Avgust Demšar: Evropa

Prolog
Alfama
»Não sei por que te foste embora, não sei que mal te fiz. Que importa? Só sei que o dia corre e àquela hora não sei por que não vens bater-me à porta.«

(Amália Rodrigues, Não sei por que te foste embora, 1966)

17. september 1997

Alfama leži, če pogledamo z obrežja proti kopnemu, desno od Baixe, osrednje lizbonske obalne četrti. Ta je v primerjavi s starodavnimi središči drugih evropskih mest precej nenavadna. Razlog za to je naslednji: Prvega novembra leta 1755, na praznik vseh svetih, je ob deveti uri in štirideset minut zjutraj mesto iznenada stresel katastrofalen potres. Potresni sunek z močjo devete stopnje po Richterjevi lestvici je prišel iz smeri Atlantskega oceana. Njegov epicenter je bil dvesto kilometrov jugozahodno od Rta svetega Vincenca, skrajne točke, na kateri se Portugalska zajeda v Atlantik. Ker je bil epicenter potresa v oceanu, je tresenju zemlje sledil močan in uničujoč cunami. Njegov dvajsetmetrski val je opustošil obalo Portugalske, dosegel severno Afriko ter celo Martinique in Barbados, oplazil pa je tudi Anglijo in Irsko. Potresu in cunamiju je sledila vrsta uničujočih požarov. Katastrofa je samo v Lizboni zahtevala med deset in sto tisoč žrtev, potres pa velja za enega najbolj uničujočih v svetovni zgodovini.

Po potresu so, namesto da bi se lotili obnove, hudo poškodovano staro zgodovinsko jedro Lizbone v celoti porušili in ga zgradili na novo. Baixo so zasnovali moderno in sodobno. Namesto da bi jo ustvarila stoletna rast, ki stara urbana okolja oblikuje v kompleksen, živ in simpatičen preplet ulic, uličic, prehodov in dvorišč, je Baixa rezultat načrta. Sestavljajo jo geometrijsko vzporedno in pravokotno postavljene ulice, čemur se turisti ponavadi čudijo.

V vseh ostalih pogledih pa je lizbonsko središče zelo podobno jedrom drugih evropskih prestolnic. Ne glede na letni čas je vedno polno turistov. Podobno kot drugje so tudi tukaj trgovine, prodajalne, hoteli, turistični uradi, restavracije, lokali, bistroji; in podobno kot drugje tudi tukaj naletite na iste svetovne trgovske znamke; McDonald´s, Levi’s, Nike …

Za vsaj minimalno drugačnost od globalne ponudbe, za tisto vedno bolj izginjajočo lokalno obarvanost, poskrbijo v lizbonski Baixi majhne glasbene trgovinice, ki so v celoti namenjene nacionalnemu glasbenemu fenomenu – fadu. Fado je žalostinka, v kateri so zaobjeta skozi več stoletij v portugalsko dušo nalagajoča se čustva hrepenenja, zvedavega turista poučijo domačini. Druga značilnost Baixe pa je obilica prodajaln vina. V njih častno mesto zavzema Vinho do Porto.

Povprečni lizbonski popotnik, ki si je, kakor mu je zagotovil uslužni prodajalec, po really best price in Lisboa priskrbel komplet glasbenih cedejev Fado essencial, se babilonskega vrveža, ki vlada v Baixi, kmalu naveliča. Enega od izhodov ponuja trg Rossio z Avenijo osvoboditve, ki vodi v notranjost Lizbone proti vladnim palačam in botaničnim vrtovom. Ampak tu je preveč prometa, pa še pot gre ves čas rahlo navkreber, popotnika pa že bolijo noge. Drugi izhod iz Baixe ponuja znani Elevador de San Justa, staro secesijsko dvigalo, ki očaranega turista med stavbami dvigne do četrti Bairro Alto. A pred dvigalom je vedno nepopisna gneča. Tretja možnost je izhod proti obali, proti trgu Praça de Comércio. To pot izberejo mnogi, saj je blizu in – to utrujenemu turistu še posebej prija – ponuja široko odprt razgled na reko, ki je tukaj že skoraj morje.

