Avgust Demšar: Retrospektiva

1
Erika Vidic Korenika je sijala. To je bil ne nazadnje tudi njen večer. Sicer ne samo njen in ona še zdaleč ni nastopala v glavni vlogi, pa vendar. Zaradi takšnih malenkosti si Erika ni dovolila odtegniti svojih petnajstih minut slave. Njene kolegice Mojca, Tanja ali Danica, na primer, so danes tukaj zaradi nje in ne obratno. No, Mojca tudi sicer zavije na kakšno razstavo, že zaradi moža, ki ga te zadeve zanimajo, in tudi Danica se tu in tam zna pojaviti na kakšni otvoritvi. Resda zgolj zato, da pokaže novo obleko ali zadnji najuspešnejši lifting, saj umetnosti tako nikoli ni razumela. Tanja pa, no, Erika je bila prepričana, da sta z možem danes prvič v življenju na otvoritvi kakšne likovne razstave.

Erika Vidic Korenika je bila stara triinpetdeset let, ampak nocoj bi ji to le redkokdo prisodil. Vitka, s postavo tridesetletnice, v dragi, rahlo izzivalno oprijeti obleki, s kratko modno frizuro in brez sledu kakr­šnihkoli gub je imela vso pravico sijati.

Zadeva z Eriko je bila naslednja. Njenemu tastu, slikarju Karolu Koreniki je velika in pomembna galerija pripravila obsežno retrospektivno razstavo. In ta petek, šestnajstega decembra, je potekala njena otvoritev. Delom Karola Korenike so namenili skoraj vse razstavne prostore, in teh ni bilo malo. Celotno pritličje, razen tako imenovanega malega salona, sobe zadaj ob galerijskih toaletah; tam je bila na ogled neka sodobna inštalacija, v glavnem samo kup kamnov. Risbe, grafike in slike Karola Korenike so napolnile celotno prvo nadstropje, retrospektivi je bil namenjen tudi galerijski informacijski center v kletnih prostorih. Tukaj so bile na voljo različne publikacije, povezane z življenjem in delom Karola Korenike, dokumenti, monografije, katalogi in podobno. V pritličju galerije so bila razstavljena lažja dela na papirju, risbe, skice, nekaj grafičnih listov.

Karol Korenika je bil slikar klasične šole. Mojster risbe, ki je skozi vse svoje dolgo življenje ostal zvest figuraliki. In bil je enkraten portretist.

V prvem nadstropju so bila razstavljena platna. V glavnem so bile to vedute Maribora, Pariza in Trsta, mest, v katerih je preživel svoje življenje. Zbirko je dopolnjevalo nekaj velikih krajin in lepih portretov. Glavni kustos razstave in vpliven likovni kritik Roman Doli, ki je svojemu podpisu rad dodajal oznako M. A., kar je pomenilo magister artum, ni pretiraval, ko je v uvodnem nagovoru vlekel vzporednice med deli mojstra Korenike in aktualnim Lucianom Freudom, ki smo ga letos lahko občudovali v Benetkah. Uspela mu je celo drzna teza o skupnih črtah med Korenikovimi portreti in slikami Fride Kahlo, ki smo jo prav tako letos občudovali v Tate Modern. Primerjavi sta bili dobri, umestni, pa še gospod Doli je vsej na otvoritvi zbrani umetniški srenji dal vedeti, da je bil letos vsaj v Benetkah in Londonu, če ne še kje drugje. Rad je veljal za svetovljana. V ta namen si je ob priložnostih, kot je bila na primer nocojšnja otvoritev pomembne razstave, namesto kravate za vratom omislil sicer diskretnega, a vseeno izstopajočega metuljčka.

Ker je slikar Karol Korenika pred dvema letoma v starosti oseminosemdeset let med pripravami na retrospektivo žal preminil, so bile zvezde nocojšnje otvoritve njegova sedanja in bivša žena ter njegovi otroci. Imel je tri sinove, vse z ženo iz prvega zakona, italijansko Slovenko Angelo Tutti, ki je po ločitvi pred petnajstimi leti obdržala možev priimek in se je sedaj pisala Tutti Korenika.

