Nikola Tesla: Moji izumi | My Inventions

 

 

 

 

 

 

Moja mladost

Za napredek v razvoju človeka so ključni izumi. Ti so najpomembnejši dosežek človekovega ustvarjalnega uma. Končni cilj človeštva je popolna prevlada uma nad materialnim svetom, obvladovanje naravnih sil za potrebe ljudi. Prav to je težka naloga izumitelja, ki pogosto ostaja nerazumljen in brez nagrade. Vendar pa mu daje ogromno zadovoljstva uporaba lastnih zmožnosti in zavest, da pripada izjemno privilegiranemu razredu, brez katerega bi človeštvo že zdavnaj izgubilo gorko bitko proti neusmiljeni naravi. Preberi več o Nikola Tesla: Moji izumi | My Inventions

Russell Brand: Revolucija

PROLOG

Revolucijo bi, praviš

Jeremy Paxman je človek, ki opravlja najpomembnejše politične intervjuje v Veliki Britaniji. Je krvoločen, a ne na napadalen način kot penast pitbul; ne, tak je kot dremav krokodil, ki škili nad površino, ve, da boš naredil napačen korak, in čaka. Potem pa ham, pok, bum in je po tebi. Notranje ministre pojé za zajtrk, kanclerje poserje, rit pa si obriše s predsedniki vlade. Čez pet minut me čaka intervju z Jeremyjem v najpomembnejši britanski informativni oddaji Newsnight.

Zato sem zdaj na kolenih, v stranišču veže hotela Landmark. Molim. »Gospod, naredi me za orodje svojega miru.« Prva vrstica Frančiškove molitve, ki je zaslovela z materjo Terezo, se izrodila z Margaret Thatcher in ki jo častimo tisti, ki smo se pogreznili v težave in se skušali odgrezniti z drogo.

Rad bi bil samo orodje miru. Mir obstaja; hvala bogu mi miru ni treba ustvariti. Samo odpreti se moram in mir bo prišel, mir je že tu. Lahko bi trdili, da je mati Tereza utelešenje načel, opisanih v tej molitvi; s pomočjo službe je premagala nizkotne, sebične nagibe, ki služijo preživetju in egu, in postala orodje višjega smisla oziroma boga. Pri Margaret Thatcher je vse skupaj manj jasno. Kateremu bogu je služila s sistematičnim uničevanjem vrednot naše države, medtem ko je poplesovala v briljantinasti senci Ronnieja Reagana, je skrivnost. Ko pa Maggie, vsa novoizvoljena in v zloveščem dežju, stoji pred številko 10, recitira prav molitev sv. Frančiška:

Gospod, naredi me za orodje svojega miru.

Kjer je sovraštvo, naj prinašam ljubezen.

Kjer je žalitev, naj prinašam odpuščanje.

Kjer je nesloga, naj prinašam edinost.

Kjer je zmota, naj prinašam resnico.

Kjer je dvom, naj prinašam vero.

Kjer je obup, naj prinašam upanje.

Kjer je tema, naj prinašam luč.

Kjer je žalost, naj prinašam veselje.

Učitelj, naj se ne trudim, da bi me drugi tolažili, ampak naj sam tolažim;

da bi me drugi razumeli, ampak naj sam razumem;

da bi me drugi ljubili, ampak naj sam ljubim.

Kajti kadar dajemo, prejemamo;

kadar odpuščamo, nam je odpuščeno;

in ko umremo, vstanemo v večno življenje.

Amen.

Saj ne, da bi mislil, da je takrat odžgolela vse to, a ni treba biti Jeremy Paxman, da vidiš, da je Margaret Thatcher zaneslo nekoliko proč od sentimentov, orisanih v tej molitvi.

Severnoangleškim rudarjem ni prinesla kaj prida ljubezni. Do argentinskih mornarjev na križarki Belgrano ni bila preveč odpuščajoča. Med protestniki proti davkom in policijo je vladalo le malo edinosti. Saj razumete. Domnevam torej, da molitev ni nezgrešljiva; v napačnih rokah lahko očitno postane mantra vase zaverovanega nihilizma. Za to pa ni kriva molitev. Zame je koda, s katero se moje misli uglasijo s svojim naravnim stanjem: s složnostjo, povezanostjo, z enostjo. Med živopisnim obredom poblaznelega straniščnega zaklinjanja pred intervjujem – nekaj vedskega prepevanja, nekaj jogijskega mrmranja in celo nekaj Eminemovih verzov – se skušam le povezati, iti čezse, stopiti iz sebe. To skušam storiti že vse življenje – se rešiti sebe, se rešiti svojih misli, se rešiti Graysa, se rešiti občutka, da nisem dovolj dober, da sem sam, da ne bom nikoli srečen ali ljubljen – in to skušam storiti na najrazličnejše načine, a vedno z enakim učinkom.

Pozdravljal sem sprevod bleščečih se lažnih idolov kot kakšen domorodec, ki kleči pred velikim belim gospodarjem. Ko sem bil majhen, sta bili zame božanstvi čokolada in televizija; pred tisto kišto sem v začarani vdanosti čepel na kolenih in obredno požiral čokoladno-piškotni zakrament (najprej oglodaj čokoladni obliv, nato z zobmi postrgaj sredico, nato pojej piškot). Kot najstnik sem se s pornografsko revijo nemo zaklepal v kopalnico kot kak trapist in se bičal s pridušenimi kriki. Z drogami in alkoholom sem romal po vseh mogočih mostovih in kotih in daroval v revščini, ki jo je zahteval moj bog. Potem je prišla slava, med katero sem študiral kot Avguštin in popotoval kot jezuit. Bil sem goreč privrženec vseh mogočih prerokov, pa nobeden ni prinesel drugega kot bolečino in razočaranje. Šele ko se je ponudila odrešitev, sem postal preudaren; šele ko je bila na voljo rešitev, sem jo skeptično premeril.

Ko sem nagibal steklenice cenene vodke, nisem bral etikete. Ko sem kupoval droge od zanemarjenih prekupčevalcev v razpadajočih londonskih soseskah, nisem delal analiz. Ko sem iskal zatočišče v naročju tujk, me je komajda zanimalo, kako jim je ime.

Ko pa je zares prišla zora, ko je zasijala luč, ko sem začutil spajanje, nisem imel vere – imel sem vprašanja. Kako naj vem, ali je to resnično? Kaj če ne bo delovalo? Kako lahko po vsem skupaj preprosto zaupam in se prepustim? Še vedno imam vprašanja, na inkvizitorskem stolu v apartmaju plus studiu v hotelu Landmark pa jih ima tudi Jeremy Paxman.

»Torej « reče z glasom, tako prepojenim s sarkazmom, da se sprašujem, ali mu bo prišel skozi nos, »če mislite, da ljudje ne bi smeli voliti, kako naj bi po vašem mnenju spremenili svet?«

»Z revolucijo,« rečem.

»Bi radi revolucijo?«

»Ja.«

»Verjamete, da bo prišlo do revolucije?« Vprašanje sune vame kot kroglo za biljard.

»Jeremy, o tem ne dvomim,« odvrnem.

Jeremy je dal že marsikaj skozi in čez mizo je gledal vsakega nadobudneža, ki je v zadnjih dvajsetih letih prodajal to ali ono idejo in imel dovolj jajc, da se je prikazal v njegovi oddaji. Premeri me od glave do pet – lase, brado, smešno ruto.

»In kako bo, če smem vprašati, prišlo do te revolucije?«

No, to pa je dobro vprašanje, vprašanje, ki bi ga izstrelil tudi mnogo manj izurjen voditelj od Jeremyja Paxmana. Ampak to ni mnogo manj izurjen voditelj, to je Paxman. Pa ne le Paxman; je moj ravnatelj, je policist, ki izvaja aretacije, so sodelavci, prijatelji, sorodniki, simpatizerji in zgolj opazovalci. »Kako bo ta revolucija delovala? Kako lahko spremenimo svet? Kako lahko spremenimo sebe? Lahko resnično zrušimo pokvarjene in močne, ne le pokvarjenost v družbi, ampak v nas samih?«

No, jaz vem, da je odgovor da. In kar se tiče zapletenejših vidikov tega vprašanja – no, morda nisem Margaret Thatcher in zagotovo nisem mati Tereza (razen da se strinjava glede kondomov), sem pa o tem malce razmišljal, tako da izvolite, sedite in se privežite.

1. POGLAVJE

Potovanje junakov

Prevara je bila že v samem imenu. Lakeside, velikansko nakupovalno središče, trdnjava svetovnih znamk, ki prodaja predvsem idejo, da je nakupovanje središče življenja.

Po počasnem, zapeljivem bobnenju propagande, ki se je razlegalo iz že rumenečih krajevnih časopisov, je nakupovalni center Lakeside v odsluženih kamnolomih Graysa, kjer sem odraščal, pristal kot NLP.

Mogočna katedrala iz stekla in jekla, ki, kot pove že ime, stoji ob jezeru. Jezera za zdaj še ni bilo. Jezero je bilo seveda umetno. Ime Lakeside, enolično tiktakajoča hvalnica navadnosti in naravi, je zahtevalo izdelavo jezera, omenjenega v imenu, že zato, da bi postalo smiselno.

Zame kot najstnika pa to ni bil čas semantične pedantnosti, temveč nepojasnljive ekstatičnosti. Komaj sem čakal, da Lakeside pristane, da osmisli za zdaj prazno jezero, da mi napolni življenje tako zagotovo, kot bodo drugi napolnili tisto jezero, da mi zavzame misli tako zagotovo, kot bodo drugi zavzeli tisto jalovo zemljo. Komaj sem čakal, da grem v Lakeside. To, da nisem imel denarja, ni prav nič zmanjšalo mojega vznemirjenja ob bližajočem se karnevalu potrošništva. Lakeside se je zdel kot odgovor, to vsekakor, toda kaj je bilo vprašanje?

Kakšna bi bila v življenju trinajstletnika lahko vrzel, ki bi jo lahko zapolnilo le nakupovalno središče? Zakaj bi v fantu, ki v osemdesetih odrašča v Essexu, tlelo hrepenenje po nakupovanju, ki bi ga veliko prej pripisali kateri od punc iz Seksa v mestu?

Joseph Campbell, kulturni antropolog, o katerem bom v tej knjigi na veliko nakladal, je rekel: »Če bi radi razumeli, kaj je za neko družbo najpomembnejše, ne preučujte njene umetnosti ali književnosti, ampak preprosto poglejte najvišje stavbe.« V srednjeveških družbah so bile najvišje stavbe cerkve in palače; če uporabimo Campbellovo metodo, lahko sklepamo, da je šlo za fevdalne kulture, ki so spoštovale vladarje in častile boga. V modernih zahodnih mestih so najvišje stavbe banke – prekleto veliki stolpi, ki gospodujejo nad obrežji – in nakupovalna središča, ki arhitekturno posnemajo katedrale, ki so jih nadomestila: kupole, zvoniki, srhljiva, nebeška tišina, vodometi namesto kropilnikov, hitre restavracije namesto klopi. Če bi načrtovalce Lakesida ali katerega koli nakupovalnega središča vprašali, kaj ponujajo potrošnikom (nekoč imenovanim »ljudje«), bi rekli: »Vse je pod eno streho.« Krasno, torej strop, in še pomembneje, »izbiro«. Bistvo je v izbiri. Kot bulimičnega oboževalca Smithsov in onanista me je torej očitno očarala možnost izbire, in če hočete nekoga spodbosti s pojmom izbire, mora biti predpogoj pomanjkanje izbire. Kar je drug izraz za pomanjkanje moči, pomanjkanje svobode.

Mimogrede, ne namigujem na to, da se moramo vrniti v srednjeveško kulturo, vso krivozobo in kužno, ki s štorasto povitimi rokami prežvekuje repo in se klanja v jarku, kadar mimo na konju švigne kakšen baron. Če ne drugega, smo se iz Črnega gada naučili, da je bila zgodovina prava greznica.

Verjamem pa, da komaj začenjamo razumeti neverjetno sposobnost človeških bitij, da lahko postanemo nekaj neprepoznavnega, da lahko imamo pravo svobodo, ne pa nekakšen močno zapeljiv emblem, ki ga nikoli ne moremo doseči. Ne pa izrabljen kompromis in glodajoč strah.

Včasih sem verjel v sistem, v katerega sem se rodil: imej želje, uresniči jih, konzumiraj, postani slaven in privlačen, bodi domišljav, poberi plačilo in seksaj. Videl sem, kar so mi ponujali v bleščečih revijah in na ekranih, in zagrizel. Hotel sem izbiro, svobodo, moč, seks in droge in jih konzumiral, oni pa mene.

»Zakaj bi bil zadovoljen z drobtinicami slave in bogastva, seksa in zabave?« me je med klepetom v New Orleansu vprašal nekdo, ki je bil ravno tako zdravljen alkoholik. Bil je dodobra zagorel – in to preveč dobesedno, pravzaprav že dogorel –, z grobo in nagubano kožo in brado, ki ga je grabila za obraz kot dlakava pest. Na srajci je imel zbledele madeže in kroge, ki so bili kot odtisi kavnih skodelic na starem zemljevidu. Videti je bil kot nekdo, ki je marsikaj doživel, ki je izkusil dolge noči in pretepe, vendar pa so bile njegove oči prav tako jasne kot njegove besede.

»Denar, slava – to so drobtinice,« je rekel in z debelo podlaktjo odganjal besede, »jaz pa bi bil rad pri mizi.« Takrat se je končno ozrl gor in se nasmehnil. Potem je s surovo vzvišenostjo odkorakal na prostovoljno delo s preštevilnimi brezdomci New Orleansa. Gledano nazaj, je bil njegov odhod melodramatičen, kot pri kakšnem policijskem ovaduhu, ki se odšopiri s tajnega polnočnega sestanka pri policistu, morda še potlači ogorek v pepelnik, preden odide – zakaj taki nikoli ne rečejo »No, potem pa pojdimo, čavči« tako kot normalni ljudje?

Če si odvisnik, je najbolj pozitivno to, da tvoje razočaranje okamni; nekdo drug, prav tako pijanec – dozdevati se mi začenja, da preveč poslušam tiste, ki ga cukajo – mi je rekel: »Naša težava niso droge in alkohol, naša težava je resničnost; droge in alkohol so naša rešitev te težave.« Zelo pametno je to povedal.

Iz istega razloga, kot se mi je Lakeside zdel dobra zamisel, se mi je zdel dobra zamisel tudi heroin. Morda se zdi, da je to radikalna izpeljava, vendar ni. Ko sem bil otrok v Graysu, sem se zavedal praznine, žalosti, brezimnega občutka nepovezanosti, in ko mi je krajevni časopis, krajevni politik, župan ali kdor koli že povedal, da bi bil Lakeside lahko odgovor, sem najbrž pomislil: »Da, Lakeside bi bil lahko odgovor.« Glede na to, da sem pozneje postal odvisen od vsega, kar se je dalo prekuhati, ponjuhati ali pogoltniti, se zdi, da so bile blažilne lastnosti Lakesida v najboljšem primeru omejene. Morda sem skrajni primer. Toda ali ne gre pri odvisnosti prav za to, za »skrajni primer«?

Ali se ne trudimo vsi tako ali drugače najti rešitev za težavo resničnosti? Če dobim to službo, to punco, tega tipa, te čevlje. Če naredim ta izpit, pojem to pico, spijem to pijačo, grem na te počitnice. Se naučim karateja, se naučim joge. Če West Ham ne bo padel po lestvici, če mi ne bo padel tič, če dobim več všečkov na Facebooku, več dobrih kuharskih knjig, boljšo kuhinjo, če mi ona neha najedati, me bo nehalo najedati.

Mar ni pri zadovoljstvu vedno nekakšen pogoj? Mar ni vedno postavljeno v prihodnost, zavito v neki predmet, naj bo fizičen ali ideološki? Vem, da zame je in da me kot odvisnika vedno požene v skrajnost in nato v težave.

Se tako počutite? Iščete nekaj? Nisem edini, kajne? Vas je kdaj strah ali sram, se čutite osamljeni, nezadostni? No, pa saj to berete, tako da si morate želeti nekaj spremeniti.

Ne prepustite me samemu sebi, vsega ranljivega in razgaljenega. Berete tole na jahti, skozi raybanke s, kaj pa vem, dvema vročima ruskima sestrama in s polnimi usti jastoga, ko od zgoraj sije sonce, od spodaj pa se smehljata oni dve? In tudi če je tako – sploh, če je tako –, ali deluje, za tistim slankastim okusom in priapičnimi trzaji, ali je resnično, ali je tako, kot bi vas za roko držal bog?

Tudi jaz sem namreč poskusil z dekadenco. Živel sem v hollywoodski palači, hodil na Oskarje, gostil velike zabave.

Če bi leta 2002, ko sem po dveh tednih abstinence na božični večer z mamo sedel na enojni postelji v penzionu v Bury St. Edmundsu in gledal televizijo, oba pa je prežemala moreča prijaznost iz čakalnice na urgenci – osupli nasmeški in nobenega upanja –, v sobo priletela bleščeča vila in rekla: »Mamo boš čez nekaj let peljal na Oskarje, brez skrbi,« bi bil očitno presenečen (vila, kaj takega), nedojemljiv pa bi se mi zdel resnični dodatek eterične vsiljivke, da »se bodo, mimogrede, Oskarji obema zdeli jebeno dolgočasni«.