Na Praça de Comércio si popotnik resnično oddahne. Natrpane ulice zamenjajo odprtost, razprostranjenost in svežina, ki vleče z morja. Tukaj vladata mir in spokoj. Promet je oddaljen, človeška gneča prav tako. Odprto nebo preletavajo galebi. V daljavi se čez vodo pne mogočni viseči Ponte de 25 Abril. Večni promet na njem je s te razdalje počasen in neslišen.

Ko se popotnik naužije prostranosti, ko se načudi velikim mestnim vratom, ko obhodi spomenik Vasca da Game, si na klopci privošči počitek. Sezuje čevlje, z nog potegne prepotene nogavice, malo pomiga s prsti. Napije se vode, ki jo v nahrbtniku nosi s seboj. Nekaj je zlije na razbolela stopala, ob tem stoka od zadovoljstva. Za energijo poje čokoladico. Če je kadilec, si privošči cigareto. Vsekakor pa izkoristi čas, da se s pomočjo Baedekerja pouči, kdo je že bil ta Vasco da Gama in kaj je počel, da si je prislužil tako mogočen spomenik.

Čez čas, odmor je kratek, posedati je mogoče nenazadnje tudi doma, se popotnik odloči trg zapustiti in si znova kaj ogledati. Pomisli, da bi se zdaj morda prileglo kaj manj impozantnega, zato se poda proti Alfami. Zapusti prometno obalno avenijo in zavije v notranjost, v hlad starodavne obmorske arhitekture. Nekaj korakov, dvoje, troje križišč in že ga objame preplet ozkih, bolj ali manj zanemarjenih uličic ter vzpenjajočih se stopnišč med hišami. Te so po propadajočih pročeljih sodeč svoja zlata leta že odživele.

Sodobni obiskovalec Lizbone, vsaj po prepričanju večine turističnih vodičev, težko verjame, da je bila Alfama nekoč najdražja in najbolj zaželena lizbonska stanovanjska četrt. Zdaj je to zanemarjen, precej zaudarjajoč predel, ki so ga poselili drugačni prebivalci. Alfamo so v devetdesetih letih dvajsetega stoletja zasedli temnopolti Afričani, večinoma Nigerijci, ki so tukaj napol ilegalno našli svoje prvo zatočišče na poti v boljši svet. Od tod si – ponavadi leta dolgo in večinoma neuspešno – poskušajo izboriti svoj lastni košček Evrope.

Kmalu zatem ko v Alfamo namenjenega popotnika objameta hlad in vonj starih hiš, se spremenijo tudi cene. Restavracije, ki so nekaj deset korakov stran obrok mesa na žaru s prilogo ponujale za enajst evrov in več, zamenjajo zdaj manjše, ne tako urejene in čiste gostilnice. Tukaj je enako jed moč dobiti za šest evrov petdeset ali celo za samo pet evrov osemdeset.

In tako je prav mogoče, da popotnika, recimo dva, v Alfami zanese na Rua San João da Praça. In morda se zgodi, da postaneta na tej ozki ulici tako lačna, da se odločita zaviti v prvo kolikor toliko normalno gostilno. Recimo, da je to Lanterna Verde. Lokal se nahaja v nizki, enonadstropni hiši in zavzema njeno pritličje. Leseno pročelje je precej zanemarjeno, okno služi kot zastekljena vitrina z razstavljeno kulinarično ponudbo. Vse skupaj je videti neugledno in staro, po drugi strani pa je patina lesenih intarzij privlačna. Tako pristno lizbonsko, pomislita popotnika. Najprej preletita cenik, izobešen v okvirju pred vhodom. Cene so videti normalne. Specialiteta hiše, grelhados no carvão, zveni – karkoli že to je – prijetno. Pri pijači ni kaj dosti izbire, ampak vinho branco e vinho tinto sta poceni. Potem ocenita razstavljeno meso v izložbenem oknu. Narezani kosi so lepi, rdeči, ob robovih ne preveč potemneli. Listom zelene solate, kosom paradižnika, paprike in neke neznane zelenjave se vidi, da so bili pripravljeni pred kratkim. Med hrano naloženo sadje pa je tako in tako plastično. Chipsa, ki ga kot prilogo omenja jedilnik, ni videti. A to je po vsej verjetnosti tisto, kar ponujajo povsod po Lizboni: malo preslan, sicer pa hrustljavo zapečen, na koščke narezan krompir.

