Russell Brand: Revolucija

PROLOG

Revolucijo bi, praviš

Jeremy Paxman je človek, ki opravlja najpomembnejše politične intervjuje v Veliki Britaniji. Je krvoločen, a ne na napadalen način kot penast pitbul; ne, tak je kot dremav krokodil, ki škili nad površino, ve, da boš naredil napačen korak, in čaka. Potem pa ham, pok, bum in je po tebi. Notranje ministre pojé za zajtrk, kanclerje poserje, rit pa si obriše s predsedniki vlade. Čez pet minut me čaka intervju z Jeremyjem v najpomembnejši britanski informativni oddaji Newsnight.

Zato sem zdaj na kolenih, v stranišču veže hotela Landmark. Molim. »Gospod, naredi me za orodje svojega miru.« Prva vrstica Frančiškove molitve, ki je zaslovela z materjo Terezo, se izrodila z Margaret Thatcher in ki jo častimo tisti, ki smo se pogreznili v težave in se skušali odgrezniti z drogo.

Rad bi bil samo orodje miru. Mir obstaja; hvala bogu mi miru ni treba ustvariti. Samo odpreti se moram in mir bo prišel, mir je že tu. Lahko bi trdili, da je mati Tereza utelešenje načel, opisanih v tej molitvi; s pomočjo službe je premagala nizkotne, sebične nagibe, ki služijo preživetju in egu, in postala orodje višjega smisla oziroma boga. Pri Margaret Thatcher je vse skupaj manj jasno. Kateremu bogu je služila s sistematičnim uničevanjem vrednot naše države, medtem ko je poplesovala v briljantinasti senci Ronnieja Reagana, je skrivnost. Ko pa Maggie, vsa novoizvoljena in v zloveščem dežju, stoji pred številko 10, recitira prav molitev sv. Frančiška:

Gospod, naredi me za orodje svojega miru.

Kjer je sovraštvo, naj prinašam ljubezen.

Kjer je žalitev, naj prinašam odpuščanje.

Kjer je nesloga, naj prinašam edinost.

Kjer je zmota, naj prinašam resnico.

Kjer je dvom, naj prinašam vero.

Kjer je obup, naj prinašam upanje.

Kjer je tema, naj prinašam luč.

Kjer je žalost, naj prinašam veselje.

Učitelj, naj se ne trudim, da bi me drugi tolažili, ampak naj sam tolažim;

da bi me drugi razumeli, ampak naj sam razumem;

da bi me drugi ljubili, ampak naj sam ljubim.

Kajti kadar dajemo, prejemamo;

kadar odpuščamo, nam je odpuščeno;

in ko umremo, vstanemo v večno življenje.

Amen.

Saj ne, da bi mislil, da je takrat odžgolela vse to, a ni treba biti Jeremy Paxman, da vidiš, da je Margaret Thatcher zaneslo nekoliko proč od sentimentov, orisanih v tej molitvi.

Severnoangleškim rudarjem ni prinesla kaj prida ljubezni. Do argentinskih mornarjev na križarki Belgrano ni bila preveč odpuščajoča. Med protestniki proti davkom in policijo je vladalo le malo edinosti. Saj razumete. Domnevam torej, da molitev ni nezgrešljiva; v napačnih rokah lahko očitno postane mantra vase zaverovanega nihilizma. Za to pa ni kriva molitev. Zame je koda, s katero se moje misli uglasijo s svojim naravnim stanjem: s složnostjo, povezanostjo, z enostjo. Med živopisnim obredom poblaznelega straniščnega zaklinjanja pred intervjujem – nekaj vedskega prepevanja, nekaj jogijskega mrmranja in celo nekaj Eminemovih verzov – se skušam le povezati, iti čezse, stopiti iz sebe. To skušam storiti že vse življenje – se rešiti sebe, se rešiti svojih misli, se rešiti Graysa, se rešiti občutka, da nisem dovolj dober, da sem sam, da ne bom nikoli srečen ali ljubljen – in to skušam storiti na najrazličnejše načine, a vedno z enakim učinkom.

Pozdravljal sem sprevod bleščečih se lažnih idolov kot kakšen domorodec, ki kleči pred velikim belim gospodarjem. Ko sem bil majhen, sta bili zame božanstvi čokolada in televizija; pred tisto kišto sem v začarani vdanosti čepel na kolenih in obredno požiral čokoladno-piškotni zakrament (najprej oglodaj čokoladni obliv, nato z zobmi postrgaj sredico, nato pojej piškot). Kot najstnik sem se s pornografsko revijo nemo zaklepal v kopalnico kot kak trapist in se bičal s pridušenimi kriki. Z drogami in alkoholom sem romal po vseh mogočih mostovih in kotih in daroval v revščini, ki jo je zahteval moj bog. Potem je prišla slava, med katero sem študiral kot Avguštin in popotoval kot jezuit. Bil sem goreč privrženec vseh mogočih prerokov, pa nobeden ni prinesel drugega kot bolečino in razočaranje. Šele ko se je ponudila odrešitev, sem postal preudaren; šele ko je bila na voljo rešitev, sem jo skeptično premeril.

Ko sem nagibal steklenice cenene vodke, nisem bral etikete. Ko sem kupoval droge od zanemarjenih prekupčevalcev v razpadajočih londonskih soseskah, nisem delal analiz. Ko sem iskal zatočišče v naročju tujk, me je komajda zanimalo, kako jim je ime.

Ko pa je zares prišla zora, ko je zasijala luč, ko sem začutil spajanje, nisem imel vere – imel sem vprašanja. Kako naj vem, ali je to resnično? Kaj če ne bo delovalo? Kako lahko po vsem skupaj preprosto zaupam in se prepustim? Še vedno imam vprašanja, na inkvizitorskem stolu v apartmaju plus studiu v hotelu Landmark pa jih ima tudi Jeremy Paxman.

»Torej « reče z glasom, tako prepojenim s sarkazmom, da se sprašujem, ali mu bo prišel skozi nos, »če mislite, da ljudje ne bi smeli voliti, kako naj bi po vašem mnenju spremenili svet?«

»Z revolucijo,« rečem.

»Bi radi revolucijo?«

»Ja.«

»Verjamete, da bo prišlo do revolucije?« Vprašanje sune vame kot kroglo za biljard.

»Jeremy, o tem ne dvomim,« odvrnem.

Jeremy je dal že marsikaj skozi in čez mizo je gledal vsakega nadobudneža, ki je v zadnjih dvajsetih letih prodajal to ali ono idejo in imel dovolj jajc, da se je prikazal v njegovi oddaji. Premeri me od glave do pet – lase, brado, smešno ruto.

»In kako bo, če smem vprašati, prišlo do te revolucije?«

No, to pa je dobro vprašanje, vprašanje, ki bi ga izstrelil tudi mnogo manj izurjen voditelj od Jeremyja Paxmana. Ampak to ni mnogo manj izurjen voditelj, to je Paxman. Pa ne le Paxman; je moj ravnatelj, je policist, ki izvaja aretacije, so sodelavci, prijatelji, sorodniki, simpatizerji in zgolj opazovalci. »Kako bo ta revolucija delovala? Kako lahko spremenimo svet? Kako lahko spremenimo sebe? Lahko resnično zrušimo pokvarjene in močne, ne le pokvarjenost v družbi, ampak v nas samih?«

No, jaz vem, da je odgovor da. In kar se tiče zapletenejših vidikov tega vprašanja – no, morda nisem Margaret Thatcher in zagotovo nisem mati Tereza (razen da se strinjava glede kondomov), sem pa o tem malce razmišljal, tako da izvolite, sedite in se privežite.

1. POGLAVJE

Potovanje junakov

Prevara je bila že v samem imenu. Lakeside, velikansko nakupovalno središče, trdnjava svetovnih znamk, ki prodaja predvsem idejo, da je nakupovanje središče življenja.

Po počasnem, zapeljivem bobnenju propagande, ki se je razlegalo iz že rumenečih krajevnih časopisov, je nakupovalni center Lakeside v odsluženih kamnolomih Graysa, kjer sem odraščal, pristal kot NLP.

Mogočna katedrala iz stekla in jekla, ki, kot pove že ime, stoji ob jezeru. Jezera za zdaj še ni bilo. Jezero je bilo seveda umetno. Ime Lakeside, enolično tiktakajoča hvalnica navadnosti in naravi, je zahtevalo izdelavo jezera, omenjenega v imenu, že zato, da bi postalo smiselno.

Zame kot najstnika pa to ni bil čas semantične pedantnosti, temveč nepojasnljive ekstatičnosti. Komaj sem čakal, da Lakeside pristane, da osmisli za zdaj prazno jezero, da mi napolni življenje tako zagotovo, kot bodo drugi napolnili tisto jezero, da mi zavzame misli tako zagotovo, kot bodo drugi zavzeli tisto jalovo zemljo. Komaj sem čakal, da grem v Lakeside. To, da nisem imel denarja, ni prav nič zmanjšalo mojega vznemirjenja ob bližajočem se karnevalu potrošništva. Lakeside se je zdel kot odgovor, to vsekakor, toda kaj je bilo vprašanje?

Kakšna bi bila v življenju trinajstletnika lahko vrzel, ki bi jo lahko zapolnilo le nakupovalno središče? Zakaj bi v fantu, ki v osemdesetih odrašča v Essexu, tlelo hrepenenje po nakupovanju, ki bi ga veliko prej pripisali kateri od punc iz Seksa v mestu?

Joseph Campbell, kulturni antropolog, o katerem bom v tej knjigi na veliko nakladal, je rekel: »Če bi radi razumeli, kaj je za neko družbo najpomembnejše, ne preučujte njene umetnosti ali književnosti, ampak preprosto poglejte najvišje stavbe.« V srednjeveških družbah so bile najvišje stavbe cerkve in palače; če uporabimo Campbellovo metodo, lahko sklepamo, da je šlo za fevdalne kulture, ki so spoštovale vladarje in častile boga. V modernih zahodnih mestih so najvišje stavbe banke – prekleto veliki stolpi, ki gospodujejo nad obrežji – in nakupovalna središča, ki arhitekturno posnemajo katedrale, ki so jih nadomestila: kupole, zvoniki, srhljiva, nebeška tišina, vodometi namesto kropilnikov, hitre restavracije namesto klopi. Če bi načrtovalce Lakesida ali katerega koli nakupovalnega središča vprašali, kaj ponujajo potrošnikom (nekoč imenovanim »ljudje«), bi rekli: »Vse je pod eno streho.« Krasno, torej strop, in še pomembneje, »izbiro«. Bistvo je v izbiri. Kot bulimičnega oboževalca Smithsov in onanista me je torej očitno očarala možnost izbire, in če hočete nekoga spodbosti s pojmom izbire, mora biti predpogoj pomanjkanje izbire. Kar je drug izraz za pomanjkanje moči, pomanjkanje svobode.

Mimogrede, ne namigujem na to, da se moramo vrniti v srednjeveško kulturo, vso krivozobo in kužno, ki s štorasto povitimi rokami prežvekuje repo in se klanja v jarku, kadar mimo na konju švigne kakšen baron. Če ne drugega, smo se iz Črnega gada naučili, da je bila zgodovina prava greznica.

Verjamem pa, da komaj začenjamo razumeti neverjetno sposobnost človeških bitij, da lahko postanemo nekaj neprepoznavnega, da lahko imamo pravo svobodo, ne pa nekakšen močno zapeljiv emblem, ki ga nikoli ne moremo doseči. Ne pa izrabljen kompromis in glodajoč strah.

Včasih sem verjel v sistem, v katerega sem se rodil: imej želje, uresniči jih, konzumiraj, postani slaven in privlačen, bodi domišljav, poberi plačilo in seksaj. Videl sem, kar so mi ponujali v bleščečih revijah in na ekranih, in zagrizel. Hotel sem izbiro, svobodo, moč, seks in droge in jih konzumiral, oni pa mene.

»Zakaj bi bil zadovoljen z drobtinicami slave in bogastva, seksa in zabave?« me je med klepetom v New Orleansu vprašal nekdo, ki je bil ravno tako zdravljen alkoholik. Bil je dodobra zagorel – in to preveč dobesedno, pravzaprav že dogorel –, z grobo in nagubano kožo in brado, ki ga je grabila za obraz kot dlakava pest. Na srajci je imel zbledele madeže in kroge, ki so bili kot odtisi kavnih skodelic na starem zemljevidu. Videti je bil kot nekdo, ki je marsikaj doživel, ki je izkusil dolge noči in pretepe, vendar pa so bile njegove oči prav tako jasne kot njegove besede.

»Denar, slava – to so drobtinice,« je rekel in z debelo podlaktjo odganjal besede, »jaz pa bi bil rad pri mizi.« Takrat se je končno ozrl gor in se nasmehnil. Potem je s surovo vzvišenostjo odkorakal na prostovoljno delo s preštevilnimi brezdomci New Orleansa. Gledano nazaj, je bil njegov odhod melodramatičen, kot pri kakšnem policijskem ovaduhu, ki se odšopiri s tajnega polnočnega sestanka pri policistu, morda še potlači ogorek v pepelnik, preden odide – zakaj taki nikoli ne rečejo »No, potem pa pojdimo, čavči« tako kot normalni ljudje?

Če si odvisnik, je najbolj pozitivno to, da tvoje razočaranje okamni; nekdo drug, prav tako pijanec – dozdevati se mi začenja, da preveč poslušam tiste, ki ga cukajo – mi je rekel: »Naša težava niso droge in alkohol, naša težava je resničnost; droge in alkohol so naša rešitev te težave.« Zelo pametno je to povedal.

Iz istega razloga, kot se mi je Lakeside zdel dobra zamisel, se mi je zdel dobra zamisel tudi heroin. Morda se zdi, da je to radikalna izpeljava, vendar ni. Ko sem bil otrok v Graysu, sem se zavedal praznine, žalosti, brezimnega občutka nepovezanosti, in ko mi je krajevni časopis, krajevni politik, župan ali kdor koli že povedal, da bi bil Lakeside lahko odgovor, sem najbrž pomislil: »Da, Lakeside bi bil lahko odgovor.« Glede na to, da sem pozneje postal odvisen od vsega, kar se je dalo prekuhati, ponjuhati ali pogoltniti, se zdi, da so bile blažilne lastnosti Lakesida v najboljšem primeru omejene. Morda sem skrajni primer. Toda ali ne gre pri odvisnosti prav za to, za »skrajni primer«?

Ali se ne trudimo vsi tako ali drugače najti rešitev za težavo resničnosti? Če dobim to službo, to punco, tega tipa, te čevlje. Če naredim ta izpit, pojem to pico, spijem to pijačo, grem na te počitnice. Se naučim karateja, se naučim joge. Če West Ham ne bo padel po lestvici, če mi ne bo padel tič, če dobim več všečkov na Facebooku, več dobrih kuharskih knjig, boljšo kuhinjo, če mi ona neha najedati, me bo nehalo najedati.

Mar ni pri zadovoljstvu vedno nekakšen pogoj? Mar ni vedno postavljeno v prihodnost, zavito v neki predmet, naj bo fizičen ali ideološki? Vem, da zame je in da me kot odvisnika vedno požene v skrajnost in nato v težave.

Se tako počutite? Iščete nekaj? Nisem edini, kajne? Vas je kdaj strah ali sram, se čutite osamljeni, nezadostni? No, pa saj to berete, tako da si morate želeti nekaj spremeniti.

Ne prepustite me samemu sebi, vsega ranljivega in razgaljenega. Berete tole na jahti, skozi raybanke s, kaj pa vem, dvema vročima ruskima sestrama in s polnimi usti jastoga, ko od zgoraj sije sonce, od spodaj pa se smehljata oni dve? In tudi če je tako – sploh, če je tako –, ali deluje, za tistim slankastim okusom in priapičnimi trzaji, ali je resnično, ali je tako, kot bi vas za roko držal bog?

Tudi jaz sem namreč poskusil z dekadenco. Živel sem v hollywoodski palači, hodil na Oskarje, gostil velike zabave.

Če bi leta 2002, ko sem po dveh tednih abstinence na božični večer z mamo sedel na enojni postelji v penzionu v Bury St. Edmundsu in gledal televizijo, oba pa je prežemala moreča prijaznost iz čakalnice na urgenci – osupli nasmeški in nobenega upanja –, v sobo priletela bleščeča vila in rekla: »Mamo boš čez nekaj let peljal na Oskarje, brez skrbi,« bi bil očitno presenečen (vila, kaj takega), nedojemljiv pa bi se mi zdel resnični dodatek eterične vsiljivke, da »se bodo, mimogrede, Oskarji obema zdeli jebeno dolgočasni«.

Lakeside je krajevna župnija; Hollywood je Vatikan. Ko sem se nedavno spet odpravil v Grays, sem se spraševal, kako so jo odnesli drugi župljani. Spraševal sem se, ali je Lakeside izpolnil pričakovanja ljudi, s katerimi sem odraščal, ljudi, ki sem jih pustil za sabo, ljudi, od katerih sem bežal; spraševal sem se, ali so dobili svojo izbiro, svobodo in priložnost.

Iz Graysa sem se na črno odpeljal z vlakom, ki večinoma prevaža delavce iz Essexa v London. In ustavi v Chafford Hundredu – novem naselju, zgrajenem nasproti hiše, kjer sem odraščal –, Purfleetu, Lakesidu, Rainhamu, Dagenham Docku, Barkingu in Limehousu. Skrival sem se v stranišču, pod svojo visoko naželirano frizuro, z ročno izdelanim napisom »v okvari« na vratih, križanec med Del Boyem in Mattom Gossom, puhal skank in štel postaje.

Zdaj pa glisiram na zadnjem sedežu Mickovega mercedesa. Mick bi bil »moj voznik«, če bi jaz pred ljudmi uporabljal svojilne zaimke in če bi on pokazal vsaj trohico profesionalnosti. Tako pa je kolega, ki me vozi. V resnici pa sva seveda daleč od tam, od koder prihajam – otrok samohranilke na socialni, odvisen od drog –, ko potujeva po cesti A13 mimo opuščene Fordove tovarne, kjer je delal babičin mož Bert, mimo močvirja, na katerem naj bi, tako se je govorilo, zgradili Euro Disney. Seveda me je sesulo, ko so namesto tega izbrali Pariz – jebeni Pariz, halo?! Walt se zagotovo obrača v grobu ali v kriogenski komori ali kjer koli pač hranijo njegovo bleščeče nacistično truplo.

Na to pot spominov – ali pot bolečine, kot ji navadno pravim, ker je moja preteklost prežeta z bedo in zavračanjem; zavrnila me je, potem pa sem še jaz zavrnil njo – se podajam zato, ker me je sošolec Sam prosil, naj odprem Mind shop, trgovino za um. Mind je dobrodelna organizacija za duševno zdravje, pri kateri dela, meni, ki sem se spopadal z duševno boleznijo, pa se zdi vredno tvegati obisk na kraju zločina tudi zato, ker je moj prijatelj in ker se ne morem upreti besedni igri »odpri svoj Um (kupcem), stari«. Zločin je bil v tem, da sem se rodil, kakor sem na to gledal kot travmiran in travmatičen najstnik.

Grays med mojim odraščanjem ni bil ravno fantastičen, vendar pa je to verjetno predvsem zato, ker sem ga opazoval iz svoje glave, in čisto mogoče, da bi me lahko vzgajali tudi v Toskani, pa bi se mi še vedno zdela tragedija. Nagnjen sem bil k bridkosti. Grays je in je bil – kot pove že ime, če zanemarimo mojo samopoveličevalno melanholijo – običajno mesto. Lahko bi rekli običajno, predmestno mesto v Essexu; lahko bi rekli običajno britansko mesto, ali običajno severnoevropsko mesto, ali celo običajno mesto v posvetni, zahodni demokraciji.

Ko sem bil otrok, je to pomenilo, da je mestno središče, kjer naj bi odprl »svoj Um, stari«, premoglo tržnico, izpostave trgovskih verig in lokale krajevnih obrtnikov. Ljudje so tam nakupovali, se družili, saj veste, običajne stvari. Ko sem se izkrcal iz svoje rahlo zatemnjene kapsule privilegiranosti, sem bil šokiran, ko sem videl, kako se je Grays spremenil. No, saj ne govorimo ravno o opustošenju Rima, o oskrunjenju posvečenih zakladov veličastne mestne države, vedno je pač malo spominjalo na smetišče, toda trgovin ni bilo več, lokalni obrtniki so izginili, tržnica pa se je zaprla.

Zdaj so bile tam trgovine, kjer je vse po en funt, stavnice, dobrodelne trgovine in prodajalne žganih pijač. Ljudje v mestu, ki sem ga pred dvajsetimi leti zapustil, so bili drugačni: več jih je bilo pijanih, več jih je bilo vidno podhranjenih – še bolj kot to pa sem pri kakih petdesetih ljudeh, ki so z ravnodušnim pričakovanjem obkrožali pregrado pred Mind shopom, čutil obup.

Neusmiljene svinje med vami bi lahko rekle, da so bili obupani zaradi mojega skorajšnjega obiska, vendar ni šlo za to. Nekaj so jim vzeli in to odsotnost se je dalo čutiti. Bolj kot to žalostno poslabšanje pa je šokantno to, da je Grays, ta manjši, opustošeni Grays z bankami hrane, s kratkoročnimi posojili in z vse večjo stopnjo odvisnosti, še vedno običajen.

To se dogaja vsepovsod. Najbogatejši odstotek Britancev ima toliko kot najrevnejših 55 odstotkov. Nekateri, kot sem jaz, so bili včasih med 55 odstotki, danes pa so med enim, vendar pa običajni ljudje večinoma postajajo revnejši. V svetovnem merilu je še slabše. Pri Oxfamu pravijo, da bi bilo na avtobusu s petinosemdesetimi najbogatejšimi Zemljani več bogastva, kot če bi sešteli premoženje polovice prebivalcev Zemlje – torej treh in pol milijard ljudi.