Lakeside je krajevna župnija; Hollywood je Vatikan. Ko sem se nedavno spet odpravil v Grays, sem se spraševal, kako so jo odnesli drugi župljani. Spraševal sem se, ali je Lakeside izpolnil pričakovanja ljudi, s katerimi sem odraščal, ljudi, ki sem jih pustil za sabo, ljudi, od katerih sem bežal; spraševal sem se, ali so dobili svojo izbiro, svobodo in priložnost.

Iz Graysa sem se na črno odpeljal z vlakom, ki večinoma prevaža delavce iz Essexa v London. In ustavi v Chafford Hundredu – novem naselju, zgrajenem nasproti hiše, kjer sem odraščal –, Purfleetu, Lakesidu, Rainhamu, Dagenham Docku, Barkingu in Limehousu. Skrival sem se v stranišču, pod svojo visoko naželirano frizuro, z ročno izdelanim napisom »v okvari« na vratih, križanec med Del Boyem in Mattom Gossom, puhal skank in štel postaje.

Zdaj pa glisiram na zadnjem sedežu Mickovega mercedesa. Mick bi bil »moj voznik«, če bi jaz pred ljudmi uporabljal svojilne zaimke in če bi on pokazal vsaj trohico profesionalnosti. Tako pa je kolega, ki me vozi. V resnici pa sva seveda daleč od tam, od koder prihajam – otrok samohranilke na socialni, odvisen od drog –, ko potujeva po cesti A13 mimo opuščene Fordove tovarne, kjer je delal babičin mož Bert, mimo močvirja, na katerem naj bi, tako se je govorilo, zgradili Euro Disney. Seveda me je sesulo, ko so namesto tega izbrali Pariz – jebeni Pariz, halo?! Walt se zagotovo obrača v grobu ali v kriogenski komori ali kjer koli pač hranijo njegovo bleščeče nacistično truplo.

Na to pot spominov – ali pot bolečine, kot ji navadno pravim, ker je moja preteklost prežeta z bedo in zavračanjem; zavrnila me je, potem pa sem še jaz zavrnil njo – se podajam zato, ker me je sošolec Sam prosil, naj odprem Mind shop, trgovino za um. Mind je dobrodelna organizacija za duševno zdravje, pri kateri dela, meni, ki sem se spopadal z duševno boleznijo, pa se zdi vredno tvegati obisk na kraju zločina tudi zato, ker je moj prijatelj in ker se ne morem upreti besedni igri »odpri svoj Um (kupcem), stari«. Zločin je bil v tem, da sem se rodil, kakor sem na to gledal kot travmiran in travmatičen najstnik.

Grays med mojim odraščanjem ni bil ravno fantastičen, vendar pa je to verjetno predvsem zato, ker sem ga opazoval iz svoje glave, in čisto mogoče, da bi me lahko vzgajali tudi v Toskani, pa bi se mi še vedno zdela tragedija. Nagnjen sem bil k bridkosti. Grays je in je bil – kot pove že ime, če zanemarimo mojo samopoveličevalno melanholijo – običajno mesto. Lahko bi rekli običajno, predmestno mesto v Essexu; lahko bi rekli običajno britansko mesto, ali običajno severnoevropsko mesto, ali celo običajno mesto v posvetni, zahodni demokraciji.

Ko sem bil otrok, je to pomenilo, da je mestno središče, kjer naj bi odprl »svoj Um, stari«, premoglo tržnico, izpostave trgovskih verig in lokale krajevnih obrtnikov. Ljudje so tam nakupovali, se družili, saj veste, običajne stvari. Ko sem se izkrcal iz svoje rahlo zatemnjene kapsule privilegiranosti, sem bil šokiran, ko sem videl, kako se je Grays spremenil. No, saj ne govorimo ravno o opustošenju Rima, o oskrunjenju posvečenih zakladov veličastne mestne države, vedno je pač malo spominjalo na smetišče, toda trgovin ni bilo več, lokalni obrtniki so izginili, tržnica pa se je zaprla.

Zdaj so bile tam trgovine, kjer je vse po en funt, stavnice, dobrodelne trgovine in prodajalne žganih pijač. Ljudje v mestu, ki sem ga pred dvajsetimi leti zapustil, so bili drugačni: več jih je bilo pijanih, več jih je bilo vidno podhranjenih – še bolj kot to pa sem pri kakih petdesetih ljudeh, ki so z ravnodušnim pričakovanjem obkrožali pregrado pred Mind shopom, čutil obup.

Neusmiljene svinje med vami bi lahko rekle, da so bili obupani zaradi mojega skorajšnjega obiska, vendar ni šlo za to. Nekaj so jim vzeli in to odsotnost se je dalo čutiti. Bolj kot to žalostno poslabšanje pa je šokantno to, da je Grays, ta manjši, opustošeni Grays z bankami hrane, s kratkoročnimi posojili in z vse večjo stopnjo odvisnosti, še vedno običajen.

To se dogaja vsepovsod. Najbogatejši odstotek Britancev ima toliko kot najrevnejših 55 odstotkov. Nekateri, kot sem jaz, so bili včasih med 55 odstotki, danes pa so med enim, vendar pa običajni ljudje večinoma postajajo revnejši. V svetovnem merilu je še slabše. Pri Oxfamu pravijo, da bi bilo na avtobusu s petinosemdesetimi najbogatejšimi Zemljani več bogastva, kot če bi sešteli premoženje polovice prebivalcev Zemlje – torej treh in pol milijard ljudi.

Čeprav si ne morem predstavljati, da bi se pri takih vsotah spravili na avtobus ali pa družili med seboj. Stavim, da bi bilo na tem avtobusu veliko napetosti, zavisti in drobnjakarskega zbadanja:

»Moja korporacija je večja od tvoje.«

»Aja? Imam pa jaz zato lastno medijsko mrežo!«

»AJA?! Jaz imam pa elitno organizacijo, ki nadzira svetovno politiko.«

»Ustavite avtobus, rad bi se vrnil v podvodno palačo k svojim nevestam, ki so napol ribe, in pel o večvrednosti življenja v morju.«

Zadnji primer bi bil lahko iz Disneyjeve Male morske deklice. Waltova zamrznjena betica je vsekakor na tistem avtobusu.

V Ameriki, državi, ki, priznajmo, v resnici pritrjuje vsemu temu kapitalizmu, ima šest dedičev Walmarta več bogastva kot najrevnejših 30 odstotkov Američanov. Šest jih je! Niti nogometnega moštva ne morejo sestaviti, kako bodo torej ustavili revolucijo, ko se bomo zganili zaradi te nepravične statistike? Razen če ni celoten sistem sprogramiran tako, da usmeri bogastvo k elitni skupini ljudi, potem pa še poskrbi, da tam tudi ostane.

Kar ste pravkar prebrali, je noro. Prismojeno. Neverjetno, a resnično. Tako resnično kot roke, s katerimi držite to knjigo (bralnik/tablico – intranevralni možganski hologram, če ste zelo daleč v prihodnosti); ta podatek je tako resničen kot zrak, ki ga dihate.

Šest ljudi, katerih oče se je »dobro znašel s supermarketi«, ima več denarja kot na stotine milijonov Američanov, ki se prebijajo iz dneva v dan. Na avtobusu, polnem plutokratov, aristokratov in oligarhov, je več denarja, kot ga imajo vsi begunci, v vojni prizadeti otroci in podhranjeni brezdomci na planetu.

Saj slišite, da je to noro, saj vidite, da je narobe, saj čutite, da je več kot moteče. Pravijo nam, da proti temu nič ne moremo, da »tako pač je«. Seveda ta sodba prihaja od elitnih ustanov, organizacij in posameznikov, ki imajo korist od tega, da »tako pač je«.

Še pomembnejše od te žgoče neenakosti pa je, da je naš čas za njeno reševanje omejen. Prav tisti interesi, ki jim to koristi – na kratko jim bom rekel sistem –, morajo za ohranjanje stanja pleniti zemeljske vire tako hitro, nasilno in neodgovorno, da je preživetje človeka na planetu ogroženo. Tudi to je dokaj zajebano.

Če bi nekdo rekel, da ima družbeno-ekonomski sistem, ki ustvarja bogato elito na račun vseh drugih, je pa ekološko zdrav, bi mu rekli, naj odjebe. Imamo namreč sistem, ki sistematično napihuje bogastvo elite, pospešeno duši vse druge in še uničuje planet, na katerem vsi živimo. Vem, da to že veste. Vem. Vsi vemo. Ampak tako je absurdno – pravzaprav psihopatsko –, da moramo očitno ponoviti.

Te elite, ti bebčki na izletniškem avtobusu, posutem z diamanti, ti živijo na istem planetu, so v bistvu taki kot mi. Torej so tudi sami v težavah – razen če ni ta avtobus opremljen za pot v vesolje in mislijo počakati, da bo Zemlja samo še zoglenela lupina, potem pa se izstreliti nekam na Luno.

Ko sem pregledoval nove police z rabljenimi stvarmi v dobrodelni trgovini v izčrpanem mestu, od koder prihajam, sem razmišljal o tem. Deviški trak, ki naj bi ga prerezal, visi na vratih. Prostovoljci z napol praznimi kozarci šampanjca iz supermarketa družno usmerjajo misli v to, da bo dan dober.

Vendar pa dve neprijetni gotovosti postopata okrog kot sodni slugi, ki ovirata prijateljsko vzdušje: 1) skrb za duševno bolne ni naloga dobrodelnih organizacij, temveč države, in 2) ta dobrodelna trgovina tako ali tako ne bo zaživela, mater. Dobrodelne trgovine že imamo. Eno od področij, na katerem smo dobro založeni, so dobrodelne trgovine; vsepovsod rastejo kot zombiji, ki se dvigajo iz grobov mrtvih pravih trgovin.

Brado držimo pokonci, ko se prebijamo skozi obred: pojavijo se škarje, aplavz, ljudje se zgrnejo noter, stopicajo naokrog, poberejo žalosten pulover, potežkajo porcelanski kipec v dlani. Nekaj pove mestni svetnik, nekaj pove duševni bolnik na dolgi poti k zdravi pameti, nekaj povem jaz – na tej poti sem nekaj korakov pred njim.

Gospa, ki je kot s cerkvenega slavja, mi radoživo potisne v roke kavbojke: »Tele ti bodo pa prav, Russell.« Kupim jih in zasmejeva se. V resnici pa bi rad spraskal to ploščo, z iglo podrgnil čez zareze in rekel: »Kaj za en kurac sploh delamo?« Katera gravitacija nas tišči navzdol, kdo je namontiral to nizko zadušljivo nebo? Pogosto dobim ta občutek, kot bi hotel pokukati za vogal resničnosti, spraskati ploščo, reči, da vem, da je tu še nekaj, da vem.

Vem, da časa tukaj ne izkoriščamo najbolje. »V vsaki stvari je razpoka, tako pride noter svetloba,« je pel Leonard Cohen. Vidite jo lahko; tik za resničnostjo je svetloba, čutite jo lahko. Tik za vašimi mislimi je tišina. Vedel je, da je tam odgovor, zato je postal budist in se spokal živet v gore. Ali zato ali pa zato, ker so mu menedžerji izmaknili ves denar.

Za te ideje sem imel še posebej posluh, ko sem se igračkal s prvinsko revščino, ker sem bil gostujoči urednik britanske politične revije z naslovom The New Statesman. Vprašali so me, kaj bo tema številke. »Revolucija,« sem rekel. Tako so sklicali vrsto novinarjev, filozofov in aktivistov, ki so pisali o različnih vidikih te teme. Naomi Klein je v članku opisala ekološko konferenco, na kateri so jasno in glasno izrazili zahtevo po radikalnem ukrepanju.

Brad Werner, raziskovalec kompleksnih sistemov (kar se sliši kot služba, kjer ima nadzornik precej težav: »Hej, Werner, raziskuješ ta kompleksni sistem ali se igračkaš s telefonom?«), ki je lani govoril na kongresu Ameriške geofizikalne zveze (ta pri vabilih gotovo uporablja pornografijo, da ji posel teče), je rekel, da je naš planet v kurcu. Raziskoval je naš kompleksni sistem – Zemlja je po mojem mnenju že kompleksni sistem – in sklenil, da smo mi, ljudje, ki na njej živimo, v kurcu. In sploh se ne šalim: njegovo predavanje je imelo naslov Je Zemlja v kurcu?, tako da Ameriška geofizikalna zveza ni tako poštirkana, kot bi sklepali po imenu. Obvladajo kletvice in vse to.

No, Brad Werner je rekel, da je kapitalistični sistem pri goltanju zemeljskih virov tako nenasiten, doslej izvedeni ukrepi pa tako neučinkoviti, da je za rešitev planeta edino upanje delovanje, ki prihaja izven sistema.

Ničesar ne bodo storili, da preprečijo ekološki propad; to je v nasprotju z njihovo ideologijo, zato je treba spremembo pripeljati od zunaj.

To pomeni, da jo moramo pripeljati mi. Vse tisto s Kjotom – zmanjšanje ogljikovih izpustov za x do leta y – je drkanje v veter. Navadno sranje, nekaj takega kot solata, ki jo prodajajo v McDonaldsu. Premalo, prepozno.

Kot bi množičnega morilca vtaknili v hišni pripor.

Vemo, da tem zajebancem ne moremo zaupati, da se bodo obnašali, kot je treba. Poglejte tobačno industrijo: že desetletja pred tem, ko so izkašljali kancerogeno resnico, so vedeli, da ubijajo svoje stranke; še danes bi nas nategovali, če bi mislili, da se lahko izvlečejo.

Stavite lahko, da nas nekaj podobnega čaka z mobilnimi telefoni. Tisto ostro zbadanje v ušesu že ne pomeni, da je z njim vse tip top.

James Lovelock, tip, ki je prijavil teorijo o Gaii, da je Zemlja en sam simbiotski, medsebojno povezan organizem, kjer harmonične življenjske oblike podpirajo in urejajo druga drugo, pravi, da se ne bi smeli obremenjevati z recikliranjem, vetrnimi turbinami in s priusi – vse to so navadna jajca, pravi, ne dobesedno, čeprav bi se morda tako izrazil, če bi bil na tisti nori, razpuščeni, preklinjajoči žurki Ameriške geofizikalne zveze.

Saj ne, da bi Lovelock rekel, naj se udobno namestimo in uživamo v apokalipsi – mislim, da pravi, da hitro potrebujemo radikalne ukrepe in da ti radikalni ukrepi ne bodo prišli od samih interesov, ki so ustvarili to, kar pač je, in ki imajo od tega korist. Edini naslov, kjer sprememb ne moremo iskati, so potniki na avtobusu, ovešenem z dragulji. Ti so težava, mi pa rešitev, tako da moramo pogledati vase.

* * *

Tokrat sem iz Graysa odšel v razkošju, v zibelki Mickovega avta. Mercedesa. Anestetik privilegiranosti, zapor udobja. Ljudje hočejo poslovilne fotografije in avtograme, še ostankov, še drobtinic. Tip približno mojih let, ki se oklepa steklenice močnega jabolčnika, me objame z eno roko. Včasih sem pil tistega znamke White Lighting. Njegov zadah butne vame, ko se za trenutek spogledava. Zaprem vrata za preteklostjo in sedanjostjo.

Kar sem videl, me je malce sesulo. Vrnitev v kraj, od koder izhajaš, je vedno nevarna: spomini so kot črepinje raztreseni po vseh pločnikih, previdno moraš stopati. Meditiral sem in se čutil malce krivega, ker imam za kaj takega prostor.

Prostor za mir, do katerega ima vsakdo pravico.

»Na zadnjem sedežu avta, v katerem se je vozil Hitler, ti že ni hudega,« je v moji domišljiji govoril tisti pijani tip. Moral bi poudariti, da avto ni dobesedno Hitlerjev – to bi bila srhljiva dediščina –, da pa je zame čisto v redu. Imam življenje, v katerem si lahko vzamem čas za meditacijo, dobro hrano, jogo, telovadbo, razmislek, sprostitev. To lahko kupiš z denarjem. Je mogoče, da bi vsi tako živeli? Je mogoče, da je sploh kdo lahko srečen, ko pa so tako temeljne stvari le za izbrance?

Govorijo nam, da moramo jesti pet porcij sadja in zelenjave na dan, pa spet sedem; nekje sem prebral, da bi jih morali pojesti kar deset, po ves dan tičati z glavo v koritu in žvečiti ohrovt.

Do teh sklepov se pride tako, da znanstveniki pregledajo ogromen kup podatkov in opazujejo povezavo med uživanjem sadja in zelenjave ter dolgoživostjo.

Potem sklenejo, da morate vi kot posameznik jesti več sadja in zelenjave. Breme je na vas; vi ste odgovorni za to, kar jeste.

Seveda lahko iz teh podatkov izpeljemo tudi druge sklepe. Ljudje, ki živijo tako dolgo in jedo vse to sadje in zelenjavo, so v glavnem tudi bogati, imajo dobro službo, redno hodijo na počitnice, se gibajo in izognejo nenehnemu stresu revščine. Še en, resničnejši, bolj zastrašujoč sklep, do katerega bi se lahko dokopali, je ta, da bi morali imeti družbo, v kateri so viri, ki jih uživa sadje goltajoča elita, enakomerno razdeljeni, privilegije, vključno s sadjem in z zelenjavo, pa uživajo vsi.

Ob tem sklepu niste več dolžni, da kot posameznik ubogljivo odskakljate v trgovino in kupite zeleno, ampak da se kot član družbe bojujete za pravičnejši sistem, v katerem ima več ljudi dostop do virov.

Pokliče me producentka oddaje Newsnight. »Mislim, da je res zanimivo, da niste nikoli volili,« reče, »o tem bi morali jutri govoriti s Paxmanom.« Strinjam se, zmeden, ker to velja za nekaj nenavadnega.