Popotnika se spogledata in si pokimata. Vstopita. V prvem trenutku ju prostor preseneti. Ona pomisli, da njuna izbira morda le ni najboljša in bi raje poskusila kje drugje. Ampak on je navdušen. Kaže, da mu je tu, čeprav je vse izredno majhno in utesnjeno, všeč. Lokal učinkuje kot ponesrečena dnevna soba. V njem so postavljene štiri manjše, a glede na velikost prostora vseeno prevelike mize, med katerimi se je komaj mogoče premikati. Zadnja tretjina je predeljena s točilnim pultom iz starih brun. Ob robu je vzidan žar. Nad vrati, tako nizko, da se je ob vstopu treba skloniti, visi televizor. Na zaslonu se nemo odvija nogometna tekma. Nikjer ni videti žive duše.

Na koncu obvelja njegova in popotnika sedeta. Edina gosta sta, kar pa glede na zgodnjo popoldansko uro ni presenetljivo. Alfama oživi pozneje. Izbereta mizo. Ona sede previdno, kot da se ne bi hotela umazati. Roke položi predse na, to mora priznati, zelo čist bel papir, pogrnjen čez prt. To se ji, tipični nemški duši, v tej deželi zdi še posebej interessant und praktisch. Tudi precej boljše restavracije v Lizboni imajo namreč preko prtov pogrnjene preproste bele papirje, ki segajo natanko do robov mize in ki jih gostinci za vsakim gostom skrbno zamenjajo. Tudi tukaj. Na papirnatem prtu je pripravljen pogrinjek za dva. Plitka bela krožnika, pribor, cenena kozarca na pecljih. On ji z roko prekrije na mizi sklenjene dlani in ji nameni vzpodbuden pogled. Boš videla, zadovoljna bova, govorijo njegove oči. V odgovor je z druge strani mize deležen pomirjujočega nasmeha. Na, gut.

Od nekod iz ozadja, kot da bi čepela za točilnim pultom in potem naenkrat vstala, se prikaže ženska. Starejša je, manjše, čvrste postave, oblečena v precej slovesno črno obleko s čipkami, preko katere ima zavezan bel predpasnik. Tesno ob nogi jo spremlja majhen rumenorjav pes.

In potem se vse dobro izteče. Izkaže se, da je lastnica lokala bivša pevka fada, vdova, ki so jo na stara leta izdale glasilke, zato se zdaj preživlja s to majhno, po možu podedovano gostilnico. Seveda, zato je zvok nogometne tekme na televizorju izklopljen, iz prenosnega glasbenega stolpa na hladilniku pa prostor polni zvok fada.

»Amália?« Njegovo vprašanje zveni kot ugotovitev. S tem, da je spoznal pevkin glas, bi se rad postavil pred domačinko. Seveda vsakdo na Portugalskem, tudi turist, ki je tukaj šele nekaj dni, pozna to narodno legendo. Ko bo Amália Rodrigues leta 1999 v osemdesetem letu starosti umrla, bo Portugalsko zajel val žalovanja. Celo uradno bo trajalo sedem dni, precej več kot za katerimkoli drugim nacionalnim junakom. A trenutno je Amália še živa legenda.

»Eeee, Amália, Amália,« nostalgično potrdi lastnica. Pri tem močno kima z glavo in pogleduje nekam navzgor.

Jedla sta dobro, lastnica je ročno in hitro pripravila ognjišče, meso je bilo slastno, precej slano, ampak okusno. Spila sta dve buteljki vinha tinta. Njega je spominjalo na domači kraški merlot, njo na nekatera pomorjanska vina. Mali rumeni pes je ves čas ležal ob njunih nogah in dremal. Tu in tam je dvignil obrvi in lenobno pogledal, ali sta gosta za mizo morda že obgrizla kakšno kost. Po jedi sta si privoščila kavo, ona tudi cigareto. Sita in zadovoljna, celo zelo zadovoljna, da sta naletela na táko res pristno lizbonsko gostilnico, sta se razgledovala okoli sebe. Na stenah je bilo kaj videti. S stropa so – brez tega tukaj najverjetneje res ne gre – viseli navijaški šali nogometnega kluba Benfica. Med njimi je bilo razobešenih precej starih zaprašenih glasbil, podobnih kitari oziroma mandolini, v kotu je visel koledar prejšnjega leta (april 1996) in povsod je bilo neverjetno polno plastičnega kiča. Kjer je po vsem tem ostalo še kaj prostora, so bile razobešene fotografije. Na večini je bilo videti mlado žensko v črni obleki. Lahko bi bila lastničina hči, a bila je lastnica sama, fotografirana pred davnimi leti. Posnetki so jo prikazovali na različnih odrih med nastopi. Nekaj (novejših) fotografij je bilo posnetih v lokalu. Na nekaterih so bila načečkana posvetila. Najverjetneje znani in pomembni obiskovalci, sta pomislila gosta. Ob nogah ljudi na fotografijah je tu in tam ležal majhen rumen pes.

