Avgust Demšar: Obsedenosti v času krize

V noči z 10. na 11. februar leta 2004 se je pripetilo naslednje: Poslanec Državnega zbora Republike Slovenije se je po naporni seji odpravljal domov. Tisti večer je bil še posebej utrujen. Morda se že zjutraj ni počutil najbolje, morda si je želel celo ostati doma. Kakorkoli, znano je, da je bil tistega dne na seji navzoč. Predvidevamo, da sta ga gnala čut za odgovornost in zavest, da svoje poslanske skupine ne sme pustiti na cedilu. »Odločanja o tako pomembni zadevi, kot je ta, ki jo obravnavamo danes, ne gre prepuščati njim,« je pozno popoldne, ko se je po kosilu malo bolje počutil, rekel sosedu v poslanski klopi.

Po koncu maratonske seje, malo pred triindvajseto uro, je omenjeni poslanec parlament zapustil med prvimi. Skozi mogočni portal je stopil na plano, pokimal policistu pred vhodom, pogledal levo in desno, prečkal opustelo nočno cesto in odšel proti avtomobilu. Ta ga je čakal na varnem v garažni hiši pod Trgom republike.

To ni znano, a recimo, da je bila zaradi rahlo povišane telesne temperature poslančeva srajca prepotena, kar ga je spravljalo v nejevoljo. Motila sta ga znoj in vonj, ki se mu je izpod pazduh širil po notranjosti elegantne temno modre obleke Mura Carniolus. Hrepenel je po osvežilni kopeli in tem, da se s kozarcem konjaka zavali na kavč pred televizor.

Ko je sedel za volan, mu je v trenutku odleglo. Preplavil ga je občutek sreče. Zagodel je. Okrogli znak priznane nemške avtomobilske tovarne na volanu ga je spomnil, da je njegov avto star komaj nekaj mesecev. Usnje je omamno dišalo, vse se je svetilo in na armaturni plošči je bilo nešteto gumbov. Poslovni kovček je položil na sovoznikov sedež, vklopil radio in izbral CD (tiste dolgonoge pevke z globokim seksi glasom). Ker se ga je loteval glavobol, je zvok utišal na sprejemljivo glasnost. Obrnil je ključ v ključavnici. Eden najnaprednejših dizlov na tržišču, kakor je zagotavljal prodajalec v avtosalonu, je zapredel. Ah, pesem. Poslanec je pazljivo speljal z ozkega parkirnega prostora.

Pri izhodu iz garaž ga je varnostnik, ker na avtomobilu ni bilo ustrezne nalepke, ustavil in pozval, naj poravna parkirnino, saj ga v nasprotnem primeru ne more spustiti iz garažne hiše. Pri zahtevi je vztrajal in ne, žal pri gospodu poslancu državnega zbora ne more narediti izjeme. To je slednjega tako razjezilo, da je izstopil iz avtomobila, odšel do varnostnika in ga s pestjo večkrat na vso moč sunil v želodec.

Naslednji dan je poslanec svoje dejanje v javnih občilih namesto z obžalovanjem pospremil z besedami: »Če dovolim, da mi podnevi vsi serjejo na glavo, tega ponoči ne bom dovolil. Sem Slovenec s trdnim karakterjem.«

Zdaj pa takole: Karakterja ne poznamo, o kulturi omenjenega poslanca sklepamo, da ni na pretirano visoki ravni, kar pa zadeva poslančevo izjavo v medijih, no, na podlagi te smo prepričani: podobno, kot se strupeni mulj kopiči in nalaga v slepem rečnem rokavu, da se ta slej ko prej usmradi, pomori živa bitja in na koncu odmre tudi sam, so nerazumnemu nasilju prepotenega poslanca botrovale na njegovo dušo nalagajoče se frustracije.

Opisani dogodek je, razen podrobnosti okrog znoja, barve obleke, znamke avtomobila in nekaterih drugih okraskov, resničen, o čemer se lahko prepričamo v gradivu iz meseca februarja tistega leta, ki ga hranijo arhivi slovenskih tiskanih in elektronskih medijev. Poslanca, ki je takrat pretepal, v parlamentu že dolgo ni več, frustracije v ljudeh, ne samo poslancih, ampak tudi navadnih ljudeh, pa se nalagajo in nalagajo.

Sodobni čas prinaša precej pozitivnega, žal pa poskrbi tudi za marsikaj slabega. Na primer za drsenje v ekološko katastrofo, za bogatenje že tako prebogatih na eni strani in naraščanje revščine, lakote in bede na drugi, pa za vojne, genocide, pomore, za recesije, zlome svetovnega gospodarstva, jedrske katastrofe in tako dalje in tako naprej. Ljudi je teh katastrof seveda strah.

Ob vsem tem se nad človekom kopičijo tudi majhne, vsakodnevne tegobe. Recimo: ne ve, kako se rešiti kroničnega minusa na osebnem računu, kako poravnati račun za elektriko, kje dobiti denar za hrano za naslednji mesec. Strah ga je, da bo ostal brez službe, da se bo zrušil njegov pokojninski steber in bo na starost ostal brez vsega, da mu bo banka vzela stanovanje, da bo končal kot brezdomec. Boji se bolezni, groza ga je ob misli, da bi dobil raka. V gozd zaradi klopnega meningitisa že leta ne hodi in vsako jesen se na smrt boji gripe. Pozabil je, da jo je kot otrok preboleval skoraj vsako leto. Roke si razkužuje po petkrat na dan. Res je, da se je ob tem naučil nove besede, a pandemija zato ne zveni nič manj grozljivo.

Groza ga je ob misli, da bo na starost nepokreten in bo moral nositi plenice, sploh pa so domovi za ostarele prenatrpani. Prepričan je, da je na svetu vedno več nasilja, zato se boji, da ga bodo napadli za avtobusno postajo, da mu bodo vlomilci prerezali vrat, da bo žrtev izsiljevanja, da se bodo nanj spravile kriminalne združbe. Če ima otroke, ga skrbi, da bodo zapadli v mamila, postali žrtve nasilnežev, umrli v prometni nesreči, da jih bodo pomečkali pred diskom ali na nogometni tekmi. Zadnje fičnike, ki si jih še lahko odtrga od ust, vlaga v nakup loterijskih lističev, upajoč, da bo z zadetkom otrokom omogočil študij in jim pomagal na poti do poklica. Da je statistično gledano več možnosti, da bo umrl zaradi udara strele, kot da se bo veselil glavnega dobitka, ne pomisli. Če pa že, je prepričan, da v svetu, ki prihaja, njegovi potomci ne bodo dobili službe, obenem pa ve, da si s poštenim delom današnja mladina ne more prislužiti lastnega stanovanja. Kako si mlad človek sploh še lahko ustvari družino, se sprašuje in zmajuje z glavo.

