Avgust Demšar: Olje na balkonu

Prvo poglavje,
v katerem vsega spoštovanja vredna gospa Marta K. otrpne in čisto neprimerno pokliče moža v službo.

Tistega, kot se bo kasneje izkazalo, tragičnega jutra, je gospa Marta K. stopila iz hiše na ulico. Tudi kdor je ne bi poznal, bi ob pogledu nanjo dobil dokaj pravilen vtis, da gre za vsega spoštovanja vredno starejšo gospo. Oblečena je bila v nevpadljivo sivo modro krilo in jopico, v rokah je nosila malce zastarelo žensko torbico. Imela je urejeno frizuro, katero bi, vsaj mladina, prav tako imela za zastarelo, vendar se je gospe v zrelih letih podala.

Za njo so se zaprla vhodna vrata stanovanjskega bloka, kjer je v sedmem nadstropju živela z možem in sedaj že odsotno hčerko. Na ulici jo je pozdravilo zgodnje septembrsko sonce, in čeprav je bil ponedeljek, je bila vse prej kot slabe volje. Gospa Marta K. je bila mlajša upokojenka, ki je celotno delovno dobo preživela kot kuharica strežnica na osnovni šoli. Svoje delo je vsa leta rada opravljala, otroci na šoli so jo imeli radi, pri njej so si vedno uspešno izprosili kakšen dodaten obrok. Tudi sama jim je rada postregla, še najbolj je uživala, kadar je ob petkih uspešno razdelila ves presežni puding.

Gospa Marta K. je bila torej dobre volje, za kar je imela vsaj dva razloga. Sijalo je prijetno toplo sonce in odpravljala se je v službo. No, temu, kamor se je bila namenila, je sama pri sebi tako pravila. Čistila je po domovih, v glavnem pri samskih gospodih, pa tudi pri nekaterih sodobnih, s službami preobremenjenih družinah. Tudi to delo je gospo Marto veselilo. Bila je še pri močeh, dnevi so ji tako hitreje minevali, nenazadnje pa je še kako potrebovala vsak dodatni tolar. Imela je hčerko, ki je pridno in redno študirala, in moža, ki je, prav tako pridno ter redno, pil. Kot hišnik na osnovni šoli, kjer sta prej skupaj delala, je zaslužil bolj slabo, in ker ni bil iznajdljiv, zato pa toliko bolj len, ni počel tega, kar počno vsi hišniki na svetu. Ne v službenem, še manj pa v svojem prostem času, ni postoril tega ali onega. Nobeni učiteljici ni popravil vodovodne pipe, v šolski delavnici ni izdeloval kosov pohištva po naročilu, skratka, prav nič se ni potrudil, da bi kakor koli prispeval k družinskemu proračunu. Da je ob tem pil več kot je bilo zdravo in krščansko sprejemljivo, pa gospe Marte niti ni motilo, nikoli v življenju ji, roko na srce, ne trezen ne pijan, ni storil hudega.

Marta K. je ob ponedeljkih dopoldne čistila pri samskem, točneje, ločenem zdravniku, ki je živel v modernem, svetlem dvosobnem stanovanju. Prostorno stanovanje, temu se je gospa Marta najbolj čudila in občudovala, je imelo v dnevni sobi namesto stene velikansko okno od zidu do zidu in od stropa do tal. Stanovanje se je nahajalo v eni od luksuznih vrstnih večstanovanjskih hiš neposredno ob reki, ki so jih v mestu zgradili v zadnjih letih. Gospod doktor je bil urejen, pri njem ni bilo pretiranega dela. Malo posesati, pobrisati prah, pomiti posodo, v glavnem lepe, drage kozarce in zlikati perilo, srajce, to je bilo vse. Sploh likanja se je gospa Marta veselila, saj si je ob tem lahko privoščila dopoldansko televizijo. Za nameček, se je rada spomnila gospa Marta, so bili gospod doktor darežljivi, niti malo stiskaški, kot znajo biti premožni, bolje situirani. Redno so plačevali, nemalokrat obračunali kakšno uro več, bili so uglajen in prijazen gospod, tako da gospe Marte tiste malenkosti, ki jih je opažala pri njem, niti niso preveč motile. Čeprav radovedna, se je v stanovanju gospoda doktorja kmalu privadila na vedno zaklenjeno omaro v spalnici, kamor ji vsem prizadevanjem navkljub, nikakor ni uspelo pokukati. In da je kdaj pa kdaj v ponedeljek zjutraj zavonjala rahel ženski parfum, ki ga je zaznala v stanovanju, je, čeprav močno pravoverna, tudi uspela odpustiti. Nenazadnje je bil gospod doktor ločen in odrasel moški, nikakor ne star, temveč nasprotno, to si je gospa Marta pri sebi morala priznati, zelo simpatičen moški, ti pa imajo, kot vemo, svoje naravne potrebe. In današnji časi so nekaj drugega kot so bili včasih, tudi tega se je zavedala.