Čeprav si ne morem predstavljati, da bi se pri takih vsotah spravili na avtobus ali pa družili med seboj. Stavim, da bi bilo na tem avtobusu veliko napetosti, zavisti in drobnjakarskega zbadanja:

»Moja korporacija je večja od tvoje.«

»Aja? Imam pa jaz zato lastno medijsko mrežo!«

»AJA?! Jaz imam pa elitno organizacijo, ki nadzira svetovno politiko.«

»Ustavite avtobus, rad bi se vrnil v podvodno palačo k svojim nevestam, ki so napol ribe, in pel o večvrednosti življenja v morju.«

Zadnji primer bi bil lahko iz Disneyjeve Male morske deklice. Waltova zamrznjena betica je vsekakor na tistem avtobusu.

V Ameriki, državi, ki, priznajmo, v resnici pritrjuje vsemu temu kapitalizmu, ima šest dedičev Walmarta več bogastva kot najrevnejših 30 odstotkov Američanov. Šest jih je! Niti nogometnega moštva ne morejo sestaviti, kako bodo torej ustavili revolucijo, ko se bomo zganili zaradi te nepravične statistike? Razen če ni celoten sistem sprogramiran tako, da usmeri bogastvo k elitni skupini ljudi, potem pa še poskrbi, da tam tudi ostane.

Kar ste pravkar prebrali, je noro. Prismojeno. Neverjetno, a resnično. Tako resnično kot roke, s katerimi držite to knjigo (bralnik/tablico – intranevralni možganski hologram, če ste zelo daleč v prihodnosti); ta podatek je tako resničen kot zrak, ki ga dihate.

Šest ljudi, katerih oče se je »dobro znašel s supermarketi«, ima več denarja kot na stotine milijonov Američanov, ki se prebijajo iz dneva v dan. Na avtobusu, polnem plutokratov, aristokratov in oligarhov, je več denarja, kot ga imajo vsi begunci, v vojni prizadeti otroci in podhranjeni brezdomci na planetu.

Saj slišite, da je to noro, saj vidite, da je narobe, saj čutite, da je več kot moteče. Pravijo nam, da proti temu nič ne moremo, da »tako pač je«. Seveda ta sodba prihaja od elitnih ustanov, organizacij in posameznikov, ki imajo korist od tega, da »tako pač je«.

Še pomembnejše od te žgoče neenakosti pa je, da je naš čas za njeno reševanje omejen. Prav tisti interesi, ki jim to koristi – na kratko jim bom rekel sistem –, morajo za ohranjanje stanja pleniti zemeljske vire tako hitro, nasilno in neodgovorno, da je preživetje človeka na planetu ogroženo. Tudi to je dokaj zajebano.

Če bi nekdo rekel, da ima družbeno-ekonomski sistem, ki ustvarja bogato elito na račun vseh drugih, je pa ekološko zdrav, bi mu rekli, naj odjebe. Imamo namreč sistem, ki sistematično napihuje bogastvo elite, pospešeno duši vse druge in še uničuje planet, na katerem vsi živimo. Vem, da to že veste. Vem. Vsi vemo. Ampak tako je absurdno – pravzaprav psihopatsko –, da moramo očitno ponoviti.

Te elite, ti bebčki na izletniškem avtobusu, posutem z diamanti, ti živijo na istem planetu, so v bistvu taki kot mi. Torej so tudi sami v težavah – razen če ni ta avtobus opremljen za pot v vesolje in mislijo počakati, da bo Zemlja samo še zoglenela lupina, potem pa se izstreliti nekam na Luno.

Ko sem pregledoval nove police z rabljenimi stvarmi v dobrodelni trgovini v izčrpanem mestu, od koder prihajam, sem razmišljal o tem. Deviški trak, ki naj bi ga prerezal, visi na vratih. Prostovoljci z napol praznimi kozarci šampanjca iz supermarketa družno usmerjajo misli v to, da bo dan dober.

Vendar pa dve neprijetni gotovosti postopata okrog kot sodni slugi, ki ovirata prijateljsko vzdušje: 1) skrb za duševno bolne ni naloga dobrodelnih organizacij, temveč države, in 2) ta dobrodelna trgovina tako ali tako ne bo zaživela, mater. Dobrodelne trgovine že imamo. Eno od področij, na katerem smo dobro založeni, so dobrodelne trgovine; vsepovsod rastejo kot zombiji, ki se dvigajo iz grobov mrtvih pravih trgovin.

Brado držimo pokonci, ko se prebijamo skozi obred: pojavijo se škarje, aplavz, ljudje se zgrnejo noter, stopicajo naokrog, poberejo žalosten pulover, potežkajo porcelanski kipec v dlani. Nekaj pove mestni svetnik, nekaj pove duševni bolnik na dolgi poti k zdravi pameti, nekaj povem jaz – na tej poti sem nekaj korakov pred njim.

Gospa, ki je kot s cerkvenega slavja, mi radoživo potisne v roke kavbojke: »Tele ti bodo pa prav, Russell.« Kupim jih in zasmejeva se. V resnici pa bi rad spraskal to ploščo, z iglo podrgnil čez zareze in rekel: »Kaj za en kurac sploh delamo?« Katera gravitacija nas tišči navzdol, kdo je namontiral to nizko zadušljivo nebo? Pogosto dobim ta občutek, kot bi hotel pokukati za vogal resničnosti, spraskati ploščo, reči, da vem, da je tu še nekaj, da vem.

Vem, da časa tukaj ne izkoriščamo najbolje. »V vsaki stvari je razpoka, tako pride noter svetloba,« je pel Leonard Cohen. Vidite jo lahko; tik za resničnostjo je svetloba, čutite jo lahko. Tik za vašimi mislimi je tišina. Vedel je, da je tam odgovor, zato je postal budist in se spokal živet v gore. Ali zato ali pa zato, ker so mu menedžerji izmaknili ves denar.

Za te ideje sem imel še posebej posluh, ko sem se igračkal s prvinsko revščino, ker sem bil gostujoči urednik britanske politične revije z naslovom The New Statesman. Vprašali so me, kaj bo tema številke. »Revolucija,« sem rekel. Tako so sklicali vrsto novinarjev, filozofov in aktivistov, ki so pisali o različnih vidikih te teme. Naomi Klein je v članku opisala ekološko konferenco, na kateri so jasno in glasno izrazili zahtevo po radikalnem ukrepanju.

Brad Werner, raziskovalec kompleksnih sistemov (kar se sliši kot služba, kjer ima nadzornik precej težav: »Hej, Werner, raziskuješ ta kompleksni sistem ali se igračkaš s telefonom?«), ki je lani govoril na kongresu Ameriške geofizikalne zveze (ta pri vabilih gotovo uporablja pornografijo, da ji posel teče), je rekel, da je naš planet v kurcu. Raziskoval je naš kompleksni sistem – Zemlja je po mojem mnenju že kompleksni sistem – in sklenil, da smo mi, ljudje, ki na njej živimo, v kurcu. In sploh se ne šalim: njegovo predavanje je imelo naslov Je Zemlja v kurcu?, tako da Ameriška geofizikalna zveza ni tako poštirkana, kot bi sklepali po imenu. Obvladajo kletvice in vse to.

No, Brad Werner je rekel, da je kapitalistični sistem pri goltanju zemeljskih virov tako nenasiten, doslej izvedeni ukrepi pa tako neučinkoviti, da je za rešitev planeta edino upanje delovanje, ki prihaja izven sistema.

Ničesar ne bodo storili, da preprečijo ekološki propad; to je v nasprotju z njihovo ideologijo, zato je treba spremembo pripeljati od zunaj.

To pomeni, da jo moramo pripeljati mi. Vse tisto s Kjotom – zmanjšanje ogljikovih izpustov za x do leta y – je drkanje v veter. Navadno sranje, nekaj takega kot solata, ki jo prodajajo v McDonaldsu. Premalo, prepozno.

Kot bi množičnega morilca vtaknili v hišni pripor.

Vemo, da tem zajebancem ne moremo zaupati, da se bodo obnašali, kot je treba. Poglejte tobačno industrijo: že desetletja pred tem, ko so izkašljali kancerogeno resnico, so vedeli, da ubijajo svoje stranke; še danes bi nas nategovali, če bi mislili, da se lahko izvlečejo.

Stavite lahko, da nas nekaj podobnega čaka z mobilnimi telefoni. Tisto ostro zbadanje v ušesu že ne pomeni, da je z njim vse tip top.

James Lovelock, tip, ki je prijavil teorijo o Gaii, da je Zemlja en sam simbiotski, medsebojno povezan organizem, kjer harmonične življenjske oblike podpirajo in urejajo druga drugo, pravi, da se ne bi smeli obremenjevati z recikliranjem, vetrnimi turbinami in s priusi – vse to so navadna jajca, pravi, ne dobesedno, čeprav bi se morda tako izrazil, če bi bil na tisti nori, razpuščeni, preklinjajoči žurki Ameriške geofizikalne zveze.

Saj ne, da bi Lovelock rekel, naj se udobno namestimo in uživamo v apokalipsi – mislim, da pravi, da hitro potrebujemo radikalne ukrepe in da ti radikalni ukrepi ne bodo prišli od samih interesov, ki so ustvarili to, kar pač je, in ki imajo od tega korist. Edini naslov, kjer sprememb ne moremo iskati, so potniki na avtobusu, ovešenem z dragulji. Ti so težava, mi pa rešitev, tako da moramo pogledati vase.

* * *

Tokrat sem iz Graysa odšel v razkošju, v zibelki Mickovega avta. Mercedesa. Anestetik privilegiranosti, zapor udobja. Ljudje hočejo poslovilne fotografije in avtograme, še ostankov, še drobtinic. Tip približno mojih let, ki se oklepa steklenice močnega jabolčnika, me objame z eno roko. Včasih sem pil tistega znamke White Lighting. Njegov zadah butne vame, ko se za trenutek spogledava. Zaprem vrata za preteklostjo in sedanjostjo.

Kar sem videl, me je malce sesulo. Vrnitev v kraj, od koder izhajaš, je vedno nevarna: spomini so kot črepinje raztreseni po vseh pločnikih, previdno moraš stopati. Meditiral sem in se čutil malce krivega, ker imam za kaj takega prostor.

Prostor za mir, do katerega ima vsakdo pravico.

»Na zadnjem sedežu avta, v katerem se je vozil Hitler, ti že ni hudega,« je v moji domišljiji govoril tisti pijani tip. Moral bi poudariti, da avto ni dobesedno Hitlerjev – to bi bila srhljiva dediščina –, da pa je zame čisto v redu. Imam življenje, v katerem si lahko vzamem čas za meditacijo, dobro hrano, jogo, telovadbo, razmislek, sprostitev. To lahko kupiš z denarjem. Je mogoče, da bi vsi tako živeli? Je mogoče, da je sploh kdo lahko srečen, ko pa so tako temeljne stvari le za izbrance?

Govorijo nam, da moramo jesti pet porcij sadja in zelenjave na dan, pa spet sedem; nekje sem prebral, da bi jih morali pojesti kar deset, po ves dan tičati z glavo v koritu in žvečiti ohrovt.

Do teh sklepov se pride tako, da znanstveniki pregledajo ogromen kup podatkov in opazujejo povezavo med uživanjem sadja in zelenjave ter dolgoživostjo.

Potem sklenejo, da morate vi kot posameznik jesti več sadja in zelenjave. Breme je na vas; vi ste odgovorni za to, kar jeste.

Seveda lahko iz teh podatkov izpeljemo tudi druge sklepe. Ljudje, ki živijo tako dolgo in jedo vse to sadje in zelenjavo, so v glavnem tudi bogati, imajo dobro službo, redno hodijo na počitnice, se gibajo in izognejo nenehnemu stresu revščine. Še en, resničnejši, bolj zastrašujoč sklep, do katerega bi se lahko dokopali, je ta, da bi morali imeti družbo, v kateri so viri, ki jih uživa sadje goltajoča elita, enakomerno razdeljeni, privilegije, vključno s sadjem in z zelenjavo, pa uživajo vsi.

Ob tem sklepu niste več dolžni, da kot posameznik ubogljivo odskakljate v trgovino in kupite zeleno, ampak da se kot član družbe bojujete za pravičnejši sistem, v katerem ima več ljudi dostop do virov.

Pokliče me producentka oddaje Newsnight. »Mislim, da je res zanimivo, da niste nikoli volili,« reče, »o tem bi morali jutri govoriti s Paxmanom.« Strinjam se, zmeden, ker to velja za nekaj nenavadnega.

Ko moje navadno mesto ostane zadaj, mi ideja, da je glasovanje brez smisla, demokracija fasada in da nihče ne predstavlja navadnih ljudi, v glavi odzvanja glasneje kot kdaj prej. Med krivdo in jezo, ki ju čutim na zadnjem sedežu firermobila, tli upanje. Medtem ko je jasno, da je na ravni posameznika, skupnosti in sveta ta radikalna sprememba nujna, me navdaja silovit, presežen optimizem. Vem, da je sprememba mogoča, vem, da obstaja alternativa, ker je moje življenje popolnoma drugačno od tistega, v katero sem se rodil. Vem tudi, da rešitev ni v slavi ali denarju ali katerem drugem minljivem kinču posameznika. Edina revolucija, ki lahko svet zares spremeni, je v vaši zavesti in moja se je že začela.

Prevedla Polona Glavan

Zbirka DOKUMENTA
352 strani

elektronske izdaje
Biblos

gibka vezava
ISBN: 9789612743369
cena z DDV: 24,95 EUR

Na voljo v spletni knjigarni Sanje

Dragan Petrovec: Nasilje pod masko

 

HIPOKRAT NA SMRTNI POSTELJI

… da bom v sleherno hišo, kamor me bodo klicali, stopil samo zaradi koristi bolnikov ter da se bom vzdrževal vsake zavestne in pogubne krivice …

Tako stoji že stoletja Hipokratova prisega, v podrobnostih potrebna posodobitve, v bistvenem še vselej veljavna. A skušnjava zla je prepogosto močnejša.

Frankfurtska tragedija

Jeseni leta 2002 se je v nekaj dneh začela in končala drama. V Frankfurtu ob Majni je Magnus Gaefgen, študent prava, ugrabil enajstletnega dečka Jakoba, sina premožnega industrialca von Metzlerja. Zanj je zahteval milijon evrov odkupnine. Zločina se je lotil več kot diletantsko. Policija je zgolj opazovala, kako je prišel po dogovorjeni denar, in ga po enostavnem postopku prijela. A zgodba se ni končala srečno. Obstajalo je upanje, da je otrok živ, le v razumnem času bi bilo treba izvedeti, kje ga ima ugrabitelj skritega.

Wolfgang Daschner, frankfurtski policist, ki je vodil preiskavo, se je zatekel h grožnji. Gaefgenu je rekel, da bo izkusil bolečine, o kakršnih se mu ne sanja. Pri tem bo sodeloval zdravnik, tako da ne bo vidnih poškodb. Ugrabitelj se je že ob teh besedah hitro zlomil, a otrok je bil mrtev, saj ga je bil že pred tem ubil.

Vendar je policistovo grožnjo spremljalo še nekaj. Ni šlo le za prazne besede. Pripravljen je bil helikopterski prevoz za policista, ki je bil sicer na dopustu, a je kot specialist za take primere pristal na izvajanje torture. In končno, na policijsko postajo so poklicali zdravnika in ga vprašali, ali je pripravljen sodelovati.
  Iz sodbe, ki je bila kasneje izrečena (ne le ugrabitelju, ki ga je doletel dosmrtni zapor, pač pa tudi policijskemu šefu, ki je odredil mučenje, čeprav do njega ni prišlo), je razvidno naslednje: za torturo so bile izpeljane konkretne priprave.

Tragični primer je tako sprožil dva procesa in dve obsodbi. Že pred drugo obsodbo, s katero je sodišče spoznalo za krivega tudi policista Daschnerja, se je pomemben del javnega mnenja zavzel zanj in s tem za torturo v – po njihovem prepričanju – zanjo upravičljivih razmerah. Med zagovorniki takega načina reševanja nevarnosti je bila vrsta znanih politikov, ki so policistu stopili v bran. Zato niti ne preseneča, da so vprašanje zdravnika, ki so ga poklicali na policijsko postajo in ki je sicer ostal brez dela, večinoma prezrli (kolikor je bilo mogoče zaslediti v razpoložljivih virih). Ni videti, da bi zoper načrtovano zdravnikovo sodelovanje pri mučenju kdo izrekel vsaj kak etični pomislek.

Deklica in smrt

Pojdimo za trenutek drugam. Iz krute resničnosti v svet umetnosti. Tam se včasih zdi, da lahko izstopimo, če postaja preveč temačno, če dejanja presegajo naše predstave. A kaj, ko umetnina le popisuje, kar se v resnici dogaja. Če pa je izvirna, dobi kmalu zrcalno sliko v resničnem svetu.

Drama argentinskega pisatelja Ariela Dorfmana Deklica in smrt je doživela filmsko upodobitev z istoimenskim naslovom režiserja Romana Polanskega.

»Med nevihto se v hišo zakoncev zateče neki zdravnik. Žena, ki je bila žrtev nasilja južnoameriške hunte (neimenovane države), postaja vse bolj prepričana, da jo je prav ta zdravnik v zaporu mučil in posiljeval. Nima pa oprijemljivega dokaza, ker je imela med mučenjem vselej zavezane oči, mučitelj pa ni nikoli spregovoril. Po dramatičnih zapletih zdravnik prizna vse, kar je počel in kar mu ženska očita.«

Za razumevanje »nasilja pod masko« so najzgovornejše njegove besede:

»Začelo se je tako, da je policija potrebovala zdravnike, ki so pazili, da ljudje, ki so jih mučili, vseeno preživijo. Brat je delal pri tajni policiji in tako sem prišel zraven. Globoko v sebi sem začutil, da mi postaja všeč. Okoli mene so bili ljudje brez moči in na razpolago. Ni mi bilo treba biti prijazen. Žensk mi ni bilo treba zapeljevati. Ugotovil sem, da mi ni treba niti skrbeti za ljudi. Imel sem popolno oblast nad njimi. Lahko sem jih prisilil, da so naredili ali povedali kar koli. Postajal sem radoveden, koliko lahko ta ženska pred menoj prenese.«

Zdravnik s priznanjem svojih občutkov odstre duševni svet mnogih ljudi. Ni videti posebne razlike med posvečenimi poklici in bolj običajnimi, prav tako ni videti, da bi bili ljudje iz akademskega sveta manj dovzetni za skušnjave. Ena od pomembnih razlik je najbrž v družbenem okolju. Višjemu družbenemu sloju, izobražencem, v javnosti prepoznavnim osebam, vsem takim je svet nasilja bolj oddaljen kot na primer družbenemu obrobju, katerega pripadniki lahko izkušajo nasilje vsak teden vsaj med navijači na nogometnih tekmah. Intelektualci del tega primanjkljaja utegnejo nadomestiti le z nasiljem v družinskem okolju. A še tam je treba paziti, da stvari ne bi prišle na dan.

Ko pa družbeni nadzor popusti, se pokaže človekova narava. Nizki nagoni ne izbirajo pripadnosti, izobrazbe, poklica, rase, vere ali podobnih značilnosti.

Kje je meja med poskusom oziroma raziskovanjem in mučenjem?

»Če povzročanje bolečine posamezniku koristi večini ljudi, potem je popolnoma etično.«

Vojaški psiholog

Milčinski je v leta 1982 objavljeni knjigi Medicinska etika in deontologija zapisal naslednje:

»/V zvezi z medicinskimi poskusi/ je vznemirljivo dvoje: ugotovitev, da so tako medicinski kot kulturni in cerkveni krogi neprizadeto in brez javnega protesta sprejemali in spremljali te poskuse, čeprav je bila o njih obveščena najširša javnost; in dejstvo, da poskusi take vrste tudi po nürnberški obsodbi niso nehali … tečejo še danes, in da se v širokem obsegu začenjajo še novi.«

Kako naj ocenjujemo raziskovalno vnemo ob podatku, da so v šestdesetih letih prejšnjega stoletja v ZDA opravljali poskuse na več kot 20.000 obsojencih, kjer so jim med drugim dajali injekcije z rakavimi celicami, da so delali poskuse na zdravih nosečnicah, na duševno prizadetih otrocih, da so dojenčkom tudi brez zdravstvene indikacije uvajali srčni kateter?

Milčinski na to vprašanje ponuja nezanesljiv ali vsaj nepopoln odgovor. Dejanja pripisuje »ognju znanstvene vneme, v kateri raziskovalec lahko pozabi na načelo nedotakljivosti in spoštovanja človeškega življenja in zdravja«.

Ko si zdravnik nadene masko v obliki bele halje, mu je odprta pot v človekovo telo in dušo. Ta pot je preveč vabljiva, da bi se ji takrat, ko je v nasprotju z etiko, vsi odrekli. Če bi se stvari dogajale le izjemoma – po Milčinskem v raziskovalni strasti –, ne bi imeli pričevanj o vpletenosti zdravnikov v mučenja vse do današnjih dni.

The New England Journal of Medicine je leta 2004 poročal o vse več dokazih o tem, da so ameriški zdravniki udeleženi v mučenju zapornikov v Iraku, Afganistanu in Guantanamu.

Po štirih letih raziskovanja, ki ga je opravila psihologinja Martha Davis, je nastal dokumentarni film Doctors of the Dark SideZdravniki s temne strani. Gre za dokazano mučenje v zaporih Guantanamo in Abu Ghraib. Film priča o tem, da ne bi mogli izvajati tovrstnega mučenja brez neposredno vpletenih zdravnikov. Ti so razvijali in nadzirali metode mučenja, hkrati pa ohranjali pri življenju tiste, ki so bili videti pomembni (kot domnevni vir informacij).

Zdravniki v Španiji

Leto 2012 je bilo za Španijo pretresljivo. Vse bolj prepričljivo so se potrjevale slutnje o ugrabljenih otrocih. Že od začetka Francove diktature, torej od druge svetovne vojne dalje, je obstajala zarota, spletena med cerkvijo in zdravstvenim osebjem porodnišnic. Mnogim materam, sprva predvsem tistim, ki so prihajale iz »levičarskega« okolja, so sporočali, da je novorojeni otrok umrl. V resnici so žive in zdrave dojenčke nune v dogovoru z zdravniki in drugim zdravstvenim osebjem dobesedno ugrabljale, potem pa jih za visoke zneske prodajale premožnejšim družinam brez otrok.