Tako nekako sodobni svet pri sleherniku, pri tem bolj, onem manj, pri enem skoraj nič, pri drugem pa tako močno, da začne početi strah zbujajoče reči, skrbi za naraščajoče frustracije oziroma razočaranja, kar po latinsko beseda frustratio pomeni, slovarji pa tujko po navadi razlagajo kot duševno stanje neugodja, pogojeno z nasprotji med željami in možnostmi, ki jih nudi okolje.

Zaradi vsega tega so zgodbe v tej knjigi, čeprav od prve do zadnje v celoti izmišljene, toliko bolj verjetne.


Prvi del

Torek, 26. maj–sreda, 10. junij 2009


Prvo poglavje

Nekega sončnega popoldneva proti koncu maja je v lokal Optike v centru Maribora vstopil nevpadljiv moški srednjih let. Ozrl se je po prostoru. Tipično zgodnjepopoldansko zatišje v precej pusti prodajalni precej pustega mestnega središča. Edina prodajalka v lokalu je bila zaposlena s prinašanjem korekcijskih okvirjev pred ogledalom sedeči ženski. Drugih strank ni bilo. To je bilo dobro. Zadaj v delavnici je po zvokih sodeč nekdo nekaj brusil. Kar naj. Moški se je odmaknil od dogajanja za pultom in se posvetil stojalom z razstavljenimi sončnimi očali.

»Prosim, tele modele smo pravkar dobili, so sicer malo dražji, a enkratni. Nova kolekcija.«

»Ah, kaj pa vem …« je sopla ženska, »no, dajte sem.« Vzela je enega od ponujenih okvirjev in si ga nataknila na nos. Nekaj časa se je ogledovala, nato pa zmajala z glavo in rekla: »Ne! Izredno grdo. Imate sploh še kaj?« Pred njo je na pultu ležal kup zavrnjenih okvirjev.

Moški se je ozrl proti ženski. Obilna, nadišavljena, draga obleka, prsti in zapestja polni nakita, debele zlate verižice, nemogoča frizura, preveč naličena. Prekleta baba smrdljiva, jo je ocenil in se obrnil stran.

Spet si je začel ogledovati razstavljeno. Izbira je bila velika. Vitrine je pregledoval bežno, od časa do časa pa se je zapičil v kak model in ga zelo natančno preučil. Če bi moškega kdo opazoval (toda bilo ni nikogar), bi dobil pravilen občutek, da ima natančno predstavo o tem, kaj si želi. Ko je naletel na očala, ki bi lahko ustrezala tistemu, kar je iskal, je iz žepa potegnil beležnico in jo odprl na strani z nalepljeno sliko. Bila je fotografija človeka z očali. Izrez je potekal pod nosom, zgoraj se je videl le majhen del čela. Kdo je na sliki, se ni dalo ugotoviti, očitno ni bilo pomembno. Fotografija je bila rahlo zrnata, kot bi bila, recimo, posneta s televizije. Moški je nekaj časa primerjal sliko in očala. Očitno zadovoljen je beležnico vtaknil nazaj v žep in izbrana očala poskusil sneti s stojala.

Izbirčna ženska za pultom je medtem našla primeren okvir. Bil je moderno ozek, podolgovat, marelične barve in posut z umetnimi dragimi kamni. Očitno zadovoljna si je očala nataknila na nos, se sprehodila po prodajalni in se ogledovala zdaj v tem zdaj v onem ogledalu. Ko je šla mimo moškega, ga je pogledala. Na kratko ji je vrnil pogled, ob tem dobil (pravilen) občutek, da od njega pričakuje (pozitivno) mnenje, se namrdnil, obrnil stran in pomislil, da česa tako grdega v življenju še ni videl. Sicer mu je bilo vseeno, kakšna očala bo nosila neznana ženska, a je bil, tako kot prodajalka, zadovoljen, ko je končno odšla.

Počakal je, da so se vrata zaprla, se obrnil k prodajalki, stopil do pulta in se nasmehnil. Da, imel je čas pogledati, celo izbral je že, in da, seveda bi izbrano želel preizkusiti. In potem bo imel moški še eno prošnjo.


Drugo poglavje

Ob istem času je bil sto metrov stran v prodajalni Slowatch neki drugi moški v dilemi. Kolebal je že več kot pol ure. Od napora so se mu na čelu nabirale potne srage, ki jih je pivnal z robcem.

»Jebemumater, če se pa človek ne more odločiti.«

Prodajalka je pogled uprla skozi okno.

»Okej, gremo še enkrat vse skozi.«

Prodajalka je pogledala nazaj v trgovino. Dedcev, ki preklinjajo, ne mara, a trenutno žal nima možnosti izbire.

Dileme, ki so mučile moškega, so bile: Črno ali srebrno? Temno ali svetlo? Vsekakor iz zlata – ampak kakšnega? Belega ali rdečega? Rumeno mu ni nikoli ugajalo, tako da v tem pogledu ni bilo problemov. S kovinskim ali usnjenim paščkom? Kvarčno ali mehansko? No, slednje ni bilo vprašljivo. Znanec mu je zadnjič ob svojem novem rolexu lepo razložil: »Bojan, ne seri! Kvarčne ure so za butle. Kar šteje, so klasične, mehanske ure z vsemi tistimi kolesci in posebnimi zvenečimi imeni mehanizmov, kot na primer kaliber ali piquet in tako dalje. In seveda morajo imeti vse potrebne certifikate.«

Kaj pa znamka? Znamka je pomembna. Trenutno je prepoteni moški kolebal med dvema urama, Omega Speedmaster Broad Arrow s kovinskim pasom, ki jo je držal v levi roki, in Breitling Navitimer Montbrillant iz rdečega zlata z usnjenim pasom, ki jo je imel v desni.