Vedno, ko se je od avtobusne postaje pod mostom, kjer je izstopila, približevala hiši gospoda doktorja, jo je občudovala. To je bila moderna dolga stavba z več samostojnimi vhodi, nekako stroga, vendar prijetna, obdana z rdečo opeko. Balkoni, sicer majhni, da bi bilo skoraj boljše, da jih sploh ne bi bilo, si je mislila gospa Marta, ki si ni znala predstavljati, kje bi se tukaj dalo obesiti kaj perila, so namesto kovinskih ali lesenih ograj imeli za zaščito nameščene debele kose modrikastih steklenih plošč. To je bilo gospe Marti na skrivaj še posebej všeč, saj se ji je zdelo nekako imenitno.

Vhodna, skrbno zapahnjena vrata, je odklenila s svojim ključem. Ob tem je, kakor vedno, pogledala in se rahlo nasmehnila v kamero, ki je, nameščena nad vhodom, beležila vse, kar je prihajalo in odhajalo iz zgradbe. Zakaj je to počela, niti sama ni vedela, in tako je pozneje zatrjevala tudi policistom preiskovalcem, čeprav je imela zoprn občutek, da ji ne verjamejo najbolj. Vstopila je v snažno vežo in šla mimo bleščečih pisemskih nabiralnikov. Ob tem se je vedno malo žalostno spomnila na razbite, polomljene nabiralnike z na vse mogoče načine načečkanimi in spraskanimi imeni v njihovem bloku. Tukaj pa se je nekdo potrudil in dal izpisati imena stanovalcev v enotni pisavi. Posamezni nabiralniki niso bili opremljeni z nalepkami, ki bi prepovedovale polnjenje le-teh z reklamami in drugimi nenaslovljenimi pošiljkami, to je prepovedovala generalna oznaka že na vhodnih vratih. Skratka, stanovanjska hiša je v vsej svoji pojavi vzbujala spoštovanje.

Gospa Marta K. se je po stopnicah povzpela v prvo nadstropje, k prvemu stanovanju desnega krila, ki je nosilo oznako 11. To ni pomenilo zaporedne številke enajst, saj je bilo v hiši le osem stanovanj, po štiri v vsakem krilu, številka ena ena je oznanjala, da gre za prvo stanovanje v prvem nadstropju. Gospa Marta je kot po navadi poskušala s ključem odkleniti vhodna vrata. Zdravnika ob času njenega prihoda ni bilo doma, po navadi se je oglasil okoli poldneva, da sta poravnala račune, se dogovorila, kaj in kako naslednji teden, ter spila kavo. Začudena je ugotovila, da stanovanje ni zaklenjeno. Najprej je pomislila, da je gospod še doma ali da se ravno odpravlja ali da je prišel domov, ker je kaj pozabil, vendar je takoj, ko je pritisnila na kljuko in odprla vrata, ter vstopila v stanovanje, spremenila mnenje. Takoj je vedela, da v stanovanju ni nikogar, bilo je pretiho, v zraku je vladalo nekakšno mrtvilo. V tem trenutku je gospa Marta naredila drugo nelogično potezo v tistem jutru, ki je pozneje, ne sebi ne onim, ki so jo o tem spraševali, ni znala pojasniti. Namreč, ni se sezula. Takoj za vhodnimi vrati stanovanja je bilo pod omarico za čevlje lepo zloženih nekaj parov copat, eni posebej od gospe Marte. Gospod doktor je bil glede tega zelo natančen, gospa Marta kot čistilka prav tako. Namesto, da bi se preobula, je zakorakala naravnost proti kuhinjskim vratom. To je bilo tretje, o čemer so jo pozneje, po mnenju gospe Marte, pretirano podrobno, spraševali. Zakaj ravno v kuhinjo? Iz predsobe so vodila vrata v vse prostore stanovanja razen v spalnico. Vanjo se je prišlo iz dnevne sobe. V predsobi so bila na levi strani najprej vrata stranišča, zraven njih vrata kopalnice, na steni, nasproti vhoda, so bila vrata v kuhinjo in vrata v dnevno sobo, na desni strani pa vrata v tako imenovano shrambo, kjer je imela svoje pripomočke gospa Marta, gospod doktor pa smučarsko opremo.

No, vsaj to, da je takoj zakorakala v kuhinjo, je gospa Marta pozneje znala obrazložiti. Stvar je bila takšna, da so bila po navadi vrata vseh prostorov stanovanja zaprta razen kuhinjskih. Odprta vrata zelo svetle in zračne kuhinje so namreč osvetljevala predsobo, ki sama ni imela oken. In ker v letu dni, v katerem je gospa Marta čistila pri gospodu doktorju, kuhinjska vrata še nikoli niso bila zaprta, se je pač odpravila proti njim. Najverjetneje je nezavedno hotela popraviti napako v stanovanju.