»Za to, da si dobil (ukradenega) otroka, si potreboval le zdravnika, ki je bil pripravljen to narediti, in nuno.«

Časnik Daily Mail je poročal o odkritjih novinarke Katye Adler, ki je raziskovala skoraj polstoletno ugrabljanje in prodajanje otrok.

Kako močna je bila ta zločinska naveza, priča tudi dejstvo, da so se ugrabitve dogajale vse do konca osemdesetih let, torej še nekaj let po Francovi smrti. To žalostno dejstvo lahko pripišemo tudi izjemnemu vplivu katoliške cerkve na javno življenje v Španiji. Do leta 1950 naj bi bilo ugrabljenih 30.000 otrok, do konca 1980 pa okoli 300.000. Posvojitve so do leta 1987 urejale bolnišnice, šele po tem so prešle v pristojnost vlade.

Početje zdravnikov in nun je začelo prihajati na dan, ko sta dva Španca ugotovila, da so ju ukradli kot otroka. Oče enega od njiju je na smrtni postelji priznal, da ga je kupil od duhovnika v Zaragozi. Na poti tja ga je spremljal prijatelj, ki je bil že prej prav tako kupil otroka. Zanj je odštel toliko denarja, kolikor je takrat stalo manjše stanovanje. Ko sta Španca spregovorila o tej izkušnji, so se po vsej Španiji začele zbirati matere, katerih otroci naj bi po zatrjevanju zdravnikov ali nun, ki so delale v porodnišnicah, umrli ob rojstvu. Ob odpiranju grobov domnevno umrlih otrok se je pokazalo, da so bili bodisi prazni bodisi so bili v njih kosti odraslih ali živali.

Danes teče v Španiji približno 900 sodnih postopkov v zvezi z ugrabljenimi otroki. Domnevajo, da mnogi ne želijo preverjati pristnosti očetov in mater, ker se bojijo, da bi starši ob izključujočih ugotovitvah obveljali za kriminalce.

Kako vse bolj odmeven in vse manj prikrit postaja ta tragični del španske bližnje preteklosti, dokazujejo tudi umetniška dela. Avstrijska dramaturginja Angelika Messner je napisala libreto za opero El Juez (Los ninos perdidos)Sodnik (Izgubljeni otroci), glasba pa je izpod peresa prav tako avstrijskega skladatelja Christiana Kolonowitsa. Praizvedba z izjemnim uspehom je bila v Španiji, v Bilbau, aprila 2014. V vlogi sodnika je nastopil znameniti tenorist, Španec (kar je zelo pomembno sporočilo), Jose (Josep) Carreras. Gre za kritično delo na račun Francovega režima, ki je pustil seme zla še desetletja po diktatorjevi smrti.

Prisilno zdravljenje homoseksualnosti

Jeseni leta 2010 je bila vložena obtožnica, junija 2013 pa se je nadaljeval postopek z glavno obravnavo, kjer je bila obtožena psihiatrinja Mirjana Vulin, nekdanja direktorica hrvaške psihiatrične bolnišnice Lopača.

Leta 2003 je bila v bolnišnico privedena šestnajstletna Ana Dragičević. Tja so jo pripeljali starši, ki so trdili, da je zasvojena z drogo. Vendar je bil razlog povsem drugačen. Ana je imela intimno prijateljico, starši pa njene istospolne usmerjenosti niso bili pripravljeni ne sprejeti ne prenašati. Proti njeni volji so jo dali hospitalizirati, in ker še ni bila polnoletna, je njihova privolitev za zdravljenje na psihiatriji zadostovala, da so dekle tam obdržali.

Malo pred polnoletnostjo, po dveh letih zdravljenja, so jo odpustili, a so jo starši kmalu zatem spet privedli v bolnišnico. Trdili so, da ima vedenjske motnje in da bega z doma. V psihiatrični bolnišnici je preživela, proti svoji volji in že polnoletna, še tri leta.

Ko se je za ta primer izvedelo in je prišlo do pritiska javnosti, so direktorico Vulin zamenjali, a je vseeno ostala na delovnem mestu v bolnišnici. Novi direktor je naslednjega dne, ko je prevzel vodstvo bolnišnice, napisal Ani Dragičević odpustnico.

Zdravnik, ki jo je začel zdraviti malo pred njenim odpustom, je izjavil, da v tem času ni bilo niti enega razloga za njeno hospitalizacijo. Terapija, ki je potrebna še danes, pa se izvaja izključno za odpravljanje težav, ki so nastale zaradi bivanja v psihiatrični bolnišnici.

Ana Dragičević opisuje terapevtske postopke, med katerimi sta bila običajna privezovanje za posteljo in prisilni jopič. Ker kot mladoletnica ni bila ločena od starejših pacientov, je bila izpostavljena tudi njihovemu nasilju.

V času tega pisanja (2014) tečeta kazenski postopek zoper direktorico in zdravnico Mirjano Vulin ter odškodninski zahtevek zaradi nezakonitega pridržanja v psihiatrični bolnišnici. Ne glede na to, da je Svetovna zdravstvena organizacija črtala homoseksualnost s spiska duševnih bolezni že pred skoraj četrt stoletja (1990), so predsodki marsikje tako močni, da preglasijo stroko. Če ustanova, hierarhična po strukturi, kakršna je bolnišnica na splošno, psihiatrična še posebej, spodbuja predsodke in agresivnost zoper »drugačne«, potem le močan nadzor javnosti na splošno in strokovne v konkretnih primerih zmore omejevati nasilje.

Je Let nad kukavičjim gnezdom tudi čisto blizu nas aktualen še danes?

Prisilno zdravljenje Gustla Mollatha

Prisilna hospitalizacija ni osamljen »balkanski« primer. Leta 2006 je nürnberško okrožno sodišče obsodilo takrat petdesetletnega Gustla Mollatha zaradi nasilja nad ženo. Pri tem je ugotovilo, da gre pri njem za paranoidno osebnost, zato je bil hospitaliziran v psihiatrično bolnišnico. Mollath je nasilje zanikal, je pa vseskozi opozarjal na kazniva dejanja v banki HypoVereinsbank, kjer je delala tudi njegova žena, ki naj bi pomagala pri pranju denarja. Pri tem je opozarjal na zapleteno mrežo, ki jo je banka ustvarila, da bi prikrila svoje nezakonito delovanje. A ta slika je po mnenju sodišča prepričljivo kazala le na Mollathovo paranojo.

Kot v nekaterih podobnih primerih so tudi v tem odločilno vlogo odigrali mediji. Začeli so raziskovati okoliščine Mollathove obsodbe in njegove navedbe. Pokazalo se je, da je bilo vse, kar je govoril o bančnih poslih, resnično. Banka je skrivala revizijsko poročilo. Poleg tega so bile ugotovljene resne zlorabe postopka. Zdravnica, ki je izdala mnenje o poškodbah Mollathove žene, je nikoli ni pregledala. Sodnik pa je med drugim preprečil, da bi nürnberška davčna uprava začela preverjati Mollathove navedbe.

Ko so zgodbo konec leta 2012 objavili slovenski mediji, je bil Mollath še vedno zaprt v psihiatrični ustanovi. Februarja naslednjega leta pa je Višje sodišče v Nürnbergu obnovilo kazenski postopek in avgusta 2013 je odredilo takojšnjo izpustitev obsojenega. Ob tem so prihajale na dan podrobnosti, zaradi katerih je bil vprašljiv tudi položaj bavarske pravosodne ministrice. Sodnik, ki je sodil v zadevi, je moral priznati, da obtoženemu Mollathu ni dovolil ustrezne obrambe. Preiskovali pa so tudi njegov vpliv na preprečitev odkrivanja bančnih in davčnih nepravilnosti.

Jeseni 2014 se je začel nov postopek pred sodiščem v Regensburgu, kjer naj bi sodišče ugotovilo, kaj vse je bilo narobe odločeno v prvem sojenju in kako se je lahko zgodilo, da je obsojeni preživel sedem let na psihiatriji.

Tudi ta primer potrjuje dejstvo, da je treba vzpostavljati skrben in natančen nadzor nad delom institucij. Ne gre le za sodni nadzor, ki je tudi sicer predviden v zakonodaji o kazenskem postopku. Glede sodišč je treba paziti, da si ne lastimo nadzora, ki nam ne gre. Vsekakor pa je poslanstvo raziskovalnega novinarstva, da v zapletenih in odmevnih primerih prispeva k odkrivanju resnice. Pravzaprav tudi v manj opaznih primerih, saj je tam možnost zlorab še večja. Povezava med sodišči in psihiatrijo pa je od nekdaj vabljiva. Je dopustna in zakonsko urejena, celo neizogibna v določenih primerih. Prav zato utegne delovati kot vaba za zlorabo človekovih pravic, če so v ozadju posebni interesi, kakršni so bili v opisanem primeru – prikriti obsežno nezakonito poslovanje banke in udeležbo pacientove žene pri tem.

Zdravniki kot intelektualna in moralna elita

Poklic zdravnika je nekaj posebnega. Rešuje najdragocenejše in pri tem je pogosto uspešen. Zato so trenutki, ko vse upe upravičeno polagamo vanj. Razumljivo je, da lahko igra vlogo dobrega Boga, po pravici pisano z veliko začetnico. V mnogih okoliščinah njegovega znanja ne moremo nadomestiti z ničimer in nikomer drugim. Vendar se zdi, da tak položaj pri nekaterih zdravnikih sčasoma ustvarja marsikaj slabega. Želja po denarju, avtoritarnost, vzvišenost, poimenovanje pacientov zgolj s simptomi ali z boleznijo, izrazito hierarhična struktura z ustreznimi medosebnimi odnosi tudi med samim zdravstvenim osebjem, solidarnost pri prikrivanju napak pri zdravljenju – vse to so občasni spremljevalni pojavi tega poklica.

Kolikor manj je poguma pri odkrivanju teh stranpoti, toliko bolj postajajo ti pojavi običajni. K temu pripomorejo splošne družbene razmere, zlasti kadar se izgubljajo vrednote solidarnosti, ker jih nadomeščamo z neoliberalnimi načeli polne in izključne odgovornosti vsakogar za svojo usodo.

Vendar tudi v preteklosti, ko se nam je zdelo, da so bile vrednote humanizma bolj prepletene v medsebojne odnose, marsikaj ni bilo pošteno.

Leta 1970 je izšla knjiga z naslovom Medicinsko izvedenstvo. Avtor je Janez Milčinski, doktor prava in medicine, med drugimi funkcijami je bil tudi predsednik Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Kot strokovnjak za sodno medicino se je ukvarjal s številnimi primeri, kjer je stekel kazenski ali predkazenski postopek zaradi suma, da so zdravniki opustili dolžno ravnanje ali da so storili kaj narobe.

V bogati zbirki mnenj bi komajda našli tako, ki je za zdravnika ali drugo zdravstveno osebje obremenilno. Nekatera med njimi puščajo grenak priokus vsakomur, ki natančneje prebere izvedenčevo argumentacijo. Naj povzamem le eno takih.

Porodnica, štiriintridesetletna mati že treh otrok, je privolila v carski rez, ker četrti porod ni potekal kot običajno kljub močnim popadkom. Med operacijo, ki je sicer tipična (op. izvedenca J. M.), je prišlo do hujše krvavitve, ki pa so jo ustrezno sanirali, tako da se je rodil zdrav otrok. Preden so zaprli trebušno votlino, je instrumentarka javila, da manjka ena mala kompresa. Operater in asistent sta jo začela iskati v trebuhu. Takrat pa je bolničar sporočil, da je pogrešano kompreso našel, in operater je zaprl trebušno votlino. Od drugega do četrtega dne po operaciji se je pacientkino stanje izrazito slabšalo. Ko so jo po štirih dneh ponovno operirali zaradi suma zlepljenega črevesja, je operater v trebušni votlini našel veliko operacijsko kompreso, mere 70 krat 30 cm. Ta je nesporno povzročila, da je bolnica umrla četrt ure po koncu druge operacije.

Izvedensko mnenje, ki ga je izdelal dr. Janez Milčinski, se najprej obširno ukvarja z vprašanjem preventivnih ukrepov zoper izgubljanje operacijskega materiala. Pri tem avtor poudari, da se je izoblikovala norma, po kateri je en tak primer neizogiben na vsakih dva do pet tisoč operacij. Če pa bi šlo za tak primer na vsakih tisoč operacij, bi pomenilo, da na oddelku ali v ekipi ni vse v redu. Poleg tega pa pri vseh kontrolnih mehanizmih in sistemih »doslej še ne poznamo takega, ki v tem ali onem primeru ne bi odpovedal«.

Za dodatno ilustracijo razmer izvedenec še popisuje primere, ki dokazujejo, da omenjena kompresa še zdaleč ni med največjimi deli operacijskih tkanin, ki so že kdaj ostali v pacientu. Opisani so primeri z dosti večjimi kosi, npr. z dvema kompresama velikosti 80 krat 100 cm. Tako dogodki se pojavljajo tudi v najbolje uvežbanih ekipah na najmoderneje organiziranih operacijskih oddelkih in pod rokami največjih kirurgov.

Izvedenec po mojem mnenju spretno odvrne pozornost od bistvenih vprašanj. Tudi če se tak primer zgodi le enkrat na deset tisoč operacij, še vedno ostaja temeljno vprašanje odgovornosti za pozabljeni instrument ali opremo v bolnikovem telesu. V večini primerov je verjeti, da gre za nezavestno malomarnost, torej za okoliščine, v katerih zdravnik sploh ne ve, da je šlo kaj narobe, da je neki delček ali celo večji del ostal v telesu. Vendar ga tudi to dejstvo ne razbremeni odgovornosti. Vse, kar spada zraven – dramatičnost operacije, kakršno opisuje izvedenec, ko se je treba v trenutku odločiti za ustrezno ukrepanje ob trenutni hudi krvavitvi, ko je vse prepojeno s krvjo in težko razpoznavno, ker ima trebušna votlina vrsto žepov in težko dostopnih kotov –, vse to so zgolj upoštevanja vredne olajševalne okoliščine. Te privedejo lahko do zelo blage sankcije v smislu kazenskopravnega odziva, ne morejo pa biti okoliščine, ki bi razbremenile krivde tistega, ki je v pacientovem telesu pustil kompreso, pa je nikakor ne bi bil smel pustiti. In še bolj absurdno se zdi, da bi bilo treba pri določenem številu operacij že vnaprej po nekih izoblikovanih standardih pristati na smrtni izid, ne da bi se ugotavljala odgovornost zanj.

Po spisanem izvedenskem mnenju je bil postopek zoper obdolžence ustavljen.

V sredini sedemdesetih let sem bil sodni pripravnik na ljubljanskem sodišču. Dobro se spominjam, da je dr. Janez Milčinski veljal za izvedenca, ki se mu ni ugovarjalo. Izjemen mednarodni ugled, ki ga je imel zaradi strokovnosti zlasti na področju sodne medicine – pa tudi kot pisec Medicinske etike in deontologije –, članstvo v mnogih tujih akademijah in petih jugoslovanskih, vse to je ustvarjalo status, ki je praktično onemogočal zahtevo po drugem mnenju. Ugleden doktor medicine in za vtis na sodišče še doktor prava sta bili (pre)težki bremeni za nekoga, ki bi poskušal podvomiti o veljavnosti njegovih mnenj.

Težko vprašanje, ki pa se mu težko izognemo, je, ali so taka mnenja tlakovala pot nekaterim pojavom danes, ki zaradi demokratizacije vsaj določenih področij postajajo vidnejši, kot so bili v preteklosti. Primer Bora Nekrepa je razgalil marsikaj opisanega. Nekateri posamezniki, ki so se z njim ukvarjali, so odstopili s pomembnih funkcij, da bi ohranili vsaj dobro ime in zaupanje ljudi v svoje pošteno delo.

Psihiatrizacija družbe in posameznikov
temperament kot diagnoza

V nekaj nadaljevanjih je avgusta 2014 za medije spregovoril Robert Torre, hrvaški psihiater. Njegovo pisanje je vzbudilo valove ogorčenja med kolegi zdravniki. A kot kaže, je samo nastavil ogledalo sodobnemu času, vlogi psihiatrije in njeni skoraj popolni odvisnosti od farmacije. V zapisih natančneje obravnava podatke iz ZDA. Ker tamkajšnje farmacevtske družbe obvladujejo ves svet, so ugotovitve enako pomembne za razmere bodisi na Hrvaškem bodisi v Sloveniji.

Psihiatrični diagnostični priročnik iz leta 1952 je vseboval 106 psihiatričnih diagnoz, v peti izdaji leta 2013 pa jih je že 312. Teh dvesto novih psihiatričnih motenj seveda niso »odkrili«, ampak so dogovorjene.

Leta 1986 so v ZDA prodali za 500 milijonov dolarjev antidepresivov in antipsihotikov skupaj; leta 2004 pa že za 20 milijard.

Ameriški nacionalni inštitut za duševno zdravje je v letih od 2001 do 2003 opravil raziskavo, kjer je bilo ugotovljeno, da je skoraj polovica oseb (46 %) trpela zaradi katere od duševnih bolezni ali duševnih motenj. Največ jih gre na račun tesnobe, pol manj jih je zaradi odvisnosti, vmes pa so še težave z nadzorovanjem impulzivnosti in s spremembami razpoloženja.

Delež Evropejcev v tovrstni patologiji je nekoliko nižji in znaša »le« 27 %. Nobeden od resnih znanstvenikov ne govori o epidemijah, ki bi jih povzročil kakšen zunanji dejavnik. Med razlogi navajajo predvsem diagnostično hiperinflacijo, odkrivanje »novih« bolezni in tako imenovano psihiatrizacijo normalnosti. Vse večja uporaba zdravil je v tesni povezavi z vse večjim seznamom duševnih bolezni in motenj ter ugotavljanjem bolezni pri vseh skupinah ljudi, čeprav je dolga leta na primer veljalo, da se nekatere motnje obravnavajo le pri otrocih.

Tak primer je sindrom ADHD (ang. attention deficit hyperactivity disorder), ki pomeni, da ima otrok težave s pozornostjo in da je pretirano motorično dejaven. Takšni otroci se v šoli srečujejo s številnimi težavami. Pestijo jih kratkotrajna pozornost, motorični nemir in impulzivnost, vse to pa vpliva na učenje, vedenje ter čustveno in družbeno prilagajanje okolju. Učitelji poročajo, da takšni otroci naloge samo površno preletijo, da niso dovolj pozorni na podrobnosti, da se moteče vedejo, da ne dokončajo domačih nalog in da zaostajajo pri navezovanju stikov z vrstniki.

Oktobra leta 2014 je Združenje slovenskih psihoterapevtov organiziralo 14. Bregantove dneve, redno strokovno srečanje, ki ga pripravijo na vsaki dve leti. Udeležujejo se ga tudi strokovnjaki iz drugih držav. Eno od predavanj je bilo ADHD pri odraslih in možnosti obravnave.

Pri obravnavanju te motnje je šlo za sodelovanje s farmacevtskim podjetjem Eli Lilly, družbo z mednarodnimi povezavami. Tudi v tem primeru se je potrdilo to, na kar opozarja Torre. Psihiatrizacija se širi na doslej »povsem zdrave« subjekte. Na to nevarnost je opozoril tudi predavatelj, ki je zapisal, »da smo priča pojavu, da se vse več vidikov človekovega vedenja kategorizira kot motnja, ki seveda zahteva potem zdravljenje.« ADHD pa je kot motnja in kronična bolezen postal privlačen za farmacevtsko industrijo, ki se ji odpira nova tržna niša.

V konkretnem primeru – Bregantovi dnevi – gre že vsa leta za posvetovanje, ki je namenjeno psihoterapevtom. Ti obravnavajo težave pri pacientih oziroma strankah predvsem s pogovorom, ki je temeljno orodje oziroma terapija. Če psihoterapevt ni obenem psihiater ali zdravnik, bo le ob resnem sumu, da gre za duševno bolezen, človeka poslal k psihiatru, ki naj presodi o zdravljenju z zdravili. A tudi na take vrste kongresov se je dobesedno vsilila farmacevtska industrija, ki ob pomoči psihiatrov doslej normalnim ljudem prilepi oznake duševnih motenj in bolezni, za katere je nujno potrebno zdravilo.

Reklamno gradivo, ki ga je na omenjeni posvet poslala farmacevtska družba, ugotavlja, da se motnja ADHD pojavlja v 2 do 5 odstotkih odrasle populacije, kar jo postavlja ob bok klinični depresiji. Pri zdravilu, ki ga priporočajo, opozarjajo na stranske učinke, ki so naslednji: pojav samomorilnih poskusov in samomorilnih misli, agresivnost in čustvena labilnost; zelo pogosti pojavi so bili bolečine v trebuhu, slabost, zvišan krvni tlak in zvišan srčni utrip.

Zloženka navaja med drugimi naslednje elemente klinične slike motnje ADHD pri odraslih: ne posveča pozornosti podrobnostim, ne izpelje nalog, ima težave pri organiziranju nalog in dejavnosti, preveč govori, govori brez premisleka, pogosto moti ali se vmešava, težko čaka, da pride na vrsto.

Si lahko predstavljamo današnji čas, neusmiljen s stotisoči delavcev, da večina njih ne bi pogosto imela prav takih občutkov zaradi nečloveškega pritiska in pričakovanj? Druga možnost je le še depresija, a zlasti zanjo imamo že dolgo časa celo paleto farmacevtskih izumov.

Za konec sporočila preberemo neke vrste hinavsko personifikacijo zdravila, kot da gre za človekovega prijatelja: »Bolnikom razložite, da morajo zdravilu omogočiti dovolj časa, da prične učinkovati.« Seveda gre za napotek, da ne bi po nekaj tednih prenehali jemati zdravila, če v tem času še ne bi opazili izboljšanja. Pacient je torej tisti, ki mora biti »razumevajoč« do zdravila in nikakor ne sme prehitro obupati, saj ima v njem zanesljivega in trdnega zaveznika, morda celo za dolga leta.