Hm, je pomislil, breitling je le breitling. Omega pa je tudi pojem. Foter je vedno nosil omego. Kakorkoli, biti mora masivna, velika, čim večja. In težka. In nujno mora imeti tisti obroč z onimi številkami na robu. Ura kot moški nakit najvišje kakovosti in vrednosti. Vsi jih že nosijo, te velike, drage zapestne ure. Končno je čas, da si jo nabavi tudi on.

Čez deset minut je bil moški še vedno na istem.

»Mater, sta dobri!« je že stotič zastokal.

»Zadevi, ki takoj pritegneta pozornost, kajneda?«

Dekle z majhnimi, a krasno okroglimi joški (to je moški ne glede na bleščavo ur v kotičku zavesti vseeno zaznal) je potrpežljivo stalo in čakalo. Izraz na obrazu je izžareval profesionalni interes za strankino početje. Če ta gnusni dedec kupi eno teh ur, pa naj ob tem preklinja, kolikor hoče, bo naredila prometa za …
ja, za vsaj deset svojih plač.

»Težko se je odločiti, a ne, gospod?«

»Kaj? Ja, ja, težko. Obe ure sta super.«

Obe uri, je pomislilo dekle, ki je, preden je iz razlogov, o katerih noče govoriti, opustilo študij, absolviralo dva letnika slovenščine na filozofski.

»Morda pa pogledava še kaj?« je ponudila.

»Kaj? Ne, ne, že s totimi imam dovolj težav. Saj ostalo sma pogledala in ugotovila, da je to tisto ta pravo. Med temi dvemi se pa ne morem odločiti.«

Prodajalka se je nasmehnila in skomignila z rameni. Iz izkušenj je vedela, da tip iz prodajalne ne bo odšel brez nove ure.

Moški se bo odločal še nadaljnjih petnajst minut. Prodajalke to ne bo motilo, v lokal v tem času ne bo vstopil nihče drug. V Mariboru ni veliko ljudi, ki bi bili pripravljeni za uro ali na primer kak poseben mobilni telefon znamke Vertu – tudi to ponujajo v tej prodajalni – odšteti šest tisoč evrov in več. Marsikaterega Mariborčana ob pogledu na cene v izložbi zagrabi sveta jeza. Če bi imel pri sebi opeko (in bi se mu uspelo osvoboditi zavor), bi jo najverjetneje z užitkom zabrisal skozi šipo.

Kakorkoli, na koncu bo tehtnico v prid breitlinga nagnila cena. Moški se bo v pomanjkanju drugih razlik odločil za dražjo uro. Zanjo bo z zlato kartico Visa plačal 7930 evrov, pri čemer ne bo niti trenil
z očesom.


Tretje poglavje

Bilo je v nedeljo zjutraj, minuta je manjkala do devetih. Pred vrati nakupovalnega centra je postopalo ducat ljudi. Tu so bili: dva starejša para revnega videza, trije fantje v kavbojkah, urejena ženska, mlajši par, ki je izstopil iz porscheja z zagrebško registracijo, in moški z očali. Po avtomatskih stopnicah se je v pritličje pripeljal varnostnik. Videti je bil ponosno in pomembno. Stopil je do vrat, nad njimi premaknil nekakšen vzvod, nakar so se odprla. Ljudje so odhiteli proti trgovinam.

Pred hipermarketom v prvem nadstropju je bilo živahno, drugje je še vladalo relativno zatišje. Lokali so počasi odpirali svoja vrata, zaspane prodajalke so srebale jutranjo kavo. V nedeljo se vrvež začne šele po deseti.

V Svilanitovo tekstilno prodajalno je vstopil moški. Ozrl se je naokrog. Nikjer nikogar. Če bi bil tat, bi bil tega, vsaj dokler ne bi odkril kamere nad vhodom, najverjetneje vesel. A je daleč od tega. Od življenja trenutno nima kaj dosti, ampak nikoli, resnično nikoli, ni še ničesar ukradel. Na svoje poštenje je upravičeno ponosen. Torej, kje je prodajalka?

Mimo trgovine je šla v pretesna oblačila stlačena punca. Na pladnju je nosila dva velika kapučina. Aha, tudi moja je šla najverjetneje po kavo, je pomislil moški. Ozrl se je naokrog. Morda pa si lahko pomaga sam …

Trgovina je bila vzorno urejena. V kotu so viseli kopalni plašči, na policah ob njih so bile zložene brisače, na sredini je stala vitrina s kopalkami in ženskim perilom. V kotu pri izložbenem oknu so na stojalu visele kravate. Še več jih je bilo zvitih v majhnih škatlah ob steni. Vzorci so bili lepo vidni. Moški se je napotil k njim in si jih začel ogledovati. Če bi v tistem trenutku k njemu pristopila prodajalka (še vedno ni bilo nikogar), bi pravilno sklepala, da ima natančno predstavo o tem, kaj bi rad.

»Hm,« je zamrmral. In potem spet: »Hm.« In potem je rekel: »Ooo!« Razburjen je iz škatle potegnil kravato in jo razvil. Nad tem, kar je videl, je bil navdušen. Točno to! Črna kravata s tankimi poševnimi belimi črtami. Črni deli so široki približno tri centimetre, bele črte pol centimetra. Tako, kot mora biti. Kot naročeno. Pa ne, da ima v tem tednu že drugič srečo?

Le nekaj je bilo … Moški si je kravato podržal pod vratom. Stopil je do ogledala in se pogledal. Sicer ni nosil srajce, ampak razvlečen pulover, toda to, ali mu izbrano pristoji, ga pravzaprav ni zanimalo. Kravat namreč sploh ne nosi. Pomemben je bil vzorec. Kravato je še enkrat podržal pred seboj in ugotovil, da je vzorec ustrezen, le črte padajo proti desni namesto proti levi, kakor bi morale. A to je malenkost, ki jo je moč prezreti. Saj si sploh ni mislil, da bo tako hitro prišel do pravega vzorca. Pogledal je na listek s ceno. 16,50 evra. Sprejemljivo!

