Branko Soban: Kazen brez zločina (2. knjiga)

Lovec na resnico o vojni proti terorizmu
Cia dokazov nikoli ne pušča kar na mizi

Ameriška vlada je mednarodni boj proti terorizmu s svojimi nezakonitimi operacijami, v katerih so ugrabljali in zapirali tudi povsem nedolžne ljudi, popolnoma kompromitirala. Takšna politika se preprosto mora končati s polomom, svari dr. Dick Marty, švicarski senator in poročevalec (rapporteur) Sveta Evrope o tajnih zaporih Cie na evropskih tleh. Prava tragedija je, da so ZDA v to nezakonito početje, kot pravi, vpletle tudi večino evropskih vlad, ki zdaj vztrajno prikrivajo resnico pred svojimi volivci in državljani. Njegovo poročilo je bilo zato po svoje pravi šok za Washington in vso Evropo. Pri tem delu je bil namreč tako temeljit, da je moral celo ameriški predsednik George Bush priznati, da ima prav.

Dick Marty, 68-letni doktor prava, je eden najbolj znanih in najučinkovitejših švicarskih tožilcev, ki se je proslavil predvsem v boju z italijansko mafijo in narkobaroni. Doktoriral je na univerzi v Neuchâtelu. Tri leta je delal na inštitutu Maxa Plancka za mednarodno pravo v nemškem Freiburgu, leta 1975 pa je postal tožilec v kantonu Ticino, kjer je nekoč nekaj časa sodeloval tudi s Carlo del Ponte. To nalogo je opravljal skoraj poldrugo desetletje. Zaradi svoje učinkovitosti v boju proti velikim trgovcem z mamili ga je takrat pohvalila tudi ameriška vlada. Kasneje je vstopil v politiko. Kar štiri mandate je bil švicarski senator. Leta 1998 je postal član švicarske delegacije v parlamentarni skupščini Sveta Evrope, kjer je predsedoval tudi odboru za pravne zadeve in človekove pravice.

Svet Evrope je – poleg Evropskega parlamenta – v bistvu edina mednarodna organizacija, ki jo je zmotilo nezakonito početje ameriške Cie na evropskih tleh. Vse vlade prav zaradi kolaboracije z Američani danes o tem še vedno v glavnem samo molčijo. Kako to, da ste se ravno vi znašli v vlogi poročevalca o tej, za Evropo zagotovo nadvse sramotni zgodbi?

V začetku novembra 2005 je Washington Post med prvimi objavil članek o tem, kako je ameriška obveščevalna služba ugrabljala muslimane, osumljene terorizma, in jih zapirala in mučila v tajnih zaporih v nekaterih novih demokracijah Vzhodne Evrope. Istega dne je s podobnimi podatki prišla na dan tudi organizacija Human Rights Watch, ki je, kot se je izkazalo kasneje, o tem imela zelo zanesljive vire. Bili so seveda še drugi mediji, ki so pisali o tej zadevi. Ameriški radio ABC je novico o tem, denimo, objavil na svoji spletni strani, toda bralcem je bila na voljo samo pol ure, saj jo je moralo uredništvo na zahtevo lastnikov takoj umakniti. Znano je, da je Busheva administracija v tistem času povabila v Belo hišo lastnike vseh večjih medijev v državi in jim neprikrito namignila, da o ameriških potezah v vojni proti terorizmu ne gre pisati.

Naključje je hotelo, da smo imeli v Parizu samo dva dni po objavi članka v Washington Postu sestanek odbora za pravne zadeve in človekove pravice pri parlamentarni skupščini Sveta Evrope (PACE). Izbirali smo novega predsednika. Izvolili so mene. Prva naloga se je seveda ponujala kar sama po sebi. Kdo se bo namreč ukvarjal z ugrabitvami in s tajnimi zapori Cie, če ne Svet Evrope? Izbrati je bilo torej treba še poročevalca. In oči vseh so se spet ustavile na meni.

Zaradi vaših pravnih izkušenj? Bili ste namreč eden najbolj znanih in učinkovitih švicarskih tožilcev.