In če gremo ven iz slovenskega in še mnogih podobnih novodobnih kapitalizmov, ki imajo pridih tistega iz Dickensovih časov, na področje človeških značajev, se spomnimo ne tako starih učbenikov psihologije, ki so opredeljevali različne tipe po prevladujočih vedenjskih vzorcih – koleriki, sangviniki, flegmatiki ipd. V resnici je bila opredelitev stara že tisočletja, a ni povsem izgubila vrednosti. Če nadaljujemo z geografskimi stereotipi, ki večinoma držijo, imamo zadržane severnjake in temperamentne Mediterance. Kakšna imenitna priložnost, ko nam moderna farmacija v povezavi s psihiatrijo rešuje težave na nacionalni ravni. Severnjakom bomo predpisali nekaj podobnega antidepresivom, Mediterancem pomirila in svet bo uravnotežen, industrija zdravja pa cvetela. Pri tem pa kar nekako prezremo, da nenadoma značaj oziroma temperament postaja diagnostična kategorija oziroma psihiatrična diagnoza.

Krasni novi svet

Vam služba povzroča stres? Pridete domov utrujeni, brez volje, optimizma in perspektive? Ne skrbite. Na voljo je zdravilo, ki odpravlja vaše stiske.

Komu je zdravilo namenjeno? Dominor je namenjen vsem, ki se soočamo z občasnimi ali s stalnimi stresnimi situacijami. Namenjen je tistim, ki želimo biti vladarji lastnega življenja.

Točno tako, z zadnjimi besedami, reklamiramo najučinkovitejše zdravilo današnjega časa. Se še spominjamo reklame, ki nas je podobno osrečevala predvsem z radijskih valov? Danes nas pozdravlja še s televizijskih zaslonov.

Dopolnimo reklamno besedilo z naslednjimi simptomi. Ste brezposelni? Imate pokojnino nekaj sto evrov, ki vam ne dovoli ne živeti ne umreti? Ne morete prihraniti za spodoben pogreb, pa tega ne bi radi naprtili otrokom ali občini?

Vas vznemirjajo novice, da je prav danes spet, kot že mnogo dni doslej, propadlo podjetje? Pravzaprav ni propadlo v celoti. Lastnik se je rešil z dobro popotnico, propadli so le delavci, ki so na cesti. Vas vznemirjajo vojne? Vas je prizadela smrt stotin palestinskih otrok, ki so umrli pod izraelskimi »pametnimi« bombami, ki znajo izbirati cilje? Vas je prizadela statistika, po kateri vsak dan umre nekaj deset tisoč otrok zaradi lakote? Se vam zdi težko razumljivo, da je v samostojni Sloveniji 250.000 ljudi na robu revščine? Da gre vsak sedmi, morda že vsak šesti otrok lačen spat? Ste morda hudo zboleli tudi zato, ker si ne morete privoščiti bolj zdravega življenja? Ne morete počivati osem ur na dan, ne morete si kupovati zdrave hrane, ni sredstev za rekreacijo. Sindikalne počitnice so šle v muzej revolucije in v indeks prepovedanih besed.

Morda vas res vse to prizadene. A ne skrbite, za vse te stiske imamo univerzalno zdravilo. Tabletka na dan odžene revščino stran. Pozabili boste na vse vnebovpijoče krivice. Pravzaprav vam niti ne bo treba pozabljati. Še vedno jih boste imeli pred očmi, a jih boste sprejemali s smehljajem. Seveda sem reven, seveda se moji otroci ne bodo šolali, kot bi se želeli. Prav tako nismo zdravi, kot bi radi bili. A nihče nam ne more ukrasti smehljaja sreče, ki žari na našem obrazu. Po zaslugi čudežne tabletke. Svet je spet urejen.

Če slučajno nisem vladar svojega življenja, je to izključno moja krivda. Vse možnosti sem imel in jih še vedno imam, da to postanem. Za devetnajst evrov na mesec postanem vsak dan vladar. Kdo pri zdravi pameti bi se lahko uprl taki ponudbi sreče in moči?

Zbirka DOKUMENTA
136 strani

elektronske izdaje
Biblos

broširana vezava
ISBN: 9789612743383
cena z DDV: 12,95 EUR

Na voljo v spletni knjigarni Sanje

Haruki Murakami: Norveški gozd

1.

Star sem bil sedemintrideset let, ko sem sedel na boeingu 747. To velikansko letalo se je skozi goste deževne oblake ravno spuščalo na hamburško letališče. Hladen novembrski dež je zemljo temno obarval, osebje v pelerinah, enolična letališka stavba z zastavo na vrhu in oglasna deska BMW pa so risali podobo mračne flamske pokrajine. Torej, spet Nemčija, sem pomislil. Preberi več o Haruki Murakami: Norveški gozd

Jon McGregor: Če nihče ne govori o pomembnih stvareh

Če prisluhneš, boš slišal.

Mesto, kako poje.

Če mirno obstaneš – ob vznožju vrta, na sredi ceste, na strehi hiše.

Najrazločneje je ponoči, ko se zvok ostreje zarezuje po površini reči, ko pesem seže proti nečemu v tebi.

Brez besed je ta pesem, večinoma, a vseeno je pesem in nihče, ki jo sliši, ne bi mogel dvomiti, o čem poje. In ta pesem poje najglasneje, kadar razbereš vsak ton.

Tiho pomirjujoče brnenje klimatskih naprav, ki povsod po mestu izpihujejo vročino in vonje prodajaln in kavarn in pisarn, se zaganjajo in popuščajo, da se dolgi izdihi zlagajo drug na drugega, brnenje kot uspavanka za utrujene ulice.

Prometni vrvež še zarezuje po nadvozih, celo v temnih urah nenehni dušeči zvok, kotaljenje gum po asfaltu in hrumenje motorjev, razrahljani pokrovi odtokov in jaškov, ki šklopotajo kot kastanjete iz litega železa.

Cestarji na delu – v urah, ko najmanj motijo, trgajo hladni nočni zrak s svedri in pnevmatičnimi kladivi in črpalkami, povsem prepoteni pod prasketajočim cvrčanjem žarometov vpijejo drug drugemu, kot bi bobnarji v rock skupini kričali ritem, na vene mesta lepijo novo kožo.

Neumorne naprave v delavnicah in tovarnah z neskončnimi izmenami obračajo in črpajo in se parijo in iskrijo, pritiskajo in valjajo in tkejo in tiskajo, da se težak trušč in rožljanje in ropot dvigajo iz kot odmev visokih stavb, se raztresajo v noč kot nenadzorovan proizvod poleg papirja in tkanin in jekla in kruha, vsega, kar je pakirano in prevezano in izdelano.

Tovornjaki vozijo vzvratno, tesno obvijajo oboke industrijskih predelov, zdi se, da prav vsak tovornjak v mestu vozi vzvratno, se umika skozi dovoz, počasi po klančinah, predirljivo naznanja svojo prisotnost, medtem ko se viličarji ob kopičenju in zlaganju in nakladanju zakajajo in zaletavajo okrog njih.

In vsi ti alarmi, ki kličejo na pomoč v vsakem predelu in vsaki četrti, na vsaki ulici in vsakem posestvu, v vsako smer, kamor se obrneš, tulijo alarmi, se sprožajo, ugašajo, sprožajo udarjajoče zvenenje, kot bi bliskanje odigralo tuš, kot hipnotično donenje zvona, tisti, ki so po pomoti enako glasni, in tisti pristni v noč vreščijo o svojih potrebah kot sirotišnica, v kateri zaradi premalo osebja po zatemnjenih traktih doni ueeeueee dojenčkov.

Tuleče sirene, ki drvijo po ulicah in z modrimi lučmi švigajo od ene stiske do druge, počasno tuljenje, ki najtemnejše med temnimi urami preplete z nujo, visoko povzdignjena žalostinka, ki se zadrži nad strehami, dokler ne izzveni, visoko povzdignjena pobliskne mimo, dokler ne izzveni.

In vse to se oglaša brez prestanka, naprave in sirene, avtomobili, ki brez premisleka pozdravijo in odhrumijo naravnost naprej, hupanje in kriki in brnenje in hreščanje, vse to se prepleta in prebuja kot pevski zbor, se potaplja in vzpenja z obračanjem vetra, odgovor in solo, harmonično mrmranje v pričakovanju novih glasov.

Prisluhni torej.

Prisluhni, in še več boš lahko slišal.

Ropot pokrova smetnjaka, ki ga zbijejo na tla.

Čačke in praske dveh naježenih mačk.

Nenadno treskanje steklenic, ki jih stresajo v zaboje.

Udarjanje avtomobilskih vrat, menjavanje prestav, šepavi klap-klap počasne hoje proti domu.

Valujoče odvijanje rolet, ki jih spuščajo na kavarnah, odprtih pozno v noč, hreščeči glas, ki taksistom vpije imena ulic, glasen krik, ki obstane in se prevesi v smeh, pok, ki bi prav lahko bil tudi ponesrečen vžig pri starem avtu, telefonska govorilnica, v kateri zvoni, da bi se kdo oglasil, polna krošnja ptic, ki verjamejo, da je jutro, piščalka in krik in počeno steklo, tiho donenje glasbe in trdi udarci ritma, lajež in kriki in petje in jok, in vse to narašča, vse hrumenje in trki in poki in treski, ves hrup in vsa naglica in nenehno čudenje pesmi mesta, ki jo slišiš, če prisluhneš, tisti pesmi

in se ustavi,

v nekem redkem in posvečenem mrtvem trenutku, ukleščenem med tiste, ki hodijo pozno spat, in tiste, ki zgodaj vstajajo, se zgodi čudež tišine.

Vse se ustavi.

In tišina se spusti iz teme v mesto, čisto bežna tišina, kot obotavljanje med srčnima utripoma, kot tema med pomežikoma. Skrivaj se vedno zgodi ta trenutek, nepričakovan premor, omahovanje, ko pustimo za seboj nek dan in se začenja novi.

Zajem sape, ko pljuča plinskega rezervoarja začnejo počasi izdihovati.

Zven v ušesih, ko termostati prekinejo vetrnice klimatskih naprav.

Ti trenutki se vedno zgodijo, vendar jih redko opazimo in redko trajajo dlje kot misel, ki nas prešine.

Zdaj smo v takšnem trenutku, tišina je in vse mesto miruje.

Stari obrati z visokimi okni, razpostavljeni po obzorju, molčijo, svoje duhove in misli hranijo zase.

Pisarne z zatemnjenimi stekli, povešenimi skoraj do tal, mirujejo, prazno odsevajo meglice in sijaj noči. Kmalu bodo spet poslovale, skrivnostno šepetale enice in ničle po omrežjih steklenih niti, a zdaj so za trenutek utišane.

Avtobusi v garaži tiho čakajo nov dan, njihovi kovinski deli popuščajo in se krčijo na svoje mesto, umirjajo in hladijo se po osemnajstih urah vročine in hrupa, osemnajstih urah križarjenja po mestu kot volna po statvah.

In klubi po mestnem središču so prazni, njihova plesišča so lepljiva in razbolena od celonočnega udarjanja, luči se še sučejo in mežikajo, izgubljeni čevlji in denarnice in ključi so nabrani v kopice.

In nočni ribiči, postrojeni ob kanalu, čutijo, kako njihove vrvice brnijo v vodi, nič ne govorijo, čeprav so med seboj oddaljeni le po nekaj metrov, opazujejo žareče plovce, ki kot ustekleničene kresnice lebdijo v noči, čakajo potop in udarec, s katerima bo njihovo preživljanje časa na tem kraju dobilo smisel, čakajo tišino in mir, ki so ju prišli iskat sem.

Celo vozila, ki so razpršena po ulicah – taksiji in čistilci, izmenski delavci in dostavljavci, celo ti so v tem trenutku zadržani, ujeti na semaforjih, ki usklajeno gorijo rdeče, ko se sistem zasuče s starega dneva na novi dan, stotine nog počiva na pedalih za plin, stotine parov oči budno spremlja luči, vsi v pričakovanju rumene, vsi v pričakovanju zelene.

Vse mesto se ustavi.

In to je premor, v katerem je vredno uživati, saj bo svet kmalu spet postal zapleten.

Kar se da kratek premor je, niti toliko časa ni, da bi se zasukali čisto naokrog in se zagledali v vse luči, ki jih mesto oddaja proti nebu, poleg tega pa premor, ki ga ni težko prekiniti. Loputanje z vrati, avtomobilski alarm, glasba, ki tiho pripluje pol milje daleč, pa se mesto že premika naprej, jutri je že tu.

Glasba prihaja iz indijske restavracije v bližini nogometnega igrišča, kjer divja iz zunaj nameščenih zvočnikov, da bi privabila dodatne stranke. Restavracija, kjer imajo v enem kotu bhindi masalo in v drugem posebno kormo, je skoraj prazna in parkirišče je opustelo, z izjemo mladega para, ki se objema okrog pasu. Nista še dolgo par, morda nekaj dni ali teden, zato sta oba še vznemirjena in napeta od hrepenenja in možnosti. Sem sta prišla, da bi plesala, z njune poti domov sta ju privabila glasba in junačenje, zdaj pa se obotavljata, ker nista prepričana, kako začeti, ne poznata korakov, nerodno jima je.

A kljub vsemu začneta in ob prvih zaplatah svetlobe, ki pricurljajo na nebo z vzhoda, z druge strani mesta navznoter proti tem ulicam, visoko podržita glavi in poravnata hrbte ter pravočasno skupaj naredita korak, ki se ujame z drsenjem in s sukanjem glasbe. Plešeta na način, ki je primernejši za plesišče kot za bollywoodske filme, iz katerih izvira glasba, a vseeno plešeta, se zibata v bokih, dotikata s pasom, se gledata v oči. Natakarji so stopili k oknom, smejijo se, možu v kuhinji, ki navsezadnje začenja čistiti po dolgem večeru, kličejo stric, stric. Ko plešeta, stopi skozi vrata, da bi ju gledal, si briše roke v predpasnik, si liže utrujene konice prstov, se vleče za dolgo brado. Ko plešeta, se smeji in prikimava in pomisli na svojo ženo, ki doma spi, in pomisli na tedaj, ko sta bila mlada in bi morda še naredila kaj podobnega.

Drugje po mestu se dan začenja z naglico in s krikom, s hitrim tuljenjem pisarniških sesalnikov, s treskanjem zapahnjenih vrat tovornjakov, z naglim žigosanjem zgodnjih izmen.

Tu pa, v času, ko se zora prikrade v zadnji poletni dan in ko mož z utrujenimi rokami opazuje, kako mlad par pleše na parkirišču njegove restavracije, tu imamo le naslednje: lesketajoče se poglede, razmazano šminko, bledeč soj zvezd, škrtanje stopal po pesku, smeh in počasno hojo domov.

Se je premaknil prvi, fant s številke osemnajst.

Je bil pokonci in čez cesto, preden je kdo trenil z očmi, preden se je kdo oglasil.

Je bilo, kot bi vedel, kaj mora storiti, kot bi čakal na priložnost.

Je planil s praga kot sprinter na startu, in še preden sem se obrnila in pogledala, kdo je, je bil že tam.

Je bil tam in že je bilo konec, in to tako nenadoma, da sem se počutila, kot bi mi v obraz razneslo bliskavico fotoaparata.

Vse je postalo belo, srhljivo, kot stara poročila, zbledelo in zamazano.

Nisem mogla dojeti, kaj se dogaja, nisem mogla verjeti, kaj se dogaja.

Sem samo sedela, na toplo popoldne zadnjega poletnega dne, in nisem mogla ugotoviti, kaj vidim.

Sem ga opazovala, kako se premika čez cesto, ta fant s številke osemnajst, in poskušala razumeti.

Ne spomnim se, da bi kaj videla, ne samega trenutka, spominjam se čudnih podrobnosti, obrobnih podob, drobnih stvari, ki so se dogajale stran od zamegljenega žarišča.

Se spominjam dekleta poleg sebe, ki je spustila pločevinko piva in se zazibala nazaj, kot bi jo odnesel udarni val.

Lahko si predstavljam, kako je pločevinka zadela ob tla, kako je s svojo težo pomendrala travo, kako se je nagnila na stran, a obstala pokonci kot napol podrt telegrafski drog v viharju.

Lahko vidim počasni posnetek piva, kako se peni z vrha pločevinke, kako se v spirali dvigne kot dim in za trenutek obvisi v svetlobi, preden se razprši po travi in me poškropi po naročju.

Ne vem, od kod prihaja vse to.

Ne vem, kako sem lahko videla vse te podrobnosti.

Peno s piva, ki se razblinja v kristalčke zraka.

Bilke trave, ki se poravnajo, ko se tekočina vpije v zemljo, vlažen madež na mojem krilu, ki se krči in bledi in suši na soncu.

Žarečo svetlobo.

Skozi visoko okno se je sklanjala ženska, ki je stresala preprogo.

Čez cesto je nekaj fantov imelo piknik, v meso so zabadali nož, da bi videli, ali je pečeno.

Na številki petindvajset je stal na lestvi mož z dolgo brado in barval okenske okvirje, že ves dan je bil tam in skoraj je že končal.

Vsi okvirji so se vlažno lesketali v soncu, bili so čudovito svetlomodri, kot prvi nežni odtenki zore, in prijetno je bilo opazovati njegovo počasno temeljitost pri delu.

Na sosednjem vrtu je neki fant čistil svoje superge s krtačko za nohte in skledo milnate vode.

Vse te trenutke vidim, kot bi bili vklesani v kamen, drobne trenutke, ki so ujeti in poudarjeni v kontekstu, kot liki na razstavi o Pompejih.

Ženska z odejo se je ustavila sredi zamaha, njeno pozornost je preusmerilo drugam, zato je odeja zgubila zagon in nežno udarjala ob zid.

Še vedno z razprostrtimi rokami, z ustnicami, našobljenimi zaradi dvigujočega se prahu.

Odeja je obvisela, padajoč proti tlom kot signalizacijska zastava.

Nekdo je rekel, o moj bog.

Fant na rdečem triciklu je zapeljal v drevo.

Noge so mu zdrsnile s pedalov in se ujele pod kolesi, da ga je potegnilo s sedeža navzdol proti tlom.

Ga vidim, kako postrani pada, kako mu bodo noge podrsale po betonu, kako bo z glavo zadel v drevo, kako se mu tricikel nagiba na dve kolesi in je njegova pozornost usmerjena na cesto.

Je kar naprej obračal glavo med padanjem, in ko je zadel ob tla, je lahko le obležal in opazoval kot vsi drugi.

Ni mogel imeti več kot tri leta. Hotela sem steči k njemu in mu zakriti oči, pa se nisem mogla premakniti, zato je še naprej gledal.

Neki mož, ki je pral avto, si je z obema rokama segel proti temenu glave, stisnil dlani v pesti.

Je v rokah še vedno držal spužvo, iz katere se je cedila voda in mu tekla po hrbtu, a se ni premaknil.

Je nekdo rekel, joj sranje joj sranje joj sranje.

Večinoma pa je bil to trenutek popolne tišine.

Popolnega mirovanja.

V resnici seveda ni moglo biti tako, gotovo se je še vedno slišala glasba in je po glavni cesti tekel promet, vendar se tega spominjam tako, s tem poudarjenim premorom, ko je vsa ulica zamrznila v tableau široko odprtih ust.

In tisti fant s številke osemnajst se je skozi zaustavljeni trenutek premikal kot blagoslov.

Zdelo se je, ali pa se vsaj zdaj zdi tako, da je bilo vse drugo negibno.

Pločevinka piva, ujeta med roko in tlemi.

Odeja, ki se ni čisto dotikala zidu.

Fant s triciklom za trzljaj stran od drevesa.

Vzdih v mojem grlu, zadržan, kot zrak v stisnjenem vratu balona.

In vse to se je zdelo nekako narobe, neresnično, nepovezano z dnevom, kakršen je bil.

Dan brez posebnosti, počasen in topel in tih, z ljudmi, ki se pogovarjajo na stopnicah pred vrati, z otroki, ki se igrajo, z glasbo, s pikniki.

Takoj ko je postalo svetlo, me je prebudilo loputanje vrat taksija, ko so se tisti s številke sedemnajst, ki jih poznam, vračali po dolgi noči in se počasi vlekli po ulici.

Nisem mogla zaspati nazaj, a sem ostala v postelji in opazovala, kako mi sonce vse bolj osvetljuje prostor, poslušala otroke, ki tekajo zunaj, znano rožljanje fantovega tricikla.

Pozneje sem vstala in pojedla zajtrk in poskusila začeti pakirati, sedla sem na stopnico pred vrati, pila čaj in brala revije.

Sem šla v trgovino in bežno govorila s fantom s številke osemnajst, je bil neroden in sramežljiv, zato je bilo sprto z logiko, da bi bil on tisti, ki je tako v trenutku planil čez cesto.

Proti koncu popoldneva je deževalo, nenadoma in močno, a to je bilo vse, ničesar drugega nenavadnega ali nepričakovanega ni bilo v tem dnevu.

In zdi se nekako narobe, da ni bilo priprav, da ni bilo nekega občutka v zraku, nekakšne slutnje ali opozorila ali namiga.

Se sprašujem, ali ga res ni bilo, ali ni bilo morda nečesa, kar sem spregledala, ker nisem bila pozorna.

Tišina ni trajala dolgo, saj so ljudje začeli drveti na ulico, kričati, sunkoma odpirati okna in vrata.

Ženska, ki živi naprej po ulici, je zdrvela ven proti njim in obstala na pol poti, se zasukala nazaj in si z rokami potresla pred obrazom.

Mož na lestvi je opravil klic z mobilnikom, potem pa splezal dol in pustil zadnji okvir napol pobarvan.

Ljudje, ki jih nisem niti prepoznala, so prihajali iz svojih domov, da bi se pridružili drugim.

Medve s Sarah pa sva le obsedeli, strmeli z odprtimi usti.

Če bi si bili bliže ali če bi bili mlajši, bi se morda držali za roke, tesno, a se nisva.

Mislim, da je pobrala svoje pivo in spila še malo, in mislim, da sem tudi jaz nekaj spila.

Se ne spomnim, spominjam se le, da sem strmela v zagrinjalo iz nog na cesti in poskušala videti skozenj.

Poskušala ne videti skozenj.

Čez nekaj minut se je zdelo, da se je hrup na ulici spet polegel.

Gruča ljudi na ulici se je razpustila, se pomaknila na stran.

Ljudje so pogledovali proti glavni cesti, pogledovali na svoje ure, čakali.

Se spomnim, da sem opazila, da iz kakšnih šestih oken ob ulici še vedno prihaja glasba, in potem sem opazila, da pesmi pojenjujejo, druga za drugo, kot se ugašajo luči v nadaljevanki o Waltonovih.