Ko moje navadno mesto ostane zadaj, mi ideja, da je glasovanje brez smisla, demokracija fasada in da nihče ne predstavlja navadnih ljudi, v glavi odzvanja glasneje kot kdaj prej. Med krivdo in jezo, ki ju čutim na zadnjem sedežu firermobila, tli upanje. Medtem ko je jasno, da je na ravni posameznika, skupnosti in sveta ta radikalna sprememba nujna, me navdaja silovit, presežen optimizem. Vem, da je sprememba mogoča, vem, da obstaja alternativa, ker je moje življenje popolnoma drugačno od tistega, v katero sem se rodil. Vem tudi, da rešitev ni v slavi ali denarju ali katerem drugem minljivem kinču posameznika. Edina revolucija, ki lahko svet zares spremeni, je v vaši zavesti in moja se je že začela.

Prevedla Polona Glavan

Zbirka DOKUMENTA
352 strani

elektronske izdaje
Biblos

gibka vezava
ISBN: 9789612743369
cena z DDV: 24,95 EUR

Na voljo v spletni knjigarni Sanje

Dragan Petrovec: Nasilje pod masko

 

HIPOKRAT NA SMRTNI POSTELJI

… da bom v sleherno hišo, kamor me bodo klicali, stopil samo zaradi koristi bolnikov ter da se bom vzdrževal vsake zavestne in pogubne krivice …

Tako stoji že stoletja Hipokratova prisega, v podrobnostih potrebna posodobitve, v bistvenem še vselej veljavna. A skušnjava zla je prepogosto močnejša.

Frankfurtska tragedija

Jeseni leta 2002 se je v nekaj dneh začela in končala drama. V Frankfurtu ob Majni je Magnus Gaefgen, študent prava, ugrabil enajstletnega dečka Jakoba, sina premožnega industrialca von Metzlerja. Zanj je zahteval milijon evrov odkupnine. Zločina se je lotil več kot diletantsko. Policija je zgolj opazovala, kako je prišel po dogovorjeni denar, in ga po enostavnem postopku prijela. A zgodba se ni končala srečno. Obstajalo je upanje, da je otrok živ, le v razumnem času bi bilo treba izvedeti, kje ga ima ugrabitelj skritega.

Wolfgang Daschner, frankfurtski policist, ki je vodil preiskavo, se je zatekel h grožnji. Gaefgenu je rekel, da bo izkusil bolečine, o kakršnih se mu ne sanja. Pri tem bo sodeloval zdravnik, tako da ne bo vidnih poškodb. Ugrabitelj se je že ob teh besedah hitro zlomil, a otrok je bil mrtev, saj ga je bil že pred tem ubil.

Vendar je policistovo grožnjo spremljalo še nekaj. Ni šlo le za prazne besede. Pripravljen je bil helikopterski prevoz za policista, ki je bil sicer na dopustu, a je kot specialist za take primere pristal na izvajanje torture. In končno, na policijsko postajo so poklicali zdravnika in ga vprašali, ali je pripravljen sodelovati.
  Iz sodbe, ki je bila kasneje izrečena (ne le ugrabitelju, ki ga je doletel dosmrtni zapor, pač pa tudi policijskemu šefu, ki je odredil mučenje, čeprav do njega ni prišlo), je razvidno naslednje: za torturo so bile izpeljane konkretne priprave.

Tragični primer je tako sprožil dva procesa in dve obsodbi. Že pred drugo obsodbo, s katero je sodišče spoznalo za krivega tudi policista Daschnerja, se je pomemben del javnega mnenja zavzel zanj in s tem za torturo v – po njihovem prepričanju – zanjo upravičljivih razmerah. Med zagovorniki takega načina reševanja nevarnosti je bila vrsta znanih politikov, ki so policistu stopili v bran. Zato niti ne preseneča, da so vprašanje zdravnika, ki so ga poklicali na policijsko postajo in ki je sicer ostal brez dela, večinoma prezrli (kolikor je bilo mogoče zaslediti v razpoložljivih virih). Ni videti, da bi zoper načrtovano zdravnikovo sodelovanje pri mučenju kdo izrekel vsaj kak etični pomislek.

Deklica in smrt

Pojdimo za trenutek drugam. Iz krute resničnosti v svet umetnosti. Tam se včasih zdi, da lahko izstopimo, če postaja preveč temačno, če dejanja presegajo naše predstave. A kaj, ko umetnina le popisuje, kar se v resnici dogaja. Če pa je izvirna, dobi kmalu zrcalno sliko v resničnem svetu.

Drama argentinskega pisatelja Ariela Dorfmana Deklica in smrt je doživela filmsko upodobitev z istoimenskim naslovom režiserja Romana Polanskega.

»Med nevihto se v hišo zakoncev zateče neki zdravnik. Žena, ki je bila žrtev nasilja južnoameriške hunte (neimenovane države), postaja vse bolj prepričana, da jo je prav ta zdravnik v zaporu mučil in posiljeval. Nima pa oprijemljivega dokaza, ker je imela med mučenjem vselej zavezane oči, mučitelj pa ni nikoli spregovoril. Po dramatičnih zapletih zdravnik prizna vse, kar je počel in kar mu ženska očita.«

Za razumevanje »nasilja pod masko« so najzgovornejše njegove besede:

»Začelo se je tako, da je policija potrebovala zdravnike, ki so pazili, da ljudje, ki so jih mučili, vseeno preživijo. Brat je delal pri tajni policiji in tako sem prišel zraven. Globoko v sebi sem začutil, da mi postaja všeč. Okoli mene so bili ljudje brez moči in na razpolago. Ni mi bilo treba biti prijazen. Žensk mi ni bilo treba zapeljevati. Ugotovil sem, da mi ni treba niti skrbeti za ljudi. Imel sem popolno oblast nad njimi. Lahko sem jih prisilil, da so naredili ali povedali kar koli. Postajal sem radoveden, koliko lahko ta ženska pred menoj prenese.«

Zdravnik s priznanjem svojih občutkov odstre duševni svet mnogih ljudi. Ni videti posebne razlike med posvečenimi poklici in bolj običajnimi, prav tako ni videti, da bi bili ljudje iz akademskega sveta manj dovzetni za skušnjave. Ena od pomembnih razlik je najbrž v družbenem okolju. Višjemu družbenemu sloju, izobražencem, v javnosti prepoznavnim osebam, vsem takim je svet nasilja bolj oddaljen kot na primer družbenemu obrobju, katerega pripadniki lahko izkušajo nasilje vsak teden vsaj med navijači na nogometnih tekmah. Intelektualci del tega primanjkljaja utegnejo nadomestiti le z nasiljem v družinskem okolju. A še tam je treba paziti, da stvari ne bi prišle na dan.

Ko pa družbeni nadzor popusti, se pokaže človekova narava. Nizki nagoni ne izbirajo pripadnosti, izobrazbe, poklica, rase, vere ali podobnih značilnosti.

Kje je meja med poskusom oziroma raziskovanjem in mučenjem?

»Če povzročanje bolečine posamezniku koristi večini ljudi, potem je popolnoma etično.«

Vojaški psiholog

Milčinski je v leta 1982 objavljeni knjigi Medicinska etika in deontologija zapisal naslednje:

»/V zvezi z medicinskimi poskusi/ je vznemirljivo dvoje: ugotovitev, da so tako medicinski kot kulturni in cerkveni krogi neprizadeto in brez javnega protesta sprejemali in spremljali te poskuse, čeprav je bila o njih obveščena najširša javnost; in dejstvo, da poskusi take vrste tudi po nürnberški obsodbi niso nehali … tečejo še danes, in da se v širokem obsegu začenjajo še novi.«

Kako naj ocenjujemo raziskovalno vnemo ob podatku, da so v šestdesetih letih prejšnjega stoletja v ZDA opravljali poskuse na več kot 20.000 obsojencih, kjer so jim med drugim dajali injekcije z rakavimi celicami, da so delali poskuse na zdravih nosečnicah, na duševno prizadetih otrocih, da so dojenčkom tudi brez zdravstvene indikacije uvajali srčni kateter?

Milčinski na to vprašanje ponuja nezanesljiv ali vsaj nepopoln odgovor. Dejanja pripisuje »ognju znanstvene vneme, v kateri raziskovalec lahko pozabi na načelo nedotakljivosti in spoštovanja človeškega življenja in zdravja«.

Ko si zdravnik nadene masko v obliki bele halje, mu je odprta pot v človekovo telo in dušo. Ta pot je preveč vabljiva, da bi se ji takrat, ko je v nasprotju z etiko, vsi odrekli. Če bi se stvari dogajale le izjemoma – po Milčinskem v raziskovalni strasti –, ne bi imeli pričevanj o vpletenosti zdravnikov v mučenja vse do današnjih dni.

The New England Journal of Medicine je leta 2004 poročal o vse več dokazih o tem, da so ameriški zdravniki udeleženi v mučenju zapornikov v Iraku, Afganistanu in Guantanamu.

Po štirih letih raziskovanja, ki ga je opravila psihologinja Martha Davis, je nastal dokumentarni film Doctors of the Dark SideZdravniki s temne strani. Gre za dokazano mučenje v zaporih Guantanamo in Abu Ghraib. Film priča o tem, da ne bi mogli izvajati tovrstnega mučenja brez neposredno vpletenih zdravnikov. Ti so razvijali in nadzirali metode mučenja, hkrati pa ohranjali pri življenju tiste, ki so bili videti pomembni (kot domnevni vir informacij).

Zdravniki v Španiji

Leto 2012 je bilo za Španijo pretresljivo. Vse bolj prepričljivo so se potrjevale slutnje o ugrabljenih otrocih. Že od začetka Francove diktature, torej od druge svetovne vojne dalje, je obstajala zarota, spletena med cerkvijo in zdravstvenim osebjem porodnišnic. Mnogim materam, sprva predvsem tistim, ki so prihajale iz »levičarskega« okolja, so sporočali, da je novorojeni otrok umrl. V resnici so žive in zdrave dojenčke nune v dogovoru z zdravniki in drugim zdravstvenim osebjem dobesedno ugrabljale, potem pa jih za visoke zneske prodajale premožnejšim družinam brez otrok.

»Za to, da si dobil (ukradenega) otroka, si potreboval le zdravnika, ki je bil pripravljen to narediti, in nuno.«

Časnik Daily Mail je poročal o odkritjih novinarke Katye Adler, ki je raziskovala skoraj polstoletno ugrabljanje in prodajanje otrok.

Kako močna je bila ta zločinska naveza, priča tudi dejstvo, da so se ugrabitve dogajale vse do konca osemdesetih let, torej še nekaj let po Francovi smrti. To žalostno dejstvo lahko pripišemo tudi izjemnemu vplivu katoliške cerkve na javno življenje v Španiji. Do leta 1950 naj bi bilo ugrabljenih 30.000 otrok, do konca 1980 pa okoli 300.000. Posvojitve so do leta 1987 urejale bolnišnice, šele po tem so prešle v pristojnost vlade.

Početje zdravnikov in nun je začelo prihajati na dan, ko sta dva Španca ugotovila, da so ju ukradli kot otroka. Oče enega od njiju je na smrtni postelji priznal, da ga je kupil od duhovnika v Zaragozi. Na poti tja ga je spremljal prijatelj, ki je bil že prej prav tako kupil otroka. Zanj je odštel toliko denarja, kolikor je takrat stalo manjše stanovanje. Ko sta Španca spregovorila o tej izkušnji, so se po vsej Španiji začele zbirati matere, katerih otroci naj bi po zatrjevanju zdravnikov ali nun, ki so delale v porodnišnicah, umrli ob rojstvu. Ob odpiranju grobov domnevno umrlih otrok se je pokazalo, da so bili bodisi prazni bodisi so bili v njih kosti odraslih ali živali.

Danes teče v Španiji približno 900 sodnih postopkov v zvezi z ugrabljenimi otroki. Domnevajo, da mnogi ne želijo preverjati pristnosti očetov in mater, ker se bojijo, da bi starši ob izključujočih ugotovitvah obveljali za kriminalce.

Kako vse bolj odmeven in vse manj prikrit postaja ta tragični del španske bližnje preteklosti, dokazujejo tudi umetniška dela. Avstrijska dramaturginja Angelika Messner je napisala libreto za opero El Juez (Los ninos perdidos)Sodnik (Izgubljeni otroci), glasba pa je izpod peresa prav tako avstrijskega skladatelja Christiana Kolonowitsa. Praizvedba z izjemnim uspehom je bila v Španiji, v Bilbau, aprila 2014. V vlogi sodnika je nastopil znameniti tenorist, Španec (kar je zelo pomembno sporočilo), Jose (Josep) Carreras. Gre za kritično delo na račun Francovega režima, ki je pustil seme zla še desetletja po diktatorjevi smrti.

Prisilno zdravljenje homoseksualnosti

Jeseni leta 2010 je bila vložena obtožnica, junija 2013 pa se je nadaljeval postopek z glavno obravnavo, kjer je bila obtožena psihiatrinja Mirjana Vulin, nekdanja direktorica hrvaške psihiatrične bolnišnice Lopača.

Leta 2003 je bila v bolnišnico privedena šestnajstletna Ana Dragičević. Tja so jo pripeljali starši, ki so trdili, da je zasvojena z drogo. Vendar je bil razlog povsem drugačen. Ana je imela intimno prijateljico, starši pa njene istospolne usmerjenosti niso bili pripravljeni ne sprejeti ne prenašati. Proti njeni volji so jo dali hospitalizirati, in ker še ni bila polnoletna, je njihova privolitev za zdravljenje na psihiatriji zadostovala, da so dekle tam obdržali.

Malo pred polnoletnostjo, po dveh letih zdravljenja, so jo odpustili, a so jo starši kmalu zatem spet privedli v bolnišnico. Trdili so, da ima vedenjske motnje in da bega z doma. V psihiatrični bolnišnici je preživela, proti svoji volji in že polnoletna, še tri leta.

Ko se je za ta primer izvedelo in je prišlo do pritiska javnosti, so direktorico Vulin zamenjali, a je vseeno ostala na delovnem mestu v bolnišnici. Novi direktor je naslednjega dne, ko je prevzel vodstvo bolnišnice, napisal Ani Dragičević odpustnico.

Zdravnik, ki jo je začel zdraviti malo pred njenim odpustom, je izjavil, da v tem času ni bilo niti enega razloga za njeno hospitalizacijo. Terapija, ki je potrebna še danes, pa se izvaja izključno za odpravljanje težav, ki so nastale zaradi bivanja v psihiatrični bolnišnici.

Ana Dragičević opisuje terapevtske postopke, med katerimi sta bila običajna privezovanje za posteljo in prisilni jopič. Ker kot mladoletnica ni bila ločena od starejših pacientov, je bila izpostavljena tudi njihovemu nasilju.

V času tega pisanja (2014) tečeta kazenski postopek zoper direktorico in zdravnico Mirjano Vulin ter odškodninski zahtevek zaradi nezakonitega pridržanja v psihiatrični bolnišnici. Ne glede na to, da je Svetovna zdravstvena organizacija črtala homoseksualnost s spiska duševnih bolezni že pred skoraj četrt stoletja (1990), so predsodki marsikje tako močni, da preglasijo stroko. Če ustanova, hierarhična po strukturi, kakršna je bolnišnica na splošno, psihiatrična še posebej, spodbuja predsodke in agresivnost zoper »drugačne«, potem le močan nadzor javnosti na splošno in strokovne v konkretnih primerih zmore omejevati nasilje.

Je Let nad kukavičjim gnezdom tudi čisto blizu nas aktualen še danes?

Prisilno zdravljenje Gustla Mollatha

Prisilna hospitalizacija ni osamljen »balkanski« primer. Leta 2006 je nürnberško okrožno sodišče obsodilo takrat petdesetletnega Gustla Mollatha zaradi nasilja nad ženo. Pri tem je ugotovilo, da gre pri njem za paranoidno osebnost, zato je bil hospitaliziran v psihiatrično bolnišnico. Mollath je nasilje zanikal, je pa vseskozi opozarjal na kazniva dejanja v banki HypoVereinsbank, kjer je delala tudi njegova žena, ki naj bi pomagala pri pranju denarja. Pri tem je opozarjal na zapleteno mrežo, ki jo je banka ustvarila, da bi prikrila svoje nezakonito delovanje. A ta slika je po mnenju sodišča prepričljivo kazala le na Mollathovo paranojo.

Kot v nekaterih podobnih primerih so tudi v tem odločilno vlogo odigrali mediji. Začeli so raziskovati okoliščine Mollathove obsodbe in njegove navedbe. Pokazalo se je, da je bilo vse, kar je govoril o bančnih poslih, resnično. Banka je skrivala revizijsko poročilo. Poleg tega so bile ugotovljene resne zlorabe postopka. Zdravnica, ki je izdala mnenje o poškodbah Mollathove žene, je nikoli ni pregledala. Sodnik pa je med drugim preprečil, da bi nürnberška davčna uprava začela preverjati Mollathove navedbe.

Ko so zgodbo konec leta 2012 objavili slovenski mediji, je bil Mollath še vedno zaprt v psihiatrični ustanovi. Februarja naslednjega leta pa je Višje sodišče v Nürnbergu obnovilo kazenski postopek in avgusta 2013 je odredilo takojšnjo izpustitev obsojenega. Ob tem so prihajale na dan podrobnosti, zaradi katerih je bil vprašljiv tudi položaj bavarske pravosodne ministrice. Sodnik, ki je sodil v zadevi, je moral priznati, da obtoženemu Mollathu ni dovolil ustrezne obrambe. Preiskovali pa so tudi njegov vpliv na preprečitev odkrivanja bančnih in davčnih nepravilnosti.