Srednji sin Angele in Karola Korenike Rajmund je bil Erikin mož. Ta se je štela za edino pravo slikarjevo snaho, za kar je imela upravičene razloge. Starejši Rajmundov brat Silvan, ki se pravkar skrajno neokusno in pretirano glasno krohota sredi ženske družbe v kotu ob vhodu v galerijo, se, čeprav jih šteje že petinpetdeset let, šele poroča. In do poroke, kakor kaže, morda nikdar ne bo prišlo. Erikin drugi svak, Rajmundov mlajši brat Aleš, pa je – Erika se je namrdnila – homoseksualec. Njegovega sicer stalnega partnerja Klausa Erika tudi ni mogla šteti za resno konkurenco. Saj ne, da bi imela kaj proti homoseksualcem, ampak tisti Avstrijec Klaus pa le ni enakovreden njej, ki je zakonska, pred bogom zavezana in pred matičarjem overjena žena.

Tako je bil to upravičeno tudi Erikin večer. Čeprav, to si je morala priznati, terja nemalo napora. Ves čas mora biti na voljo obiskovalcem, pripravljena odgo­varjati na različna vprašanja, kimati na levo in desno, biti ves čas nasmejana. Ampak Eriki ni težko, kot Angleška kraljica se je tudi ona vdala v usodo javne osebnosti in zato dostojanstveno trpi.

Ob vsem tem pa ji uspeva še nekaj, čemur se zelo rada posveča. Ves čas pozorno opazuje in presoja okolico.

Tam v kotu se Silvan še vedno nespodobno reži in spet pije več, kot prenese. Tudi na družinskih srečanjih se ga vedno nažre. Včasih celo njo pogleduje, tako izpod … in ji namiguje. Erika se je zgražala ob spominu na nedostojno obnašanje moževega starejšega brata. Niti slučajno si ni priznavala, da ji njegovo namigovanje v kotičku zavesti, sicer nekje daleč zadaj, skrito za pravili in konvencijami pravilnega obnašanja in – kar je še pomembneje – skrito celo pred priznanimi spoved­nimi grehi, močno ugaja.

Kakor po navadi, je dalje razpredala Erika, je svak obdan z mladenkami, medtem ko se njegova Martina, ta, mimogrede, tudi ni bog ve kaj, nocoj bolj suče v prvem nadstropju. Ves čas stoji ob njenem portretu, eni izmed osrednjih slik na razstavi. To dejstvo, na katerega je Erika v tem trenutku pomislila, jo je zelo bolelo. Zakaj je stari Korenika naslikal Martino Zajec, žensko, ki je s Silvanom živela v izvenzakonski skupnosti, kot koruzništvu danes radi rečejo, njej pa nikoli v več kot dvajsetih letih, kar je poročena z Rajmundom, ni niti omenil, da bi jo naslikal. Pa je bila Erika lepa ženska, Martina pa nič posebnega. Pa še tistega čudaškega sina ima, iz prejšnjega zakona.

Obvladovanje dogajanja v prepolni galeriji, kjer se je gnetla in klepetala in iz elegantnih kozarcev na pecljih srkala vino vsa mestna smetana, je Eriki vendarle uspevalo, ker si je izbrala za to idealen položaj. Erika Vidic Korenika se je takoj po končanih svečanostih in otvoritvenih govorih v prvem nadstropju galerije, ko so se gostje začeli družiti in sprehajati gor in dol po prostoru, postavila na tretjo spodnjo stopnico stopnišča, ki je iz pritličja vodilo v prvo nadstropje. Od tu je, malo dvignjena, obvladovala dogajanje v celotnem pritličju in, to je bilo še kako pomembno, vsakdo, kdor se je hotel povzpeti v prvo nadstropje ali od zgoraj sestopiti v pritličje, je hočeš nočeš moral mimo nje. S stopnišča je zelo dobro videla, kdo vstopa v galerijo in kdo slučajno odhaja ter kdo gre s kom ven pokadit cigareto. Kdo kadi, je ni zanimalo, s kom bo to počel, pa je že bila poizvedba, vredna Erikine pozornosti.