Ne vem. To bi morali vprašati njih. Toda dejstvo je, da so mi izkušnje iz preteklosti pri tem napornem delu v resnici zelo koristile. Resnico sem iskal, ko sem bil tožilec, in iskal sem jo tudi zdaj v vlogi parlamentarnega preiskovalca. Toda razlika je bila vendarle očitna. Parlament namreč ni sodišče. Zato seveda nisem mogel zasliševati ljudi in zahtevati dokumentov, kot to počnejo tožilci. Naloga je bila zaradi občutljive tematike in vpletenosti najvišjih političnih vrhov bistveno bolj zapletena, pot do resnice pa zato veliko težavnejša.

Vse podrobnosti ameriškega lova na domnevne teroriste še dolgo ne bodo v celoti znane, toda zdi se, da je vse skupaj začelo prihajati na dan šele po ugrabitvi Abu Omarja, nekdanjega imama mošeje v Milanu, ki je v Italiji že pred leti dobil politično zatočišče.

Abu Omarja, imama z egiptovskimi koreninami, so agenti Cie sredi Milana ugrabili februarja 2003. S kombijem so ga brž prepeljali v Natovo oporišče v Avianu (nedaleč od Slovenije, op. a.), od tam pa z letalom skozi švicarski zračni prostor v nemški Ramstein. Naslednja postaja je bil Kairo, kjer so ga zasliševali in mučili. Takšnih zgodb, podobnih Abu Omarjevi, je bilo vsaj še sto. Američani so z grožnjami in mučenji iz ujetnikov poskušali izsiliti koristne informacije in jih prepričati, naj sodelujejo z njihovimi varnostnimi službami. Toda za vse te poteze – in letalske prevoze – so potrebovali ustrezno logistiko, podporo v Evropi in seveda tudi začasne tajne zapore, kamor so vozili osumljence.

Tovrstni programi so pravzaprav nastali takoj po 11. septembru?

Da, s posebnim predsedniškim ukazom, ki je dal Cii in Pentagonu v vojni proti terorju tako rekoč popolnoma proste roke. Cia je oblikovala poseben program za lov na teroristične osumljence, ki so ga s kratico sprva poimenovali kar KCD (Kill, Capture, Detain). Ameriška administracija je doma seveda poskušala upravičevati takšno ravnanje in eden glavnih zagovornikov tovrstnega jemanja pravice v svoje roke je bil tudi zdajšnji ameriški državni tožilec Alberto Gonzales.

Toda Američani so s takšnim nezakonitim ravnanjem, kot pravite, v bistvu kompromitirali mednarodni boj proti terorizmu?

Zagotovo. Washington je v to vojno krenil brez vsakršne prave strategije. Brez spoštovanja ženevske in drugih mednarodnih konvencij, brez spoštovanja mednarodnega prava. Toda ker tega niso mogli početi na ameriških tleh, kjer je zakonodaja vendarle dovolj stroga, so ustanavljali tajne zapore in taborišča v Guantanamu, Bagramu pri Kabulu, Abu Graibu v Bagdadu, Vzhodni Evropi. Odločili so se torej za nekakšen pravni apartheid, ki je popolnoma tuj evropskemu razumevanju prava in naši pravni tradiciji. Toda ogromna večina evropskih vlad je takšen pravni (ne)red z dovoljenji za pristajanje Cijinih letal in zapori na svojih tleh, kjer so mučili teroristične osumljence, celo dovoljevala, kar je zame kot pravnika in kot bojevnika za človekove pravice seveda popolnoma nesprejemljivo.

Prav v tem je bržkone bistvo problema. Washington si takšnih nezakonitosti ne bi mogel dovoliti brez sodelovanja evropskih vlad in brez sporazumov z njimi.

Dejstvo je, da je ameriška vlada za aretacije in tajne prevoze terorističnih osumljencev čez evropska letališča nujno potrebovala dovoljenja in stoodstotno zaščito. Zato je morala z evropskimi vladami skleniti ustrezne tajne sporazume. To po svoje potrjuje tudi izjava Condoleezze Rice v Bruslju, ko je dejala, da ZDA nikoli niso kršile suverenosti evropskih držav. S tajnimi sporazumi se to v resnici ni moglo zgoditi. Ameriška zunanja ministrica je Evropejce pri tem zbodla, češ da so nekoč v boju proti terorizmu celo sami uporabljali podobne prijeme.