Jeseni 2014 se je začel nov postopek pred sodiščem v Regensburgu, kjer naj bi sodišče ugotovilo, kaj vse je bilo narobe odločeno v prvem sojenju in kako se je lahko zgodilo, da je obsojeni preživel sedem let na psihiatriji.

Tudi ta primer potrjuje dejstvo, da je treba vzpostavljati skrben in natančen nadzor nad delom institucij. Ne gre le za sodni nadzor, ki je tudi sicer predviden v zakonodaji o kazenskem postopku. Glede sodišč je treba paziti, da si ne lastimo nadzora, ki nam ne gre. Vsekakor pa je poslanstvo raziskovalnega novinarstva, da v zapletenih in odmevnih primerih prispeva k odkrivanju resnice. Pravzaprav tudi v manj opaznih primerih, saj je tam možnost zlorab še večja. Povezava med sodišči in psihiatrijo pa je od nekdaj vabljiva. Je dopustna in zakonsko urejena, celo neizogibna v določenih primerih. Prav zato utegne delovati kot vaba za zlorabo človekovih pravic, če so v ozadju posebni interesi, kakršni so bili v opisanem primeru – prikriti obsežno nezakonito poslovanje banke in udeležbo pacientove žene pri tem.

Zdravniki kot intelektualna in moralna elita

Poklic zdravnika je nekaj posebnega. Rešuje najdragocenejše in pri tem je pogosto uspešen. Zato so trenutki, ko vse upe upravičeno polagamo vanj. Razumljivo je, da lahko igra vlogo dobrega Boga, po pravici pisano z veliko začetnico. V mnogih okoliščinah njegovega znanja ne moremo nadomestiti z ničimer in nikomer drugim. Vendar se zdi, da tak položaj pri nekaterih zdravnikih sčasoma ustvarja marsikaj slabega. Želja po denarju, avtoritarnost, vzvišenost, poimenovanje pacientov zgolj s simptomi ali z boleznijo, izrazito hierarhična struktura z ustreznimi medosebnimi odnosi tudi med samim zdravstvenim osebjem, solidarnost pri prikrivanju napak pri zdravljenju – vse to so občasni spremljevalni pojavi tega poklica.

Kolikor manj je poguma pri odkrivanju teh stranpoti, toliko bolj postajajo ti pojavi običajni. K temu pripomorejo splošne družbene razmere, zlasti kadar se izgubljajo vrednote solidarnosti, ker jih nadomeščamo z neoliberalnimi načeli polne in izključne odgovornosti vsakogar za svojo usodo.

Vendar tudi v preteklosti, ko se nam je zdelo, da so bile vrednote humanizma bolj prepletene v medsebojne odnose, marsikaj ni bilo pošteno.

Leta 1970 je izšla knjiga z naslovom Medicinsko izvedenstvo. Avtor je Janez Milčinski, doktor prava in medicine, med drugimi funkcijami je bil tudi predsednik Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Kot strokovnjak za sodno medicino se je ukvarjal s številnimi primeri, kjer je stekel kazenski ali predkazenski postopek zaradi suma, da so zdravniki opustili dolžno ravnanje ali da so storili kaj narobe.

V bogati zbirki mnenj bi komajda našli tako, ki je za zdravnika ali drugo zdravstveno osebje obremenilno. Nekatera med njimi puščajo grenak priokus vsakomur, ki natančneje prebere izvedenčevo argumentacijo. Naj povzamem le eno takih.

Porodnica, štiriintridesetletna mati že treh otrok, je privolila v carski rez, ker četrti porod ni potekal kot običajno kljub močnim popadkom. Med operacijo, ki je sicer tipična (op. izvedenca J. M.), je prišlo do hujše krvavitve, ki pa so jo ustrezno sanirali, tako da se je rodil zdrav otrok. Preden so zaprli trebušno votlino, je instrumentarka javila, da manjka ena mala kompresa. Operater in asistent sta jo začela iskati v trebuhu. Takrat pa je bolničar sporočil, da je pogrešano kompreso našel, in operater je zaprl trebušno votlino. Od drugega do četrtega dne po operaciji se je pacientkino stanje izrazito slabšalo. Ko so jo po štirih dneh ponovno operirali zaradi suma zlepljenega črevesja, je operater v trebušni votlini našel veliko operacijsko kompreso, mere 70 krat 30 cm. Ta je nesporno povzročila, da je bolnica umrla četrt ure po koncu druge operacije.

Izvedensko mnenje, ki ga je izdelal dr. Janez Milčinski, se najprej obširno ukvarja z vprašanjem preventivnih ukrepov zoper izgubljanje operacijskega materiala. Pri tem avtor poudari, da se je izoblikovala norma, po kateri je en tak primer neizogiben na vsakih dva do pet tisoč operacij. Če pa bi šlo za tak primer na vsakih tisoč operacij, bi pomenilo, da na oddelku ali v ekipi ni vse v redu. Poleg tega pa pri vseh kontrolnih mehanizmih in sistemih »doslej še ne poznamo takega, ki v tem ali onem primeru ne bi odpovedal«.

Za dodatno ilustracijo razmer izvedenec še popisuje primere, ki dokazujejo, da omenjena kompresa še zdaleč ni med največjimi deli operacijskih tkanin, ki so že kdaj ostali v pacientu. Opisani so primeri z dosti večjimi kosi, npr. z dvema kompresama velikosti 80 krat 100 cm. Tako dogodki se pojavljajo tudi v najbolje uvežbanih ekipah na najmoderneje organiziranih operacijskih oddelkih in pod rokami največjih kirurgov.

Izvedenec po mojem mnenju spretno odvrne pozornost od bistvenih vprašanj. Tudi če se tak primer zgodi le enkrat na deset tisoč operacij, še vedno ostaja temeljno vprašanje odgovornosti za pozabljeni instrument ali opremo v bolnikovem telesu. V večini primerov je verjeti, da gre za nezavestno malomarnost, torej za okoliščine, v katerih zdravnik sploh ne ve, da je šlo kaj narobe, da je neki delček ali celo večji del ostal v telesu. Vendar ga tudi to dejstvo ne razbremeni odgovornosti. Vse, kar spada zraven – dramatičnost operacije, kakršno opisuje izvedenec, ko se je treba v trenutku odločiti za ustrezno ukrepanje ob trenutni hudi krvavitvi, ko je vse prepojeno s krvjo in težko razpoznavno, ker ima trebušna votlina vrsto žepov in težko dostopnih kotov –, vse to so zgolj upoštevanja vredne olajševalne okoliščine. Te privedejo lahko do zelo blage sankcije v smislu kazenskopravnega odziva, ne morejo pa biti okoliščine, ki bi razbremenile krivde tistega, ki je v pacientovem telesu pustil kompreso, pa je nikakor ne bi bil smel pustiti. In še bolj absurdno se zdi, da bi bilo treba pri določenem številu operacij že vnaprej po nekih izoblikovanih standardih pristati na smrtni izid, ne da bi se ugotavljala odgovornost zanj.

Po spisanem izvedenskem mnenju je bil postopek zoper obdolžence ustavljen.

V sredini sedemdesetih let sem bil sodni pripravnik na ljubljanskem sodišču. Dobro se spominjam, da je dr. Janez Milčinski veljal za izvedenca, ki se mu ni ugovarjalo. Izjemen mednarodni ugled, ki ga je imel zaradi strokovnosti zlasti na področju sodne medicine – pa tudi kot pisec Medicinske etike in deontologije –, članstvo v mnogih tujih akademijah in petih jugoslovanskih, vse to je ustvarjalo status, ki je praktično onemogočal zahtevo po drugem mnenju. Ugleden doktor medicine in za vtis na sodišče še doktor prava sta bili (pre)težki bremeni za nekoga, ki bi poskušal podvomiti o veljavnosti njegovih mnenj.

Težko vprašanje, ki pa se mu težko izognemo, je, ali so taka mnenja tlakovala pot nekaterim pojavom danes, ki zaradi demokratizacije vsaj določenih področij postajajo vidnejši, kot so bili v preteklosti. Primer Bora Nekrepa je razgalil marsikaj opisanega. Nekateri posamezniki, ki so se z njim ukvarjali, so odstopili s pomembnih funkcij, da bi ohranili vsaj dobro ime in zaupanje ljudi v svoje pošteno delo.

Psihiatrizacija družbe in posameznikov
temperament kot diagnoza

V nekaj nadaljevanjih je avgusta 2014 za medije spregovoril Robert Torre, hrvaški psihiater. Njegovo pisanje je vzbudilo valove ogorčenja med kolegi zdravniki. A kot kaže, je samo nastavil ogledalo sodobnemu času, vlogi psihiatrije in njeni skoraj popolni odvisnosti od farmacije. V zapisih natančneje obravnava podatke iz ZDA. Ker tamkajšnje farmacevtske družbe obvladujejo ves svet, so ugotovitve enako pomembne za razmere bodisi na Hrvaškem bodisi v Sloveniji.

Psihiatrični diagnostični priročnik iz leta 1952 je vseboval 106 psihiatričnih diagnoz, v peti izdaji leta 2013 pa jih je že 312. Teh dvesto novih psihiatričnih motenj seveda niso »odkrili«, ampak so dogovorjene.

Leta 1986 so v ZDA prodali za 500 milijonov dolarjev antidepresivov in antipsihotikov skupaj; leta 2004 pa že za 20 milijard.

Ameriški nacionalni inštitut za duševno zdravje je v letih od 2001 do 2003 opravil raziskavo, kjer je bilo ugotovljeno, da je skoraj polovica oseb (46 %) trpela zaradi katere od duševnih bolezni ali duševnih motenj. Največ jih gre na račun tesnobe, pol manj jih je zaradi odvisnosti, vmes pa so še težave z nadzorovanjem impulzivnosti in s spremembami razpoloženja.

Delež Evropejcev v tovrstni patologiji je nekoliko nižji in znaša »le« 27 %. Nobeden od resnih znanstvenikov ne govori o epidemijah, ki bi jih povzročil kakšen zunanji dejavnik. Med razlogi navajajo predvsem diagnostično hiperinflacijo, odkrivanje »novih« bolezni in tako imenovano psihiatrizacijo normalnosti. Vse večja uporaba zdravil je v tesni povezavi z vse večjim seznamom duševnih bolezni in motenj ter ugotavljanjem bolezni pri vseh skupinah ljudi, čeprav je dolga leta na primer veljalo, da se nekatere motnje obravnavajo le pri otrocih.

Tak primer je sindrom ADHD (ang. attention deficit hyperactivity disorder), ki pomeni, da ima otrok težave s pozornostjo in da je pretirano motorično dejaven. Takšni otroci se v šoli srečujejo s številnimi težavami. Pestijo jih kratkotrajna pozornost, motorični nemir in impulzivnost, vse to pa vpliva na učenje, vedenje ter čustveno in družbeno prilagajanje okolju. Učitelji poročajo, da takšni otroci naloge samo površno preletijo, da niso dovolj pozorni na podrobnosti, da se moteče vedejo, da ne dokončajo domačih nalog in da zaostajajo pri navezovanju stikov z vrstniki.

Oktobra leta 2014 je Združenje slovenskih psihoterapevtov organiziralo 14. Bregantove dneve, redno strokovno srečanje, ki ga pripravijo na vsaki dve leti. Udeležujejo se ga tudi strokovnjaki iz drugih držav. Eno od predavanj je bilo ADHD pri odraslih in možnosti obravnave.

Pri obravnavanju te motnje je šlo za sodelovanje s farmacevtskim podjetjem Eli Lilly, družbo z mednarodnimi povezavami. Tudi v tem primeru se je potrdilo to, na kar opozarja Torre. Psihiatrizacija se širi na doslej »povsem zdrave« subjekte. Na to nevarnost je opozoril tudi predavatelj, ki je zapisal, »da smo priča pojavu, da se vse več vidikov človekovega vedenja kategorizira kot motnja, ki seveda zahteva potem zdravljenje.« ADHD pa je kot motnja in kronična bolezen postal privlačen za farmacevtsko industrijo, ki se ji odpira nova tržna niša.

V konkretnem primeru – Bregantovi dnevi – gre že vsa leta za posvetovanje, ki je namenjeno psihoterapevtom. Ti obravnavajo težave pri pacientih oziroma strankah predvsem s pogovorom, ki je temeljno orodje oziroma terapija. Če psihoterapevt ni obenem psihiater ali zdravnik, bo le ob resnem sumu, da gre za duševno bolezen, človeka poslal k psihiatru, ki naj presodi o zdravljenju z zdravili. A tudi na take vrste kongresov se je dobesedno vsilila farmacevtska industrija, ki ob pomoči psihiatrov doslej normalnim ljudem prilepi oznake duševnih motenj in bolezni, za katere je nujno potrebno zdravilo.

Reklamno gradivo, ki ga je na omenjeni posvet poslala farmacevtska družba, ugotavlja, da se motnja ADHD pojavlja v 2 do 5 odstotkih odrasle populacije, kar jo postavlja ob bok klinični depresiji. Pri zdravilu, ki ga priporočajo, opozarjajo na stranske učinke, ki so naslednji: pojav samomorilnih poskusov in samomorilnih misli, agresivnost in čustvena labilnost; zelo pogosti pojavi so bili bolečine v trebuhu, slabost, zvišan krvni tlak in zvišan srčni utrip.

Zloženka navaja med drugimi naslednje elemente klinične slike motnje ADHD pri odraslih: ne posveča pozornosti podrobnostim, ne izpelje nalog, ima težave pri organiziranju nalog in dejavnosti, preveč govori, govori brez premisleka, pogosto moti ali se vmešava, težko čaka, da pride na vrsto.

Si lahko predstavljamo današnji čas, neusmiljen s stotisoči delavcev, da večina njih ne bi pogosto imela prav takih občutkov zaradi nečloveškega pritiska in pričakovanj? Druga možnost je le še depresija, a zlasti zanjo imamo že dolgo časa celo paleto farmacevtskih izumov.

Za konec sporočila preberemo neke vrste hinavsko personifikacijo zdravila, kot da gre za človekovega prijatelja: »Bolnikom razložite, da morajo zdravilu omogočiti dovolj časa, da prične učinkovati.« Seveda gre za napotek, da ne bi po nekaj tednih prenehali jemati zdravila, če v tem času še ne bi opazili izboljšanja. Pacient je torej tisti, ki mora biti »razumevajoč« do zdravila in nikakor ne sme prehitro obupati, saj ima v njem zanesljivega in trdnega zaveznika, morda celo za dolga leta.

In če gremo ven iz slovenskega in še mnogih podobnih novodobnih kapitalizmov, ki imajo pridih tistega iz Dickensovih časov, na področje človeških značajev, se spomnimo ne tako starih učbenikov psihologije, ki so opredeljevali različne tipe po prevladujočih vedenjskih vzorcih – koleriki, sangviniki, flegmatiki ipd. V resnici je bila opredelitev stara že tisočletja, a ni povsem izgubila vrednosti. Če nadaljujemo z geografskimi stereotipi, ki večinoma držijo, imamo zadržane severnjake in temperamentne Mediterance. Kakšna imenitna priložnost, ko nam moderna farmacija v povezavi s psihiatrijo rešuje težave na nacionalni ravni. Severnjakom bomo predpisali nekaj podobnega antidepresivom, Mediterancem pomirila in svet bo uravnotežen, industrija zdravja pa cvetela. Pri tem pa kar nekako prezremo, da nenadoma značaj oziroma temperament postaja diagnostična kategorija oziroma psihiatrična diagnoza.

Krasni novi svet

Vam služba povzroča stres? Pridete domov utrujeni, brez volje, optimizma in perspektive? Ne skrbite. Na voljo je zdravilo, ki odpravlja vaše stiske.

Komu je zdravilo namenjeno? Dominor je namenjen vsem, ki se soočamo z občasnimi ali s stalnimi stresnimi situacijami. Namenjen je tistim, ki želimo biti vladarji lastnega življenja.

Točno tako, z zadnjimi besedami, reklamiramo najučinkovitejše zdravilo današnjega časa. Se še spominjamo reklame, ki nas je podobno osrečevala predvsem z radijskih valov? Danes nas pozdravlja še s televizijskih zaslonov.

Dopolnimo reklamno besedilo z naslednjimi simptomi. Ste brezposelni? Imate pokojnino nekaj sto evrov, ki vam ne dovoli ne živeti ne umreti? Ne morete prihraniti za spodoben pogreb, pa tega ne bi radi naprtili otrokom ali občini?

Vas vznemirjajo novice, da je prav danes spet, kot že mnogo dni doslej, propadlo podjetje? Pravzaprav ni propadlo v celoti. Lastnik se je rešil z dobro popotnico, propadli so le delavci, ki so na cesti. Vas vznemirjajo vojne? Vas je prizadela smrt stotin palestinskih otrok, ki so umrli pod izraelskimi »pametnimi« bombami, ki znajo izbirati cilje? Vas je prizadela statistika, po kateri vsak dan umre nekaj deset tisoč otrok zaradi lakote? Se vam zdi težko razumljivo, da je v samostojni Sloveniji 250.000 ljudi na robu revščine? Da gre vsak sedmi, morda že vsak šesti otrok lačen spat? Ste morda hudo zboleli tudi zato, ker si ne morete privoščiti bolj zdravega življenja? Ne morete počivati osem ur na dan, ne morete si kupovati zdrave hrane, ni sredstev za rekreacijo. Sindikalne počitnice so šle v muzej revolucije in v indeks prepovedanih besed.

