala nekaj strani. Že nekaj časa ga je brala, mislila je, da ji bo všeč, saj Blainu ni bil. Afektirana predstava, ga je poimenoval Blaine, s tistim rahlo pokroviteljskim tonom, ki ga je uporabljal, kadar sta govorila o romanih, kot da je bil prepričan, da bo sčasoma in z malenkost več pameti spoznala, da so romani, ki so njemu všeč, večvredni, romani, ki so jih napisali mladi in mladostni moški, natlačeni s stvarmi, fascinantna, osupljiva akumulacija zaščitnih znamk in glasbe in komičnih knjig in ikon, z bežnim orisom emocij, in vsak stavek stiliziran tako, da se zaveda svoje stiliziranosti. Prebrala jih je kar nekaj, ker ji jih je on priporočal, toda bili so kot penasti bonbon, ki zlahka zdrsne z jezika njenega spomina.

Zaprla je roman; bilo je prevroče, da bi se lahko zbrala. Pojedla je nekaj stopljene čokolade, poslala Diku sporočilo, naj jo pokliče, ko bo končal košarkarski trening, in se začela pahljati. Prebrala je napise na zidu nasproti – PO ENEM TEDNU OD IZDELAVE KITK DENARJA NE VRAČAMO. NE ODGOVARJAMO ZA OSEBNE PREDMETE. NE VRAČAMO DENARJA –, vendar se je previdno izogibala temu, da bi pogledala v kote, saj je vedela, da so cevi zatlačene s plesnivim časopisnim papirjem in da sta vsepovsod umazanija in trohnoba.

Končno je Aisha končala s svojo stranko in vprašala Ifemelu, kakšno barvo si želi za lasne vsadke.

»Štirico.«

»Ni dobra barva,« je dejala Aisha odrezavo.

»To uporabljam.«

»Videti je umazana. Nočeš enice?«

»Enica je preveč črna, videti je kot ponaredek,« je dejala Ifemelu, rahljajoč si naglavno ruto. »Včasih uporabljam dvojko, toda štirica je bližja moji naravni barvi.«

Aisha je skomignila, ohol skomig, češ, ni njen problem, če njena stranka nima okusa. Segla je v omaro, vzela dva zavojčka lasnih vsadkov, preverila, ali sta iste barve.

Dotaknila se je Ifemelujinih las. »Zakaj ne uporabljaš kreme za ravnanje las?«

»Rada imam svoje lase, kot jih je ustvaril bog.«

»Ampak kako jih češeš? Težko česati,« je dejala Aisha.

Ifemelu je prinesla svoj glavnik. Nežno je česala svoje lase, goste, mehke in močno nakodrane, dokler niso uokvirili njene glave kot obstret. »Ni jih težko česati, če jih primerno navlažiš,« je dejala, pri čemer je privzela dobrikajoč se ton spreobračevalca, ki ga je uporabljala vsakič, ko je skušala druge temnopolte ženske prepričati o prednostih naravnih las. Aisha je prhnila; očitno ni mogla razumeti, zakaj bi kdo hotel trpeti pri česanju naravnih las, namesto da bi jih preprosto zravnal. Razdelila je Ifemelujine lase, vzela majhen vsadek s kupa na mizi in začela plesti.

»Preveč na tesno je,« je dejala Ifemelu. »Ne zaveži preveč na tesno.« Ker je Aisha nadaljevala, je Ifemelu pomislila, da morda ni razumela, zato se je dotaknila boleče kitke in dejala: »Tesno, tesno.«

Aisha je odrinila njeno roko. »Ne. Ne. Pusti. Dobro je.«

»Tesno!« je dejala Ifemelu. »Prosim, zrahljaj jih.«

Mariama ju je opazovala. Iz nje se je ulila ploha francoskih besed. Aisha je sprostila kitke.

»Oprosti,« je dejala Mariama. »Ne razume dobro.«

Toda Ifemelu je lahko videla z Aishinega obraza, da je več kot razumela. Aisha je bila preprosto resnična branjevka, nedovzetna za kozmetične popravke ameriškega prodajnega servisa. Ifemelu si jo je predstavljala na tržnici v Dakarju, kako se, podobno kot dekleta v lasnih salonih v Lagosu, usekne in si obriše roke v blago, ovito okoli ledij, grobo premakne strankino glavo, da si najde boljši položaj, se pritožuje, kako gosti ali trdi ali kratki so njihovi lasje, vpije na žensko, ki hodi mimo salona, pri čemer se ves čas preglasno pogovarja in preveč na tesno plete kitke.