Prodajalke še vedno ni bilo. Moški je kravato položil na rob police in odšel do hipermarketa. Nakupil bo in se vrnil pozneje, ko bo v trgovini kdo, ki mu bo kravato lahko prodal.


Četrto poglavje

Popravek: tisto nedeljsko jutro ni bilo živahno samo pred hipermarketom, večja gneča kot po navadi je v trenutku nastala tudi pred kioskom Loterije Slovenija. Razlog so bili obeti ogromnega dobitka na lotu. Sedmica že trinajst tednov ni bila izžrebana in sklad je narasel na zavidljivo vsoto, že v prejšnjem kolu je presegel dva milijona. Hja, to pa ni več drobiž, s katerim si lahko omisliš le malo boljši avto … ne, tak denar človeku omogoča, da resnično spremeni svoje življenje, s katerim je tako zelo nezadovoljen.

Pred kioskom so ljudje stali v potrpežljivi vrsti. Pravkar je šel mimo njih moški z nenavadnimi očali in zadovoljnim izrazom na obrazu. V desni roki je nosil nakupovalno vrečko. V njej je bilo pet pollitrskih pločevink najcenejšega piva, dve konzervi rjavega fižola, klobasa iz govejih koncev, čebula, milo, trije zvitki toaletnega papirja, deset dekagramov kave, zavitek svežega mletega popra, račun in dve Intersparovi nalepki. V levi roki je nosil papirnato Svilanitovo vrečko, v njej pa v lični škatlici zloženo novo kravato.

Moški tega ni vedel, a v vrsti pred kioskom Loterije Slovenije je stal tudi Rudi Savič, sedemintridesetletni predmetni učitelj tehnične vzgoje brez stalne zaposlitve. Rudi Savič je čakal, da bo za sistemske loto listke, ki jih je takrat še stiskal v potni dlani in ki jih je pred tem na podlagi svojih rojstnih podatkov, nato pa tudi s pomočjo zgodovine izžrebanih številk zadnjih desetih kol, študij, zapiskov, skic, diagramov in simulacij izpolnjeval pozno v noč, čez nekaj trenutkov odštel najvišjo vsoto, ta dan vplačano v Mariboru.


Peto poglavje

V trenutku, ko je rahlo nervozni neobriti moški pred vsega vajeno uslužbenko Loterije Slovenije porinil potno dlan s šopom izpolnjenih sistemskih loto lističev in tremi bankovci za dvesto ter dvema za dvajset evrov, se je pred nakupovalnim centrom zgodilo še nekaj drugega.

Na spodnji strani centra je avtobusna postaja. Tisti, ki se po nakupih odpravijo z javnim mestnim prevozom, tam čakajo na avtobus. Malo stran je prehod za pešce. Ne tisti glavni, ki je ob železniškem nadvozu, ampak oni drugi, pri Titovem mostu. Ta prehod je hotela prečkati starejša ženska. Semaforji niso delali, zato je pogledala na levo (nikogar), na desno (tudi nikogar) in stopila na cesto. Če bi pred tem še enkrat pogledala na levo, bi videla, da se ji izza ovinka z veliko hitrostjo približuje avto, ki ga pred sekundo še ni bilo videti. Na srečo je nevarnost opazil mlajši moški. Skočil je k ženski in jo potegnil nazaj na pločnik. S tem ji morda ni rešil življenja, vsekakor pa ji je prihranil precej neljubo bližnje srečanje z drvečim avtomobilom, ki je švignil mimo.

Dogodek se je na srečo končal le s pretreseno gospo, ki bo imela zaradi tega pokvarjeno nedeljo, kar se bo kazalo v tem, da bo pozabila ugašati luči v stanovanju, presolila juho, nezbrano sledila nadaljevanki in vsaj petkrat poklicala sestro, da ji sporoči pretresljivo novico. In vsakič ko bo pomislila, kaj bi se ji lahko zgodilo, se bo začela tresti.

Neprijetni dogodek je imel tudi pozitiven učinek. Razburjene ljudi na avtobusni postaji je preteča nesreča zbližala. Začeli so se pogovarjati. Strinjali so se, češ kako brezobzirni so dandanes vozniki, še posebej ti v ogromnih dragih avtomobilih. Glede slednjega so imeli popolnoma prav. Avto je bil zares ogromen in drag. Šlo je za novi BMW-jev cestni terenec z oznako X5, za enega največjih modelov v ponudbi te priznane nemške tovarne. Moški, ki je sedel v njem, je mimo prehoda za pešce zdrvel s hitrostjo triinosemdeset kilometrov na uro in sploh ni opazil, kakšno razburjenje je povzročil.

Objektivno gledano so imeli ljudje na avtobusni postaji prav. Tako se po mestu ne divja in pika. Subjektivno gledano pa je imel tudi voznik … no, ne ravno prav, ampak, recimo, razloge za svoje početje. Prvič, bil je v velikem, dragem in varnem avtomobilu, kjer že sediš bolj visoko ko vsi drugi, kar mu je dajalo občutek večvrednosti in – vsaj sam si je tako predstavljal – pravico, da se ne ozira na ostale udeležence v prometu. In drugič, k občutku, da je nekaj več, je prispevala tudi prijetna teža, ki jo je čutil na levem zapestju. Na njem je že peti dan nosil malo pretesno pripasano novo zlato uro Breitling Navitimer Montbrillant.

Ostalo, kar je moškega sililo v brezobzirno vožnjo, je bilo izrazito negativno. Vedno bolj ga je morilo nezavidljivo finančno stanje, v katero je bredel in iz katerega – to je postajalo očitno – se ne bo mogel izkopati. Podjetje je bilo pred propadom. Minusi na vseh mogočih osebnih in firminih računih so dosegli dno. Najeta posojila so drugo za drugim zapadala. Groza ga je bilo tistega zadnjega, ko se je po zavrnitvi bank zatekel k tako imenovanim neformalnim posojilodajalcem. Pri njih je denar dobil takoj in brez težav, a pod posebnimi pogoji. Tudi tega posojila, posebni pogoji gor ali dol, ni zmogel vračati. In podobno kot banke so tudi neformalni posojilodajalci počasi postajali nestrpni. Problem je bil v tem, da se slednji ne bodo zadovoljili le z odvzemom avtomobila in drugega premoženja, kar ga je sploh še ostalo, ampak se lahko, tako so mu obljubili, nadeja česa precej bolj neprijetnega, ponižujočega in bolečega. Jekleni boksar na roki enega od njih so mu že dali povohati.