Morda vas res vse to prizadene. A ne skrbite, za vse te stiske imamo univerzalno zdravilo. Tabletka na dan odžene revščino stran. Pozabili boste na vse vnebovpijoče krivice. Pravzaprav vam niti ne bo treba pozabljati. Še vedno jih boste imeli pred očmi, a jih boste sprejemali s smehljajem. Seveda sem reven, seveda se moji otroci ne bodo šolali, kot bi se želeli. Prav tako nismo zdravi, kot bi radi bili. A nihče nam ne more ukrasti smehljaja sreče, ki žari na našem obrazu. Po zaslugi čudežne tabletke. Svet je spet urejen.

Če slučajno nisem vladar svojega življenja, je to izključno moja krivda. Vse možnosti sem imel in jih še vedno imam, da to postanem. Za devetnajst evrov na mesec postanem vsak dan vladar. Kdo pri zdravi pameti bi se lahko uprl taki ponudbi sreče in moči?

Zbirka DOKUMENTA
136 strani

elektronske izdaje
Biblos

broširana vezava
ISBN: 9789612743383
cena z DDV: 12,95 EUR

Na voljo v spletni knjigarni Sanje

John Perkins: Izpovedi ekonomskega morilca

PROLOG

Quito, prestolnica Ekvadorja, se razteza prek vulkanske doline visoko v Andih na nadmorski višini skoraj treh tisoč metrov. Prebivalci mesta, ki je nastalo davno pred Kolumbovim prihodom v Ameriko, so vajeni pogleda na sneg na okoliških vrhovih kljub temu, da živijo le nekaj milj južno od ekvatorja.

Mesto Shell, obmejna postojanka in vojaška baza, vsekana v ekvadorski amazonski pragozd za potrebe naftne družbe, ki ji je dala ime, leži skoraj dva tisoč petsto metrov niže kot Quito. To soparno mesto naseljujejo večinoma vojaki, naftni delavci ter staroselci plemen Šuar in Kečua, ki so prostitutke in fizični delavci v službi prvih dvojih.

Pot od prvega mesta do drugega vodi po cesti, ki je izčrpavajoče vijugasta in obenem osupljivo lepa. Domačini vam povedo, da med potjo v enem samem dnevu doživite vse letne čase.

Čeprav sem se po tej poti peljal velikokrat, se spektakularne pokrajine nikoli ne naveličam. Z ene strani se dvigajo strme pečine, ki jih prebadajo padajoči slapovi in bleščeče bromelijevke. Na drugi strani tal na vsem lepem zmanjka v globokem breznu, kjer si reka Pastaza, eden od virov Amazonke, zvijaje utira pot iz Andov. Pastaza vodo z ledenikov na Cotopaxiju, enem najvišjih delujočih vulkanov na svetu in enem od inkovskih božanstev, nosi v več kot tri tisoč milj oddaljeni Atlantski ocean.

Leta 2003 sem v Subaruju Outback iz Quita odpotoval proti Shellu z nalogo, kakršne dotlej še nisem sprejel. Želel sem končati vojno, ki sem jo pomagal ustvariti. Kot velja za veliko reči, za katere  moramo EM‑ji prevzeti odgovornost, tudi za to vojno ni vedel praktično nihče izven države, kjer se bije. Namenjen sem bil na srečanje s Šuarji, Kečuji in njihovimi sosedi Ačuarji, Zapari in Šiviarji – plemeni, ki so odločena, da našim naftnim družbam preprečijo uničenje njihovih domov, družin in zemlje, četudi to pomeni, da pri tem umrejo. Zanje je to vojna za preživetje njihovih otrok in kultur, z našega stališča pa za moč, denar in naravne vire. Predstavlja del boja za prevlado v svetu in sanje nekaj pohlepnih ljudi, globalni imperij.5

To EM‑ji znamo najbolje: gradimo globalni imperij. Smo elitna skupina ljudi, ki z izrabljanjem mednarodnih finančnih organizacij podpihujemo razmere, v katerih drugi narodi postanejo pokorni korpokraciji, ki je na čelu naših največjih korporacij, naše vlade in naših bank. EM‑ji tako kot naše mafijske različice nudimo usluge. Ti imajo obliko posojil za razvoj infrastrukture – elektrarn, avtocest, pristanišč, letališč ali industrijskih con. Pogoj za takšno posojilo je, da vse te projekte zgradijo inženirska in gradbena podjetja iz naše države. V bistvu večina denarja nikoli ne gre iz Združenih držav; iz bančnih uradov v Washingtonu se preprosto nakaže v poslovne pisarne v New Yorku, Houstonu ali San Franciscu.

Kljub temu da se denar skoraj nemudoma vrne korporacijam, ki so del korpokracije (posojilodajalca), mora država prejemnica odplačati vse, glavnico plus obresti. Če EM zabeleži popoln uspeh, so posojila tako visoka, da je dolžnik po nekaj letih prisiljen ustaviti odplačevanje. Ko se to zgodi, takrat tako kot mafija terjamo svoj del plena. To pogosto vključuje eno ali več od naštetega: nadzor nad glasovi v Združenih narodih, izgradnjo vojaških oporišč ali dostop do dragocenih virov, kot sta nafta ali Panamski prekop. Dolžnik seveda denar še vedno dolguje – in našemu globalnemu imperiju dodamo novo državo.

Ko sem se tistega sončnega dne leta 2003 peljal iz Quita v Shell, sem se spominjal svojega prvega prihoda v ta del sveta pred petintridesetimi leti. Pred tem sem prebral, da ima Ekvador, čeprav je velik komaj toliko kot Nevada, več kot trideset delujočih vulkanov, več kot 15 odstotkov vseh ptičjih vrst in na tisoče še neopisanih rastlin in da je to dežela raznolikih ljudstev, kjer skoraj toliko ljudi govori stare staroselske jezike, kot jih govori špansko. Zdel se mi je privlačen in vsekakor eksotičen, vendar pa so pristen, nedotaknjen in neomadeževan tiste besede, ki mi takrat niso šle
iz glave.

V petintridesetih letih se je marsikaj spremenilo.

V času mojega prvega obiska leta 1968 je Texaco v ekvadorski Amazoniji ravno odkril nafto. Danes nafta predstavlja skoraj polovico ekvadorskega izvoza. Iz transandskega naftovoda, ki so ga zgradili kmalu po mojem prvem obisku, je odtlej v občutljivi deževni pragozd izteklo več kot pol milijona sodčkov nafte – več kot dvakrat toliko, kolikor je je izteklo iz Exxonovega Valdeza.6 Danes novi tristomiljski, 1,3 milijarde dolarjev vredni naftovod, ki ga je zgradil konzorcij v organizaciji EM‑jev, obeta, da bo Ekvador uvrstil med deset največjih dobaviteljev nafte v ZDA.7 Padla so obsežna območja pragozda, makai in jaguarji so skoraj izumrli, tri ekvadorska staroselska ljudstva so prignana na rob propada in nedotaknjene reke so se spremenile v rjaste greznice.

V istem obdobju so se staroselske skupnosti začele upirati.
7. maja 2003, na primer, je skupina ameriških odvetnikov v imenu več kot trideset tisoč ekvadorskih staroselcev vložila tožbo, v kateri od ChevronTexaco Corp zahteva eno milijardo dolarjev. V tožbi trdijo, da je naftni gigant med letoma 1971 in 1992 v odprte jame in reke na dan izlil več kot petnajst milijonov litrov strupene odpadne vode, onesnažene z nafto, rakotvornimi snovmi in s težkimi kovinami, in da je za podjetjem ostalo skoraj 350 nepokritih bazenov z odplakami, ki še naprej ubijajo tako ljudi kot živali.8

Na drugi strani okna mojega outbacka so se iz gozda po kanjonu Pastaze začeli valiti veliki oblaki megle. Znoj mi je prepojil srajco in v želodcu me je začelo stiskati, vendar ne le zaradi hude tropske vročine in serpentinaste ceste. Zavest o tem, kakšno vlogo sem imel pri uničevanju te prelepe dežele, je znova terjala davek. Zaradi mojih kolegov EM‑jev in mene je Ekvador danes v veliko slabšem stanju, kot je bil, preden smo ga seznanili s čudeži sodobne ekonomije, bančništva in inženiringa. Od leta 1970, v obdobju, ki ga poznamo pod evfemističnim imenom naftni bum, se je število ljudi pod pragom revščine povzpelo s 50 na 70 odstotkov, podzaposlenost ali brezposelnost sta narasli s 15 na 70 odstotkov in javni dolg se je z 240 milijonov dolarjev povečal na 16 milijard dolarjev. Hkrati je delež naravnih virov, ki ga dobi najrevnejši sloj prebivalstva, z 20 padel na 6 odstotkov.9

Žal Ekvador ni izjema. Skoraj vse države, ki smo jih EM‑ji privedli pod okrilje globalnega imperija, so doživele podobno usodo.10 Dolg tretjega sveta je narasel na več kot 2,5 bilijonov dolarjev in strošek servisiranja – od leta 2004 več kot 375 milijard dolarjev letno – presega skupni znesek, ki ga celotni tretji svet nameni za zdravstvo in šolstvo, in je dvajsetkratnik zneska, ki ga države v razvoju letno prejmejo kot mednarodno pomoč. Več kot polovica ljudi na svetu preživi z manj kot dvema dolarjema na dan, kar je približno toliko, kot so prejemali v zgodnjih 70. letih. Obenem pa ima najbogatejši odstotek gospodinjstev v tretjem svetu v rokah 70 do 90 odstotkov vsega zasebnega finančnega bogastva in nepremičnin v svojih državah; pri čemer je točen delež odvisen od države.11

Subaru je upočasnil in zavil na vijugaste ulice čudovitega letovišča Baños, ki slovi po termalnih bazenih podvodnih vulkanskih rek, ki pritečejo z zelo dejavnega vulkana Tungurahua. V teku so naju spremljali otroci, ki so nama mahali in poskušali prodati žvečilne gumije in piškote. Potem sva Baños pustila za seboj. Spektakularne pokrajine je bilo nenadoma konec in subaru je iz nebes odhitel
v sodobno vizijo Dantejevega Pekla.

Iz reke se je dvignila orjaška pošast, kolosalen siv zid. Njegov moker beton je bil popoln tujek, docela nenaraven in nezdružljiv
s krajino. Seveda me pogled nanj ne bi smel presenetiti. Ves čas sem vedel, da me bo čakal v zasedi. Nanj sem naletel že velikokrat in v preteklosti sem ga hvalil kot simbol dosežkov EM‑jev. Kljub temu me je spreletel srh.

Ta odvratni, neprimerni zid je jez, ki zapira tok deroče Pastaze, ga preusmeri v ogromne predore v prevrtani gori in energijo spreminja v elektriko. To je 156-megavatna hidroelektrarna Agoyan. Poganja industrijo, s katero bogati peščica ekvadorskih družin, kmetom in staroselcem, ki živijo ob reki, pa pomeni vir nepopisnega trpljenja. Ta hidroelektrarna je samo eden od številnih projektov, ki smo jih s svojim prizadevanjem razvili jaz in drugi EM‑ji. Zaradi takšnih projektov je zdaj Ekvador del globalnega imperija in zaradi njih Šuarji in Kečuji in njihovi sosedje našim naftnim družbam grozijo z vojno.

Zaradi projektov EM‑jev se Ekvador duši v zunanjem dolgu in mora prekomeren delež državnega proračuna namenjati odplačevanju, namesto da bi ta kapital uporabil za pomoč milijonom državljanov, ki uradno živijo daleč pod pragom revščine. Edini način, da Ekvador zmanjša svoje tuje obveznosti, je prodaja pragozda naftnim družbam. V resnici so EM‑ji Ekvador sploh vzeli na muho med drugim zato, ker naj bi se nahajališča nafte pod Amazonijo lahko kosala z naftnimi polji na Bližnjem vzhodu.12 Globalni imperij terja svoj funt mesa v obliki naftnih koncesij.

Te zahteve so postale posebej nujne po 11. septembru 2011, ko se je Washington zbal, da se bo dobava z Bližnjega vzhoda ustavila. Vrh vsega je Venezuela, naša tretja največja dobaviteljica nafte, tik pred tem izvolila populističnega predsednika Huga Cháveza, ki je zavzel odločno stališče proti temu, kar je imenoval ameriški imperializem; grozil je, da bo ustavil prodajo nafte Združenim državam. EM‑jem je v Iraku in Venezueli spodletelo, uspelo pa nam je v Ekvadorju; zdaj ga bomo izželi do konca.

Ekvador je tipičen primer države, ki so jo EM‑ji prignali h gospodarsko-politični čredi. Od vsake 100 dolarjev vredne količine surove nafte, načrpane iz ekvadorskega pragozda, naftne družbe dobijo 75 dolarjev. Od preostalih 25 dolarjev se morajo tri četrtine nameniti odplačevanju zunanjega dolga. Večina ostanka pokrije vojaške in druge vladne stroške – kar pomeni, da za zdravstvo, šolstvo in programe pomoči revnim ostane 2,5 dolarja.13 Tako se od vsake 100 dolarjev vredne pošiljke nafte, iztrgane iz Amazonije, manj kot 3 dolarje nameni ljudem, ki denar najbolj potrebujejo, tistim, na katere jezovi, vrtanje in naftovodi tako škodljivo vplivajo in ki umirajo od pomanjkanja užitne hrane in pitne vode.

Vsi ti ljudje – milijoni v Ekvadorju, milijarde po vsem svetu – so potencialni teroristi. Ne ker bi verjeli v komunizem ali anarhizem ali bi bili inherentno hudobni, ampak preprosto zato, ker so obupani. Ob pogledu na ta jez sem se spraševal – kot že tolikokrat v toliko mestih po svetu –, kdaj bodo ti ljudje ukrepali, tako kot so Američani proti Angliji v 70. letih 18. stoletja ali Latinskoameričani proti Španiji na začetku 19. stoletja.

Ob spretnosti gradnje tega sodobnega imperija se lahko rimske centurije, španski konkvistadorji in evropske kolonialne sile osemnajstega in devetnajstega stoletja samo skrijejo. EM‑ji smo premeteni; naša učiteljica je bila zgodovina. Danes s seboj ne prenašamo mečev. Ne nosimo oklepov ali uniform, po katerih bi se ločili. V državah, kot so Ekvador, Nigerija in Indonezija, se oblačimo kot lokalni učitelji in trgovci. V Washingtonu in Parizu smo videti kot vladni birokrati in bankirji. Delujemo ponižni, običajni. Obiskujemo gradbišča in se sprehajamo po obubožanih vaseh. Deklariramo se za altruiste, za lokalne časopise govorimo o čudovitih človekoljubnih rečeh, ki jih počnemo. Konferenčne mize vladnih odborov zasipamo s preglednicami in finančnimi projekcijami in na Harvard Business School predavamo o čudežih makroekonomije. Delujemo javno, neprikrito. Tako se vsaj prikazujemo in kot take nas sprejemajo. Tako sistem deluje. Redko naredimo kaj nezakonitega, saj sistem sam temelji na zvijači in sistem je po definiciji legitimen.

Toda – in to je hudo svarilo – če nam spodleti, vskoči še usodnejša vrsta, ki ji EM‑ji pravimo šakali, neposredni nosilci dediščine tistih zgodnejših imperijev. Šakali ves čas prežijo v senci. Ko se prikažejo, voditelji držav doživljajo prevrate ali umirajo v nasilnih »nesrečah«.14 In če šakalom slučajno spodleti, kot jim je spodletelo v Afganistanu in Iraku, se pride na dan s starimi modeli. Ko šakalom spodleti, se mlade Američane pošlje ubijat in umirat.

Ko sem se peljal mimo pošasti, tega okornega orjaškega zidu sivega betona, ki se dviga iz reke, sem se dobro zavedal znoja, ki mi je prepojil obleko, in črvičenja v črevesju. Namenjen sem bil v džunglo na srečanje s staroselci, ki so trdno odločeni, da se bodo do zadnjega moža borili, da zaustavijo imperij, ki sem ga pomagal ustvariti, in premagal me je občutek krivde.

Kako je prišlo do tega, sem se vprašal, da se je priden otrok
iz podeželskega New Hampshira zapletel v tako umazan posel?

1. DEL: 1963–1971

1. POGLAVJE

Ekonomski morilec je rojen

Začelo se je dokaj nedolžno.

Bil sem edinec, rojen leta 1945 v srednji razred. Mati in oče sta izhajala iz tristoletne rodbine novoangleških jenkijev; njuna stroga, moralistična, zaprisežena republikanska drža je odsevala generacije puritanskih prednikov. Bila sta prva v svojem rodu, ki sta študirala – s štipendijo. Mama je postala srednješolska učiteljica latinščine. Oče je kot mornariški poročnik vstopil v drugo svetovno vojno in je na zelo vnetljivem tankerju trgovske mornarice v Atlantiku poveljeval posadki topa oborožene straže. Ko sem bil v Hanovru
v New Hampshiru rojen, je on v neki teksaški bolnišnici okreval po zlomu kolka. Prvič sem ga videl šele po enem letu.

Zaposlil se je kot učitelj jezikov na šoli Tilton, fantovski šoli z internatom v podeželskem New Hampshiru. Kampus je stal visoko na griču in se ponosno – nekateri bi rekli domišljavo – dvigoval nad istoimenskim mestom. Ta ustanova za izbrance je vpis omejevala na približno petdeset dijakov v vsakem letniku od devetega do dvanajstega razreda. Večina dijakov je bila potomcev premožnih družin iz Buenos Airesa, Caracasa, Bostona in New Yorka.