Se spomnim vonja po zažganem in da sem opazila, da so fantje čez cesto pustili meso na žaru.

Sem videla, kako se je dim začel viti v zrak.

Sem videla obraze na oknih.

Sem videla, kako ljudje pogledujejo navzgor, proti edinim vratom, ki so bila še zaprta.

Čakajoč, da se odprejo, v upanju, da se morda ne bodo.

Ne razumem, zakaj se mi to v spominu zdi tako sveže, celo zdaj, tri leta pozneje in nekaj sto kilometrov stran.

Ko pomislim na to, se ne morem niti spomniti, kako je bilo ljudem ime.

Se spomnim le, da sem sedela tam, tistih trenutkov čakanja, mrmrajočih in napetih.

Ljudje so stopali do konca ulice, pogledovali gor in dol po glavni cesti, se stegovali, da bi videli okrog vogala.

Se obračali nazaj proti drugim in dvigovali roke.

Stari možak s številke petindvajset, držeč čopič, s katerega je kapljala sled svetlomodre barve, je stopal proti zaprtim vratom.

Z dlanjo se je gladil po poraščenih licih.

Potrkal.

Oddaljeno zavijanje sirene, možakovo trkanje po vratih.

 

 

Prevedla Alenka Ropret

Sanje ROMAN
292 strani

elektronske izdaje
Biblos
iBooks

trda vezava
ISBN: 9789612742058
cena z DDV: 26,95 EUR

broširana vezava
ISBN: 9789612742065
cena z DDV: 15,99 EUR

Na voljo v spletni knjigarni Sanje

Dušan Jelinčič: Nocoj bom ubil Chomskega

1

Profesor anatomije je v Denisov študentski indeks zapisal najvišjo oceno, se mu akademsko brezosebno nasmehnil in mu čestital. Denis mu je nasmeh vrnil, vljudno pozdravil njega in asistenta ter odšel iz učilnice. Ni se dolgo zadrževal s sošolci, ki so čakali, da bi položili izpit, saj ga je naglo vleklo proč od stroge univerzitetne stavbe.

Ko je bil na cesti, ga je zajel svež spomladanski zrak prvega popoldneva in za trenutek ga je prijetno zmrazilo. Z občutkom nadzora, da je končno sam gospodar svojega časa, se je vprašal, kam zdaj. Za pivnico s prijatelji je še prezgodaj, domov pa še ni hotel. Bo že zvečer ali jutri sporočil, da je z odliko opravil težek izpit, s katerim je zaključil drugi letnik medicine, in bo tako z mirno vestjo zaoral v tretjega.

Ni slabo, si je rekel, doma bodo lahko zadovoljni in morda celo ponosni. Kaj pa jaz, se je vprašal, ko je po krajšem oklevanju stopil na prvi avtobus, ki je privozil mimo in ki ga bo zagotovo popeljal v središče mesta. Sem zadovoljen?

Ko je Denis skozi umazano šipo zrl v ljudi in ulice, je nenadoma začutil, da je njegova duša prazna, in je upal, da gre le za sladko praznino utrujenosti ob dobro opravljeni dolžnosti. Izpit anatomije ni šala in ti na široko odpira pot v nadaljnji študij. Ko je avtobus že zapeljal na brbljajoči osrednji trg, je še vedno čakal, da bo to čudno praznino nadomestilo zadoščenje, ki bo potem preplavilo vse njegove misli in zaznave. Izstopil je, rahel veter pa je okrog njega lahkotno vrtinčil prodorne vonjave novega brstenja.

Tedaj se je praznini pridružil nov občutek, ki je bil svetlobna leta daleč od zadoščenja in se je pritihotapil s tako samozavestnimi koraki, kot bi od vedno domoval v njegovem srcu in se je zdaj odločil, da opozori nase: tesnoba. Najprej se je oglasila čisto narahlo, potem pa že suvereno in bohotno. In Denis se je naposled zavedel, da če je dan in noč umiral nad desetinami zastrašujočih knjig, le da bi se ji izvil, je bil njegov napor zaman. Dolgi meseci študija, da bi pregoljufal nezadovoljstvo, ki se je usidralo v njegovem srcu, potem ko se je razšel z dekletom. Ločitev, tega se je postopoma vse bolj zavedal, ki ni bila vzrok tega nezadovoljstva, saj je klilo v njem že dolgo pred njunim razhodom, temveč njegova posledica. Ko je razmišljal o Lari, nikakor ni mogel reči, da je doživel ljubezensko razočaranje, saj sta po zadnjem razčiščujočem pogovoru šla narazen, kot bi podpisala pogodbo. Dognala sta pač, da ne čutita tistega, kar bi morala čutiti eden do drugega in kar bi lahko tako ali drugače imenovala ljubezen ali vsaj nekaj, kar se temu bežno približuje. Pika. In, jasno, ostaniva prijatelja.

Takrat je Denis znova odkril prijatelje. Tiste z razbrzdanih popivanj, plehkih pogovorov in raztrganega smeha. Saj se imam lepo z njimi. Tudi nocoj jih lahko srečam, dovolj je, da zavijem v običajni lokal. Ko je bil z Laro, si je prigovarjal, da je preveč plitka in vsakdanja za polnost, ki jo on nosi v sebi. Svet v duši … A je vedel, da gre le za strahopetno pretvezo pred samim seboj, saj je lahko šlo kvečjemu za polnost, ki jo šele sluti in bi jo hotel imeti v sebi. Za zdaj se mu le občasno pricijazi v obliki prekipevajoče zmede in želje po … vsem … Kaj pa tisto posedanje ob pivu in kokakoli? Je manj plitko, banalno, vsakdanje?

Ko je Denis razmišljal o tem, in to je storil neštetokrat, je sam pri sebi sunkovito odmahnil z roko. Zavedal se je, da je nekaj močno narobe v tem pristopu iskanja osebnega zunanjega blišča v obliki priljubljenosti in veseljačenja v družbi ter uspešnega študija. Prikrivanje večnega nezadovoljstva in tesnobe v sebi ne pelje nikamor in ne more trajati v nedogled. Še nihče ni dalj časa pometal smeti pod preprogo, ne da bi jo moral prej ali slej dvigniti in se zgroziti ob pogledu na umazanijo, ki se je nabrala.

Takrat, morda je bilo v pivnici ali morda v knjižnici medicinske fakultete, kjer se je sto glav mučilo nad tisoč knjigami z milijoni podatkov, mu je prvič nenadejano šinil na rob možganov preblisk, ki je bil podoben razodetju: odhod. Ta besedica mu je pronicnila v misli, nepričakovano ostro zarezala, potem pa izpuhtela, kot je prišla. A pustila je sled.

Od tedaj mu je ta iskra, oditi nekam, kamorkoli, in ko se vrnem, se bo vse spremenilo, silila na dan, ko se je je najmanj nadejal. A le za utrinek, kot bliskavica … O odhodu je govoril že, ko je bil z Laro, a bilo je kot nekakšna šala, s katero jo je dražil, da bi sprožil običajno igro drobnega ljubosumja, kaj me torej nimaš rad? A je večkrat pomislil, da morda ta igra ni tako nedolžna, kot si jo je hotel prikazati.

Zdaj je opravil izpit. V tem dejanju je iskal protistrup za nezadovoljstvo, ki pa ga ni dobil, in se je tako spet znašel na izhodišču. Kot pred meseci, po razhodu z Laro in ob odločitvi, da nadvse resno poprime za študij.

Denis se je usedel na klopco osrednjega trga in se zavedel, da ga tesnoba noče izpustiti. Zato se je odločil, da bo s sprehodom raztresel misli in spraznil glavo, ki se še ni rešila usedlin neskončnega sedenja pred zajetnimi učbeniki. Če ne bo potem še dovolj utrujen, bo šel v pivnico, kjer bi morali biti mnogi njegovi sošolci. Presenetil jih bo, saj je v zadnjem času kar mrknil in le redki so vedeli, da se je tako resno zakopal v študij.

Hoja mu najprej ni prinesla sprostitve, zato je vse bolj hitel, kot bi hotel zakorakati v pozabo. Da bi vsaj deževalo in bi ga sivina pritiskala k tlom … Tako pa je to razbohotenje cvetja in dreves ter ščemeče svetlobe le razgalilo njegovo kričečo notranjo puščavo. Pozimi so bile na kup nametane besede, oditi, izginiti, odjadrati, v svojem junaštvu smešne, zdaj pa bi te ta vse bolj prosojen zrak kar sam odvedel s seboj. Nekam daleč, v neznano, na konec sveta ali na nikdar najdeni otok.

Denis je skušal razmišljati o študiju in si v mislih razvrstiti izpite, ki jih bo moral opraviti čim prej. Tudi tretji letnik ni od muh, potem je že lažje. A bolj ko je tuhtal o debelih knjigah, ki ti v trenutku napolnijo delovno mizo s stolpi papirja in glavo z obupom, bolj se mu je misel oddaljevala od njih in splavala s spomladansko sapo. Sapa širnih obzorij … In končno je začutil, da bi rad izzval ta svet in vrgel vanj to prekipevajočo energijo, potem pa opazoval posledice. V življenju še nisem naredil nobene neumnosti, še opil se nisem nikoli, je razglabljal. Le delal sem se, a kljub moji razigranosti in odprtosti, so me vsi vedno imeli za resnega človeka. In to mi je ustrezalo, ker samo z resnostjo nastanejo velike stvari. Študij pa je resna stvar, ali pa boš do tridesetega leta visel na ramenih staršev? Čemu je to podobno?

Naposled se je z olajšanjem zavedel, da ga slaba volja postopoma mineva, in da je s tem povezana odločitev, ki se mu je ob hitrih korakih po mestnem tlaku in zasanjanem pogledu, uprtem nekam prek naslednjih obzorij, oblikovala v podzavesti in je vse močneje silila na dan. Ni si je še hotel glasno izreči, a je vedel, da je odločitev padla in da ni več poti nazaj. Naenkrat ga je zajel tak mir, da se je začudil težki sivini prazne zmede, ki je do še pred kratkim butala vanj.

Njegov korak je bil zdaj počasen in suveren, kar je pomenilo, da je začel trezno oblikovati svojo odločitev. Že od majhnega je bil Denis odgovoren otrok, morda zaradi strogih staršev, ki pa niso nikoli dajali vtisa, da bi se resnično zanimali zanj. Za njegove želje, naprezanja, notranje brstenje. Zdaj je bil odgovoren moški na pragu življenja, ki je razmišljal, kako bi dal čim več vetra svoji ladji, ki zapušča pristanišče in se podaja na ocean. Ob tej misli ga je ponovno zajel občutek svobode, a tudi otožnosti. Že res, da je človek ob vseh pomembnih odločitvah sam, a kako bi bilo lepo, ko bi mi kdo ta hip stal ob strani. In mi tudi rekel, pa čeprav bi pri tem zgrešil, da sem zgrešil. Saj moji komaj vedo, kaj študiram, ob sporočilu pa, da sem opravil izpit, bodo le suho pripomnili, da sem opravil le svojo dolžnost, kot oni pač hodijo v službo …

Denis je razdraženo preokrenil misli na že izoblikovano odločitev, kjer so se mnogi delci mozaika počasi vstavljali na svoje mesto. Zdaj je čutil olajšanje, a tudi skrb. Odločitev, ki ima tudi svoje stranske učinke, in ni nujno, da so vsi pozitivni … Je res bil dosedanji študij zastonj? Ne, nikakor ne, saj izpiti ne zapadejo, pa tudi tisto, kar sem se naučil, ne bom pozabil tako hitro …

Ure so naglo minevale, tega pa se je zavedel šele, ko se je znašel na drugem koncu mesta. Koliko sem hodil … Spet bom moral na avtobus. A nič zato, sprehod je bil ploden, saj mi je zdaj marsikaj jasno. A jasno mi je tudi, da sem to, kar je zdaj izbruhnilo na dan, zadrževal dolge mesece le, da bi me ne motilo pri pripravi na izpit. Vem, kako gredo te stvari … Namesto deset ur na dan študiraš dve, kar pomeni skoraj izgubljen dan, na srečo pa znam brisati iz glave moteče misli. Le v predalček jih spravim, predalček pa odprem, ko pride čas za to. A nisem še dodobra stopil iz univerzitetne stavbe in že se je ta sam odprl. Ne odprl, razpočil se je, ne da bi drezal vanj!

Denisa je zazeblo, zrak je postajal iskreče prozoren. Stopil je na avtobus in mu je bilo prijetno, ko se je domislil, da bo kmalu šel v pivnico. Sproščeno in z razbremenjeno vedrino.

2

Kljub temu da je bilo še svetlo, je bila pivnica že polna mladih, predvsem študentov. Modni kraj v središču mesta in niti ne posebno lep ali privlačen. Denis se je začudil, da mu je za hip zastal korak, ko se je nasmejan približeval omizju, kjer je bilo kakih sedem ali osem fantov in deklet njegovih let. Kot bi se bal, da bo nocoj prišel do kakega neprijetnega spoznanja.

Ne, ni se prebil do nobenega spoznanja, le neznansko je zehal, potem ko se je razvil običajni pogovor, ki je sledil njegovi razlagi opravljenega izpita in neizogibnim mladostno razposajenim čestitkam in glasnim nazdravljanjem. A spoznanje je bilo prav tisto zehanje, kateremu je sledila želja, da bi čim prej zapustil omizje.

Kljub naklonjenim ali ujedljivim protestom, zdaj ko si napol doktor, nas ne povohaš več, kaj bo šele, ko boš diplomiral, se je po slabi uri spet znašel na cesti. Spuščal se je prvi mrak in zrak je ščemel v skrivnostnih odtenkih odrezave rezkosti. Denisu se je zazdelo, da je nocoj ta spomladanski medčas še posebno skrivnosten in čist.

Kar oddahnil si je, ko se je zagledal v rdeče-turkizne odseve na obzorju in se prepustil ohlipu, ki je hušknil v kostanjeve kodre, ki so mu silili na oči. In kako pršeče zatohlo je tu. A vedel je, da je zadnja misel pripadala omizju, ki ga je pravkar zapustil, in si pritegnil, da je v tem razmišljanju krivičen. Nikoli nisem bil tako nestrpen, Lara pa bi mi znala povedati, zakaj. Znala bi mi tudi svetovati, me pomiriti, občutiti in, če bi bilo treba, to nestrpnost tudi zavrniti z ironično kretnjo. Teh njenih korenitih ukrepov ji ni nikoli zameril … Lepo je, da imaš ob sebi človeka, ki ti pove, kar ti gre. Denis pa je bil vedno ponosen na svojo samokritičnost, ki ni bila narejena, temveč resnična, to pa je njej še kako ugajalo. Lara … Najraje bi jo poklical, a ko je konec, je konec. In medtem si je gotovo že našla drugega.

Zavedel se je, da v tem času, ko se slapovi zadnje luči borijo s temno modrino neba, ki se utaplja v dahu slutnje večnosti, pogreša Laro. Pogovor z njo. Roko, ki seže po roki. Njene trenutke molka in nenadne zvonke besede.

Zdaj pa Lare ni in Denis se je nepričakovano odločil, da se vrne v pivnico in spet prisede k družbi, ki se je medtem gotovo že razredčila. Ne, še trenutek bom počakal, morda dobim Walterja samega ali skoraj samega. On je od druščine edini, ki mu lahko odprem srce in me zato ne bo izdal …

Ko je pokukal v lokal, so res ostali le Walter in dva mlajša fanta, morda še višješolca. Deklet ni bilo več, v trenutku pa, ko je Denis vstopil, so se vsi trije že dvignili, da bi odšli.

Denis je nemirno pogledal Walterja, on pa se mu je prisrčno nasmehnil. In ta nasmeh je bilo najlepše, kar je doživel tega dne. Več od bleščeče ocene v indeksu … Šel je naravnost k njemu in mu rekel, da bi se rad pogovoril z njim, Walter pa mu je odgovoril, v redu, a greva kam drugam.

Denis in Walter sta zdaj sedela v zanikrni gostilni in si naročila brezalkoholno pijačo. Najprej sta dolgo molčala, potem je Walter dobrodušno premeril dolgoletnega prijatelja in sošolca na univerzi ter mu rekel:

– No, in? Kaj se bova še dolgo gledala?

Denis se je namuznil in odvrnil:

– Ni mi lahko govoriti, ker bi ti rad povedal nekaj pomembnega in te obenem vprašal za nasvet.

Walter se je strmo zazrl vanj, Denis pa je poprijel:

– Odločitev je dolgo rasla v meni, potem sem jo zaradi izpita potisnil na stran, zdaj pa se mi je prikazala kot razodetje …

– Govori vendar!

– Kaj bi rekel, če bi šel v tujsko legijo? je Denis silovito udaril.

Walter je zabolščal vanj in za trenutek privzdignil obrvi:

– Zakaj pa?

Denisu je pri Walterju najbolj ugajala njegova uravnovešenost, pa tudi, da ni nikoli hotel pokroviteljsko učiti bližnjega in mu vsiljevati svojega mnenja. Poleg tega je znal poslušati. Zato si je izbral prav njega, da mu izda svoje namene.

– Zakaj, sprašuješ. Mi verjameš, da nimam pametnega odgovora? Ker sem sit tega življenja, ker sem mlad in hočem nekaj doživeti, ker se čutim praznega in bom tako to praznino hitro zapolnil …

Denis se je ustavil, ker je pričakoval in tudi želel reakcijo. Walter pa ga je še vedno le nepredirno motril, zato ga je ošvrknil:

– A tebe nič ne premakne?

– Najprej hočem slišati vse tvoje razloge, potem ti bom povedal svoje mnenje.

Denisa je prijateljev vsevedi pristop že začel motiti, zato je hlastno sunil:

– Kaj si ti Platon ali modrec z gore, da govoriš kot kak Zaratustra? Če bi bil tako pameten, ne bi zaostajal z izpiti …

– Čestitam … Kaj si hotel reči, da si ti tako priden študent, jaz pa tako slab?

Denisu je bilo takoj žal izrečenih besed:

– Oprosti, ne eno ne drugo. Res nisi tako slab. Če se potrudiš, lahko tudi ti rešiš drugi letnik … No, pustiva to, hočem priti do konca z razlago, ker me iskreno zanima tvoje mnenje. Kje sem že ostal?

– Pri praznini.

– Torej, želim si izkušenj, nekaj močnega, ker živimo v času, ko se nič ne dogaja, in tvegamo, da ostanemo prazni do konca življenja … Želim si spoznati svet, potovati …

– In tako dalje, in tako dalje, ga je zdaj Walter končno prekinil. Oprosti, sem razumel, saj si se že začel ponavljati. Walter je za hip obmolknil, kot bi intenzivno razmišljal, potem pa z obrazom, ki se mu je nekoliko razvedril, nadaljeval:

– Presenetil te bom, Denis. Rečem ti le to: če si se za to odločil, pojdi, da boš videl dno, po katerem tako hrepeniš, saj to ustreza tvojemu značaju. Ti hočeš videti vse, vse razumeti, potipati, jih tudi dobiti po glavi, če je treba. Si pogumen in se tega ne bojiš. Zdaj hočeš udariti v svojo zmedo, da se bo megla razkadila. Zavidam ti, jaz nimam tvojega poguma in žal niti tvoje zmede. Le dva, oziroma tri pomisleke imam. Najprej, ti si priden študent in imam celo občutek, da resnično verjameš v to, kar študiraš, kar je znak zrelosti. Kaj bo potem s tvojo medicino? Potem, tujska legija … Ne vem dosti o njej, a mislim, da tisto ni mesto zate. Saj se tam zbirajo sami izobčenci, posiljevalci, pretepači, nekdanji zaporniki, taki, ki morajo skrivati svoje prejšnje življenje ali pa si ga celo nanovo ustvariti …

– Avanturisti, morilci, fašisti, je smeje pristavil Denis.

– Vidim, da si me razumel, čeprav se mi posmehuješ. Kje sem ostal … ah, ja. In tretjič: morda res govorim iz svoje pregovorne previdnosti ali celo strahopetnosti, ampak tujska legija je zelo nevarna in v njej lahko tudi umreš …

Walter je umolknil in čakal na Denisov odgovor.

– Bolj stvarno bi mi res ne mogel prikazati svojega stališča, skušal pa ti bom odgovoriti točko za točko in si želim, da mi potem oporekaš, ker na vsem svetu nimam drugega sogovornika, ki bi mu lahko zaupal. Torej, študij. Izpitov ne bom izgubil, in kot veš, sem na dobrem z njimi. Drugič: slaba družba. Ja, o tem sem dosti razmišljal in se na koncu odločil, da grem prav zato, ali vsaj tudi zato. Če hoče človek nekaj v življenju ustvariti, mora preizkusiti vse, predvsem pa življenje v skrajnih okoliščinah. In mislim, da je življenje z morilci prav nalašč za to. Tam bom lahko doumel, če sem pravi, pokončen človek, ali pa šleva. Meni ne gre za postopno, ampak za silovito spoznavanje stvari, zato se mi zdi kot začetni sunek zelo primeren, potem bo itak vse šlo kar samo od sebe. In končno, tretjič: govoriš mi o nevarnosti. Hja, imaš prav. Ampak jaz se nevarnosti ne bojim, in če me bodo zaklali, pomeni, da mi je bilo tako pač usojeno. No, mimo šale in fatalizma. Če se človek boji svoje sence, ne bo nikoli nič iz njega, meni pa gre za to, da živim polno. Iz te polnosti, torej kvantitete, mora nujno vzkliti tudi kvaliteta …

Walter ga je za hip naklonjeno pogledal in dejal:

– Moram ti priznati, da je tvoje razmišljanje brezhibno, a v nasprotju s tvojimi bistvom, ki si ga pravkar omenil in ki daje ustvarjanju pozitiven naboj. Ne vem, če je tisto, za kar se odločaš, pravo življenje, prav gotovo pa je polno. V tem imaš prav …

– Že moj oče je pravil … Danes bi me za tako izbiro ubil, a ga bom obšel …

– Kako?

– Ne bo težko, saj z njim in mamo nimam dialoga. Rekel bom, da grem na počitnice, saj sem si jih zaslužil, te počitnice pa bom sproti daljšal. Če bodo postale predolge, bom rekel, da delam prakso v bolnišnici …

– Kaj si mi hotel reči, da je pravil tvoj oče?