»Jo poznaš?« je vprašala Aisha, pogledujoč k televizijskemu zaslonu.

»Kaj?«

Aisha je ponovila izrečeno in pokazala na igralko na zaslonu.

»Ne,« je dejala Ifemelu.

»Toda ti Nigerijka.«

»Ja, vendar je ne poznam.«

Aisha je pokazala na kup DVD-jev na mizi. »Prej preveč vuduja. Zelo slabo. Zdaj je nigerijski film zelo dober. Velike lepe hiše!«

Ifemelu ni imela dobrega mnenja o nollywoodskih filmih, z njihovo pretirano, izumetničeno in neverjetno zasnovo, vendar je prikimala, saj se ji je zdelo, da »Nigerija« in »dobro« v istem stavku zvenita kot razkošje, čeprav iz ust te čudne Senegalke, in odločila se je, da bo v tem videla prerokbo za svojo vrnitev domov.

Vsi, ki jim je povedala, da se vrača, so bili presenečeni in so pričakovali pojasnilo, in ko je dejala, da bo to storila, ker tako čuti, so zbegano gubali čelo.

»Prenehala boš pisati blog in prodala svoje stanovanje, da bi se vrnila v Lagos in delala za revijo, ki slabo plača,« je dejala teta Uju in se nato ponovila, kot da si želi, da bi Ifemelu spregledala lastno neumnost. Le njena stara prijateljica iz Lagosa, Ranyinudo, je njeno vrnitev videla kot normalno. »V Lagosu je zdaj polno ameriških povratnikov, bolje je, da se vrneš in se jim pridružiš. Vsak dan jih je mogoče videti, kako nosijo steklenico vode, kot da bodo umrli od vročine, če ne pijejo vsako minuto,« je dejala Ranyinudo. Vsa ta leta sta ostali v stiku. Sprva sta si neredno dopisovali, ko pa so se odprle kavarne z internetom, ko so se pojavili prenosni telefoni in Facebook, sta komunicirali pogosteje. Ranyinudo ji je tako tudi povedala, že pred nekaj leti, da se Obinze namerava poročiti. »Mimogrede, o, zdaj ima veliko denarja. Glej, kaj si zamudila!« je dejala. Ifemelu je ob teh novicah hlinila brezbrižnost. Ona sama je z Obinzejem prekinila vse stike, in navsezadnje, preteklo je toliko časa, bila je na sveže v odnosu z Blainom in srečno sta drsela v skupno življenje. Toda potem ko je odložila, je nenehno razmišljala o Obinzeju. Ko si ga je predstavljala na poroki, je občutila žalost, zastrto žalost. Toda bila je vesela zanj, si je dejala, in da bi si dokazala, da je vesela zanj, se je odločila, da mu piše. Ni vedela, ali še vedno uporablja stari elektronski naslov, in poslala mu je e-sporočilo, napol pričakujoč, da ne bo odpisal, vendar je. Ni mu odpisala, saj si je do tedaj že priznala, da v njej tli ogenj. Najbolje je bilo stvari pustiti pri miru. Lanskega decembra, ko ji je Ranyinudo povedala, da je naletela nanj v parku Palms, z njegovo hčerkico (Ifemelu si še vedno ni mogla predstavljati teh na novo porajajočih se modernih parkov v Lagosu; na misel ji je prišel zgolj utesnjen Mega Plaza, ki se ga je spominjala) – »Videti je bil tako popoln in njegova hčerkica je tako ljubka,« je dejala Ranyinudo – ob vseh spremembah v njegovem življenju, je Ifemelu občutila ostro bolečino.

»Nigerijski filmi zdaj zelo dobri,« je Aisha ponovila.

»Ja,« je navdušeno dejala Ifemelu. To je namreč zdaj postala, iskalka znamenj. Nigerijski filmi so bili dobri, zato se bo njena vrnitev dobro iztekla.

»Ti iz Jorub v Nigeriji,« je dejala Aisha.

»Ne. Igbojevka sem.«

»Ti Igbo?« Zdaj se je Aisha prvič nasmehnila, pri čemer je pokazala svoje male zobe in temne dlesni. »Mislila, da ti Joruba, ker ti temna in Igbo svetli. Imam dva Igbo moška. Zelo dobra. Igbo moški skrbijo za ženske zelo dobro.«

Aisha je skorajda šepetala, v njenem glasu je bilo čutiti namig na seksualnost, medtem ko so bile v ogledalu razbarvane lise na njeni roki videti kot mrtvečeve rane. Ifemelu si je predstavljala, da nekatere razpokajo in se zagnojijo, druge postanejo luskaste. Obrnila se je stran.