Naša družina je bila z denarjem na tesnem, vendar se nikakor nismo imeli za revne. Čeprav so učitelji na šoli imeli zelo borne plače, je bilo za vse naše potrebe poskrbljeno: hrano, bivanje, ogrevanje, vodo in delavce, ki so nam kosili travo in kidali sneg. Od četrtega rojstnega dne dalje sem jedel v šolski jedilnici, pobiral žogo nogometnim ekipam, ki jih je treniral oče, in v slačilnici delil brisače.

Reči, da so se učitelji in njihove žene v primerjavi z domačini počutili večvredne, bi bila premila izjava. Starše sem v šali večkrat slišal govoriti, češ da so veleposestniki, ki vladajo podložnim kmetom – lokalnim krajanom. Vedel sem, da to ni samo šala.

Moji osnovnošolski prijatelji so pripadali temu kmečkemu sloju; bili so zelo revni. Njihovi starši so bili mali kmetje, drvarji in mlinarski delavci. Črtili so »šolarčke na hribu«, zato sta me mama in oče hotela odvrniti od druženja z lokalnimi dekleti, češ da so »candre« in »kurbe«. S temi dekleti sem že od prvega razreda delil šolske učbenike in barvice in z leti sem se zaljubil v tri: Ann, Priscillo in Judy. Mišljenja svojih staršev nisem mogel razumeti, vendar sem se uklonil njihovim željam.

Vsako leto smo tri mesece očetovega poletnega dopusta preživeli v objezerski koči, ki jo je leta 1921 postavil moj dedek. Obkrožali so jo gozdovi in ponoči smo poslušali sove in pume. Sosedov nismo imeli; bil sem edini otrok daleč naokrog. V zgodnjih otroških letih sem dneve preživljal v pretvarjanju, da so drevesa vitezi okrogle mize in nemočne gospodične po imenu Ann, Priscilla ali Judy (odvisno od leta). Moja strast, o tem sem bil sveto prepričan, je bila enako močna kot Lancelotova do Guinevere – in celo bolj tajna.

Pri štirinajstih sem bil brezplačno sprejet na šolo Tilton. S starševskimi dregljaji spodbude sem obrnil hrbet vsemu, kar je bilo povezano z domačini, in starih prijateljev nisem nikoli več videl. Ko so moji novi sošolci med počitnicami odhajali domov v svoje graščine in razkošna stanovanja, sem jaz ostal sam na griču. Njihova dekleta so bile debitantke; jaz nisem imel dekleta. Vse punce, ki sem jih poznal, so bile »kurbe«; zavrgel sem jih in one so pozabile name. Bil sem sam – in obupno frustriran.

Starši so bili mojstri manipulacije; prepričali so me, da je takšna priložnost zame privilegij in da bom nekoč hvaležen. Našel bom popolno ženo, takšno, ki bo ustrezala našim visokim moralnim merilom. V meni pa je vrelo. Hlepel sem po ženski družbi – seksu; misel na kurbo je bila skrajno mamljiva.

A raje kot da bi se upiral, sem svoj bes potlačil in frustracijo izrazil z izkazovanjem. Bil sem med dijaki z najvišjo povprečno oceno, kapetan dveh šolskih moštev, urednik šolskega časopisa. Bil sem odločen, da potolčem svoje bogate sošolce in pozabim Tilton za zmeraj. V zadnjem letniku sem dobil polno športno štipendijo za Brown in akademsko štipendijo za Middlebury. Izbral sem Brown, predvsem zato, ker sem raje veljal za športnika – in ker se nahaja v mestu. Mama je diplomirala na Middleburyju in oče je tam magistriral, zato sta, čeprav se je Brown uvrščal v Ivy League, navijala za Middlebury.

»Kaj če si zlomiš nogo?« je vprašal oče. »Raje vzemi akademsko štipendijo.« Vdal sem se.

Middlebury je bil v mojih očeh samo napihnjena različica Tiltona – četudi v podeželskem Vermontu namesto podeželskem New Hampshiru. Resda ni bilo delitve po spolu, ampak jaz sem bil reven, večina drugih pa premožnih, in pred tem sem štiri leta preživel v šoli brez deklet. Težilo me je pomanjkanje samozavesti, občutek izločenosti, obup. Rotil sem očeta, naj mi dovoli opustiti študij ali narediti enoletni premor. O tem ni hotel niti slišati. »Kako naj si mislim, da otroke drugih staršev pripravljam na študij, če ga moj lastni otrok noče zaključiti?« je vprašal.

Spoznal sem, da je življenje sestavljeno iz zaporedja naključij. Vse je odvisno od tega, kako se nanje odzovemo – kako izvršujemo tisto, čemur nekateri pravijo svobodna volja; odločitve, ki jih sprejemamo v mejah te igre usode, določajo, kdo smo. Dve veliki naključji, ki sta oblikovali moje življenje, sta se zgodili na Middleburyju. Eno se je zgodilo v obliki Iranca, sina generala, ki je bil šahov osebni svetovalec; drugo je bilo prelepo mlado dekle, ki mu je bilo tako kot moji otroški simpatiji ime Ann.

Prvi, imenoval ga bom Farhad, je bil v Rimu profesionalni nogometaš. Pohvalil se je lahko z atletsko postavo, s kodrastimi črnimi lasmi, z mehkimi kostanjevimi očmi ter z osebno zgodovino in karizmo, s katerima se mu ženske niso mogle upreti. V mnogih pogledih je bil moje nasprotje. Zelo sem se potrudil, da sva postala prijatelja, in naučil me je marsikaj, kar mi je v naslednjih letih prišlo še kako prav. Spoznal sem tudi Ann. Čeprav je bila v resni zvezi s fantom z druge univerze, me je vzela pod svoje okrilje. Najina platonska zveza je bila dotlej moj prvi zares ljubeč odnos.

Farhad me je spodbujal k pitju, zabavam in ignoriranju staršev. Zavestno sem sklenil, da se neham učiti. Odločil sem se, da si zlomim akademsko nogo in tako poračunam z očetom. Ocene so mi padle; izgubil sem štipendijo. Sredi drugega letnika sem se nameril študij pustiti. Oče je grozil, da se mi bo odrekel; Farhad me je gnal dalje. Vpadel sem v dekanovo pisarno in se izpisal.
To je bil ključni trenutek v mojem življenju.

S Farhadom sva moj zadnji večer v mestu proslavila v tamkajšnjem baru. Pijan kmet, naravnost orjaški človek, me je obtožil, da se spogledujem z njegovo ženo, me dvignil v zrak in treščil ob steno. Farhad je stopil med naju, izvlekel nož in porezal kmeta po licu. Potem me je odvlekel na drugo stran prostora in stlačil skozi okno na polico visoko nad reko Otter Creek. Skočila sva in se ob reki prebila nazaj v študentski dom.

Naslednje jutro sem na zaslišanju policije v kampusu lagal in zanikal, da bi o incidentu karkoli vedel. Kljub temu so Farhada izključili. Oba sva se preselila v Boston in skupaj najela stanovanje. Pri Hearstovih časopisih Record American/Sunday Advertiser mi je uspelo dobiti službo osebnega asistenta glavnega urednika Sunday Advertiserja.

Malo pozneje, še vedno leta 1965, so nekaj prijateljev pri časopisu vpoklicali v vojsko. Da bi se izognil podobni usodi, sem se vpisal na Fakulteto za poslovno administracijo na bostonski univerzi. Takrat je Ann že prekinila zvezo s fantom in je z Middleburyja velikokrat prišla na obisk. Njene pozornosti sem bil vesel. Diplomirala je leta 1967, ko sem jaz na BU imel še eno leto študija. Neomajno je odklanjala selitev k meni pred poroko. Čeprav sem se šalil, da sem žrtev izsiljevanja, in sem ji v resnici zameril to, kar je bilo zame nadaljevanje staromodnih in čistunskih moralnih načel mojih staršev, sem se z njo imel lepo in hotel sem več. Poročila sva se.

Annin oče, inženirski genij, je razvil navigacijski sistem za pomemben razred izstrelkov in nagradili so ga z visokim položajem v sektorju za mornarico na obrambnem ministrstvu. Njegov najboljši prijatelj, ki ga je Ann klicala stric Frank (kar ni njegovo pravo ime), je bil eden od vodilnih mož v najvišjih krogih Agencije za nacionalno varnost (NSA), najmanj poznane – in po večinskem mnenju največje – vohunske organizacije v državi.

Kmalu po poroki so me iz vojske poklicali na zdravniški pregled. Uspešno sem ga prestal, zato se mi je po diplomi obetal Vietnam. Misel na vojskovanje v jugovzhodni Aziji me je čustveno sesula, čeprav me je vojna vedno fascinirala. Odraščal sem ob zgodbah o svojih kolonialnih prednikih – med katerimi sta bila Thomas Paine in Ethan Allen – in obiskal sem vsa prizorišča bitk v Novi Angliji in severnem New Yorku tako iz sedemletne vojne kot iz vojne za neodvisnost. Prebral sem vse zgodovinske romane, ki so mi prišli pod roke. Ko so enote specialnih sil kopenske vojske vstopile
v jugovzhodno Azijo, sem bil v resnici vnet za sodelovanje. Ko pa so mediji razkrili grozodejstva in nedoslednosti ameriške politike, sem si premislil. Zastavilo se mi je vprašanje, na katero stran bi se postavil Paine. Bil sem prepričan, da bi se pridružil našim vietkongovskim sovražnikom.

Na pomoč mi je priskočil stric Frank. Povedal mi je, da s službo pri NSA dobiš odlog vpoklica, in uredil mi je nekaj razgovorov v svoji agenciji, med drugim dan mučnih poligrafskih testiranj. Rekli so mi, da bodo ti testi povedali, ali sem primeren kader za zaposlitev in urjenje v NSA, in, če sem, da bodo ob njihovi pomoči izdelali profil mojih prednosti in slabosti, po katerem bo nastal načrt moje karierne poti. Glede na moje mnenje o vojni
v Vietnamu sem bil prepričan, da pri testiranju ne bom uspešen.

Pri preverjanju sem priznal, da kot zaveden Američan nasprotujem vojni, in presenetilo me je, da spraševalci o tem niso želeli vedeti več. Raje so se osredotočili na moje odraščanje, moj odnos do staršev, občutja ob tem, da sem kot revni puritanec odraščal med samimi premožnimi, uživaškimi šolarčki. Zanimala jih je tudi moja frustracija zaradi pomanjkanja žensk, seksa in denarja v mojem življenju in fantazijski svet, ki je iz tega nastal. Osupnilo me je, kakšno pozornost so posvetili odnosu s Farhadom in kako zelo jih je zanimala pripravljenost, da se v njegovo zaščito zlažem policiji v kampusu.

Sprva sem mislil, da me vse te reči, ki so se mi zdele tako negativne, označujejo kot neprimernega za NSA, vendar me je nadaljevanje razgovorov prepričevalo o nasprotnem. Šele leta pozneje se mi je posvetilo, da so z vidika NSA ti minusi pravzaprav plusi. Njihova ocena ni bila toliko povezana z vprašanjem zvestobe domovini, kot je bila z mojimi frustracijami. Z mojo jezo do staršev, obsedenostjo z ženskami in željo po udobnem življenju so dobili vabo; bil sem vodljiv. Odločnost, da se izkažem v šoli in pri športu, upor proti očetu, sposobnost, da se ujamem s tujci, in pripravljenost lagati policiji so bile natančno takšne lastnosti, kakršne so iskali. Izvedel sem tudi, šele pozneje, da je Farhadov oče delal za ameriško obveščevalno skupnost v Iranu; torej je bilo moje prijateljevanje
s Farhadom nedvomen plus.

Nekaj tednov po testiranju pri NSA so mi ponudili službo za začetek urjenja v umetnosti vohunjenja, ki bi jo nastopil po diplomi na BU čez nekaj mesecev. Preden pa sem ponudbo uradno sprejel, sem se po hipnem preblisku udeležil seminarja, ki ga je na BU pripravil kadrovnik pri Peace Corpsu. Zelo mamljiv argument je bil ta, da je tudi mesto pri Peace Corpsu, kot pri NSA, omogočalo odlog vpoklica.

Odločitev, da prisluhnem temu seminarju, je bilo ena tistih naključij, ki se takrat zdijo nepomembna, vendar se izkažejo za nastavek življenjskih sprememb. Kadrovnik je naštel nekaj krajev po svetu, kjer je bila potreba po prostovoljcih še posebej velika. Eden takšnih je bil amazonski pragozd, kjer, kot je poudaril, staroselci živijo zelo podobno, kot so prvotni prebivalci Severne Amerike pred prihodom Evropejcev.

Vedno sem sanjal, da bi živel kot pleme Abnaki, ki je naseljevalo New Hampshire, ko so se tja priselili moji predniki. Vedel sem, da se po mojih žilah pretaka abnaška kri, in hotel sem pridobiti tisto vedenje o gozdu, ki so ga oni tako dobro razumeli. Po predavanju sem pristopil h kadrovniku in povprašal o verjetnosti, da me pošljejo v Amazonijo. Zagotovil mi je, da je v tej regiji potreba po prostovoljcih zelo velika in da imam odlične možnosti. Poklical sem strica Franka.

Na moje presenečenje me je stric Frank spodbudil, naj razmislim o Peace Corpsu. Zaupal mi je, da bo po padcu Hanoja – ki so ga ljudje na njegovih položajih v tistih dneh imeli za neizbežnega – Amazonija v žarišču dogajanja.

»Nafte na pretek,« je rekel. »Tam bomo rabili dobre agente – ljudi, ki razumejo domorodce.« Zatrdil je, da bo Peace Corps izvrstno vadbišče, in me nagovarjal, naj se dobro naučim špansko in lokalna staroselska narečja. »Zna biti,« se je zahahljal, »da boš pristal v zasebnem podjetju namesto vladni službi.«

Takrat nisem razumel, kaj hoče povedati. Iz vohuna me je povišal v EM‑ja, čeprav dotlej tega izraza še nisem slišal in ga nisem še nekaj let. Niti sanjalo se mi ni, da je po svetu na stotine ljudi, ki delajo za svetovalna in druga zasebna podjetja, ki nikoli niso prejeli penija plače od katere vladne agencije, vendar kljub temu služijo interesom imperija. Takrat tudi ne bi mogel uganiti, da se bo do konca tisočletja nova vrsta z bolj evfemističnimi nazivi preštevala v tisočih in da bom imel pomembno vlogo pri oblikovanju te rastoče vojske.

Z Ann sva se prijavila v Peace Corps in zaprosila za zadolžitev v Amazoniji. Ko je prispelo obvestilo, da sva sprejeta, je bil moj prvi odziv skrajno razočaranje. V pismu je pisalo, da naju pošiljajo v Ekvador.

O ne, sem pomislil. Zaprosil sem za Amazonijo, ne Afriko.

Vzel sem atlas in poiskal Ekvador. Bil sem zaprepaden, ko ga nisem mogel najti nikjer na afriški celini. Potem sem v kazalu odkril, da je pravzaprav v Latinski Ameriki, in na zemljevidu sem videl, da rečni sistemi, ki prihajajo iz njegovih andskih ledenikov, tvorijo zgornji tok mogočne Amazonke. Z dodatnim branjem sem se podučil, da so ekvadorske džungle med najbolj raznolikimi in najveličastnejšimi na svetu in da staroselci še vedno živijo skoraj tako kot že tisočletja. Sprejela sva.

Z Ann sva opravila priprave Peace Corpsa v južni Kaliforniji in se septembra 1968 odpravila v Ekvador. Živela sva v Amazoniji pri Šuarjih, katerih način življenja je v resnici spominjal na življenje predkolonialnih severnoameriških domorodcev; delala sva tudi v Andih s potomci Inkov. Niti mislil si nisem, da takšen svet še obstaja. Edini Latinskoameričani, ki sem jih spoznal do takrat, so bili bogati šolarčki v šoli, kjer je učil moj oče. Ugotovil sem, da podpiram staroselce, ki se preživljajo z lovom in kmetovanjem. Čutil sem se nenavadno povezan z njimi. Po svoje so me spominjali na krajane, ki sem jih zapustil.

Nekega dne je na provizorični stezi v našem kraju pristal mož v poslovni obleki, Einar Greve. Bil je podpredsednik pri Chas. T. Main, Inc. (Main), mednarodnem svetovalnem podjetju, ki se v javnosti ni rado izpostavljalo in je pripravljalo študije, na podlagi katerih bi odločili, ali naj Svetovna banka Ekvadorju in njegovim sosedam posodi milijarde dolarjev za gradnjo hidroelektrarn in drugih infrastrukturnih projektov. Einar je bil tudi polkovnik pri ameriških rezervistih.

Začel mi je pripovedovati o prednostih službe v podjetju, kot je Main. Ko sem omenil, da sem bil pred odhodom v Peace Corps sprejet v NSA in da se nameravam tja vrniti, mi je povedal, da občasno deluje kot vezni člen z NSA; iz pogleda, ki mi ga je namenil, sem posumil, da je bila njegova naloga med drugim ta, da oceni moje sposobnosti. Zdaj sem prepričan, da je tam posodabljal moj profil, predvsem pa presojal moje zmožnosti preživetja
v okolju, ki bi se večini Severnoameričanov zdelo nevarno.

Nekaj dni smo preživeli skupaj v Ekvadorju, potem pa sva si dopisovala. Prosil me je, naj mu pošiljam poročila z ocenami ekvadorskih gospodarskih obetov. Imel sem majhen prenosni pisalni stroj, rad sem pisal in z veseljem sem ugodil njegovi prošnji. V približno enem letu sem Einarju poslal vsaj petnajst dolgih pisem. V teh pismih sem postavljal domneve o gospodarski in politični prihodnosti Ekvadorja in ocene o naraščajočem nezadovoljstvu staroselskih skupnosti v njihovih prizadevanjih, da se postavijo po robu naftnim družbam, mednarodnim razvojnim agencijam in drugim poskusom premeščanja v sodobni svet.