In potem sta popotnika storila napako. Po plačilu se je par, ki se je ravnokar obilno in dobro najedel, spomnil, da bi se pred slikovitim vhodom v lokal lahko fotografiral. Tako, za spomin. No, želja je bila bolj njena, a on ji v prijetnem trenutku ni hotel oporekati. Za uslugo sta poprosila prijazno lastnico, ki jima je rade volje ustregla.

Pozneje bo ona doma, v Münchnu, dala razviti fotografije. Ugotovila bo, da posnetek, ki ga je naredila lastnica lokala pred Lanterno Verde, ni najboljši. No, zaradi dobre avtomatike kakovostnega fotografskega aparata bo izostren, ampak kompozicijsko bo precej šibek. Spodaj bo preveč praznega prostora, zgoraj pa se bo žal komaj videlo staro, zanimivo pročelje z imenom lokala. Bolje bi bilo, če bi se na fotografiji videlo več lokala in manj majavega kamnitega tlaka ulice Rua San João da Praça.

Bo pa zato toliko lažje v praznino na spodnjem delu fotografije napisati posvetilo, zahvalo za prijetne urice, preživete v lokalu. In spomin poslati v Lizbono. Tako kot je gostja obljubila ob slovesu. Versprechen macht Schuld. Da, obljuba dela dolg. Prošnja lastnice lokala je bila tako iskrena in trenutek tako čaroben, da si ga bo ženska v Münchnu ob samotnih večerih še večkrat pričarala v spomin. Ja, ja, bilo je takrat, ko ji je upokojena pevka fada na s popoldanskim soncem obsijani stari alfamski ulici vračala fotografski aparat. Nevajena sodobnih aparatur ga je držala nežno, kot kakšno svetinjo. Na ulici so bili sami, okenske police nad njimi so bile polne rož, od nekod je prodirala glasba z radijskega sprejemnika in dišalo je. Z morja je pihljal vlažen slan veter, iz kletnih odprtin je vela zatohlost in nekje je nekdo na olivnem olju pražil čebulo.

Nostalgična in romantična upokojena pevka fada bo fotografijo zadovoljnega, sitega in od dveh steklenic vinha tinta rahlo okajenega para pritrdila na steno svojega lokala. Prijazna gesta, bežen spominček na obisk iz tujine, velik le trinajstkrat osemnajst centimetrov, lahko človeku močno polepša dan. Osamljeni lastnici Lanterne Verde ga je prav gotovo. Ob fotografiji se bo večkrat spomnila para, ki ga je takrat poleti fotografirala. Bila sta ji všeč. In, to je bilo celo pomembneje, bila sta všeč tudi Vascu. Ves čas je ležal pod njuno mizo in dremal, kar je pri njem zelo redko. Ponavadi se gostov izogiba.

Se pa, sicer je verjetnost zelo majhna, ni pa nemogoče, lahko drobna fotografija, z risalnim žebljičkom pritrjena na steno zakotne gostilne nekje na Portugalskem, na kateri se že leta in leta nabira prah, v določenih okoliščinah izkaže za nekaj hudo neprijetnega.

Morda celo usodnega.

Sanje ROMAN
256 strani

elektronske izdaje
Biblos
iBooks

trda vezava
ISBN: 9789616767026
cena z DDV: 23,95 EUR

broširana vezava
ISBN: 9879616767033
cena z DDV: 8,99 EUR

Na voljo v spletni knjigarni Sanje