»Igbo moški poskrbijo za ženske res dobro,« je Aisha ponovila. »Hočem poročiti. Ljubijo me, toda pravijo, da družina hoče Igbo žensko. Ker Igbo poročijo Igbo vedno.«

Ifemelu se je morala brzdati, da ni planila v smeh. »Hočeš se poročiti z obema?«

»Ne.« Aisha je nestrpno zamahnila z roko. »Hočem poročiti enega. Toda je to res? Igbo vedno poročijo Igbo?«

»Igboji se poročajo z vsemi vrstami ljudmi. Mož moje sestrične je Joruba. Žena mojega strica je Škotinja.«

Aisha je za trenutek nehala plesti, opazovala je Ifemelu v ogledalu, kot da se odloča, ali naj ji verjame.

»Moja sestra pravi, da je res. Igbo poročijo Igbo vedno,« je dejala.

»Kako tvoja sestra ve?«

»Pozna veliko Igbo ljudi v Afriki. Prodaja blago.«

»Kje živi?«

»V Afriki.«

»Kje? V Senegalu?«

»Benin.«

»Zakaj praviš Afrika, namesto da bi preprosto povedala deželo, ki jo imaš v mislih?« je vprašala Ifemelu.

Aisha je zasikala. »Ti ne poznaš Amerike. Rečeš Senegal in Američani pravijo: ‘Kje je to?’ Moja prijateljica iz Burkina Fasa, jo vprašajo: ‘Tvoja država v Latinski Ameriki?’« je Aisha na kratko povzela, prebrisan nasmešek na njenem obrazu, in nato vprašala, kot da Ifemelu ne bi mogla razumeti, kako se stvarem tu streže: »Kako dolgo ti v Ameriki?«

Ifemelu je ugotovila, da ji Aisha niti malo ni všeč. Njun pogovor je hotela omejiti samo na najnujnejše, izreči samo tisto, kar je treba v šestih urah, kolikor bo trajalo pletenje kitk, zato se je pretvarjala, da ni slišala, in izvlekla telefon. Dike ji še vedno ni odgovoril. Navadno ji je vedno odgovoril v nekaj minutah, morda je bil še vedno na treningu košarke ali pa je s prijatelji gledal kakšen neumen video na Youtubu. Poklicala ga je in pustila dolgo sporočilo, nekoliko preveč glasno je govorila o njegovem treningu, in ali je v Massachusettsu tudi tako vroče, in ali bo Page danes peljal v kino. Nato je lahkomiselno napisala elektronsko sporočilo Obinzeju in mu ga, ne da bi ga ponovno prebrala, poslala. Napisala je, da se vrača v Nigerijo, in čeprav jo je čakala služba, čeprav je bil njen avto na ladji za v Lagos, se je šele zdaj nenadoma zdelo resnično. Pred kratkim sem se odločila, da se vrnem v Nigerijo.

Aishi vse to ni vzelo poguma. Ko je Ifemelu umaknila pogled s telefona, jo je ponovno vprašala: »Kako dolgo ti v Ameriki?«

Ifemelu je počasi vrnila telefon v torbico. Pred leti so jo vprašali podobno, na poroki ene izmed prijateljic tete Uju, tedaj je odgovorila dve leti, kar je bilo res, toda iz posmehljivega izraza na nigerijskem obrazu se je naučila, da mora, če hoče, da jo Nigerijci v Ameriki, ali Afričani v Ameriki, ali pa kar imigranti v Ameriki jemljejo resno, dodati nekaj let. Šest let, je začela govoriti, ko je bila tu le tri leta in pol. Osem let, je dejala, ko jih je bilo pet. Zdaj, ko je bila tu trinajst let, ni bilo potrebe, da bi lagala, vendar je to vseeno storila.

»Petnajst let,« je dejala.

»Petnajst? Tako dolgo.« V Aishinih očeh je zdaj odsevalo spoštovanje. »Živiš tu v Trentonu?«

»V Princetonu.«

»Princeton.« Aisha je pomolčala. »Ti študentka?«

»Ravno sem končala predavanja,« je dejala, vedoč, da Aisha ne bo razumela, kaj predavanje pomeni, in v bežnem trenutku, ko je bila Aisha videti prestrašena, je Ifemelu čutila sprevrženo naslado. Da, Princeton. Da, takšne vrste kraj, o katerem Aisha lahko le sanja, takšne vrste kraj, kjer nikoli ne bodo izobesili napisov HITRO VRAČILO DAVKOV, saj ljudje v Princetonu ne potrebujejo hitrega vračila davkov.