Je morebiti namigovala na ugrabitev Carlosa Šakala v Sudanu?

Seveda. Francoske varnostne službe so enega najbolj iskanih teroristov resda ugrabile, toda ko so ga pripeljali v Francijo, so ga postavili pred sodišče in mu omogočili celo pritožbe na evropsko sodišče za človekove pravice v Strasbourgu, kar Carlos tudi s pridom počne. Američani še nobenemu ugrabljenemu terorističnemu osumljencu niso omogočili poštenega sojenja. Zaporniki v Guantanamu nimajo nikakršne pravne zaščite. In dogajalo se je, da so velikokrat ugrabljali povsem nedolžne ljudi. Kot sta bila na primer Abu Omar, ugrabljen v Milanu, ali pa nemški državljan Haled el Masri, ki so ga ugrabili v Makedoniji in odvlekli v Kabul.

Ali pa kanadski državljan Maher Arar?

Da, tudi to je posebna zgodba. Ameriški agenti so ga leta 2002 aretirali na newyorškem letališču JFK in ga poslali v Sirijo, kjer je preživel leto dni v strogem zaporu in so ga mučili kot žival. Po vrnitvi v Kanado, kamor je prišel psihično popolnoma zlomljen, je kanadsko sodišče ugotovilo, da je Arar, nekoč študent na univerzi McGill, zdaj pa inženir za računalništvo, popolnoma nedolžen in da nikoli ni imel nikakršnih povezav z Al Kaido. Država mu je izplačala 10,5 milijona kanadskih dolarjev odškodnine in še dva milijona za sodne stroške. Ameriška vlada se doslej ni opravičila niti enemu po krivem osumljenemu muslimanu, kaj šele da bi komu izplačala kakšno odškodnino. To jo še čaka, kajti tožb bo zagotovo na tisoče. Samo z ujetniki iz Guantanama se zdaj na primer ukvarja okrog 500 najuglednejših pravnikov z vsega sveta.

V tokratnem poročilu ste se posebej posvetili predvsem Poljski in Romuniji. Zakaj?

Imamo dovolj trdne dokaze o tem, da so v obeh državah v obdobju med letoma 2003 in 2005 obstajali tajni zapori, ki jih je tam upravljala Cia. Iz različnih virov smo dobili podatke, da so Američani čez letališče Szymany na severovzhodu Poljske prepeljali najmanj osem po njihovem mnenju zelo nevarnih teroristov, med katerimi sta bila tudi Abu Zubajda in Halid Šejk Mohamed. »Teroristi« so bili zaprti v kraju Stare Kiejkuty. Nadnje so se spravili s »posebnimi zasliševalnimi tehnikami«, kot temu pravijo v Cii, kar je seveda zgolj evfemizem za mučenje. Poljsko in Romunijo v svojem poročilu omenja tudi Human Rights Watch. In obe državi je v precep vzel tudi Evropski parlament: Poljsko kot novo članico Evropske unije, Romunijo pa (takrat še) kot kandidatko za vstop v ta elitni evropski klub.

Toda Poljaki odgovarjajo, da v svojem poročilu ne ponujate nobenih konkretnih dokazov o tem, da so tajni zapori v resnici obstajali.

Odgovoril bom z besedami poslanskega kolega Hristosa Purguridesa s Cipra: »Ali morda mislite, da bo Cia dokaze puščala kar na mizi?«

Poljaki vam očitajo, da teh krajev sploh niste obiskali.

Vsem vladam držav, ki so včlanjene v Svet Evrope, teh je zdaj 47, sem poslal dopis z zelo konkretnimi vprašanji, na katera pa sem dobil zelo malo konkretnih odgovorov. Nekatere države sploh niso odgovorile. Ta molk je bil zame naravnost zastrašujoč. Varšava je na moja vprašanja na primer odgovorila zelo površno. Kaj naj potem počnem na Poljskem? Saj vendar nisem Hercule Poirot, da bi v Kiejkutyh pobiral vzorce DNK in tako dokazoval obstoj tajnih zaporov! Vlada preprosto mora odgovoriti na vprašanja poročevalca Sveta Evrope! Še lani so na primer trdili, da letala Cie na Poljskem sploh niso pristajala. Potem so to vendarle priznali. Čez čas bo na dan zagotovo prišla tudi resnica o tajnih zaporih.