– Ah, ja. Že pred dolgimi leti je razlagal, da mora mlad človek takoj po maturi eno leto delati karkoli, potovati, si nabirati izkušnje in se šele potem, če mu ustreza, vpisati na univerzo. Pri tem je še citiral duhovnika Don Milanija, veš, tistega znamenitega iz Pisma neki profesorici, ki je svoje učence spodbujal, naj divje potujejo, ker lahko le tako odpravijo svojo plahost in spoznajo resnično življenje, pa čeprav preko morja napak … Jasno, da je bil on preveč strahopeten, da bi to uresničil, a če bi zdaj jaz stopil pred njega in mu rekel, da bom udejanjil njegov predlog, bi me zaklal. Rekel bi, da so zdaj drugi časi, da ga nisem dobro razumel, da so danes mladi preveč nezreli, da bi počeli kaj takega, in pri tem se ne bi niti zavedal, kako je zapadel v protislovje. Kako naj bo človek zrel, če mu ne dovoliš, da raste?

Walter se je zasmejal:

– Ti bi svojega očeta prijel za besedo za stvari, ki jih je izrekel pred dolgimi leti …

Denis je prhnil in nadaljeval:

– Jasno sem si zapomnil te besede, ker so se mi zdele bistre in sprejemljive. Dolgo sem razmišljal o njih, a se jih nisem upal uresničili takoj po maturi, ker sem bil preveč droben in plah. Sicer pa bi mi itak starši to prepovedali. Pa tudi, s čigavim denarjem bi šel na pot?

– Kaj pa zdaj?

– Zdaj je drugače. Čutim se pripravljenega, denarja pa potrebujem le za avtostop do Pariza, kjer bo moje izhodišče. Nekaj malega cvenka pa imam.

Walterju je bilo jasno, da misli Denis smrtno resno, ob tem se je zbal za prijateljevo varnost in glasno pogrknil:

– Denis, imam slab občutek. To so usodne odločitve. Lahko se ne vrneš več …

– Če se ne vrnem, ne ostane čisto nič za mano … Z Laro sva šla narazen, staršev pa, kot bi jih ne imel. Razumeš, da zdaj nisem nič in kot tak ne morem pustiti ničesar za sabo? In zato se hočem spustiti do dna, ker se samo tako lahko spet dvignem. Manjka mi občutje katarze …

Walter je bil ob prijateljevih besedah delno pretresen, delno prizadet, in bi mu hotel reči, kaj pa jaz, kaj pa tvoji prijatelji, ni res, da te tvoji nimajo radi, le tebi se tako zdi, ni res, da nisi nič in da ne puščaš ničesar za sabo, a je le brezbarvno odvrnil:

– V legiji z besedami kot katarza, ne boš prišel daleč …

Zdaj je Denis povzel spravljivejše tone, saj je v zabrisanem tresljaju teh nekaj stavkov doumel marsikaj, kar mu prijatelj ni hotel odkrito povedati:

– Ne boj se, Walter, grem, da se nekaj premakne v meni in ko se bom vrnil, me ne boš več spoznal …

– Meni je dovolj, da se vrneš, mu je odgovoril Walter, moram pa ti ponoviti, da občudujem tvoj pogum in tvojo odločnost. Po trenutku molka je tišje nadaljeval:

– Torej misliš čisto resno. Zdaj se mu je glas vidno stresel.

– Čisto resno …

– Kdaj odpotuješ?

– Čim prej, zagotovo pa v nekaj dneh. Par cunj spravim v nahrbtnik, drugega ne potrebujem, in grem na pot. Pa tudi velike ceremonije in slovesi mi ne ugajajo. Preveč žalosti in preveč hinavščine …

Pozdravila sta se povsem vsakdanje, kot bi hotela prelisičiti usodnost tega trenutka in se bosta videla že naslednji dan.

 

Sanje ROMAN
288 strani
Izkaznica knjige

elektronske izdaje
Biblos
iBooks

trda vezava
ISBN: 9789612741365
cena z DDV: 27,95 EUR

broširana vezava
ISBN: 9789612741686
cena z DDV: 10,99 EUR

Na voljo v spletni knjigarni Sanje

Eva Joly, Judith Perrignon: Oči Lire Kazan

 

I 
JULIJ

Abudža, Nigerija

Nekoč je živel moški, imenovan kralj Okanagba. Nekega dne …

»Pa so ti povedali, ob kateri uri?« vpraša njegova žena.

Nwankwo ne odgovori. S hčerkico na kolenih in knjigo v roki nadaljuje z branjem.

Nekega dne ga je šla želva vprašat, ali bi ji lahko prodal dva tovora jamov. Kralj ji je odvrnil, da zanju ne želi denarja, temveč za plačilo terja devet človeških glav. Želi, da mu želva do konca leta prinese devet glav! Želva je odšla, vzela je jame in jih drugega za drugim pojedla, dokler jih skorajda ni bilo več. Zadnji preostanek je spekla na ognju, nato pa ga je namestila čisto na vrh palme …

»So ti povedali, ob kateri uri?«

»Ne, sporočilo se je glasilo, da moram od doma še pred zoro. To je vse. Čez dve uri bo sonce vzšlo in ne bodo zamujali.«

»Nadaljuj, očka!«

Črtasta podgana, ki je šla ravno mimo, je vse požrla. Zatorej ji želva poreče: »Glede na to, da si pojedla jam, ki sem ga kupila od kralja Okanagbe, ga boš morala kralju Okanagbi poplačati z devetimi glavami.«

»Bliža se avtomobil.«

»Ne približujte se oknu, gospa,« veli telesni stražar.

»Saj sem vendar še v lastnem domu!«

»Stori, kakor ti naročajo, Ezima,« se vmeša Nwankwo z naveličanim glasom.

»Upočasnjujejo … Kako ti uspeva na dan, kakršen je današnji, še kar sedeti tam in prebirati pravljice svoji hčeri?«

»Pojdi prebudit otroke. Baïna, ne premikaj se. Odpravili se bomo. Pogledat grem, kaj se dogaja.«

Nwankwo vstane, ob čemer se njegova dolga postava vzravna, in zarotniško pomigne telesnemu stražarju. Vse mora potekati mirno. Pretirana napetost bi utegnila operacijo še huje otežiti. Njegova žena je živčna. Njegove otroke je groza.

Avtomobil se je ustavil pred hišo in ugasnil žaromete. Nihče ne izstopi. Še dva druga telesna stražarja, ki sta nameščena na verandi, imata roki za jopičem, pripravljeni pritisniti na sprožilec. Prvi odkoraka do avtomobila in potolče po šipi, ki se spusti. Voznik zamrmra: »Egbe bere, ugo bere.« To je geslo, stari pregovor, ki so se ga naučili še kot otroci. Nwankwo ga pogosto uporabi: »Naj sokol pristane, naj orel pristane.« Drugi stražar lahko zdaj posvari družino. Evakuacija se začenja.

Hiše v tem stanovanjskem predelu Abudže kot da še spijo. Zaporedoma se na plano zvrstijo kovčki, ki jih prenaša služabnik, ženska z otrokom v naročju, najstnik, dekletce, ki drži očka za roko, vsi pogledajo naprej in nazaj, nato pa se zbašejo v veliki avtomobil in odidejo, ne da bi vedeli, ali se bodo nekega dne lahko vrnili. Odhajajo za dolgo. Avtomobil spelje. Trajalo je borih deset minut, da so za seboj pustili vse, svoje življenje, kmalu tudi državo. V hiši je dnevna soba ostala osvetljena. Na dvosedu je ždela knjižica pripovedk ljudstva igbo.

Nwankwo na sovoznikovem sedežu prisluhne, kaj naj bi bilo v načrtu po tem. Naslednja postaja bo Lagos, kjer se bodo diskretno vkrcali na gliser, ta pa jih bo odpeljal na odprto morje do norveškega tankerja. Še tri dni, pa bodo na letalu za London.

»Ampak dogovorjeni smo bili, da bomo prečkali mejo in se na letalo vkrcali v Yaoundéju,« se čudi Nwankwo.

»Sprememba načrta v zadnji minutki, tako bo varneje,« odgovori agent.

Nwankwo ne reče ničesar. Kot kaže, bo potovanje dolgotrajno in bo preizkušalo vzdržljivost mlajših izmed otrok. Sprva je nameraval odpotovati sam, da ne bi vse svoje družine obsodil na izgnanstvo. Saj ne bi bil prvi, ki bi živel tako daleč od svojih. Vendar pa Ezima v to ni privolila.

Obrne se k njej, ji zamrmra, da bo treba odpotovati po morju, da to ni najudobnejši način pobega, je pa najvarnejši, da namreč na krovu norveškega plovila tvegajo manj kakor na afriških cestah. Nato utihne kakor vsi ostali v avtomobilu, kjer se za vsakogar zdi, da pretehtava položaj. Za njimi se razprostira Abudža, ki se leskeče kakor moderna mesta. Njeni žerjavi, njen sveži, brezdušni beton, na katerega so nalepili cerkve, mošeje, poslovne stavbe in obvoznice, pričajo o njenih rosnih letih in novopridobljenem nazivu glavnega mesta. Brez zgodovine je, zgolj umetna izložba bogate, veličastne nafte. Nadomestila je hrupni, mrgoleči in zaudarjajoči Lagos. Tja so namenjeni.

Kaj kmalu ni več niti prometnih svetilk niti cestnih oznak. Gora Aso se staplja z nočjo. Aso pomeni zmaga. V Nwankwovi glavi se vrtinčijo besede, pokrajine, dvomi. Verjel je v zmago, v svojih pisarnah so pred njim trepetali oblastniki, pred njihovimi grožnjami in ognjevitimi napovedmi je ohranil brezizrazen obraz, nasmihal se je, ko so ga poskušali podkupiti. Vzel je njihovih petnajst milijonov dolarjev v bankovcih po sto, vendar jih je odnesel na centralno banko z zahtevo, da jih dobro uporabijo, nato pa z obnovljenim zagonom nadaljeval svoje preiskave. In potem so ubili njegove može, drugega za drugim, ubili so Uchéja, njegovega prijatelja, njegovo desno roko, njega samega pa so odpustili in ga zdaj prisilili v pobeg …

»Moja knjiga!« nenadoma zavpije mala Baïna. »Pozabili smo mojo knjigo!«

»Kupili bomo novo, enako,« jo pomiri mama.

»Ampak saj tam, kamor gremo, vendar nimajo te knjige!«

»Tam, kamor gremo, imajo vse, boš videla. V tisti deželi imajo velikanske trgovine.«

»Ampak jaz hočem svojo knjigo! Nazaj moramo.«

»Zdaj pa dovolj, Baïna!« jo prekine Nwankwo. »Isto zgodbico sem več let prebiral tvojemu bratu, tebi pa tudi že tolikokrat, da bi jo lahko povedal na pamet. Tudi vaša mama jo zna na pamet. Ostali smo pri črtasti podgani.«

Nato v vzvratnem ogledalu ženi nameni pomenljiv pogled. Ezima takoj razume, da Nwankwo potrebuje tišino. Zapre oči in nadaljuje zgodbo …

Podgana je šla posadit jajčevce. Prišla je antilopa in pojedla vse liste. Tedaj ji je črtasta podgana rekla: »Glede na to, da si pojedla liste mojih jajčevcev, jaz pa sem pojedla želvin jam, boš zdaj morala kralju Okanagbi ti poplačati z devetimi glavami!«

Antilopa se je v galopu pognala stran. Med galopiranjem se je spotaknila ob drevesno korenino in ji dejala: »Korenina, glede na to, da si zadala bolečino moji nogi …«

Na tej točki pripovedi je Nwankwo, ko je bil njegov prvorojenec še majhen, s ploskanjem dlani ob stegna oponašal zvok antilopinih kopit v galopu. V tistem času je bil Nwankwo že mladi odvetnik, diplomiranec Univerze v Zarii. Diplomo je izročil očetu, ki jo je ponosno uokviril pri sebi doma. »To je dobro, bitke ti ležijo,« je zavzdihnil ostareli mož, kar pa naj bi pomenilo, da je sam bitko že izgubil. Navsezadnje si ni nikoli opomogel od prizora, ko je videl, da so uporniki proti kolonialni oblasti sami postali tirani. To je oporekalo njegovemu videnju sveta, ljudi, vsega, kar je menil, da je spoznal ob knjigah. In potem so se zvrstili državljanska vojna, kak ducat vojaških državnih udarov in nova pasma plenilcev, dokler mu niso končno popustili živci. Njegovo življenje se je zdaj bližalo kraju v tišini, vendar je bila tišina take vrste, da so v njej žalobno odzvanjale starodavne besede, zdaj izpraznjene pomena. Nwankwo je očeta po koncu delovnega dne redno obiskoval. Sede na stopnicah, ki so vodile do hiše, prekrite z bambusovimi stebli, je očetu pripovedoval o svojih vse številnejših bitkah, o časopisu, ki je izgubil tožbo, ker je objavil nekaj resničnih podatkov, o lastnikih malih hiš, ki so jim domove požgali, da so naredili prostor za velikansko nakupovalno središče … Vsi njegovi dosjeji so sporočali eno in isto: bogata država, revno ljudstvo. Korupcija na vseh ravneh. Kadar je sodnik obsodil najbogatejšega, je to storil iz enega samega razloga. Ker je vedel, da bo po pritožbi dobil višjo podkupnino.

Nwankwo, ki se je rodil v času razglasitve neodvisnosti in odkritja nafte, se je ponašal z oholostjo in ambicioznostjo svojih dvajsetih let, vendar je bila v njegovih očeh že zapisana resnobnost, sijoča izza oglatih očal, ki jih je nosil vse od otroštva. Ni bil pretirano zabavne sorte. Venomer je bil na preži, pripravljen storiti, kar je prav. Končno besedo je zmeraj prepustil starcu, ki se je izražal z brezhibno učiteljsko dikcijo: »Naši državi bi bilo veliko bolj v prid, ko bi ne bilo presnete nafte. Nikdar nam ne bi smelo biti usojeno vonjati njenih dišav.«

Nwankwu besede kaj kmalu niso več zadostovale. Namesto enostavnega prerekanja na sodišču si je želel konkretno ukrepati. Tako je torej z odliko opravil izpit za tožilca. Tudi tokrat je diplomo izročil očetu, ki jo je pozabil uokviriti in obesiti na steno, ne da bi ob tem kogar koli obšla kakršna koli zla slutnja. Tedaj je na nigerijski pravni fakulteti Nwankwo spoznal Uchéja, ki je bil njegovo popolno nasprotje, človek, ki se je nenehno smejal, zlasti ob tragičnih zadevah. Sirote smo tega vajene, je govoril. Skupaj sta se vzpenjala po mnogih klinih karierne lestve, in ko je napočil eden od značilno nepredvidljivih političnih viharjev, je usoda hotela, da je Nwankwo stopil na čelo Urada za preprečevanje goljufij. Ob sebi je želel imeti Uchéja. To je bilo pred petimi leti. Zdaj je Uché mrtev. Pred dvema tednoma so ga z zvezanimi rokami in s kroglo v glavi našli v prtljažniku njegovega lastnega avtomobila. Nwankwo je hitro doumel sporočilo dogodka. Zanka se zateguje. Treba je pobegniti, kakor naglo je le mogoče.

Bolj ko so se bližali podeželju, manj gladka je bila cesta. Nwankwo je lahko slutil tihotno grmovje, trenutno vlažno kakor vsakokrat v deževni dobi. Kresnice so se bleščale v noči, kot bi tisoči mačjih oči opazovali vozilo ljudi na begu. Ali kot duhovi. Tisti, ki prihajajo na plan edinole ponoči. Ko je bil Nwankwo še majhen, je vsak dan slišal odrasle govoriti, da po sončnem zahodu ne smeš ven pomoliti niti nosu, četudi bi kdo zavpil tvoje ime, da moraš biti pazljiv že popoldne, kajti zemlja ljudem pripada edinole zjutraj, potem pa jo morajo deliti z drugimi bitji. Prikradejo se duhovi, ki prevzamejo nadzor nad stezami, nad pešpotmi in nad cestami. »Krastača popoldne ne prileze ven, če za to nima tehtnega razloga,« je dodal njegov ded, ki je izrečene resnice vselej pospremil z ljubečim trepljanjem. Kot deček je Nwankwo verjel tem zgodbam, kot mladenič pa jih je seveda odklanjal, a se jih kljub temu ni povsem otresel. Tisti, ki pravijo, da ne verjamejo v duhove, lažejo. Nocoj razume pomen teh besed. Bolj ko jim želiš ubežati, tesneje ti sledijo. Bežati pomeni spominjati se, pomeni, da si končno razvozlal glasove starodavnih prednikov in njihove uroke. Na Zemlji ne kraljuje človek.

Na zadnjem sedežu Ezimin glas že slabi ob koncu pripovedke. Korenina zada bolečino antilopi, sokol se dotakne korenine, otrok poboža sokola, nato pa zajoče in se zateče k materi.

»Pobožal sem sokola, ki se je dotaknil korenine, ki je zadala bolečino antilopi, ki je prežvečila liste jajčevca, ki je pripadal črtasti podgani, ki je pojedla želvin jam, zdaj pa moraš ti kralju Okanagbi poplačati z devetimi glavami! Mama je vzkliknila: »Kaj?! Samo zato, ker sem svojemu otroku zastavila eno samcato vprašanje, da bi morala zdaj poplačati kralju Okanagbi z devetimi glavami, in to za jame, ki jih je nekdo že zdavnaj pojedel?!«

V vsakdanjih okoliščinah bi Ezima oponašala mamin srd in otroci bi se zasmejali. Toda Ezima tokrat šepeta, mehansko in utrujeno ponavlja besedilo, nič več ne igra. Žalostna je. Potrta je, ker zapušča domovino, družino, dom. Nwankwu zameri, ker jih jespravil v nevarnost. Zdaj že tri leta živita pod nenehno zaščito. Šest telesnih stražarjev, ki se po dva in dva sprehajajo pred hišo, in celo po poti do šole. Ezima in Nwankwo se veliko prepirata. Navadno Nwankwo med prerekanjem uperi prst v njune otroke in zavpije: »Kar počnem, počnem zanje!« Kakor da bo s tem spremenil njihovo prihodnost.

Spremenil se je on, ne ona. Postal je trd kakor kamen. Naglo ga mine potrpljenje, pozablja pomembne datume, rojstne dneve otrok, obletnico njunega prvega srečanja. Ko je pred dvema letoma vlada razveljavila izpit, s katerim je postal tožilec, in tako odrekla naziv celotnemu letniku študentov, ga je Ezima moledovala, naj se znova posveti odvetniškemu poklicu, a o tem ni želel ničesar slišati. Vlada mu je s silo odvzela status tožilca, da bi mu lahko odrekla pristojnost v določenih zadevah, na njegovo mesto pa imenovala nekoga bolj ubogljivega, vendar Nwankwo ni želel kloniti. Vnovič se je podal na univerzo z Uchéjem ob strani in vnovič uspešno opravil izpite. Čas, kot je rad govoril, je na njegovi strani.

Na dan podelitve diplom so ga v navzočnosti družin in otrok policisti prišli aretirat zaradi nejasnih sumov o preprodaji mamil. Izvlekli so lisice. Kot se je zdelo, so bili ljudje na oblasti pripravljeni na vse, da bi se ga le znebili. Tedaj so se izpostavili ostali slušatelji z Uchéjem na čelu in okoli njega sklenili krog, živi zid, ki je odvrnil policiste. Nwankwu so ob tem oči zalile solze, kajti v tem gibanju množice je zaznal znamenje upanja, upora, sledove skupnosti. Ko pa je med svojimi zaščitniki uzrl najstarejšega sina, slabotnega, še niti ne moškega, v pražnji obleki, je njegova radost v trenutku zamrla in ostal je prazen, prevzela ga je groza. Svojega otroka že ni mogel izpostaviti. Bil je general poražene vojske.

Kje je Uché zdaj? Stari oče je trdil, da svet duhov vrat ne odpira tistim, ki umrejo nasilne smrti. Moral bo tavati nekje med obema svetovoma, v zaraščenem hladu, po stezah iz rdečega laterita, skupaj z bolnimi in samomorilci, skupaj s tistimi, ki nadlegujejo popotnike. Je mar Uché tam, v noči? Ali Nwankwov prijatelj izgubljeno blodi naokoli? Ali ga vidi, kako beži? Ali mu zameri? Ali pa ga, nasprotno, varuje med begom?

Uchéjev avtomobil je bil po umoru parkiran pred Nwankwovo hišo, da bi bil zagotovo on tisti, ki bi odkril Uchéjevo okrvavljeno truplo, ki bi zagledal njegovo prestreljeno glavo, razprte oči, obraz, izmaličen od groze. Na mrakobno prirejenem prizorišču so morilci Uchéjevemu truplu slekli hlače, prav tako truplu njegovega telesnega stražarja, ki so ga našli dlje stran, v goščavi. To naj bi namigovalo na klevete o Uchéjevi istospolni usmerjenosti.   

Pred njim so bili umorjeni že drugi preiskovalci. Vsakič se je Nwankwo, ki je bil njihov nadrejeni, udeležil pogreba, pred družino pričal o njihovem pogumu, nato pa se oddaljil in pustil otrokom pokojnika, da so izpolnili svojo obredno nalogo. Na Uchéjevem pogrebu ni bilo otrok.

»Uché, moj Chi boš, moj dvojnik, moj angel varuh, moja senca,« je prisegel Nwankwo, hlipajoč pred prijateljevim truplom.

In nocoj, sredi bega v noči, medtem ko se pripovedka ljudstva igbo kar ni hotela končati, medtem ko se je Ezimin glas spreminjal v brezupen šepet, je Nwankwo sam pri sebi dodal, da bo odrl kožo tistemu prascu, ki je zaukazal, naj Uchéja umorijo. Uché si bo tedaj lahko odpočil v kraljestvu duhov.