Zadnje, kar je prispevalo k njegovemu divjanju z avtomobilom, pa je bilo odkritje prejšnjega večera. Ko se je malo po polnoči vrnil domov z rednega sobotnega bovlinga, je ugotovil, da so jih oropali. Iz odprtega (a nepoškodovanega!) stenskega trezorja je izginilo 3200 evrov gotovine, ki je bila tam kot zadnja rezerva. Denar je bil v denarnici, kjer je bila tudi njegova kreditna kartica Visa Gold. Tudi ta je izginila, a to ga ni skrbelo, saj so mu račun, na katerega je bila omenjena kartica vezana, pravkar blokirali. Zadnji nakup v vrednosti skoraj osem tisoč evrov je bil kaplja čez rob tudi za popustljivega in razumevajočega bančnega referenta, ki je imel na skrbi njegove račune.

Najbolj pa ga je pretreslo, da je ob vsebini blagajne iz hiše izginilo še nekaj. V prvem nadstropju je odkril izropano garderobno omaro svoje žene (popolnoma prazno), nato pa še dokaj izpraznjeno hčerino sobo. In potem je ugotovil: z denarjem, kreditno kartico, babjimi cotami in kompletom svetlo rjavih Samsonitovih kovčkov sta v noč izginili tudi njegova žena in hči.

Da ne gre za morebitno ugrabitev, je ob sistematično izpraznjenih omarah pričala tudi najdba na kuhinjski mizi. Ob praznem pladnju za sadje je ležal list papirja, nemarno iztrgan iz hčerinega matematičnega zvezka. Nanj je bilo z ženino pisavo načečkano kratko, a nedvoumno sporočilo. Pisalo je: Jebi se.


Šesto poglavje

Ženska, ki si pod pojmom družinske sreče predstavlja ubogljivega, zvestega, sposobnega, ljubečega, spolno ustrežljivega ter poželenja in zavidanja vrednega moža, enega ali največ dva pametna in lepa otroka, lepo in veliko hišo, velik in drag družinski avto, v garaži ob njem športnega audija TT zanjo, vikend na morju, smučanje v Dolomitih pozimi, jadranja in križarjenja poleti, pomladi in jeseni skoke po nakupih v Milano, Pariz in tako dalje, potem pa se ji po šestnajstih letih zakona vse to strne v eno samo kletvico, načečkano na list papirja, iztrgan iz matematičnega zvezka, se upravičeno čuti razočarana nad življenjem. In Karmen se je. Zelo. Bila je osamljena. Sabina je že zgodaj odšla ven, njej se itak fučka za vse skupaj, ona, reva, pa sedi v tem tesnem stanovanju, vonja smrad iz smetarnika pod oknom, posluša sosedov straniščni splakovalnik in se smili sama sebi. Tudi ona mora ven. Kamorkoli.

Odtipkala je številko.

»Halo? Zdravo … Čuj, imaš čas? … Kaj? … Ja, nekaj posebnega se je zgodilo … Naredila sem to, kar bi morala že zdavnaj … Kaj? Ne bi o tem po telefonu … Kdaj? Ma, pred par dnevi. Ne morem več. Malo tolažbe potrebujem. Spili bova kavo … Povabim … Pri Pandi … Da … Recimo, ob enajstih. Super, čao.«


Sedmo poglavje

V bistvu je imel prav in v tem pogledu mu ni mogla oporekati: danes, ko je avtocesta, je to mala malca. Iz Maribora si v Sežani v, kaj pa vem, slabih dveh urah. Pa še ustavila sta se med potjo. »Dobro, vinjeta je res strošek,« je rekel, »ampak to kupiš enkrat in potem imaš mir. Nenazadnje se pa tudi izplača, še posebej zdaj, ko se bo treba nekaj tednov voziti dol.«

Na skrivaj ga je pogledala in srčno upala, da se mu ne bo treba.

Ko sta za seboj pustila tisto, kar je bilo včasih mejni prehod na Fernetičih, in se znašla v Italiji, sta zavila do prve skupine hiš. Dlje, kot je nujno, se ne bosta vozila, saj nista na izletu. Najverjetneje potrebujeta pošto, trafiko, morda pa le bencinsko črpalko. Ustavila sta pred bifejem. Ona naj tu kaj popije, on bo tačas opravil. Prišel je natakar. Italijansko nista znala, a bilo je dovolj, da je razumel eno samo besedo. Zasmejal se je, pokimal v smislu, ja, ja, saj nista edina, cel kup jih prihaja zdaj sem, in moškega napotil nekam za vogal.

Ženska je čakala in razmišljala. Tega ni hotela, a misli so prihajale same od sebe, vedno pogosteje in močneje so se ji vrinjale, odrivala jih je vedno težje, poskušala se je zamotiti, a dvomi, resni, vedno resnejši, nadležni in mučni, so se porajali in porajali, zadnje čase že v spanju, sploh ji niso več dali miru. Včasih, pred leti, jih je uspešno odganjala s pozitivnimi mislimi. Morda bo šlo tudi tokrat. Prisilila se bo. Poskušala bo misliti pozitivno. Torej: stara je štirideset let, v življenju ji ne gre slabo, ima solidno plačano službo in delo, ki ga rada opravlja. Ima lastno stanovanje, svoj avtomobil in z njim neodvisnost, kadar si zaželi, ima družbo kolegic, in – končno – ima tudi fanta. No, pri teh letih zveni izraz malo smešno. Imam partnerja, se je popravila in se kislo nasmehnila … In potem je pomislila: Je to sploh to? Je to tisto, kar je pričakovala? Je to tista zveza, po kateri je hrepenela in jo leta in leta tako potrpežljivo čakala? Saj nič ne reče, Rudi je prijazen in ljubeč, simpatičen, najverjetneje bi se iz tega lahko razvila ljubezen, ampak … z njim očitno ni vse v redu. Ta njegova strast. In potem … zadnjič … za trenutek … je nekje v sebi zaznala celo strah. Ko se v razmerje vmeša strah, potem hudič šalo jemlje. Ja. In najverjetneje to ni najboljša popotnica za odnos med dvema človekoma. Ali pač? Ah, pustimo to, bo že kako, je pomislila, najverjetneje spet pretiravam in vidim črne oblake tam, kjer jih sploh ni.