Toda še bolj kot Poljaki so se na vas ujezili Romuni; zaradi vašega poročila so se odločili celo za bojkot zasedanj parlamentarne skupščine Sveta Evrope.

Tega preprosto ne razumem. To je povsem napačna reakcija. Mislim, da gre vzroke in prave razloge zanjo iskati predvsem v romunski notranji politiki. Prav tako ne razumem, zakaj so svojo jezo stresali ravno name, saj sem samo poročevalec in nič drugega. Moje poročilo je podprla ogromna večina poslancev parlamentarne skupščine Sveta Evrope. Razmerje glasov za in proti je bilo štiri proti ena v prid mojega poročila. Jezo bi torej morali stresati na vso Evropo, ne samo name.

Ste morda govorili z romunsko delegacijo, potem ko je ta oznanila bojkot zasedanj Sveta Evrope?

Da. Z zelo prijaznimi besedami so mi razložili, zakaj so se odločili za to potezo. Toda med vrsticami sem brž razbral, da problem ni v Strasbourgu, ampak predvsem doma.

Ali vlada pritiska nanje?

To se ne dogaja samo v Romuniji, ampak tudi v drugih državah. Ne samo v tako imenovanih novih demokracijah Vzhodne Evrope, ampak tudi v državah z demokratično tradicijo, kot so na primer Švedska, Italija, Avstrija ali Švica. Mnogi poslanci mislijo, da je njihovo temeljno poslanstvo braniti vlado. Zanje je ta namreč simbol narodne identitete. Vendar to ni res.

Logično, saj jih ni volila vlada …

Seveda ne. Volili so jih njihovi sodržavljani. Tega poročila se nisem lotil zato, da bi obtoževal Poljsko, Romunijo ali kogarkoli v Evropi, ampak predvsem zaradi obrambe pravnih standardov in človekovih pravic, za katere smo se bojevali desetletja. Naravnost šokiran sem bil, kako evropske vlade lažejo v tej zgodbi. In prikrivajo resnico. Toda pravica do resnice je ena temeljnih pravic v vsaki demokraciji. Zato bi morali poslanci braniti predvsem resnico, ne pa vlade, ki laže državljanom.

Zanimivo je, da je vodja romunske delegacije György Frunda lani v Strasbourgu pravzaprav priznal, da je bilo na letalih Cie, ki so pristajala v Romuniji, opaziti tudi »potnike«, toda oblasti seveda niso preverjale njihove identitete. To njegovo izjavo citirate tudi v svojem poročilu.

Frunda se je doma v resnici znašel v sila neprijetnem in težkem položaju. Ne nazadnje tudi zato, ker predstavlja madžarsko manjšino. Mislim, da je pošten človek. Poskušal je storiti vse, da bi priskrbel prave informacije in mi s tem pomagal. Tudi zato je imel doma velike težave. Morda ga prav zato tokrat niso pustili na zasedanje v Strasbourg.

Nenavadna poteza romunskih oblasti?

Dejstvo je, da ga tokrat ni bilo v Strasbourgu. V Bukarešti že vedo, zakaj vodja delegacije ni smel na zasedanje.

V romunski delegaciji pravijo, da bodo zasedanja parlamentarne skupščine Sveta Evrope bojkotirali vse dotlej, dokler ne obiščete Romunije. Boste zdaj obiskali Bukarešto?

Ne. Nikoli ne popuščam pritiskom. Tega si kot tožilec nikoli nisem dovolil. In si tudi v tej svoji zdajšnji vlogi ne bom.

V Strasbourgu je lani nastopil romunski predsednik Traian Basescu, ki je zanikal obstoj tajnih zaporov Cie na romunskih tleh. Je potemtakem lagal poslancem?

V tej zgodbi so lagali mnogi. Najbolj sramotno zagotovo nekdanji direktor italijanske vojaške obveščevalne službe Sismi, general Nicolò Pollari, ko je nastopil pred poslanci Evropskega parlamenta. Milanski tožilec Armando Spataro je že takrat imel v rokah trdne dokaze o tem, da je Sismi sodeloval pri ugrabitvi Abu Omarja, on pa je pred poslanci vztrajno ponavljal, da njegove službe pri tem poslu ni bilo zraven. Kot pravnik tega preprosto ne morem razumeti. Če bi jaz bil na njegovem mestu, bi dejal: »Oprostite, na to vprašanje ne morem odgovoriti!« Ti ljudje očitno mislijo, da jim nihče ne more do živega in da se jim ni treba pred nikomer opravičevati za svoja ravnanja.