Ravno ta trenutek sta pokadila svoji cigareti in se v galerijo vrnila njen mlajši svak Aleš in njegov prijatelj Klaus. Ko ju je zagledala, so Erikine misli preskočile drugam.

»Nekega dne, spomnim se, bila je zgodnja pomlad, sonce je svoje žarke metalo skozi velika okna. V peči se je zakurilo bolj iz navade kot iz potrebe, saj so bili dnevi topli, in jaz sem se, kot po navadi, igral v očetovem ateljeju. In potem …«

Silvan Korenika, visok, dokaj šarmanten pet­in­petdesetletnik, malo bolj obilne postave, je užival.
Ta dekleta, te študentke slikarstva in mlade ljubitel-
jice umetnosti so mu kot družba izredno prijale. Sploh tale mala svetlolasa frača, ta Tinkara ali kako ji je že ime, ki stoji tesno ob njem in se, tako se je Silvanu zdelo, njegovim dovtipom smeji še posebej glasno in dolgo. Pod odpetim krznenim plaščkom je videl njeno ozko majico in pod njo je čutil majhne, napete in čvrste prsi. Če bo potem nanesla priložnost, bo ta mala nocoj …

Teh mladenk niti malo ni motilo, da Silvan ni znal slikati, da ni nikoli niti pomislil, da bi bil umetnik, ali da je bil nepoboljšljivo neustvarjalen. V njem so videle nadomestek za umrlega mojstra. Ne nazadnje, bil je njegov najstarejši sin. In zato jim je Silvan Korenika z velikim veseljem govoril o spominih na očeta. Večina tega, kar je pripovedoval, tako in tako ni bila resnična, a dekletom je ponujal to, kar so želela slišati. Pomenljive anekdote z globljimi pomeni, napete zgodbe, klišeje o trpečem umetniku in podobno. Da se z očetom nikoli nista preveč marala in da zadnja leta skoraj nista spregovorila drug z drugim, tega Silvan ni omenjal. Koga pa to sploh zanima, lepo vas prosim.

Pokimal je natakarju, da se jim je približal. Družba je prazne vinske kozarce zamenjala s polnimi. Silvan
je z izostrenim očesom premeril pladenj in segel
po najbolj polnem kozarcu. Danes točijo vrhunsko vino.

Sem in tam je pogledoval po galeriji, malo zato, da bi videl, če se bo prikazal kak znan obraz, malo pa, da bi preveril, če se je njegova bodoča žena Martina slučajno spustila s prvega nadstropja. Saj ne, da bi mu mlado družbo zamerila, ampak tudi njemu ni bilo prijetno zabavati se z mladenkami, če je bila Martina kje v bližini. Ne nazadnje jo ima po svoje rad in v kratkem se mislita celo poročiti. V pritličju se je Silvan zadrževal tudi zato, ker je vedel, da bo morala biti Mar­tina ves čas zgoraj, nekje blizu svojega potreta. Tisti narejeni in posiljeni galerist Doli in ostali likovni strokovnjaki, to zadnjo besedo je Silvan pri sebi izgovo­ril kot psovko, so jo okupirali in mora jim pripovedovati, kako jo je stari slikal in kaj je govoril medtem in kaj je počel in kako je mešal barve in če je med slikanjem kaj jedel, morda kaj pil in takó.

Portret njegove bodoče žene, ki je vzbujal toliko zanimanja na razstavi, Silvanu, po pravici povedano, sploh ni bil všeč. Stari ji je naslikal nenavadno trpeč izraz, kot kakšnemu Kristusu. Pa še kmalu po tistem njunem prepiru je bilo. Celo malo modrice okoli očesa se vidi na sliki. Pa je zatrjevala, da staremu ni povedala, da jo je udaril. Morda res. Stari je take stvari čutil, njemu ni bilo potrebno praviti. Takrat, po tistem, je Martina začela še pogosteje zahajati k staremu v atelje, je še pomislil Silvan.