»Vendar se vračam v Nigerijo,« je dodala Ifemelu, nenadoma sramujoč se svojih misli. »Odhajam naslednji teden.«

»Da bi videla družino?«

»Ne, selim se. Da bi živela v Nigeriji.«

»Zakaj?«

»Kako misliš, zakaj? Zakaj ne?«

»Bolje, da pošlješ denar. Razen če ni tvoj oče pomemben? Imaš zveze?«

»Tam sem si našla službo,« je dejala.

»V Ameriki ostaneš petnajst let in greš nazaj delat?« se je Aisha posmehnila. »Lahko tam ostaneš?«

Aisha jo je spomnila na tisto, kar je dejala teta Uju, ko je končno sprejela, da se Ifemelu resnično namerava vrniti – Boš zmogla? –, in namig, da jo je Amerika nekako nepreklicno spremenila, ji je naježil kožo. Tudi njeni starši so mislili, da morda ne bo zmogla živeti v Nigeriji. »Zdaj si vsaj ameriška državljanka, tako se lahko vedno vrneš v Ameriko,« je dejal njen oče. Oba sta vprašala, ali bo Blaine prišel z njo, njuno vprašanje je bilo napolnjeno z upanjem. Zabavalo jo je, kako pogosto sta zdaj spraševala po Blainu, ko pa je kar nekaj časa trajalo, da sta se sprijaznila z njenim temnopoltim ameriškim fantom. Predstavljala si ju je, kako na skrivaj načrtujeta njeno poroko; mati je razmišljala o dobavitelju in barvah in oče je razmišljal o pomembnem prijatelju, ki bi ga lahko prosil za sponzorstvo. Ker jima ni hotela vzeti upanja, saj je za upanje, ki ju je osrečevalo, treba tako malo, je očetu dejala: »Odločila sva se, da najprej pridem jaz, nato se mi bo Blaine po nekaj tednih pridružil.«

»Krasno,« je dejal oče in ona je ostala tiho, saj je bilo najbolje, da so stvari ostale pri krasno.

Aisha jo je nekoliko premočno povlekla za lase. »Petnajst let v Ameriki zelo dolgo,« je dejala, kot da je o tem premišljevala. »Imaš fanta? Poročena?«

»V Nigerijo se vračam tudi zato, da bi se srečala s svojim moškim,« je dejala Ifemelu, pri čemer je presenetila samo sebe. Moj moški. Kako lahko je bilo lagati tujcem, s tujci oblikovati inačice življenja, ki si jih predstavljamo.

»Oh! Okej!« je Aisha razburjeno dejala. Ifemelu ji je končno povedala razlog, zakaj se hoče vrniti domov. »Se boš poročila?«

»Morda. Bomo videli.«

»Oh!« Aisha je nehala plesti, se zastrmela vanjo v ogledalu, mrtev pogled, in Ifemelu se je za trenutek ustrašila, da je ženska jasnovidna in da ji bo dejala, da laže.

»Hočem, da vidiš moja moška. Poklicala ju bom. Prišla bosta in ti videla. Prvega kličem Chijioke. Dela kot voznik taksija. Nato Emeka. Dela varnost. Ti videla.«

»Ni ti ju treba poklicati samo zaradi mene.«

»Ne. Poklicala ju bom. Ti jima povedala, da Igbo lahko poroči Neigbo. Tebe poslušala.«

»Ne, res. Tega ne morem.«

Aisha je nadaljevala, kot da ni slišala. »Ti jima povedala. Tebe poslušala, ker ti njuna Igbo sestra. Vsak je okej. Hočem poročiti.«

Ifemelu je pogledala Aisho, majhno senegalsko žensko z običajnim obrazom in z lisasto kožo, ki je imela dva igbojevska ljubimca, namišljena, kot se je zdelo, in ki je vztrajala, da ju mora Ifemelu srečati in ju prisiliti, da se z njo poročita. To bi bila dobra zgodba za blog: »Čudaški primer neameriške črnke ali kako te pritiski imigrantskega življenja lahko spravijo v norost.«

Prevedla Gabriela Babnik

Sanje ROMAN
496 strani
Izkaznica knjige

elektronske izdaje
Biblos
iBooks

trda vezava
ISBN: 9789612743116
cena z DDV: 17,95 EUR

Na voljo v spletni knjigarni Sanje