Ko se je moje potovanje s Peace Corpsom zaključilo, me je Einar povabil na razgovor za službo na sedež Maina v Bostonu. Na sestanku na štiri oči je poudaril, da je osnovna Mainova dejavnost inženiring, a da je njegova največja stranka, Svetovna banka, nedavno tega začela vztrajati, da ima med zaposlenimi tudi ekonomiste, ki bodo izdelovali gospodarske napovedi, ključne pri določanju izvedljivosti in obsega inženirskih projektov. Zaupal mi je, da je zaposlil tri visoko usposobljene ekonomiste z brezhibnimi referencami – dva z magisterijem in enega z doktoratom. Bili so pravi polom.

»Nihče,« je dejal Einar, »ni sposoben pripraviti gospodarske napovedi v državi, kjer ni na voljo zanesljivih statističnih podatkov.« Povedal mi je še, da se je poleg tega vsem zdelo nemogoče, da bi lahko izpolnili pogoje pogodbe, ki je predvidevala potovanja v odročne kraje v državah, kot so Ekvador, Indonezija, Iran in Egipt, kjer bi opravljali pogovore z lokalnimi voditelji in pripravljali subjektivne presoje obetov za gospodarski razvoj teh regij. Eden je v samotni panamski vasici doživel živčni zlom; panamska policija ga je pospremila do letališča in posadila na letalo nazaj v ZDA.

»Pisma, ki si mi jih poslal, kažejo na to, da upaš tvegati z napovedjo, tudi kadar ni na voljo točnih podatkov. In glede na to, v kakšnih pogojih si živel v Ekvadorju, sem prepričan, da lahko preživiš skoraj kjerkoli.« Povedal mi je, da je enega od tistih ekonomistov že odpustil in da je pripravljen z drugima dvema napraviti enako, če službo sprejmem jaz.

Tako so mi januarja 1971 ponudili službo ekonomista pri Mainu. Dopolnil sem šestindvajset let – magično starost, pri kateri me naborniški odbor ni več hotel. Posvetoval sem se z Annino družino; nagovarjali so me, naj službo sprejmem, in predvideval sem, da to odraža tudi mnenje strica Franka. Spomnil sem se, da je omenil možnost, da bom končal v zasebnem podjetju. Nič ni bilo nikoli izrečeno, vendar nisem dvomil, da je moja zaposlitev v Mainu posledica tega, kar je stric Frank uredil tri leta prej, in ne samo mojih izkušenj iz Ekvadorja in pripravljenosti, da napišem kaj o gospodarskem in političnem položaju te države.

Nekaj tednov sem bil kot omamljen in moj ego je odneslo v višave. Imel sem samo navadno diplomo z BU, ki ni prinašala mesta ekonomista v tako finem svetovalnem podjetju. Vedel sem, da bi marsikaterega sošolca z BU, ki so ga na naboru zavrnili in je imel MBA ali kateri drug strokovni magisterij, razganjalo od zavisti. Samega sebe sem si zamišljal kot čednega tajnega agenta, ki potuje v eksotične dežele in obkrožen s krasnimi ženskami
v bikinkah z martinijem v roki poležava ob hotelskih bazenih.

Čeprav je bila to samo fantazija, sem pozneje odkril, da v sebi nosi drobce resnice. Einar me je zaposlil kot ekonomista, vendar sem kmalu izvedel, da bo moja dejanska služba veliko več od tega in da je Jamesu Bondu pravzaprav bliže, kot bi si kdaj mislil.

 

Prevedla Maja Ropret

 

Zbirka DOKUMENTA
272 strani

elektronske izdaje
Biblos

trda vezava
ISBN: 9789612740351
cena z DDV: 26,95 EUR

broširana vezava
ISBN: 9789612741648
cena z DDV: 15,99 EUR

Na voljo v spletni knjigarni Sanje

 

Branko Soban: Zločin brez kazni (1. knjiga)

akademik Aleksander Jakovljev, oče perestrojke in glasnosti

Svoboda je moja religija

Zasukali so rokave in s sekirami v rokah sekali glave. Kot da bi imeli opraviti z živino. Če bi ljudje vedeli, da z njihovih rok kaplja kri nedolžnih, jih ne bi pozdravljali z aplavzi, ampak s kamni 

Georgij Žukov

Akademik Aleksander Nikolajevič Jakovljev, dolgoletni predsednik kremeljske komisije za rehabilitacijo žrtev političnega terorja, velja za očeta glasnosti in perestrojke, novega vetra demokratičnih reform, ki je do temeljev razmajal prej na videz neuničljivo Sovjetsko zvezo. Jakovljev je bil v tistih usodnih letih desna roka Mihaila Gorbačova. Pred tem je resda kar nekaj desetletij delal v vrhovih sovjetske partije (vanjo je vstopil takoj po drugi svetovni vojni, v kateri je bil leta 1943 hudo ranjen), toda Aleksander Jakovljev je bil sredi sovjetske partijske nomenklature ves čas nekaj posebnega. Že leta 1959 je, denimo, kar nekaj časa preživel na univerzi Columbia v ZDA, okosteneli partijski vrhuški pa se je dokončno zameril leta 1972, ko je objavil oster članek o nacionalizmu in šovinizmu v državi. Takrat so ga malodane na vrat na nos poslali za veleposlanika v Kanado, kjer je potem preživel kar deset let.

V Kanadi se je pobliže spoznal z Mihailom Gorbačovom, ta ga je po prevzemu oblasti brž postavil za šefa propagandnega oddelka pri centralnem komiteju. Prav ta urad je odigral ključno vlogo pri promociji politike glasnosti in perestrojke, ki je v Sovjetsko zvezo končno le prinesla demokracijo in svobodo. Jakovljev je pod Gorbačovom napredoval celo do člana politbiroja, toda na 28. kongresu marca 1990 je odstopil z vseh partijskih funkcij in ostal samo svetovalec Mihaila Gorbačova.

Leta 1987 je prevzel vodenje kremeljske komisije za rehabilitacijo žrtev političnega terorja (vodil jo je vse do smrti leta 2005). Bil je eden prvih, ki mu je oblast dovolila vpogled v gore tajnih dokumentov o čistkah in pobojih, ki so za vselej odnesli življenja nekaj deset milijonov ljudi. Največ za časa Stalina. Jakovljev je o tem napisal 25 knjig, ki so bile svojevrsten šok ne le za tujo, ampak tudi za rusko javnost. Resnica je bila namreč boleča, saj se mnogi v Rusiji še danes ne zavedajo povsem, kako pokvarjen in zločinski je bil režim, ki so mu bili prisiljeni podariti najlepša leta svojega življenja.

Med brskanjem po papirjih, ki so desetletja skrivali grozljive in žalostne zgodbe o usodah milijonov Rusov in pripadnikov drugih narodov nekdanje Sovjetske zveze, je tudi v Jakovljevu prišlo do svojevrstnega preobrata. Trdi namreč, da je bil sovjetski režim eden najkrutejših v vsej zgodovini človeštva. Prav zato bi morala biti Črna knjiga komunizma, ki jo je že lep čas mogoče dobiti tudi v ruskih knjigarnah, obvezno branje za vsako šolo, svojim rojakom pa je poleg tega takrat svetoval, naj se odločneje spoprimejo z vsakim poskusom totalitarizma, z diktaturo birokracije in kajpak tudi z lastno servilnostjo. O vsem tem sva se avgusta 2001 pogovarjala v njegovi pisarni v Moskvi, na sedežu mednarodne fundacije Demokracija, ki jo je ustanovil in tudi vodil do zadnjega.

Kako to, da so prav vas postavili na čelo kremeljske komisije za rehabilitacijo žrtev političnega terorja?

Sumim, da zato, ker sem že leta 1987, ko so v Kremlju razmišljali o ustanovitvi te komisije, veljal za enega najbolj demokratično usmerjenih politikov tistega časa. Mihail Sergejevič Gorbačov je očitno menil, da ne bom sabotiral dela komisije. In tako se je začelo. Imeli smo veliko sovražnikov. Predvsem v fašistično-komunističnem delu družbe, kot mu pravim, kajti na dan so začele prihajati stvari, ki jih mnogi raje ne bi hoteli slišati. Ko smo začeli razkrivati doslej neznane podrobnosti o čistkah za časa Stalina in tudi kasneje, so nas mnogi hoteli utišati. Zadaj so bili močni interesi.

Kdo vas je hotel utišati?

Predvsem tisti, ki so morili v imenu režima, in njihovi sorodniki. Tisti, ki so stali na stražnih stolpih, preiskovalci, njihovi sinovi in vnuki, bivši sodelavci KGBja. In teh je dandanes v Rusiji in v drugih delih nekdanje Sovjetske zveze še vedno ogromno. Kajti režim, ki je v gulagih in zaporih pobil najmanj 20 milijonov ljudi, je za to krvavo početje potreboval ogromno mašinerijo. Danes si preprosto ni mogoče predstavljati, kakšen aparat je bil to.

Nikoli ne bom pozabil poti v Magadan, na zloglasno Kolimo, kjer smo pred leti postavili spomenik žrtvam političnega terorja. Že ko sem po telefonu klical v Magadan, je bil župan sila zadržan, čeprav sem v bistvu klical iz Kremlja. In šele ko sem priletel tja, sem spoznal, zakaj ta nenavadna zadržanost.

Ugotovil sem namreč, da je večina tamkajšnjih prebivalcev brez dela. Nobenega navdušenja nad glasnostjo in perestrojko, tem novim vetrom demokracije, ni bilo čutiti. Nikakršne ljubezni do novega. Ves Magadan je namreč desetletja delal izključno v taboriščih. Tam so zaposlili malodane vse kolimske zdravnike, medicinske sestre, učitelje, stražarje, varnostnike in celo dreserje psov, ki so jih ščuvali na zapornike. In ko so taborišča zaprli in zapornike izpustili, so ljudje čez noč ostali brez dela. Demokracija jim je torej prinesla le gorje in bedo, ki je prej mnogi sploh niso čutili. Kaj naj počnejo s svobodo, če pa v njej ni več dela zanje? Na otvoritvi spomenika se je sicer zbralo veliko ljudi, toda slišati je bilo tudi klice: »To ni res! Lažete!«

Ko govoriva o preporodu in politični podobi današnje Rusije, je najhujša ovira na tej trdi poti do novega predvsem psihologija ljudi. Vsi niso zadovoljni, ko berejo grozljive podatke o preteklosti. Toda dobivam tudi takšna pisma, v katerih celo sodelavci prejšnjega režima priznavajo, da dokler niso prebrali mojih knjig, sploh niso vedeli, kaj se je v prejšnji državi v resnici dogajalo. In da če bi vedeli, bi presojali in ravnali povsem drugače. Mnogi še dandanes ne vedo resnice. Ne vedo! To je bila namreč popolnoma zaprta skupnost. Tisti, ki so kaj vedeli, so morali molčati, saj so jim zabičali, da gre za državno skrivnost. In kdor je spregovoril, ga je čakala smrt.

Ko ste se začeli ukvarjati z žrtvami političnega terorja, ste se sploh zavedali, kakšno težaško delo vas pravzaprav čaka?

Ne. Niti najmanj. Po pravici povedano, tudi v moji notranjosti je tedaj prišlo do svojevrstnega preobrata. Ko sem začel brskati po dotlej nedostopnih arhivih, sem dobro vedel, da vstopam v do takrat malo znani svet sovjetskega totalitarnega režima in diktature. Zdaj, po poldrugem desetletju težaškega in krvavega dela, so moje ocene sovjetskega režima popolnoma drugačne. To je bil fašistični režim. Fašizem, kakršnega svet doslej še ni videl.

Pobili so milijone in milijone ljudi. V preteklem stoletju je bil genski fond Rusije in drugih narodov, ki so živeli v tedanji Sovjetski zvezi, praktično povsem uničen. Samo med drugo svetovno vojno je padlo skoraj 30 milijonov ljudi. To so bili v glavnem mladi ljudje, saj starcev na fronto niso pošiljali. V taboriščih je pomrla v bistvu elita ruskega naroda. Tako rekoč vsa sovjetska inteligenca. In tudi med sodelavci partije, Čeke in kasneje KGBja so pobijali v glavnem pametne in izobražene ljudi. Res je, da so delali v KGBju, toda mnogi med njimi so imeli diplome najuglednejših sovjetskih šol. In zaradi svojega znanja in vedenja o nravi režima, ki mu služijo, so postali nevarni vladajoči eliti. Ti umori so bili strašna stvar.

Jaz tako gledam na takratna dogajanja. Dobršen del družbe še danes o tem mračnem poglavju naše zgodovine razmišlja povsem drugače. Nikoli nisem mogel razumeti tega psevdopatriotizma. Pravi patriotizem, ljubezen do domovine, domače ulice, staršev, je normalna in pozitivna stvar. Ko na primer navijaš za svoje na velikih tekmovanjih in ploskaš, ko podirajo rekorde ali dobivajo odličja. Toda ko ti začnejo odgovarjati v slogu: »Zločini so morebiti res bili, toda to so bili vendar naši ljudje,« se kajpak vse neha. Seveda so bili ti zločinci naši ljudje, toda ne glede na to je treba poznati in vedeti vso resnico o njih. Pravo resnico! Vedeti in se pokesati! Ne padati na kolena na javnih shodih! Pokesati se je treba predvsem v duši in si priznati: tudi ti si kriv, ker si ves čas molčal! To je pravo kesanje.

V knjigi Krestosev ste zapisali, da je Rusija do obzorja posejana s križi. Kako se je lahko kaj takega zgodilo v državi, ki se ponaša z največjimi literarnimi, glasbenimi in znanstvenimi umi preteklega in današnjega časa?

Tega vam ne bo nihče zmogel pojasniti. Sklicevanje na zločinsko nrav Lenina in Stalina ni dovolj. Z današnjim umom preprosto ni mogoče razumeti Leninovega klica, da je treba protiimperialistično vojno spremeniti v državljansko vojno. Kako divje to zveni danes! Samo v Leninovi državljanski vojni je bilo pobitih 13 milijonov ljudi! Brat je pobijal brata, sin očeta, oče sina, vnuk deda. Začel se je razredni boj. Toda boj proti komu? Kakšni razredi pa so takrat bili v Rusiji? Potreben je boj do končnega uničenja enega razreda, in takrat bo zavladala harmonija, je pisal Marx v Manifestu. Toda kakšna harmonija je to, ko brat pobija brata? In ruski narod je vse to mirno požiral in molčal.

Nekaj podobnega se je dogajalo v nekdanji Jugoslaviji. Nam, perestrojščikom, se je deloma uspelo izogniti jugoslovanskemu scenariju. Razpad Sovjetske zveze je potekal relativno mirno, Jugoslavijo pa so ločevale vojne. To govori o sila skromni inteligenčni ravni voditeljev, ki so se odločili za prelivanje krvi. Če Slovenija, Hrvaška ali Makedonija hočejo samostojnost, jim v skladu s pravico do samoodločbe na tej poti nihče ne sme postavljati ovir. Toda o tem mora odločati izključno narod. Brez vsakršnih pritiskov nanj.

Oblikovanje novih nacionalnih držav je popolnoma normalen proces. In dobro je, da se je pri nas vse končalo dokaj mirno. Kajti prejšnji sovjetski režim je bil nasilen. Brez nasilja se ne bi obdržal. Zato je sovjetska kompartija nenehno potrebovala sovražnika. Zunanjega ali notranjega. Prav velikih razlik med njima v partiji niso delali. Na eni strani je bil to imperializem, ki da nenehno tuhta, kako nas čim prej uničiti, na drugi strani pa so proti Kremlju vseskozi rovarili notranji nezadovoljneži. Te so tedaj odkrivali po tekočem traku. In jih tudi pobili. Lenin si je v resnici omislil izjemno krut sistem.

Nekdo je dejal, da se diktatura začenja takrat, ko ljudje prenehajo misliti.

Se strinjam. Prav v tem je tragedija vseh revolucij, tudi naše oktobrske, ki je bila bržčas najbolj zločinska med vsemi.

Natančni podatki o tem, koliko ljudi je bilo v resnici pobitih, bržkone nikoli ne bodo znani.

Podatki so zelo različni. Zato nikoli ne bomo vedeli natančne številke. Vseh žrtev preprosto ni mogoče prešteti. Ne. To bo verjetno za vselej ostala nedokončana zgodba. Še danes odkrivamo množična grobišča. Nihče ne ve, kdo je tam pokopan. O tem ni nikakršnih dokumentov. Ne v Moskvi, ne v regijskih središčih, ne na kraju samem. In nihče ne ve, od kod so jih pripeljali. Nihče ni ničesar videl. Tudi zato, ker so večino pobojev opravili ponoči. Toda po drugi strani ljudje preprosto niso hoteli vedeti za take reči. Čim dlje od nevarnih dogajanj, toliko bolje, so si mislili.

V Jaroslavlu, na primer, od koder sem doma, mi je starejši mož, takrat jih je imel nad devetdeset, govoril, da je v letih čistk ponoči pogosto slišal tovornjake, ki so mimo hiše vozili tja med drevje. Pokazal mi je pot do tja. In res. Odkrili smo, da je zemlja na jasi sredi gozda nekoliko udrta. Začeli smo kopati in našli kosti kakšnih tisoč pobitih. Šel sem v arhive KGBja in našel dokumente o teh ljudeh. Toda večinoma papirjev o množičnih pokolih ni mogoče najti.