Martinin portret je Silvan, kot eden od zapuščinskih upravičencev očetovega imetja, dovolil uvrstiti na razstavo le zato, da bi jezil svakinjo, Rajmundovo gos Eriko. Zadnji trenutek, šele včeraj zjutraj se je omehčal in dal galeriji zeleno luč. Ti so takoj in z velikim veseljem prišli po sliko ter ji v največjem in najpo­membnejšem galerijskem prostoru v prvem nadstropju dodelili častno mesto.

Erika Vidic Korenika je bila, tako kot vsi ostali, ki niso nič vedeli, močno presenečena, ko je na razstavi zagledala Martinin portret. Nikakor ni mogla prikriti zavisti ob tem, da njenega lepega obraza Karolu Koreniki nikoli niti na kraj pameti ni prišlo naslikati. Kaj bi dala, da bi njen, Erikin portret danes visel tukaj.

Silvan je pogledal svakinjo. Opazovati jo v teh njenih mukah je bilo tako sladko. Ves čas otvoritvenega govora Romana Dolija, ko je bila Erika primorana zreti v Martinin portret, se je zvirala, kot da bi jo dajala putika.

Silvan se je nasmehnil. No, poglejte jo, ravnokar kot krokar kroži s pogledom po pritličju galerije. Postavila se je na stopnice, da bolje vidi. Naj le pazi, da ji ne bo kaj ušlo. No, njega naj tudi sliši, si je mislil Silvan Korenika in se spet nalašč pretirano na glas zakrohotal.

Martino Zajec so prevevali mešani občutki. Tako kot vse je tudi njo Silvan presenetil z odločitvijo, da dovoli uvrstiti njen portret na razstavo. Bil je edini njen portret, ki ga je Karol naslikal v olju na platnu. Upodabljal jo je večkrat, ampak to so bile v glavnem skice, risbe s svinčnikom, z ogljem. Slikanja na platno pa se je lotil le enkrat. Bilo je na začetku leta dvatisoč, se je spominjala Martina Zajec, kmalu po tistem, ko se je polegla norišnica ob prehodu v novo tisočletje. Silvan jo je v enem svojih izbruhov udaril. Pretresena in razočarana se je zatekla h Karolu v atelje. In takrat, po tistem tepežu, je Karol Korenika vzel največje platno, ki ga je imel v ateljeju, in jo začel slikati.

Že prej je bila Martina dobrodošla gostja v ateljeju, to je čutila po Karolovem obnašanju, po tistem pa ga je obiskovala še bolj pogosto. S tastom, tako je Karola Koreniko pri sebi imenovala Martina, nista nikoli ničesar omenila. On je vedel, za kaj gre, ona je vedela, da on ve. Zadovoljila sta se s tem, da mu je pozirala, mu kuhala čaj, pomagala prestavljati težje predmete po ateljeju. In njen Mirko, sin iz kratkega razmerja pred leti, je med barvami, čopiči, knjigami in slikami spoznal, da je svet likovne umetnosti tudi njegov svet. Včasih se ji je celo zdelo, da ju Karol vabi k sebi zgolj zaradi Mirka. Cele dneve sta skupaj brkljala naokoli in gledala in se pogovarjala. Škoda, da je tast umrl, bilo bi mu v veliko zadovoljstvo, če bi vedel, da se je Mirku letos uspelo vpisati na likovno akademijo.

Zdaj je Martina stala ob svojem portretu. Slika ni bila le izrazno izredno močna, ampak tudi, vsaj za portret, čeprav celofigurni, izredno velika. Široka je bila dva in visoka skoraj tri metre. Na sliki je Martina, oblečena v sivo krilo in jopico, sedela na starinskem fotelju, ki je stal v Karolovem ateljeju. Nogi je namestila tesno skupaj, pomaknjeni v levo, roki sta sklenjeni počivali na krilu. Njena frizura je bila razmršena, neurejena. Gledala je naravnost iz slike, vendar ne tako kot Mona Liza, o kateri večina ve le to, da te gleda, kamor koli stopiš. Martina Zajec je s slike sicer gledala naravnost v človeka, ampak tako, kot da gleda skozenj. Zrla je nekam onkraj. Njen izraz je bil mešanica trpljenja, vdanosti in kljubovanja. Korenika je ni olepšal, nasprotno, poudaril je njeno nenegovano polt, utrujen pogled ali, kot je rekel Doli malo prej: življenjsko tragiko.