Niso več daleč od reke, cesta se vije v isti smeri kot voda, obe se izlivata v morje. Na zadnjih sedežih zdaj Baïna pripoveduje zgodbo, kajti njena mama je umolknila od izčrpanosti. Dekletce pa se vztrajno oklepa vsake besedice pripovedke, tovora jamov, devetih glav, obljubljenih kralju Okanagbi, kakor bi šlo za svetinje otroštva, za katerega nagonsko ve, da se bo končalo še tiste noči.

Dekletce se bliža trenutku v zgodbi, ob katerem navadno zacvili od smeha. Kraljevi delavci so si slekli vsa oblačila, kraljeva žena pa zavpije: »Kaj?! Zdaj pa mislite delati popolnoma goli ali kako?!« Vendar se tokrat Baïna ni mogla zasmejati, zgodbo je namreč pripovedovala sami sebi. Njena mama je dodobra izčrpana, njen oče pa je videti preveč zaskrbljen, da bi skrbel zanjo. Baïna že dobro pozna značilni odmaknjeni izraz na njegovem obrazu, ko je zatopljen v misli, način, kako je tu, ne da bi bil v resnici navzoč. To ni stvar nocojšnjega večera. V vseh osmih letih svojega življenja je imela hči občutek, da ga je venomer videvala takega. Njena sestrica Ima ni ničesar razumela na dan, ko jim je razglasil: »Odhajamo!« Tadjou je besnel, da že ne misli zapustiti prijateljev, ona pa, Baïna, ni bila prav nič presenečena. Bilo je, kakor bi že od nekdaj vedela, da bo tako. Z malimi črnimi očmi se je zazrla globoko v očetove, češ da se strinja. Nocoj čuti, da se oče boji. Videti je, kakor bi poskočil, vsakič, ko jim nasproti posvetijo avtomobilski žarometi.

Nwankwa so trpinčila premnoga vprašanja. Mar niso želeli natanko tega, da pobegne? Če bi ga hladnokrvno umorili, kakor so Uchéja, bi to sprožilo prevelik nemir, vprašanja iz vrst opozicije in časopisne članke. Naj torej pobegne in se pridruži izobčencem! Tam daleč, v Evropi ali v ZDA, bo lahko pripovedoval, da v njegovi državi več kot polovica prebivalstva preživi z manj kot dolarjem na dan, a saj je za to vsem vseeno. Bi bilo mar pogumneje ostati? Kako sploh je biti izobčenec? Koliko časa to traja? Od diktature je vselej mogoče pričakovati, da bo strmoglavila, to se vsakič zgodi. Toda od naftnega mogotca ni mogoče pričakovati padca, saj je že dovolj, če dobro naolji verigo korupcije. Nwankwo ne prenese več vprašanj brez odgovora. Prisluhne Baïni, ki pripoveduje zgodbo. Pridruži se ji. Kakor bi bil čisto običajen večer, Nwankwo spregovori z nizkim glasom popolnoma golih vojakov, nato pa spelje zgodbo proti zaključku.

Vstopila je kraljeva žena. Slekla si je oblačila in si jih obesila okoli vratu! Kralj Okanagba jo je vprašal:

»Ali meni, kralju Okanagbi, prinašaš hrano popolnoma gola, z oblačili okoli vratu? Se me mar nič ne bojiš?«          

In žena mu je odvrnila:

»Zastavil si mi vprašanje, jaz sem ga zastavila delavcem, ki so odgovorili tistemu, ki jih je pozdravil, ki je zastavil vprašanje tistemu, ki je govoril sam od sebe, ki je zastavil vprašanje tistemu, ki je hodil po glavi, ki je zastavil vprašanje tistemu, ki se je po zadnji plati vzpel na palmo, ki je zastavil vprašanje svoje ženi, ki je zastavila vprašanje svojemu otroku, ki je pobožal sokola, ki se je dotaknil korenine, ki je zadala bolečino nogi antilope, ki je pojedla liste jajčevca črtaste podgane, ki je pojedla jam želve iz dvojnega tovora jamov, ki jih je želva v zameno za devet glav, ki jih mora v letu dni vrniti, dobila od kralja Okanagbe. Zatorej moraš sam sebi poplačati z devetimi glavami!«

Kralj je molčal, saj ni vedel, kaj naj bi storil.

Oče in hči skupaj izrečeta nauk zgodbe:

Ta zgodba nas uči, da je treba, preden nekomu nekaj damo, vedeti, ali je to dober človek in ali govori resnico. Dva tovora jamov, ki jih je kralj poklonil želvi, sta zdaj izgubljena.

Dve uri pozneje Baïna že spi. V avtomobilu je vse tiho. Bližajo se Lagosu. Pred njimi svetijo velemestne luči. Nato zaznajo njegov vonj, vlažen, gniloben. Ob mestnih vratih se kopičijo gore odpadkov na Oshodiju, enem največjih afriških odprtih odlagališč pod milim nebom. Nwankwo je že obiskal zaudarjajoče prizorišče. Odpadki so razporejeni v slojih, nad njimi pa se pnejo vasi iz platna in plastike, v katerih revni cestni delavci vdihujejo strupene snovi in hlape. Vsak dan prispejo še novi tovori odpadkov, smeti in grušč iz okolice, pa tudi z vsega sveta, na stotine in tisoče uporabljenih računalnikov, zavrženih elektronskih sestavnih delov, težkih kovin, ki jih iztovarjajo v Lagosu, nato pa jih pritovorijo na Oshodi. Tja prispejo odpadki s severa, bogastvo z juga pa na tankerjih odhaja iz dežele. Tako premišljuje Nwankwo, ki ga preganjajo spomini. Zločini drugih bodo za zmeraj ostali njegov osebni poraz.

Sonce še ni vzšlo. Toda Lagos, hobotničasto mesto, je bilo že budno. Je sploh kdaj spalo? Koliko prebivalcev? Petnajst, dvajset milijonov? Nihče več ne šteje. V trenutku odhajajoče noči je hrupni vsakdan šele na svojem začetku, na tržnicah so prvi trgovci že postavljali stojnice pod senčniki od sonca zbledelih barv. Vozila so se pripravljala na veliki zastoj, goslo (kar v krajevnem narečju sporoča angleški izraz go slow), ki je zaradi mestnih avtobusov privzel v glavnem rumene odtenke. Nekaj uric pozneje bodo tukaj zgolj kolone vozil, avtomobili, ki bodo nepremično stali na asfaltnih mostovih in se tresli v ritmu glasbe afrobeat, občasno prekinjene s predirljivim klicem kakega mujezina, z odprtimi okni, povsod bodo otroci, zgoščena množica, ki ne dopušča pogleda niti na centimeter tal, prepolna tavajočih prodajalcev, ki nenehno vpijejo svoje ponudbe in vlečejo na plan svojo, na črnem trgu pridobljeno robo. Nwankwo Lagos dodobra pozna, saj je tam prebival, preden se je preselil v Abudžo, brezdušno mesto vladajočih. Lagos vzbuja grozo, je velikanski in nevaren, prava pošast, vendar pa je v resnici veliko bolj stvaren, vse priznava, ne skriva ne razdejanja ne otrok ne miljarderjev v naftnih dolarjih, ki se sklanjajo za šipami svojih poslovnih stavb nad zamaščenimi revnimi četrtmi. Je mar to že pekel ali so samo vice? Nwankwo bi rekel, da je pekel. Kakor koli že, to je Afrika, njen hrup, njen ples, njen prah, njeno komolčarstvo.

»Za Afričane,« je govoril njegov oče, »obstajati pomeni živeti v skupnosti, opazovati svet skozi skupne oči, delovati v skupini. Življenje ni podvig posameznika,« je še dodal. In vendar Nwankwo odhaja.

Obrne se, položi roko ženi na koleno. Ona nemudoma odpre oči, sploh ni spala. V nekaj minutah bomo že v pristanišču, reče on. Ona pokima, se obrne proti najstarejšemu sinu in nežno spregovori z njim, ko se vozilo v trenutku ustavi. Vanj vdre hripavi glas, ki prihaja s cestnega robnika, nato pa vanj posveti še žepna svetilka in se začne sprehajati po obrazih spečih otrok. Kontrola. Šofer se pogaja in zelo hitro se vzdušje sprosti. Diplomatski status vozila, predvsem pa zeleni bankovci, ki jih šofer poda agentu, potešijo njegovo radovednost.

Deset minut pozneje se avtomobil ustavi. Treba je ven. Otroci imajo majave nožice. Prtljaga je že odložena na pomol. Približa se neki moški. Kljub temi je mogoče razbrati, da ima na obrazu globoke brazgotine, ki naznanjajo, da pripada etnični manjšini s severa države, vendar so brazgotine vseeno prestrašile družino, ki je v zgodnjih jutranjih urah bežala pred nevarnostjo. Mala Ima zajoče, ko ga zagleda. Možakar pokaže na gliser, ki je privezan natanko pred njimi. Tedaj Nwankwo pozdravi telesnega stražarja, mu z obema rokama seže v dlan in se mu zahvali, vendar odnosi z možmi, ki mu sledijo in tvegajo življenje, da bi ga zaščitili, ostanejo vse do konca hladni. Nato se poslovi še od šoferja in mu obljubi, da se bo povezal z veleposlanikom, takoj ko prispe. Družina se oddaljuje proti koncu pomola.

Nwankwo dobro pozna razburkane vode pristanišča v Lagosu, kjer prežijo pirati, ki jih plačujejo velike živine iz drugih držav, da bi napadali tovorne ladje, pretihotapili blago in ga ponovno prodali najboljšemu ponudniku. Le kolikokrat je, ko je še opravljal svojo funkcijo, poslal gliser do tankerja, ki je pravkar dvignil sidro in o katerem je sumil, da ne prevaža iste količine tovora, kot jo je prijavil carini! Preden je planil v krohot, je Uché izračunal, da se tam dnevno obrne kar 200 milijonov dolarjev. Govoril je, da je krohot protistrup za razne prasce. Hkrati je bil krohot tudi njegov klic na pomoč.

Tistega jutra so tihotapsko blago Nwankwo in njegova družina. Tanker jih čaka nekoliko bolj daleč proti odprtemu morju. Drug za drugim izginevajo, se s čolna izkrcavajo po lestvi in vzpenjajo na tanker, najprej mama, nato otroci in nazadnje še Nwankwo, medtem ko je slišati Imin jok.

NORVEŠKO VELEPOSLANIŠTVO V ABUDŽI

ZAUPNO 

22. JULIJ

ZADEVA: POMOČ PRI POBEGU NWANKWA GANBA

NAČRT TORDENSKJOLD JE POTEKAL, KAKOR JE BILO PREDVIDENO. NWANKWO GANBO SE JE Z DRUŽINO PODAL NA ODPRTE VODE NA TANKERJU Z IMENOM HARALD HAARFAGRE.

V OKVIRU PROGRAMA »MREŽA ZA PRAVIČNOST« JE VELIKA BRITANIJA PRISTALA, DA SPREJME G. GANBA Z DRUŽINO. PONUDILI SO MU DELOVNO MESTO NA OXFORDSKI UNIVERZI. NJEGOVI OTROCI BODO VPISANI V PROGRAM ZA ŠTIPENDIJE ZA VSTOP V JAVNO ŠOLO V BLIŽINI DOMOVANJA.

G. GANBO SE JE ZAVEZAL, DA NA BRITANSKIH TLEH NE BO NADALJEVAL PREISKAV O GUVERNERJU FINLEYJU IN NJEGOVIH SODELAVCIH. PRISTAL JE TUDI NA TO, DA SE BO VZDRŽAL VSAKRŠNIH JAVNIH IZJAV O NIGERIJSKI VLADI.

NAŠI STIKI NA ZUNANJEM MINISTRSTVU SO PRI TEH DVEH TOČKAH POSEBEJ VZTRAJALI. DIPLOMATSKI IN GOSPODARSKI ODNOSI MED ZDRUŽENIM KRALJESTVOM IN NIGERIJO PO NJIHOVEM MNENJU SPADAJO MED »BISTVENE INTERESE« BRITANSKE KRALJEVINE.

Sankt Peterburg, Rusija    

V ženski garderobi je po treningu zmeraj enako, nekaterim se mudi, zato se preoblečejo in odidejo, potem so tu tiste, ki se preznojijo in se morajo oprhati, klepetulje, ki pripovedujejo o svojem življenju, in Tanja, ki šteje modrice na mečih in podlakteh. Lira si sname naramnice, ščitnike, si obriše znoj, ki ji v bisernih kapljah še zmeraj sije med dojkama, nato pa se mirno obleče. Hitro opravi, nadene si čipkast nedrček in krilo, majico in sandale, saj je zunaj vroče. Potem si vzame čas, da povije črni pas in kimono ter počaka, da ostaneta s Tanjo sami.

»Poslušaj, ti pretepenka, mar ti nisem svetovala, da si priskrbi ščitnike za goleni?« ji z nasmehom poočita Lira.

»Ne bodi zlobna … Vidiš to modrico pod kolenom? Ta je od tebe. Razločno sem čutila, kako si mi jo zadala, ko smo vadili gedan barai. Druge mi je pridelal Putin. Z njim res nerada delam. Samo poglej si moja meča, zdaj teden dni ne bom mogla nositi krila … Pri njem imaš občutek, da te bo zaklal že samo s pogledom.«

»Ne kličejo ga zaman Putin!«

»Res mu je podoben. Najbrž so ga izučili pri KGB-ju, tam karate spada k obveznemu urjenju.«

»Pst! Vse se sliši do moške garderobe. Če je res nekdanji KGB-jevec, potem mi ni prav nič do tega, da bi naju vzel na piko.«

»Da ti to rečeš, Lira? Saj ti si vendar že tako najbolj na piki, najbolj osumljena, najbolj pod nadzorom! Včasih se sprašujem, zakaj se sploh še pogovarjam s tabo.«

»Saj to … Bi se lahko zvečer ustavila pri tebi? Nekam moram telefonirati.«

»Spet?«

»Hčerko bi poklicala, samo za pet minut, ne več. Ne bi želela, da bi se moji prisluškovalci začeli zanimati še zanjo.«

»Kje imaš glavo?« Tanja nenadoma odgovori manj nasmejano, medtem ko si oblači kavbojke. »Jasno je, da o njej vedo že vse, vključno s tem, s kom se je nazadnje sestajala v Parizu! Prebrala sem tvoj najnovejši članek, resda je dober, ampak saj kar sama rineš v težave!«

Lira ne odgovori. Nagnjena nad umivalnik nekaj časa pusti teči mrzlo vodo in si z njo opljuska obraz. Voda ima vonj po Sankt Peterburgu. Lira čuti vodni kamen, kovino, osrčje zemlje in mrak časa. Ob deževnih dneh se voda iz velikanskih žlebov razkošnih mestnih palač izliva naravnost na pločnike. Njen najnovejši članek … Z lahkoto ga je napisala, niti ni bilo treba preiskovati ali uporabljati zapletenih stavkov, le navedla je seznam trupel iz opozicijske stranke severnega Kavkaza: »Makšarip Aušev, Malik Ahmedilov, Zarema Sadulajeva in njen soprog, Alik Džabrailov, Natalija Estemirova.« In za vsemi navedenimi mrtveci so prežale sence, med njimi zlasti senca Sergeja Luškega, regijske velike živine.

»Nekega dne se bo na seznamu znašlo še tvoje ime,« godrnja Tanja, medtem ko si zavezuje športne copate.

Lira si zdaj pred zrcalom nad umivalnikom popravi svetle lase. To zrcalo ji je všeč, po treningu ga vsakokrat ošine s pogledom. Znojne srage, ki se še zmeraj svetlikajo in ji lepijo nekaj pramenov na čelo, pordela lica, ki so bila običajno bleda in usahla, in oči, ki se še zmeraj lesketajo od zadnjih spopadov, vse to zarisuje odsev neustrašne ženske. Že sedem let mineva, odkar se je začela posvečati karateju. Bliža se petintridesetemu. Dimitrija, njenega moža, ki še ni bivši, je ob novici razganjalo od smeha.

»Ti sosedje ne dovolijo več telefonirati od njih?« vpraša Tanja.

»Ne, pravijo, da zaradi mene zdaj gotovo prisluškujejo že celemu bloku.«

»Pa boš res poklicala Polino, prisežeš?«

»Če misliš, da bi te bila zmožna izpostaviti celo najmanjši nevarnosti, potem kar pozabi, da me poznaš!«

»Ah, ne, daj no!« zavzdihne Tanja, medtem ko zapira zadrgo na športni torbi.

Garderobo zapustita istočasno s še zadnjimi moškimi, med njimi je tudi sloviti Putin. Ura je deset zvečer, iz kavarn se sliši ameriška glasba. Nekateri med moškimi predlagajo, da bi šli na pijačo. Ženski odklonita, ne da bi se količkaj posvetovali, pozdravita jih in se zasučeta na petah. Pri rdeči luči, ko števec kaže še osem sekund, da bi vozila lahko speljala, stečeta čez cesto in se poženeta v globine podzemne železnice, ko ju tekoče stopnice ponesejo pod bakreno obokani strop postaje.

»Putin je tam,« Tanja nenadoma navrže Liri.

»Mislila sem, da je šel z drugimi nekaj spit.«

»Tudi jaz.«

»Mogoče se je navsezadnje le želel vrniti domov.«

»Ali pa naju zasleduje,« odvrne Tanja. »Se že pomika naprej, proti nama gre!«

»Samo mudi se mu, prehiteti naju hoče.«

»Ne, gleda naju!«

Putin se v resnici ustavi ob njiju na eni od zadnjih tekočih stopnic. Prvič se nasmehne. Takoj precej manj spominja na vzdevek, ki so mu ga dodelili. Videti je skorajda simpatičen.

»Vidim, da gremo v isto smer. Kam pa vidve?«

»Tja dol,« zelo izmuzljivo reče Lira in iztegne roko v strahu, da bi Tanja utegnila povedati svoj naslov.

»Izstopili bova na Lomonosovskaji,« pribije Tanja kot nadarjena lažnivka.

Ko že stopata proti liniji številka tri, Putin še zmeraj koraka ob njiju. Govori o zadnjem treningu, o tem, kako učinkovit prijem je yoko geri, kako ubijalska brca je, če brcneš z vso močjo. Zdi se, kakor bi ga dekleti s pogledom spraševali: »Pa si jih z njim že veliko usmrtil?« Hodniki niso več tako natrpani kakor ob prometnih konicah, v zraku je zaznati vonj pogretih in žarkih slaščic. Tanja je videti živčna. Izkoristi razpotje in nakaže, da se njihove poti razhajajo.

»No, tako … Midve greva zdaj tja.«

»Jaz tudi,« odvrne on.

Že so na peronu, nato v istem vagonu, oklepajo se istega droga na poti brez cilja.

»Torej stanujeta skupaj?«

»Precej blizu,« odvrne Lira.

Mednje se vriva dolgotrajna tišina, dekleti si na vsaki postaji rečeta, da bo menda le izstopil. Putin jima ni povedal, kam gre, niti ne vesta, kako mu je v resnici sploh ime. Lira ga skrivaj opazuje. Plosko čelo ima, lasišče se mu umika nazaj in riše delto, ustnice ima tanke, kakor bi se zadrgnile pred govorjenjem, njegov prstanec ne kaže, da bi bil poročen. V drugačnih razmerah bi si ženska to okoliščino razlagala, češ da je samski, Lira pa si prej dopoveduje, da si tajni agent pač ne nakoplje družine. Žalostno je, če si moškega ogleduješ, ne da bi se sploh vprašal, ali je privlačen, temveč te zanima samo, ali ni nemara nevaren. Ta moški utegne biti enostavno Rus kakor ona, kakor vsi drugi Rusi, ki jih je zgodovina naredila za ponosne in poražene, predvsem pa izgubljene. Vendar Lira preteklosti nikakor ni več obžalovala.

»Če kaj vem, je to vajina postaja,« nenadoma reče Putin.

Spogledata se in zardita, nato pa planeta iz vagona, tik preden se vrata vnovič zaprejo.

»Sem vaju jaz zamotil?« še pripomni Putin.

In že je izginil skupaj z vlakom. Olajšano zavzdihneta in planeta v krohot.

»Ta tvoj vohun je čisto navaden osvajalec, ki lomi srca po podzemni železnici!« se pošali Lira.

»Le pazi se, Mata Hari bi utegnila biti tudi moški. Sploh pa sva se zdaj znašli na drugi strani mesta. Gremo, levo krog!«

Lira se živčno zasmeje. Povsem na robu je. Navadno ji ni treba poskrbeti za toliko varnostnih ukrepov, samo da bi poklicala hčer. Ni normalno, da se mora tako pozno povabiti k prijateljici iz otroštva, že tako utrujeni od delovnika za okencem muzeja.

»Oprosti mi za vse to,« reče.

»Ne skrbi. Malo akcije mi ne bo škodilo po celem dnevu prisluškovanja škripajočemu muzejskemu parketu in obrekovanju ostarelih varnostnikov. Navsezadnje je bilo dokaj zabavno.«

Podzemni vlak zacvili, končno najavijo pravo postajo z značilnimi živo pisanimi oboki, z reliefnimi girlandami vzdolž belih hodnikov. Imenujejo jo Ploščad Vostanija ali postaja Moskva, tam se je namreč treba vkrcati na vlak za prestolnico. Tanja in Lira sta prispeli, stopita na tekoče stopnice, ki ju peljejo na prosto. Okoli enajste ure zvečer se vzpenjata proti bledi noči, proti njenemu jasnemu nebu in bombažnim oblačkom. Na aveniji Nevsky Prospekt še zadnji prodajalci skušajo po smešnih cenah prodajati »zelo dober in poceni kaviar« zbeganim turistom. Nekoliko dlje naprej majhna starka sedi na pločniku in prodaja jabolka, cvetje in nogavice, ki jih je sama spletla. Poleg tega tudi napol berači. Spominja na prikazen naravnost iz časa, ko so bile police v supermarketih še prazne.