Ljudje lažejo. Po navadi drug drugemu, včasih pa tudi sami sebi. Približno tako si pravkar laže Iris Hafner. No, morda ne laže, o tem bi se dalo razprav­ljati, vsekakor pa si tu in tam kaj zamolči. A to ni nič novega, tako se slepi že desetletja. Medtem ko mimo v misli globoko zatopljene Iris hrumijo šleperji proti Benetkam in v drugo smer šleperji proti Sloveniji, ona sedi na terasi bifeja ob robu zapuščenega obmejnega carinskega terminala, pije samo navadno vodo, prosim, čaka fanta, se slepi, da se jima bo zveza morda pa le izšla … obenem pa noče pomisliti na drug problem. Iris Hafner ima namreč precej hudo prehransko motnjo. Motnja je pogojena s fiksno idejo, da je predebela, čeprav je ravno obratno. Še huje: Iris je pametna ženska, ko se pogleda v ogledalu, vidi, da sta je sama kost in koža, obenem pa ve, da njena težava ni anoreksičen strah pred odraščanjem, o čemer jo je prepričevala neka nenadarjena psihologinja.
S tem Iris nima problemov. Pri njej je preprosteje: gre za iracionalen, neutemeljen, a globoko v podzavesti zakoreninjen strah pred debelostjo.

V osnovni šoli je bila Iris Hafner, tako kot njena sestra, debeluška. Ampak le katero dekle ni v tistih rosnih letih, recimo kakšno vroče poletje, ko postane branje ljubezenskih romanov zanimivejše od tekanja po ulici, hrana pa dobi še posebej slasten okus, malo bolj okroglo, pa se potem vse samo od sebe uredi. Pri Iris se žal ni uredilo samo od sebe, ni shujšala, namesto tega jo je debelost začela vedno bolj motiti. V srednji šoli se je zavestno odločila, da bo nekaj ukrenila. Redno je začela kaditi, jedla je več sadja, nič kruha, nehala je večerjati in v celoti se je odpovedala sladkarijam. V pol leta je dosegla idealno težo. Postala je simpatična srednješolka, prišli so fantje, prve zaljubljenosti, držanje za roke, poljubi in še kaj več. Nekaj časa je bilo vse v redu oziroma bi vsaj bilo, če ne bi nekje v ozadju obstajal drobcen občutek strahu, ki je nenehno kljuval in kljuval. Kaj če se spet zredim? Kaj če se spet zredim? Kaj če se spet … In potem je Iris za vsak slučaj še malo shujšala. In potem še malo, pa še malo, pa za vsak primer še malo. Končalo se je tako, da je naposled pristala najprej na urgenci, potem pa tu, kjer je še danes.

Vse to Iris ve, a pomagati si ne more. Če se prekrši in sredi noči v navalu lakote v kotu neosvetljene kuhinje poje žemljo, naslednja dva dni za kazen ne uživa drugega kot ustekleničeno vodo. Tehta se redno trikrat na dan, obseg stegen, bokov in pasu si s šiviljskim metrom premeri dvakrat na teden.

Pomembno: O Irisini bolezni se ne govori. Ta tema je v njeni okolici tabu. Slepi se sama in slepijo se vsi okrog nje. Razen … Irisinega brata, tega prasca Bojana, ki – sicer se vidita redko, a vseeno – vedno najde priložnost za pikre pripombe. Te so nesramne, grobe, in če se le da, navržene v družbi. Takrat pogovor zamre, pogledi se umaknejo in Iris izjeclja kaj nerazumljivega. V takšnih trenutkih Iris, ki je sicer nasploh milega in nežnega značaja, svojega brata zasovraži iz dna duše. Takrat bi ga lahko ubila. Še posebej, ker sploh ne poskuša skriti, kako v tem uživa.

In še: dokler se pri njej ni začel pojavljati Rudi in jih je bila primorana potrgati z vrat, ogledal, omaric, podbojev, polic in zidov, je imela Iris po vsem stanovanju razobešene diagrame, na katerih si je z rdečim zarisovala, kako niha njena v kilogramih, na dve decimalki natančno, izražena teža.


Osmo poglavje

»Teža?«

»…«

»Dvainšestdeset. Dobro. Visoki smo?«

»…«

»Sto sedemdeset. Zelo dobro. Rojeni smo?«

»…«

»Aha, torej 2. 9. 1960. Krasno. Že vidim, že vidim, da bo šlo. Za uro smo se pozanimali?«

»…«

»Osem trideset? Dobro. Tako, zdaj mi pa povejte eno število od nič do sto.«

»…«

»Odlično. In zdaj mi povejte eno številko od nič do devet.«

»…«

»Dobro.«

»…«

»Ne.«

»…«

»Ne, nič drugega. Takole bova rekli, gospa Karmen. Analiza bo narejena v dveh dneh. Želite celotno?«

»…«

»Kaj?«

»…«

»Da. Imenska, dobro, tu se da vedno kaj izboljšati; srečne kombinacije tudi, seveda …«

»…«

»Da.