Naslednje napake, ki je tisti sončni septembrski ponedeljek zjutraj skazila idilo zdravnikovega stanovanja, pa se ni dalo tako enostavno popraviti.

Gospa Marta je odprla kuhinjska vrata, da bi v temno predsobo spustila sončno svetlobo, ob tem pa se ji je razkril pogled na grozljivo podobo. Sredi bele, čiste kuhinje, katere red sta motila le kupček nepomite posode v umivalniku in tihožitje, sestavljeno iz noža za kruh, deske za rezanje in kruhovih drobtin na delovni površini, je na sredini kuhinje na kvadratni beli mizi, sedeč na belem, mizi pripadajočem stolu, v mlaki krvi ležal zvrnjen moški. Oči so mu bolščale v prazno, roki sta mu viseli z mize, pod njima sta se na bela kuhinjska tla natekli dve luži krvi. Vse je bilo krvavo, zelo krvavo, na obeh zapestjih sta se videli globoki ureznini. Kri ni več kapljala z rok na tla, čeprav je bilo videti, da je nekaj časa morala kar liti. Lasje moškega so se lepili v krvavi mlaki na mizi.

Gospo Marto je najprej prešinilo, kako žalosten pogled ima mrtvi moški za mizo. Nato je, čisto neprimerno, pomislila, kako težko bo zmiti kri s tal, še posebej s fug med keramičnimi ploščicami. Šele nato se je zavedla, da je moški, ki tako žalostno sloni v mlaki lastne krvi na mizi v kuhinji gospoda doktorja, gospod doktor sam. In takrat ji je bilo groza.

Pozneje, ne da bi vsaj približno vedela, koliko časa je minilo, je počasi segla v torbico, tipajoč za mobilnim telefonom. Oči še kar ni in ni mogla odtrgati od pogleda na mrtvega zdravnika, ki je bolščal nekam mimo nje, zazrt v vrata hladilnika. Med prsti v torbici je začutila najprej glavnik, potem denarnico, pa vrečko bonbonov, šminko, švicarski preklopni nožek, kar jo je začudilo, saj ni vedela, da ima kaj takega v torbici, nato zavitek papirnatih robčkov in potem telefonski aparat. Izvlekla ga je, odtrgala pogled od mrtvega obraza in se zagledala v telefon. Strmela je vanj. Zdelo se ji je, da je v takšni situaciji potrebno nekam poklicati, vendar ni vedela, kam. In potem je poklicala na ne najbolj posrečeno mesto, v tajništvo svoje bivše šole.

Na šoli je tajnica, mlada gospodična zelo urejene zunanjosti, najprej močno dvomila, da bo dvignila slušalko telefona, ki je zvonil na njeni pisalni mizi. Ravnokar se je posvečala urejanju svojih lepih, dolgih in negovanih nohtov. To si je lahko privoščila, saj sta tako ravnatelj, ki bi jo lahko presenetil z vrat na desni strani njene pisarne, in pomočnica ravnatelja, katere grožnja je prihajala z levih vrat, bila že tretji dan odsotna.

Ko je čez čas le dvignila slušalko, malo zato, ker je zvonilo zelo vztrajno, malo pa zato, ker je ravno končala z urejanjem nohtov na desni roki, je skozi nepovezano govorjenje v telefonski slušalki zaslutila, kdo kliče, in še najbolj pametno, pa tudi najmanj naporno se ji je zdelo, da klic preveže v kabinet tehnične učilnice.

Tam se je ob tej jutranji uri po navadi nahajal hišnik, mož ženske, ki je klicala. Mož je prevzel klic, iz ženinega besedičenja razbral, da se je moralo pri tistem zdravniku, kamor je hodila delat ob ponedeljkih, nekaj zgoditi, in jo uspel prepričati, naj pokliče številko 113. To je gospa Marta K. v ponedeljek, šestindvajsetega septembra ob 8.42 dopoldne tudi storila. Dežurni operater, ki je sprejel klic, je bil izkušen, in je takoj dojel, da gre zares. Na kraj dogodka je nemudoma poslal najbližjo patruljo, potem pa poklical na pristojni kriminalistični oddelek, da jih obvesti o sumljivi smrti.

Sanje ROMAN
224 strani

elektronske izdaje
Biblos
iBooks

trda vezava
ISBN: 9879616653077
cena z DDV: 19,95 EUR

broširana vezava
ISBN: 9879619367873
cena z DDV: 9,95 EUR

Na voljo v spletni knjigarni Sanje