Kako to? Kam so izginili?

Prejšnji režim je bil dokaj zvit. Politične zapornike so velikokrat prekrstili v navadne kriminalce, in da bi prikrili sledi, so jih pogosto streljali kar skupaj z njimi. In pri tem je bila celo zakonodaja na njihovi strani, saj v sovjetskem pravu ni bilo nikakršnih členov o političnih zapornikih. Tako so tudi tem sodili kar po kazenskem zakoniku.

Po kazenskem zakoniku?

Seveda, uporabljali so ga tudi v procesih zoper politične nasprotnike režima. Zanje so bili namreč vsi ti ljudje navadni kriminalci. Zato jo je takratna oblast po svoje grdo zagodla tudi naši komisiji. Ta se namreč ne ukvarja s kriminalci, ampak izključno s politzaključonimi, političnimi zaporniki torej. Zato smo velikokrat v strašnih zagatah. Le kako boš šest desetletij po usmrtitvi vedel, kdo je bil žrtev političnega terorja in kdo je pod streli eksekucijskega voda padel zato, ker je nekoga umoril? Morilci niso naša tema. Mi rehabilitiramo le politične zapornike.

So vsi arhivi že dostopni za javnost?

Ne, še zdaleč ne.

Je v Lubjanki, nekdanjem sedežu KGBja, še veliko nepregledanega materiala?

Mislim, da. Dosjeji, povezani s Kominterno ali z obveščevalno dejavnostjo, so še vedno opremljeni z žigi strogo zaupno. Nedolgo tega nam je uspelo izdati knjigo, v kateri smo z dovoljenjem obveščevalne službe SVR razšifrirali nekatere obveščevalce, ki so jih pobili pod drugimi, lažnimi imeni. In tudi tu smo imeli velike težave. Približno dvajset svojcev je bilo namreč proti. In mimo njih preprosto ne moreš. Po naši zakonodaji brez njihovega soglasja ne moreš ničesar objaviti. Toda potem smo se le sporazumeli. Tridesetim pobitim smo našli pravi priimek. Postrelili so jih na začetku vojne. Leta 1941.

Koliko dokumentov je že šlo skozi vaše roke?

Komisija je doslej rehabilitirala okrog 4,5 milijona žrtev političnega terorja. Za časa mojega predsedovanja smo jih krivične obsodbe in pozabe rešili tri milijone. Komisija je namreč začela delati že pri Hruščovu, za časa Brežnjeva pa so jo ukinili. Po smrti Stalina jo je nekaj časa vodil celo sam Molotov. Toda takrat žrtev političnega terorja niso rehabilitirali, ampak so jih samo amnestirali. Ste krivi, toda mi smo dobri in vam bomo zla dejanja odpustili, so govorili. Začeli so pri sorodnikih žrtev, pri ženah, na primer. Kaj vse je tedaj počel sovjetski režim! Kalinin je bil na primer po ustavi predsednik države, ženo pa mu je Stalin kar čez noč poslal za rešetke. Molotov je bil drugi človek države, pa so mu ženo ravno tako brez vsake zadrege vrgli v ječo. In ženo je imel v zaporu tudi Kaganovič, pa čeprav mu je Stalin neskončno zaupal. Kakšna oblast! In zaprte so bile kajpak tudi žene mnogih članov cekaja.

Zame je bil pravi šok tisto poglavje knjige Krestosev, ki govori o posebnih taboriščih za otroke, kamor so pošiljali sirote pobitih sovražnikov naroda!

Da, da. Takšnih grozljivih zgodb je bilo takrat zelo veliko. Otroci, ki so rasli brez (pobitih) staršev, pod nenehnim nadzorom krutih paznikov, so morali lačni in bosi vsak dan po nekajkrat vzklikati: »Hvala Stalinu za srečno otroštvo!«

Ste tudi zaradi tega tako odločno za sodni proces proti Leninu in Stalinu?

Da. Soditi jima je treba zaradi zločinov proti človeštvu. Takšnih zločincev ni bilo prav veliko v zgodovini človeštva.

Ste zagovornik lustracije?

Ne, ne. Daleč od tega. Za to je zdaj že prepozno. Vse eksekutorje in njihove delodajalce bi morali na zatožno klop posaditi takoj po Stalinovi smrti. Takrat bi to še imelo smisel.

Kako si potemtakem zamišljate sodni proces proti Leninu in Stalinu?

To bi moral biti neke vrste javni proces brez kazni. Gre za obsodbo takratnih dogajanj in priznanje, da je bil to zločin proti človeštvu. Nisem za to, da bi sodelavce režima, ki zdaj svobodno živijo med nami, kar tako posadili za rešetke. Tudi proces proti Egonu Krenzu, zadnjemu komunističnemu voditelju Nemške demokratične republike, ali sodna gonja proti Slobodanu Miloševiću se mi ne zdita posebej smiselna. Obsoditi je namreč treba sistem, ne posameznika. V vsakem sistemu pač najdeš veliko ljudi, ki slepo verjamejo vanj.

Po vašem mnenju bi torej morali spreminjati predvsem sistem, in ne ljudi?

Točno. Ljudem je treba povedati, da je sistem zločinski. In da ni prav, da ga tako nekritično podpirajo. Katarza bo potem prišla kar sama od sebe.

Kako pa gledate na zdajšnjo vojno v Čečeniji?

To je zločinska vojna. Toda krivde ne pripisujem zgolj predsedniku Vladimirju Putinu. Glavni krivec je seveda Boris Jelcin, ki je tam prvi začel prelivati kri. S tem je v bistvu izdal perestrojko, za katero smo pravili, da je nenasilna revolucija, nekakšna evolucijska revolucija naše družbe. S Čečeni bi se morali predvsem pogovarjati. Zakaj se je na primer lahko pogovarjal s Tatarstanom, s Čečenijo pa se ni hotel? General Džohar Dudajev je namreč zahteval samo toliko, kolikor so od Kremlja zahtevali Tatari. Avtonomijo! Toda Jelcin se sploh ni hotel srečati z njim. Odločil se je raje za vojno. S Čečenijo naj bi en sam polk opravil v treh tednih, so se mu tedaj prilizovali generali. Zdaj imajo, kar so hoteli! Vojna traja že desetletje.

V Kremlju nikoli ni bilo dovolj modrosti. Ko so snovali to vojno, si očitno niso vzeli niti minute časa za pregled dokumentov o prejšnjih kavkaških vojnah. O krvavih izkušnjah z imamom Šamilom, na primer. In naravnost tragično je, da niso pobrskali niti po literarnih mojstrovinah, ki so jih o Kavkazu napisali Tolstoj, Lermontov …

Puškin 

Da, celo za Puškina se niso zmenili. Toda njihove kavkaške izkušnje bi vsekakor morali prebrati. Jasno je, da so Jelcina v to vojno pehali predvsem generali, ki so se bali perestrojke, reform in kleščenja armade. Tudi zato so potrebovali to malo zmagovito vojno, kakor so govorili …

Oblast se očitno ničesar ne nauči od zgodovine?

Popolnoma ničesar. Politiki so slabi učenci. Zelo slabi. Ne govorijo zastonj, da če si gospodar preteklosti, si hkrati tudi gospodar sedanjosti. Če bi kremeljski veljaki bolje poznali svojo zgodovino, bi veliko modreje reševali zagate sedanjosti.

Imajo vas za očeta in arhitekta perestrojke in glasnosti. Se strinjate s takšnimi ocenami?

No, da, to ste mi pripisali predvsem vi, novinarji.

Ne bi rekel. Takšnega mnenja so tudi številni analitiki z vseh koncev sveta.

No, šalo na stran. Mislim, da je perestrojko porodil čas. Mi smo preprosto čutili, da je napočil čas za spremembe. In storili, kar je tedaj bilo treba storiti. Povedano še drugače: ob pravem času smo bili na pravem mestu. To je v bistvu vsa moja zasluga.

Marsikje v svetu vlada prepričanje, da je besedo perestrojka izumil Mihail Gorbačov. Toda v resnici jo je poznal že Peter Stolipin, eden najbolj znanih ruskih premierjev v času zadnjega carja, Nikolaja II., ubit v kijevski operi leta 1911.

Res je. Beseda je že kar stara. Pa tudi Stolipin ni bil prvi, ki si jo je omislil. Najti jo je mogoče že pri Gogolju. Ta omenja nekega perestrojščika, polkovnika Koškarjova, ki je znal celo iz svinje narediti dvorjana … (Smeh.) Gogolj je bil res mojster pisane besede. No, toda to je vendarle zgolj literatura. Stolipin je perestrojko razumel veliko resneje, kot nekakšno preurejanje Rusije. In to v vseh pogledih. Ne le z zemljiškimi reformami, ampak tudi v izobraževanju. Temeljito je preuredil dumo. Če ne bi bilo kontrarevolucije leta 1917, kot jaz pravim takratnim dogodkom, bi Rusija morda že tedaj, resda težko in škripajoče, krenila v demokracijo. Za časa Stolipina so bili davki zelo nizki. Rubelj je postal trden, močnejši od mnogih evropskih valut. Bil je enak z dolarjem. Rusija je takrat pridelala več žita kot ZDA, Kanada in Argentina skupaj.

Na zadnjem kongresu KPSZja leta 1990 ste dejali, da bi reforme pravzaprav morali začeti že pred pol stoletja?

Res je. Tedaj so mi ploskali za te besede, toda če bi to rekel pred petdesetimi leti, bi bile reakcije povsem drugačne in zgodba bi se zagotovo končala bistveno manj navdušujoče. Najbrž v kakšnem gulagu.

Na tem kongresu vas je resno kritiziral general Lebed. Je bil to ta general, ki je potem leta 1996 podpisal premirje po prvi čečenski vojni?

Da, prav on.

Sta se poznala?

Ne. In tudi pozneje se nisva nikoli srečala. Pravzaprav me Lebed nikoli ni posebej zanimal. Osebno namreč ne verjamem v vojaško reševanje problemov.

Mnogi analitiki trdijo, da se je perestrojka pravzaprav končala že leta 1991. Ali soglašate s takšnimi ocenami?

Ne, ne. Perestrojka se ni končala. Mislim, da se je malce zaustavila. Reformatorjem je zmanjkalo sape. Poskusi liberalizacije cen brez vzporednega uveljavljanja tržne ekonomije niso bili najmodrejša rešitev. Liberalizacija cen da, toda vzporedno s tem bi bilo treba hkrati reševati tudi zemljiško vprašanje, stanovanjsko problematiko, jamstva za tuje investicije. Takratna vlada pa je čez noč sprostila zgolj cene in ljudje so bili v hipu ob vse nekdanje prihranke. Tako seveda ne gre. Liberalizacija cen je namreč samo eden od elementov tržnega gospodarjenja, ki pa mora biti v nekakšnem soglasju z vsemi drugimi. Teh ukrepov pa tedaj ni bilo.

No, mi se seveda nismo ukvarjali z gospodarskimi, ampak s političnimi reformami, ki so nedvomno temeljni pogoj za preobrazbo vse ruske družbe. Šlo je, seveda, za svobodo tiska, svobodo umetniškega ustvarjanja, konec političnih represij, rehabilitacijo političnih zapornikov.

Pravijo, da je Gorbačov takrat delal preveč kompromisov?

Na začetku so bili nujni, kajti v boju s takšno pošastjo, kot je bila sovjetska komunistična partija, takrat ni šlo drugače. Le človek, izurjen v umetnosti kompromisa, to pa je Gorbačov nedvomno bil, je lahko naredil to, kar smo si tedaj zamislili. Od začetka je bil gospodar kompromisov. Nadvse spretno je krmaril med čermi novega. Kasneje pa je postal suženj kompromisov. Druga stran nanje ni več pristajala, on pa je še kar naprej vztrajal na tem položaju. Ko je nasprotna stran začela uporabljati drugačne prijeme, drugačen jezik, bi tudi on moral ubrati drugačno taktiko. Tega ni storil in s tem je po svoje zapečatil svojo politično usodo.

So bili radikalci takrat v resnici toliko močnejši od demokratov?

Radikalna struja v partiji ni razumela Gorbačova, on pa ni razumel njih. Gorbačov je takrat zamudil enkratno priložnost. Komunistično partijo bi moral razpustiti že kar tam na kongresu in ustanoviti novo socialdemokratsko stranko. To sem mu tudi predlagal. Ta prevrat tedaj bržkone ne bi bil povsem preprost, toda ko bi se končno le polegel prah, bi se vse stvari zelo hitro postavile na svoje mesto.

Gorbačov je s svojo socialdemokratsko stranko, ki jo je ustanovil konec devetdesetih let, torej zamudil celo desetletje?

Natanko tako.

V vaši knjigi Tolmun spominov mi je bila zelo všeč vaša misel, da partije ni v bistvu nihče premagal, temveč je svoje življenje končala kar sama. S samomorom 

Bilo je točno tako, kot sem zapisal. Taka je bila pač miselnost ljudi, ki so jo vodili. Hruščov je bil pri tem nekakšna svetla izjema. Čeprav je bil neizobražen, je s sedmim čutom vendarle razumel nekatere stvari. Toda Černenko, Andropov! Moj bog! To je bila prava sramota za državo! Pa Brežnjev! Ta intelektualni zaton se je v bistvu začel že pri njem. Le kakšne ljudi je postavljal v vlado! Prevlada partije nad gospodarstvom in vso državo se tudi zaradi tega nikakor ni mogla končati dobro.

Zanimivo je, da je to temo podobno obdelal tudi Otto Lacis, legenda sovjetskega in ruskega novinarstva, ki je svoji zadnji knjigi dal naslov Skrbno načrtovan samomor.

Lacis je izvrsten analitik. Poznava se že zelo dolgo. Celo na ribolovu sva bila nekajkrat skupaj.

V tej knjigi pravi, da ste dva dni pred avgustovskim poskusom prevrata leta 1991 napisali odprto pismo o nevarnosti revanšizma. Se pravi, da ste instinktivno čutili, kaj se plete v državi?

Seveda. Ravnal sem kot človek in kot politik, ki mu ni vseeno, kaj se dogaja. To sem preprosto moral storiti. Ti prevratniki, kot da bi jih naša nesrečna zgodovina pehala v nepremišljen korak. Sploh se niso zavedali, kaj počnejo. Jaz sem jim takrat dejal nedoumki, ljudje, ki nič ne razmišljajo. Drugi so jih razglasili za navadno svojat.

Razplet je bil po svoje popolnoma pričakovan. Le kaj so mislili ti stari partijski okosteneleži? Da jih bo narod, ki je prvič svobodno zadihal, kar tako podprl? V puč jih je gnala večna želja po oblasti. Toda kaj je oblast? Poguba za narod. Najhujše zločine proti človeštvu je namreč v zgodovini počela ravno uradna oblast. Od nje prihajajo najhujše laži. V tem je vsa beda. Zato tako pogosto govorim o nujnosti oblikovanja civilne družbe. To sploh ni populistična demagogija. Vsaka oblast mora biti pod nadzorom javnosti. Pod njeno trdo kontrolo. O demokraciji je namreč mogoče govoriti šele tedaj, ko je v družbi zelo veliko človeka in zelo malo države. Ko država opravlja le določene funkcije in nič drugega. V Rusiji – in ne samo pri nas, to se dogaja tudi v največjih demokracijah – pa oblast še vedno naravnost ukazuje, kaj naj počne človek.

Tudi zaradi tega bi bilo treba, kot pravite, že zdavnaj zasukati piramido oblasti. Ne država-javnost-posameznik, ampak ravno obratno?

Seveda. Posameznik-javnost-država.

Kako pa doseči ta cilj?

Zgraditi civilno družbo in državo z njeno pomočjo prisiliti, da se odpove vrsti svojih funkcij, in poskrbeti za spoštovanje zakonov. Kajti največji kršitelj zakonov je vselej prav država. Kakor da bi zakone pisali zgolj za državljane, ne pa tudi za oblast. Ko bo država spoštovala zakone, potem jih bodo zanesljivo tudi drugi. In ker ni reda na vrhu, ga ni potem niti na dnu, med navadnimi ljudmi.

Kako vidite prihodnost Rusije? Prihodnost je že bila, preteklost šele prihaja, ste zapisali v svoji knjigi 

Točno. Sovjetska oblast je skoraj vse prejšnje stoletje govorila o svetli prihodnosti, ki smo jo torej že preživeli, preteklost, natančneje, popolna politična in ekonomska svoboda, ki jo ruski človek ni še nikoli občutil, pa je še pred nami. Šele v svobodi namreč lahko polno zaživita posameznik in tudi država.

Svoboda torej ostaja vaša religija?

Da. Človek mora biti svoboden. Človeško življenje je namreč tako kratko, saj traja vsega droben trenutek zgodovine. Zato pravim: dajte človeku svobodo! Naj počne to, kar želi delati, vendar tako, da bo pri tem spoštoval tudi interese soljudi. Ta kompromis je v življenju vsekakor nujen.

Kajti moja svoboda se končuje tam, kjer se začenja vaša!

Natanko tako. Če bi vsi spoštovali to načelo, bi bil ta svet idealen. Zato je pot do svobode, o kateri govoriva, tako trnova in negotova.

Moskva, avgust 2001


Zbirka Dokumenta
304 strani
Izkaznica knjige

elektronske izdaje
Biblos
iBooks

gibka vezava
ISBN: 9789612742126
cena z DDV: 21,00 EUR

Na voljo v spletni knjigarni Sanje