»…«

»Kaj?«

»…«

»Da, partnerski odnos je vključen v celotno analizo. Seveda, je že v ceni.«

»…«

»Prosim? Ne, seveda ni pretirana.«

»…«

»Da, žal, samo v gotovini.«

»…«

»Prosim?«

»…«

»Se razume! Kako lahko kaj takega sploh vprašate? To je znanost, seveda drži.«

»…«

»Preverjeno. Poglejva: imava ime za obdelavo osebnega nivoja, priimek za pogled v preteklost in rojstni datum, ki omogoča vpogled v prihodnost.«

»…«

»Ne.«

»…«

»Ne.«

»…«

»To je dokazano. Seveda.«

»…«

»Kaj? Tisto na internetu? Tisto so navadni računčki in nekaj posplošenih razlag. Tega pri meni lahko zastonj dobite cele kupe. Ne, ne, to je čisto nekaj drugega. Jaz jamčim za rezultate.«

»…«

»Seveda.«

»…«

»Kako?«

»…«

»Da, imam diplomo.«

»…«

»No, me veseli, da sva se dogovorili. Oglasite se … recimo v torek, enkrat popoldan.«

»…«

»Da.«

»…«

»Da.«

»…«

»Krasno.«


Deveto poglavje

Jutranja megla se je razkadila in izza oblakov je posijalo sonce. Prej je padlo nekaj kapelj, a nič resnega. Obetala se je še ena lepa junijska nedelja. Z vzhodne mariborske vpadnice je na stransko cesto zavil star opel kadet. Voznik, moški z očali, belo srajco in črno-belo črtasto kravato je upočasnil in se oziral naokrog. Bil je presenečen. Nedelje so po navadi puste, ceste in ulice samevajo, s parkiranjem ni problemov. Dobro, okrog cerkva in nakupovalnih središč je malo bolj živahno, a ne tukaj, na obrobju industrijske cone. Ob cesti je tekel pločnik, za njim ozek pas zelenice, za njo ograja. Na zelenici se je trlo parkiranih avtomobilov. Na pločniku se je trlo parkiranih avtomobilov. Ob cesti se je trlo parkiranih avtomobilov, z dvema kolesoma na pločniku, dvema na cestišču. Kamorkoli je pogledal, je bilo vse zaparkirano. Zapeljal je še en krog okoli kompleksa. Neuspešno. Pomislil je, da bi odnehal in odšel. V svojo namero, zaradi katere se je to jutro znašel pri bivši mariborski tovarni avtomobilov, tako in tako ni bil prepričan. Si tega resnično želi ali naj odneha? Ko enkrat zagaziš v drek, je prepozno. Ustavil je sredi ceste in kolebal. Nato pa sta njegovo dilemo razrešili ženski, ki sta pred njim prečkali cesto, sedli v parkiran avto in odpeljali. Svojega kadeta je hitro stlačil na izpraznjen prostor.

Množice so se zgrinjale proti odprtinam v ograji. Pridružil se je reki ljudi, ki ga je posrkala vase in potegnila skozi vhod. Znotraj je gneča popustila. Hvala bogu. Kadarkoli so se ga dotikala tuja telesa,
je začutil odpor in gnus.

Razgledal se je. Povsod naokoli so bile stojnice in ljudje. Ogromno ljudi. Nad njimi se je širil zvok jugopopevke, pomešan z vonjem po pečenem mesu. Moški je znova postal živčen. V množici se ni znašel. Občutek je imel, da se vsi okrog njega prerivajo, suvajo in zgrinjajo nanj. Kaos.

A v tem kaosu je bil – to si je moral priznati – tudi nekakšen red. Stojnice so oblikovale ulice, ki so se razlikovale po ponudbi. Ta je bila neverjetno bogata in raznolika. Moški je bil presenečen, tega tukaj, na TAM-ovem zapuščenem parkirišču, resnično ni pričakoval. Bazar kot sredi Turčije. Pozabil je, čemu je prišel, in začel preučevati okolico. Na primer: Na levi je nekakšna živilska ulica. Pomaranče, mandarine, limone, banane, ananas, kivi, mango, orehi. Skladovnice suhih fig. Solata, korenje, peteršilj, krompir, čebula, česen, cvetača. Na koncu živilske se je začenjala ulica oblačil. Moški je zakoračil vanjo. Nešteto zabojev in škatel. Kupi zloženih hlač, srajc, majic, bluz, gat, nogavic, hulahopk. Metri in metri suknjičev in oblek. Med njimi stojnice z usnjenimi jaknami pa s klobuki, kapami in rutami. Ogledala, v katerih se lahko ogledaš. Stojnice s čevlji in še več stojnic s čevlji. Naslednja je bila ulica starin oziroma raje klumpa in ničvredne šare. Končevala se je s stojnicami avtomobilskih gum in platišč.

Čisto na desni je bila ulica kitajskih izdelkov in robe sumljivega izvora. Tu je bilo vse bleščeče, zavito, zapakirano in novo. Koliko vsemogočega sranja. Ure, daljnogledi, mobiteli, milijon mobitelov, polnilci za mobitele, navigacijske naprave, deli za navigacijske naprave, polnilci za navigacijske naprave. Igrače, avtomobilčki, letala. Winx, Barbie, Hello Kitty. Pištole, puške, naboji. Otroška kolesa, tricikli, skiroji. Rolerji in rolke. Očala za blizu, očala za daleč, sončna očala, etuiji, denarnice. Gospodinjski aparati, mešalci, sekalci, rezalci, multipraktiki. Kuhinjska posoda, lonci, džezve, vrči, sklede, krožniki, kozarci, kitajski čajni servisi, kompleti nožev, kompleti cedilk, kompleti nastavkov, kompleti baterijskih vložkov, kompleti za pedikuro. Vrtalni stroji, zbirke svedrov, povratne žage, krožne žage, vibracijske žage, fleksi. Voki-tokiji, glasbeni stolpi, televizorji, računalniki, monitorji, tipkovnice, milijon mišk, laptopi. Glasbeni cedeji. Filmi na kasetah, filmi na devedejih, porno filmi, akcija, komedije. Še več porno filmov.

Moški se je zbral, se opomnil in spomnil, zakaj je tam, ter se napotil v ulico starin. Če kje, bo tam našel tisto, kar išče. Čez čas je moral priznati, da je marsikatera stojnica čisto uporabna. Recimo ta z ribiško opremo, kjer imajo na voljo vse, kar bi si lahko zaželel še tako zahteven ribič. In blago, razstavljeno na eni ali dveh stojnicah, bi si celo zaslužilo naziv starine. Likalniki na oglje, vrči, baročni okvirji za slike, srebrne žlice, secesijske svetilke, stare ure. Ustavil se je. Pritegnila ga je zbirka kovancev in bankovcev. Saj ne, da bi zbiral, le videlo se je, da gre za urejeno in najverjetneje
precej solidno zbirko. Ko si je ob njej popravil vtis, je stopil naprej in pri naslednji stojnici spet naletel na nekaj nerazumljivega. Star, zanemarjen moški je po tleh razložil kartonske kovčke in skrinje, v katerih so ležali kupi uničenih računalniških vezij s prepleti žic in stikal, potrganih z odpadnih osebnih računalnikov. Ker je prej padlo nekaj kapelj dežja, je bila vsa ta elektronska šara mokra. Le kdo pod milim nebom bi kupil kaj takega? Pogledal je prodajalca. Morda prodaja zaradi prodajanja samega, zaradi tega, da je lahko tukaj in je del dogajanja. Ali pa je, to bo bolj verjetno, stari enostavno utrgan.