Ali poznate tožilca Spatara, ki se zdaj ukvarja s primerom Abu Omar?

Že skoraj trideset let.

Še iz časov, ko ste bili tudi sami tožilec v švicarskem Ticinu?

Seveda. Ticino je samo 70 kilometrov oddaljen od Milana. Zato sva takrat veliko sodelovala, v glavnem v boju proti mednarodnemu kriminalu in terorizmu.

Ste se s Spatarom pogovarjali tudi o primeru Abu Omar?

Seveda. Kolega Spataro mi je odstopil vso dokumentacijo o tej zadevi. Bilo je v začetku lanskega leta. 5. januar 2006 je bil zato zame najpomembnejši dan, odkar sem v Svetu Evrope prevzel to nalogo. Prebral sem kupe dokumentov, ki jih je Armando Spataro zbral o tej zadevi. Ko sem jih odložil, mi je bilo v hipu vse jasno. Dokumentacija je namreč glasno dokazovala, da je Cia v svojih operacijah poskrbela tako rekoč za vse: za ustrezno logistiko in za povezave z lokalnimi tajnimi službami. Po negotovem tavanju se mi je na koncu tega dolgega, temnega predora torej vendarle pokazala svetloba. Kolega Spataro takrat še ni bil trdno prepričan, ali je v zadevo v resnici vpletena tudi italijanska obveščevalna služba. Dejal sem mu: »Takšne operacije ni mogoče izpeljati brez sodelovanja z domačimi agenti!« Sedem ali osem mesecev kasneje je odkril dokaz za moje trditve.

Tudi v svojem poročilu pravite, da je italijanska policija prva prišla v stik z Abu Omarjem?

Da. Prvi človek, ki je na ulici zahteval njegove dokumente, je bil pripadnik specialnih enot karabinjerjev. Za to delo ga je najel Sismi. Čez nekaj sekund je bil Abu Omar ob pomoči agentov Cie že v kombiju, ki je drvel proti Avianu. Ta karabinjer je to sam priznal Spataru, zato je ta zdaj v izjemno ugodnem položaju. V rokah ima trdne in tako rekoč neovrgljive dokaze za tožbo proti Cii in italijanski državi. V vsej Evropi so s Cio sodelovale predvsem vojaške obveščevalne službe. Te imajo namreč več svobode pri delovanju. Tudi zaradi tesnih povezav z Natom.

Ta je v tajnih operacijah, kot pišete, odigral tako rekoč ključno vlogo?

Da. Nato je bil v igri že od vsega začetka. Na zasedanju severnoatlantskega sveta 4. oktobra 2001 je vodstvo Nata v bistvu avtoriziralo ameriško vojno proti terorju. Takratni generalni sekretar lord Robertson je po seji spregovoril o osmih ukrepih v podporo ZDA. Mednje je sodil – in bržkone še vedno sodi – tudi prost dostop do pristanišč in letališč v zavezniških državah, pa tudi bianko dovoljenja za uporabo zračnega prostora v operacijah zoper terorizem. Toda obstajajo seveda tudi tajni sklepi s tega sestanka, ki pa javnosti niso znani. Leto dni po tem sestanku je ameriška vlada ponosno oznanila, da njene operacije javno podpira že blizu 40 držav, med njimi seveda vse članice Nata in tudi vse tedanje kandidatke za vstop v to vojaško zvezo.

Torej tudi Slovenija?

Očitno.

Ste vedeli, da je Slovenijo junija 2005 tajno obiskal takratni direktor Cie Porter J. Goss?

Ne, je pa ta podatek zelo indikativen. Slovenijo je obiskal v zelo občutljivem obdobju. V poročilu jasno pravim, da ne izključujem, da so v zgodbo s tajnimi preleti in zapori Cie vpletene tudi druge evropske države. Zapori bi lahko bili tudi v Ukrajini, na Kosovu, kdo ve. Z vsemi državami se v tako kratkem času preprosto nisem mogel ukvarjati.