Ni ji bilo všeč, da je slika na razstavi, preveč jo je razgaljala. Martini se je zdelo, da vsi vidijo v njeno notranjost, počutila se je, kot da bi gola sedela pred vsemi njimi. Le z najmanjšim kančkom ženske nečimrnosti ji je ugajalo, da je njen portret, enostavno poimenovan Martina, velik in pomemben del razstave. Ne nazadnje je bil to, ob nekaj portretih Karolovih obeh žena, edini ženski portret na razstavi.

Še manj bi dejstvo, da je slika razstavljena, ugajalo njenemu sinu. Portret – ko je slika nastajala, je bil ves čas v ateljeju, star je bil štirinajst let in močno je čutil, da mama trpi, čeprav mu je prepire s Silvanom tajila – je razumel kot močno osebno izpoved. Kot dnevnik, ki je stvar popolne intime. Dobro, da ne ve.

»In, draga Martina, kako kaj priprave na poroko?«

Martina Zajec se je morala prisiliti, da se je vrnila v tukajšnji svet. Zavedla se je, da ob njej stoji likovni kritik in galerist Roman Doli ter jo nekaj sprašuje.

»Hvala, Roman, mislim, da sva zdaj tako daleč, da bova končno naredila ta korak.«

Kaj tega to zanima? si je mislila Martina. Njemu pač ne bo razlagala, da ima Silvana kljub vsemu rada in da ima on njo, na svoj način, prav tako rad. Kakor koli, to je le njeno življenje. In sinovo, seveda, a on odhaja. S septembrom je začel študij v Ljubljani, že kako leto ima simpatično dekle. Slej ko prej bo ostala sama in … Silvan je po tistem nikoli več ni udaril. V desetih letih skupnega življenja sta našla dovolj uravnoteženo razmerje, ki bo vsaj znosno. Zato se bo poročila z njim.

»Tole,« je Roman Doli rekel Martini in proti njej porival majhnega gospoda v izredno uglajeni obleki, »je gospod Liebmann, Ira Liebmann, moj cenjeni gost iz Rusije. Galerist. Všeč so mu slike vašega tasta in ravnokar mi je rekel, da bi rad spoznal Martino

Martina se je nasmehnila, uglednemu gostu podala roko in se zapletla v pogovor. Pogovarjala sta se v angleščini.

»In kaj vas je prineslo v Slovenijo?« je vprašala Martina.

»Novo in prijetno poznanstvo z gospodom Dolijem, sicer sem pa na poti v Pariz. In, moram vam priznati, prijetno sem presenečen ob današnji razstavi. Gospod Karol Korenika,« priimek je izgovoril kot kohenika, »je zame presenečenje. Klasicist, ampak kakšen! In vaš portret, gospa! Močno izrazno, močno izrazno!«

»Hvala,« je enostavno odvrnila Martina. Tudi gospod Liebmann je rad govoril, podobno kot njegov galerijski kolega Roman Doli.

»Drugače pa, veste, židovski slikarji, ruski in nemški modernisti najbolj, ti so moje področje. Iščem in zbiram njihova manj znana, izgubljena dela. Da, še vedno se kje kaj najde. Sploh tu, na vzhodu.«

Zdaj je Roman Doli, ki je sledil pogovoru, gosta nenadoma prekinil in ga odvlekel drugam. Najbrž je kje prost kdo bolj vpliven, je pomislila Martina, a galeristoma tega, da sta jo pustila, ni zamerila. Prej obratno. Za trenutek je ostala sama, kar ji je na moč prijalo. V miru, brez nadležnih gostov z neumnimi vprašanji, se je posvetila svojemu kozarcu penine. Vino je pa danes res vrhunsko, je pomislila.

Sanje ROMAN
286 strani

elektronske izdaje
Biblos
iBooks

trda vezava
ISBN: 9789616653206
cena z DDV: 16,99 EUR

broširana vezava
ISBN: 9789616653213
cena z DDV: 6,99 EUR

Na voljo v spletni knjigarni Sanje