In nato je zagledal. Ob robu, tik ob ograji, je stala stara Renaultova petica, na njej pa so bile razpostav­ljene stvari iz vojaških skladišč. Sivozelene srajce, puloverji, plašči, torbice, našitki, zvezde za čine, plinske maske, šotorska platna, zložljive vojaške lopate, pasovi in usnjeni etuiji za strelivo. Pristopil je in si začel ogledovati. Med kramo je ležalo tudi nekaj bajonetov.

»Iščeš kaj posebnega?«

Dvignil je pogled in pogledal prodajalca. Ni ga bilo moč zgrešiti, oblečen je bil v maskirne vojaške hlače in vojaško srajco.

»Kaj … ne … niti ne …samo malo gledam.«

»Prav,« je rekel vojak in si prižgal cigareto.

»No, morda pa le,« je zamrmral moški in pogledal okoli sebe. Sama sta, zdaj je pravi trenutek.

»Ja?«

»No, recimo, kaj pa … kaj takega, imate?«

»Misliš bajonete? Imam, saj vidiš, tile so še jugoslovanski, nekaj jih je še od M-48, ti črni pa so od kalašnikovk.«

»Da, da, vidim.« Moški je zamišljeno kimal. Očitno je bilo, da bi rad vprašal še nekaj. Vojak je stal ob njem in čakal. Nato je moški stopil bliže in rekel: »Kaj pa to, na kar se bajonet natakne, kaj takega tudi imate?«

Prodajalec je moškega počasi premeril od nog do glave, iz ust zamišljeno spustil pljunek, se ozrl naokoli, kot da nekoga išče, in vprašal: »Misliš puško?«

»No, da, pištolo, naboje, take reči.«

Prodajalec je bil tiho. Od moškega je bil približno pol glave večji in vsaj petnajst kilogramov težji. Nato je mirno rekel: »Poslušaj, ne vem, kaj se greš. Če si baraba, nisi prišel na pravi naslov, če pa provociraš, bo najboljše, da čim prej spokaš. To, kar vidiš tukaj, so legalno pridobljeni in pošteno kupljeni vojaški viški. Tudi bajoneti, saj imajo vsi takšne in drugačne kikse. Ok? Zdaj pa spizdi.«

V gneči je težko opaziti, da te nekdo zasleduje, še posebej, če na to nisi pozoren. In moški ni bil pozoren. Razmišljal je o tem, da je najverjetneje storil napako, da tukaj ni pravi kraj za to, kar bi rad, da bi bilo ta neprijetni prostor najbolje zapustiti. In potem je začutil, da mora storiti nekaj, kar ga bo pomirilo. Odšel je do stojnice s hrano. V velikem kotlu so se pekle klobase in svinjski kotleti. Na papirnatih pladnjih so bile pripravljene porcije gorčice, ajvarja in kosi kruha. Gnusno.

»Ledeni čaj,« je naročil in plačal.

Postavil se je v kot, v plastičen kozarec pazljivo natočil pijačo in nagnil. Ko je odpil in kozarec postavil na pult, je pred seboj zagledal žensko, ki je pred sekundo še ni bilo tam. Petdeset let, cenena oblačila, prej debela kot ne, nezanimiva. Stala je pred njim in gledala nekam mimo. Ničesar ni naročila. Le stala je tam. Moški je skomignil z rameni in se obrnil stran. Ko jo jebe, babo staro.

»Ja, ja, tukaj je zmerom taka gužva.«

Moški se je obrnil. Ženska je govorila njemu.

»Prosim?«

»Tukaj je zmerom taka gužva. Za znoret. Ti pa nisi pogosto tukaj, kaj?«

»Prosim? Aja, ne, še nikoli nisem bil tukaj. Danes prvič.«

»Aha.«

Bi ta od mene kaj rada? Pa ja ni … ne, za to je prestara in pregrda. Moški je stresel z glavo.

»Želite kaj od mene?«

Ženska ga je pogledala. Potem je iz žepa potegnila škatlico cigaret in si prižgala. Ponudila je tudi njemu. Odkimal je. Z normalnim glasom, ne da bi se prepričala, ali je kdo v bližini, je rekla: »Ti iščeš orožje?«

»Prosim?«

»Ti bi rad kupil orožje.« Zvenelo je kot dejstvo.

Moški je bil preveč presenečen in živčen, da bi tajil. Zajecljal je: »Ka-kako pa to veste?«

»Tu se vse ve. No, kaj, bi kupil ali ne?«

Moški ni vedel, kaj naj. Nato je pomislil, da je to najverjetneje tisto, po kar je prišel. Zdaj je že stal
v dreku.

»No … da.«

»Dobro. Si resen, imaš denar?«

»Imam.«

»Koliko?«

Moški se je zbral. Rekel je: »Dovolj.« Kot da bi govoril kdo zunaj njega. Zdelo se mu je, da zveni presenetljivo prepričljivo in samozavestno.

Ženska je pokimala. Pogledala je nekam mimo, počakala trenutek, se približala in mu nekaj zašepetala na uho. Zavohal je vonj po čebuli in pomislil, kako lahko kdo ob osmih zjutraj jé čevapčiče. Potem je prisluhnil.


Sanje ROMAN
432 strani
Izkaznica knjige

elektronske izdaje
Biblos
iBooks

trda vezava
ISBN: 9789612741358
cena z DDV: 34,95 EUR

broširana vezava
ISBN: 9789612741419
cena z DDV: 8,99 EUR

Na voljo v spletni knjigarni Sanje