Ste morda videli tajni del Natove avtorizacije ameriške vojne proti terorju?

Ne. Imam pa dokaj natančne informacije o tem papirju. Svet Evrope je od Nata že zahteval, naj ga objavi.

Od Nata niste med pripravljanjem poročila dobili nobenega konkretnega odgovora?

Bilo je le nekaj uradne korespondence in formalnosti. V stiku sem bil predvsem z njihovim pravnim svetovalcem Baldwinom de Vidtsom. Toda na moja konkretna vprašanja ni bilo nobenega konkretnega odgovora. Samo molk, ki pa je tudi bil dovolj zgovoren.

Vse skupaj zelo spominja na operacijo Gladio iz časov hladne vojne.

Morebiti pa gre za njeno nadaljevanje.

Zgodba je v resnici zelo podobna. Nato je odigral ključno vlogo v Gladiu in vpleten je tudi v zdajšnje nezakonite ameriške posle?

Res je. Prav ta vpletenost Nata dokazuje, zakaj vlade niso pripravljene sodelovati v tej preiskavi Sveta Evrope. Sodelovale niso niti tedaj, ko je oblast prevzela opozicija. Primer Italije je naravnost neverjeten. Ko je bil Romano Prodi v opoziciji, je nenehno kritiziral Berlusconija zaradi sodelovanja s Cio. Zdaj ko je v vladi, bi po logiki stvari pričakovali kritike prejšnjega ravnanja. Toda ne. Zdaj je on nenadoma tisti, ki zavira stvari in meče polena pod noge tožilcu Spataru, ki je pred sodišče spravil 26 agentov Cie in sedem njihovih italijanskih sodelavcev. Zaradi tajnih sporazumov z ZDA se je oblast v Italiji, podobno pa tudi v nekaterih drugih državah – v Nemčiji, na Poljskem, v Romuniji, Makedoniji –, nenadoma začela skrivati za zid državnih skrivnosti. Te tajne operacije Cie so čez noč postale skrbno varovana skrivnost. Zgodba postaja na las podobna ruskemu preganjanju neodvisnih novinarjev, odvetnikov in znanstvenikov, ki jih Moskva obtožuje, da tujini izdajajo državne skrivnosti.

Toda resnice seveda ni mogoče skrivati v nedogled. Tudi sami pravite, da je bilo v te zgodbe vpleteno toliko različnih ljudi, da mnogi med njimi preprosto ne morejo več molčati.

Da, dinamika resnice, kot temu pravim, že deluje. Zgodba z ugrabitvijo Abu Omarja je praktično že razvozlana. Nemško tožilstvo je nedolgo tega izdalo nalog za aretacijo 13 Cijinih agentov, ki so sodelovali pri ugrabitvi El Masrija, s katerim sem se osebno pogovarjal. Pristojni španski organi so od svojih tajnih služb zahtevali vse dokumente v zvezi s tajnimi poleti Cie. In te zgodbe spretno raziskujejo tudi mnogi neodvisni mediji po vsem svetu. Prav ta skrivna vojna proti terorju je namreč pokazala, kako pomembno vlogo lahko pri njenem razkrivanju odigrajo neodvisni mediji. Naravnost neverjetno je, da je večina uradnih medijev po vsem svetu tako enoglasno podprla ameriško vojno proti Iraku! Toda danes brez politično in ekonomsko neodvisnih medijev ni več mogoče govoriti o pravi demokraciji.

Kaj pa pristojni organi v Švici? So vam pomagali?

Niti najmanj. Ko sem začel drezati vanje, so priznali tri tajne prelete Cijinih letal. Zdaj vemo za 48 takšnih preletov. Toda zvezni urad za civilno letalstvo je kasneje vendarle jasno potrdil prelet letala z Abu Omarjem na krovu, ki je 13. februarja 2003 zjutraj čez Švico letelo iz Ramsteina v Aviano, popoldne pa v obratni smeri. Urnik se je popolnoma ujemal s podatki, ki jih ima v rokah milanski tožilec Spataro. Švicarske oblasti so zdaj postale previdnejše. Američane so opozorile, da bodo odslej pregledali vsako sumljivo letalo. To je pomemben korak v pravo smer.

Vaše anonimne priče, ki jih omenjate, so z obeh strani Atlantika: iz ZDA in Evrope?

Seveda. Ničesar nisem zapisal, dokler nisem imel potrditve iz več virov. Mnogih virov v poročilu nisem niti omenjal, ker njihovih podatkov nisem mogel stoodstotno preveriti. Tako da je bilo informacij, ki sem jih imel na voljo, v resnici ogromno.

So nekateri morebiti sami spregovorili? So se sami obrnili na vas?

O teh detajlih ne morem in ne smem govoriti. Ko je spregovoril prvi, so se potem res oglasili še drugi. Ves čas sem jim seveda jamčil popolno anonimnost. O tem sem govoril tudi s podpredsednikom Evropske komisije Francom Frattinijem, ki skrbi za pravosodje, svobodo in varnost, in ga prosil, naj o tem obvesti vse pristojne ministre v vseh članicah Evropske unije. Predvsem zato, da bi sodelujoči v tajnih operacijah laže in brez strahu spregovorili.

So bili ti vaši viri na visokih položajih?

Nekateri med njimi so bili in so še zelo visoko. Brez njih to poročilo zagotovo ne bi moglo biti tako natančno in zanesljivo. V njem, denimo, omenjam Michaela Scheuerja, nekdanjega šefa oddelka za lov na Osamo bin Ladna v Cii.

Toda v Guantanamo vas Američani niso pustili?

Hotel sem v Guantanamo, vendar pod pogojem, da govorim z ujetniki. In to na samem, brez nadzora. To mi ni bilo dovoljeno. ZDA so mi sicer odprle pot v taborišče na Kubi, toda jaz se ne grem parlamentarnega turizma. Moj namen je bil govoriti z jetniki. Tega pa Američani ne dovolijo nikomur.

V Washingtonu pravijo, da bodo Guantanamo v kratkem zaprli.

Kam pa bodo dali jetnike? Spet v Evropo?

George Bush vas mora zelo dobro poznati, saj je septembra lani javno priznal obstoj tajnih zaporov in tajnih operacij Cie na evropskih tleh.

To drži. Toda mnogi moje poročilo kljub temu še vedno razumejo zelo narobe. Osebno namreč nisem proti ZDA. Daleč od tega. Američani so bili v tem svojem početju vendarle dovolj korektni. Odločili so se tako, kot so se. Odločitev je bila resda napačna, toda pri tem so bili vsaj transparentni: ne bo nobene pravice, nobenih konvencij, tega ne smemo početi na ozemlju ZDA. To so povedali jasno in glasno. Evropejci pa so ves čas samo molčali. In na skrivaj počeli nezakonite stvari. Zato imam v tej zgodbi veliko raje Američane. Resnica o tajnih operacijah Cie je namreč najprej prišla na dan v ZDA, in ne morebiti v demokratični Evropi. Zato mislim, da je ameriška javnost bolj poštena in veliko bolj ozaveščena od evropske.

George Bush je s svojo lansko izjavo pravzaprav potrdil točnost vašega poročila. Je to za vas osebna zmaga?

Seveda. Moje prvo poročilo, objavljeno junija lani, so sprva napadali z vseh strani. Septembra lani, po nastopu Georgea Busha, pa je Evropa nenadoma spremenila mnenje. No, saj Martyjevo sporočilo v bistvu sploh ni tako slabo, so začeli govoriti. To je bila torej zmaga, o kateri me sprašujete. Toda Georgeu Bushu in vsej Evropi bi kljub temu vendarle rad odgovoril z besedami ameriške sodnice Sandre Day O‘Connor, ki je pred časom dejala: »Če hočemo ostati zvesti svojim vrednotam, se proti tiraniji ne moremo bojevati z orodjem tiranov!« Dejstvo je, da se Evropa in ZDA boja proti terorizmu niso lotile na pravi način. To je bila strahotna napaka, ki je zgodovina – zlasti Evropi – ne bo nikoli odpustila.

Branko Soban, Strasbourg

Zbirka Dokumenta
336 strani
Izkaznica knjige

elektronske izdaje
Biblos
iBooks

gibka vezava
ISBN: 9789612742706
cena z DDV: 21,00 EUR

Na voljo v spletni knjigarni Sanje