Lira in Tanja sta ta čas imeli priložnost spoznati, ko sta bili še dekletci in nato mladenki. Spominjata se vtisa praznine, ki ga je dajalo mesto, v katerem se je zdelo, kakor bi avenije in trge zarisale roke velikanov, spominjata se s ponjavami prekritih tovornjakov, iz katerih so se lahko vsak trenutek usuli uniformirani možje, pa prenatrpanih avtobusov, v katerih si vrgel svojih pet kopejk v železno skrinjico pod strmimi pogledi drugih potnikov, ki so se postavili v vlogo sprevodnika. Vse se je zdelo tako oddaljeno. Videti je, kot da je temnim avtomobilom z zatemnjenimi šipami, ki se zdaj vozijo vzdolž Neve in njenih prekopov, uspelo naravno naslediti nekdanje vprege, brez pretresov zgodovine, kakor da mesto sploh nikdar poprej ne bi bilo oklicano za Leningrad. Tanja od starke kupi šopek cvetja, povezanega z elastiko.

»Za mojo mamo,« reče.

Stanuje na aveniji Prospekt Bakunina. Fasada njenega bloka je lepa, pred kratkim obnovljena, kakor vse mestno središče, zaradi mednarodnega političnega vrha. Za velikimi vrati so stvari drugačne, zidovi dvorišča so počrneli, električne žice prepletene, mačke kakor vrvohodci postavajo po ozkih prehodih, vonj po urinu pa kot da se trajno zajeda v notranjost. Po hodnikih s stenami z napol odluščenim ometom grafiti pričajo o zgodbah besa in ljubezni, ki so se prepletale tamkaj. V prvem nadstropju se Tanja ustavi. Tam v komunalki, v skupnem domovanju, nasledstvu revolucije, ki je prepovedala buržuazno lastnino in udobje, prebiva njena mama. Ključe svojega stanovanja poda Liri.

»Samo vstopi z mano in ji zaželi dober dan, to ji bo v veselje. Potem pa se vzpni do mojega stanovanja. Jaz bom še malo ostala pri njej, da boš lahko v miru telefonirala.«

Lira ji sledi. Tanja je že vstopila. V sobi številka ena Tanjina mama v domači halji s cvetličnim vzorcem dremlje na majhnem dvosedu, prekritem z zdelanimi otroškimi medvedki. V sobi številka dve živi ostareli slepec, ki si je po sobi napeljal vrvice, da se jih lahko oprijema in se bolje znajde. Soba številka tri je prazna. V kuhinji so drugo poleg drugega tri korita. Vsak ima svojega in vsak svojih nekaj udrtih ponev, obešenih tik nad koritom, vendar se pogosto zgodi, da košček obrabljenega mila zdrsne iz enega korita v drugo, ne da bi prav dobro vedel, kam spada. Stara gospa, ki sta jo pravkar prebudili, Tanjo in Liro sprejme z vzklikom navdušenja, medtem ko si utirata pot skozi zaprašeno in zbledelo notranjost med predmeti in kosi pohištva, ki jih nakopiči življenje, preprogami, senčniki za svetilke z resicami, Marijinimi ikonami, družinskimi fotografijami, mizico še iz časa mladoporočencev, čipkastimi namiznimi prti. Lira je deležna enake pozornosti kot Tanja, ostarela gospa zajame njen obraz v dlani in jo poljubi na čelo. Prepusti se prijemu in se nato umakne, medtem ko Tanja zamenja oveneli šopek s svežim, ki ga je pravkar kupila.

Iz sosednje sobe je slišati, kako je nekaj padlo na tla, stari slepec prihaja, ker bi rad videl, kdo je na obisku, sam jih namreč nima več. Pojavi se na pragu sobe ob Liri, ki se ravno pripravlja na odhod. Prime jo za roko in začne glasno pripovedovati:

Ribica reče mimoidočemu možakarju: »Zlata ribica sem, lahko ti izpolnim, kar koli ti srce poželi.«

»Da res?«vpraša moški. »Tudi če si zaželim na milijone rubljev?«

»Dam ti jih, pa še dvorec povrhu, če želiš.«

»Da res?« vpraša možakar, ki v mislih že sestavlja seznam stvari, o katerih je dotlej le sanjal.

»Toda nekaj moraš vedeti,« ga posvari ribica. »Kar koli dam tebi, bom v dvakrat tolikšni meri dala tvojemu sosedu.«

Tako torej možakar ribici iztakne eno oko.

In staremu slepcu, ki Liro še zmeraj drži za roko, uide razparan, zmagoslaven smeh, kakor bi ga vsega oropala samo človeška zavist.

Lira se končno izmuzne in vzpne še eno nadstropje višje. Prijateljičino stanovanje dobro pozna, njen obešalnik za plašče ob vhodu je tako natrpan, da se lahko vsak čas prevrne, spalnico dodobra napolnjuje ena sama postelja, dnevno sobo s tapaciranimi stenami krasijo črno-bele fotografije, ki jih je posnel Tanjin starejši brat, pred nekaj leti pogubljen v prometni nesreči, mačka dlako pušča povsod po malem, zbirka starih ameriških filmov je na svojem mestu … Lira je v tem stanovanju preživela nekaj noči, ko sta se z možem razšla. Spala je na dvosedu, dokler si ni našla nastanitve. To je bilo pred tremi leti.

Ona je zapustila njega. Izkoristila je priložnost, ko je njena hči odšla v Pariz, in tudi sama odletela iz gnezda. Dimitriju ni imela česa očitati, vendar je v določenem trenutku ugotovila, da bi v stanovanju raje živela brez njega, saj se je vse bolj pozno zadrževala v službi pri časopisu. To je znamenje, da človek ne ljubi več, da potrebuje nekoga ali nekaj drugega. Za njo je bilo skoraj dvajset let zakona, dve kratki zunajzakonski razmerji brez posledic ob preiskovalnih reportažah, ko Dimitri ni ničesar posumil, misleč, da je Lira preveč strastna do svojega dela, preveč resna, da se preveč navdušuje nad vsako izbrano témo … Vendar pa je včasih prišlo do sestajanj z drugimi, ta so se vozlala in odvozlavala, ne da bi jih ob tem človek pozabil. Za Liro je služba od nekdaj pomenila potovanja in odhajanja. Na začetku je kakor vsi drugi sanjarila o tem, da bi postala izvrstna novinarka. Bila je bojevita, v dremavi pisarni redakcije bi najraje skočila iz kože. Potrebovala je nekaj časa, da se je privadila na lenobnost časopisa in dognala, kako jo lahko pospeši, kje so občutljive točke, pa tudi, česa se uredniki bojijo. Kaj kmalu je s svojim pisanjem polnila prej rubrike kot naslovnice, pokrivala je črno kroniko, politične teme, gospodarstvo svoje širne države, regije, mesta. Lira je navsezadnje doumela, da prebiva v enem od epicentrov sveta. In ena sama preprosta reportaža na severu Sankt Peterburga, manj kot urica, preživeta na gradbišču obsežnega nepremičninskega projekta, ji je življenje postavila na glavo.

Tam so delavci prenehali z delom, ko je vodstvo razglasilo zaprtje menze in ukinilo subvencionirane obroke. V tej državi si redko videl, kako srd izbruhne na površje, zato je bila zgodba vredna novinarske pozornosti. Lira si je zamislila, da ne bi šla po pisarnah spraševat, ali lahko vstopi, temveč je hitela za sledovi gum tovornjakov, in ti so jo privedli do delavcev, s katerimi se je diskretno pogovorila o praznih menzah, medtem ko ji je pogled drsel k njihovim preluknjanim delovnim rokavicam, k včasih zarjavelemu orodju. Tam je bila dvajset minut, ko so o njeni navzočnosti že obvestili pripadnika redarske službe poslovodstva. Ta jo je pograbil za komolce in jo zabrisal ven, vpijoč: »Novinarjem vstop prepovedan!« Pa tudi: »Prasica!« Ta beseda je kar sama zletela iz ust tipom, ki so menili, da se ženska vpleta tja, kamor ne spada. Lira je naletela že na dovolj takih.

Ni imela kaj prida težav pri ugotavljanju, kdo je kril dve milijardi dolarjev vreden projekt: Sergej Luški. Možakar, ki mu moč ni bila tuja. Več milijard dolarjev letnega prometa. Holding z 80 podjetji. Nafta. Telekomunikacije. Avtomobilska industrija. Prevlada nad več regijami ruske federacije, fevdalna oblast nad Severnim Kavkazom in zlohotni smrad po zločinu, ki je preveval vse njegove poslovne operacije. Vse to je bilo dovolj, da je Liro vznemirilo. Ljudi je namreč delila na dvoje: na »sputnike« in na ostale. Na pogumne in na drugo občestvo.

»Zadeve se moraš lotiti počasi,« ji je dopovedoval Igor, njen glavni urednik, ki je vnaprej vedel, da ne bo naletel na dober odziv.

»Saj vem, treba je ljubiti Kremelj in vladi ves čas dopovedovati: ‘Ne skrbite, vdani smo vam!’«

»Tega pač nisem rekel …«

Tedaj so se začeli anonimni klici, avtomobili, ki so zavirali tik ob njej, grožnje, o katerih so ji novice prenašali dobro misleči prijatelji ali ljudje, ki to počnejo poklicno. Milijarderja v običajnih okoliščinah ne bi tako skrbelo, kaj piše neodvisni tedenski časnik, ki se v glavnem ukvarja s kulturo in mu zdaj očita zanemarjanje delavcev. Le zakaj so se tako ubadali z Liro? Le zakaj je bila v napoto Sergeju Luškemu? Ni popuščala. Naj je Luški odprl pisarne na Manhattanu, naj je postal lastnik zamirajočega angleškega časopisa, naj je kupil rudnike v Afriki, naj se je ponašal z družinskimi fotografijami, bahal zaradi prijateljstva z nekdanjim francoskim predsednikom, z razprto srajco poziral v Sočiju, ob obali Črnega morja … Lira je ves čas vse zapisovala, izrezovala fotografije, intervjuje, finančna poročila. Opazovala je, kako je z velikimi naskoki v nekaj letih rasel in se razcvetal, preživel vse spletke, se izognil vsakršnim čistkam. In tako se ji je življenje postavilo na glavo. Včasih se ji vsili eno samo vprašanje in ji roji po glavi, da zavzame ves prostor v njej. Luški bo s svojo skupino prodrl v londonsko finančno središče City, zatorej mora Lira v London.     

»Pod enim samim pogojem, in sicer, da mi boš povedala, s kom se sestajaš, na katero letalo se vkrcaš, kje spiš. Vedeti hočem, kje in s kom si,« jo je posvaril Igor.

Lira vtipka številko svoje hčere.

»Polina? Jaz sem.«

»Mami! Kako si?«

»Dobro. Pa ti? Malo počivaš?«

»Ja, konec je z revizijami. Prihajam k sebi, lepo je tukaj, sprehajam se. Sicer pa sem ti že hotela povedati, da nisem prepričana, ali bom letos poleti lahko prišla domov.«

»Se mi je že zdelo, ne skrbi. Celo imenitna ideja se mi je porodila. V London moram čez nekaj dni, pa bi se lahko dobili kar tam, malo nakupovali ali celo šli na kakšen izlet kam ob morje …«

»Krasno! Ampak kaj boš pa delala tam?«

»Nekaj intervjujev imam …«

»Aha, že razumem … Zadnjič mi je oči poslal elektronsko sporočilo, pravi, da si še naprej poskušaš razdejati življenje.«

»Če že napada mene, bo vsaj tebe pustil pri miru. Si mu povedala, da te letos poleti ne bo?«

Tanja vstopi v stanovanje. Lira jo sliši, kako brklja po kuhinji, prižge radio, plin, in sliši tudi njeno vprašanje, koliko jajc bi želela.

»Ne nalagaj si dela,« ji odvrne Lira iz dnevne sobe.

Nato reče hčerki: »Poslala ti bom denar in takoj ko pridem tja, te obvestim, samo letalsko vozovnico boš morala še prevzeti. Edino, kar vem, je, da se boš morala odločiti skorajda tik pred zdajci, dan vnaprej. Bi to šlo? Krasno bi bilo, če bi se sestali, samo midve. Zdaj pa moram iti, ker za klic ne plačujem jaz.«

»Okej. Lahko noč, mami.«

»Lahko noč, Polina moja.«

»Večerja je na mizi, Lira!«

Skupaj sta povečerjali nekaj jajc, kruha, sira in vina. Usedli sta se na tla, na preprogo, naslonjeni na dvosed, ker se je miza šibila od revij in nezlikanega perila. Dolgo se pogovarjata. Ob karatejskih večerih šele pozno postaneta zaspani, saj telo terja čas za sprostitev, ko adrenalin sledi lastnemu plesu. Pogovarjata se o vsem, o ničemer, o ostareli materi, ki v spodnjem nadstropju počasi hira, o nekoliko predragih čevljih, ki sta jih opazili v nakupovalnem središču, o Putinovem zasledovanju, o nekdanjih ljubezenskih razmerjih. »Tudi ljubezenski arhivi bodo zagotovo ohranili svojo vrednost!« vzklikne Lira, ki je že nekoliko preveč spila. Tanja ji zaupa najnovejše o svojih zmenkih v spletnih klepetalnicah.

»In potem mi boš govorila, da jaz živim nevarno! Samo predstavljaj si, koliko trčenih tipov se sprehaja po spletu.«

»Že, ampak tam še zmeraj ni toliko morilcev kot v tvojem filmu.«

»Katerem filmu?«

»V tistem najnovejšem, kjer igraš vlogo glavne junakinje!«

»Samo svojo službo opravljam, to je vse.«

»Pa kaj še! Tekaš za legendo o sami sebi!«

»Ti pa tekaš za svojim princem na belem konju! Prva na cilju zmaga.«

»Le da ne ti ne jaz ne bova prispeli do tja, Lira …«

AMERIŠKO VELEPOSLANIŠTVO V MOSKVI

ZAUPNO. SKLIC 01.001537

15. JULIJ

ZADEVA: FRANCOSKO-RUSKO POMORSKO SODELOVANJE

POSLOVNEŽ SERGEJ LUŠKI, TESEN PRIJATELJ KREMLJA, VSE POGOSTEJE POTUJE V FRANCIJO IN SE SESTAJA Z VLADNIMI PREDSTAVNIKI GLEDE SPORAZUMA O SODELOVANJU MED RUSKIM PODJETJEM ZA POMORSKO GRADBENIŠTVO (KUT), KI GA NADZIRA, IN FRANCOSKO SKUPINO ZA VOJAŠKO POMORSKO GRADBENIŠTVO (DVTS) PRI GRADNJI JEDRSKIH JURIŠNIH PODMORNIC MODELA SSN. PO NAŠIH VIRIH NAJ BI SNOVALI KONZORCIJ, VENDAR ŠE ZMERAJ PRIHAJA DO NESOGLASIJ GLEDE POOBLASTIL O UPRAVLJANJU. LUŠKI SVOJ PODPIS POGOJUJE Z UREDITVIJO NESKLADIJ. SESTALI SMO SE Z ALEKSANDROM DILDTOVOM, UGLEDNIM ANALITIKOM TUKAJŠNJIH VARNOSTNIH ZADEV, KI NAM JE POTRDIL, DA BO V PRIMERU, ČE PRIDE DO SPORAZUMA, TO PRECEDENČNI PRIMER. TREBA JE UKREPATI. ŠE NIKDAR NI PRIŠLO DO TOVRSTNEGA VOJAŠKEGA SODELOVANJA MED RUSIJO IN DRŽAVO NATO PAKTA.

 

Prevedla Jedrt Maležič

Sanje ROMAN
192 strani

elektronske izdaje
Biblos

trda vezava
ISBN: 9789612742096
cena z DDV: 23,95 EUR

broširana vezava
ISBN: 9789612742102
cena z DDV: 13,95 EUR

Na voljo v spletni knjigarni Sanje

John Perkins: Izpovedi ekonomskega morilca

PROLOG

Quito, prestolnica Ekvadorja, se razteza prek vulkanske doline visoko v Andih na nadmorski višini skoraj treh tisoč metrov. Prebivalci mesta, ki je nastalo davno pred Kolumbovim prihodom v Ameriko, so vajeni pogleda na sneg na okoliških vrhovih kljub temu, da živijo le nekaj milj južno od ekvatorja.

Mesto Shell, obmejna postojanka in vojaška baza, vsekana v ekvadorski amazonski pragozd za potrebe naftne družbe, ki ji je dala ime, leži skoraj dva tisoč petsto metrov niže kot Quito. To soparno mesto naseljujejo večinoma vojaki, naftni delavci ter staroselci plemen Šuar in Kečua, ki so prostitutke in fizični delavci v službi prvih dvojih.

Pot od prvega mesta do drugega vodi po cesti, ki je izčrpavajoče vijugasta in obenem osupljivo lepa. Domačini vam povedo, da med potjo v enem samem dnevu doživite vse letne čase.

Čeprav sem se po tej poti peljal velikokrat, se spektakularne pokrajine nikoli ne naveličam. Z ene strani se dvigajo strme pečine, ki jih prebadajo padajoči slapovi in bleščeče bromelijevke. Na drugi strani tal na vsem lepem zmanjka v globokem breznu, kjer si reka Pastaza, eden od virov Amazonke, zvijaje utira pot iz Andov. Pastaza vodo z ledenikov na Cotopaxiju, enem najvišjih delujočih vulkanov na svetu in enem od inkovskih božanstev, nosi v več kot tri tisoč milj oddaljeni Atlantski ocean.

Leta 2003 sem v Subaruju Outback iz Quita odpotoval proti Shellu z nalogo, kakršne dotlej še nisem sprejel. Želel sem končati vojno, ki sem jo pomagal ustvariti. Kot velja za veliko reči, za katere  moramo EM‑ji prevzeti odgovornost, tudi za to vojno ni vedel praktično nihče izven države, kjer se bije. Namenjen sem bil na srečanje s Šuarji, Kečuji in njihovimi sosedi Ačuarji, Zapari in Šiviarji – plemeni, ki so odločena, da našim naftnim družbam preprečijo uničenje njihovih domov, družin in zemlje, četudi to pomeni, da pri tem umrejo. Zanje je to vojna za preživetje njihovih otrok in kultur, z našega stališča pa za moč, denar in naravne vire. Predstavlja del boja za prevlado v svetu in sanje nekaj pohlepnih ljudi, globalni imperij.5

To EM‑ji znamo najbolje: gradimo globalni imperij. Smo elitna skupina ljudi, ki z izrabljanjem mednarodnih finančnih organizacij podpihujemo razmere, v katerih drugi narodi postanejo pokorni korpokraciji, ki je na čelu naših največjih korporacij, naše vlade in naših bank. EM‑ji tako kot naše mafijske različice nudimo usluge. Ti imajo obliko posojil za razvoj infrastrukture – elektrarn, avtocest, pristanišč, letališč ali industrijskih con. Pogoj za takšno posojilo je, da vse te projekte zgradijo inženirska in gradbena podjetja iz naše države. V bistvu večina denarja nikoli ne gre iz Združenih držav; iz bančnih uradov v Washingtonu se preprosto nakaže v poslovne pisarne v New Yorku, Houstonu ali San Franciscu.

Kljub temu da se denar skoraj nemudoma vrne korporacijam, ki so del korpokracije (posojilodajalca), mora država prejemnica odplačati vse, glavnico plus obresti. Če EM zabeleži popoln uspeh, so posojila tako visoka, da je dolžnik po nekaj letih prisiljen ustaviti odplačevanje. Ko se to zgodi, takrat tako kot mafija terjamo svoj del plena. To pogosto vključuje eno ali več od naštetega: nadzor nad glasovi v Združenih narodih, izgradnjo vojaških oporišč ali dostop do dragocenih virov, kot sta nafta ali Panamski prekop. Dolžnik seveda denar še vedno dolguje – in našemu globalnemu imperiju dodamo novo državo.

Ko sem se tistega sončnega dne leta 2003 peljal iz Quita v Shell, sem se spominjal svojega prvega prihoda v ta del sveta pred petintridesetimi leti. Pred tem sem prebral, da ima Ekvador, čeprav je velik komaj toliko kot Nevada, več kot trideset delujočih vulkanov, več kot 15 odstotkov vseh ptičjih vrst in na tisoče še neopisanih rastlin in da je to dežela raznolikih ljudstev, kjer skoraj toliko ljudi govori stare staroselske jezike, kot jih govori špansko. Zdel se mi je privlačen in vsekakor eksotičen, vendar pa so pristen, nedotaknjen in neomadeževan tiste besede, ki mi takrat niso šle
iz glave.

V petintridesetih letih se je marsikaj spremenilo.

V času mojega prvega obiska leta 1968 je Texaco v ekvadorski Amazoniji ravno odkril nafto. Danes nafta predstavlja skoraj polovico ekvadorskega izvoza. Iz transandskega naftovoda, ki so ga zgradili kmalu po mojem prvem obisku, je odtlej v občutljivi deževni pragozd izteklo več kot pol milijona sodčkov nafte – več kot dvakrat toliko, kolikor je je izteklo iz Exxonovega Valdeza.6 Danes novi tristomiljski, 1,3 milijarde dolarjev vredni naftovod, ki ga je zgradil konzorcij v organizaciji EM‑jev, obeta, da bo Ekvador uvrstil med deset največjih dobaviteljev nafte v ZDA.7 Padla so obsežna območja pragozda, makai in jaguarji so skoraj izumrli, tri ekvadorska staroselska ljudstva so prignana na rob propada in nedotaknjene reke so se spremenile v rjaste greznice.

V istem obdobju so se staroselske skupnosti začele upirati.
7. maja 2003, na primer, je skupina ameriških odvetnikov v imenu več kot trideset tisoč ekvadorskih staroselcev vložila tožbo, v kateri od ChevronTexaco Corp zahteva eno milijardo dolarjev. V tožbi trdijo, da je naftni gigant med letoma 1971 in 1992 v odprte jame in reke na dan izlil več kot petnajst milijonov litrov strupene odpadne vode, onesnažene z nafto, rakotvornimi snovmi in s težkimi kovinami, in da je za podjetjem ostalo skoraj 350 nepokritih bazenov z odplakami, ki še naprej ubijajo tako ljudi kot živali.8

Na drugi strani okna mojega outbacka so se iz gozda po kanjonu Pastaze začeli valiti veliki oblaki megle. Znoj mi je prepojil srajco in v želodcu me je začelo stiskati, vendar ne le zaradi hude tropske vročine in serpentinaste ceste. Zavest o tem, kakšno vlogo sem imel pri uničevanju te prelepe dežele, je znova terjala davek. Zaradi mojih kolegov EM‑jev in mene je Ekvador danes v veliko slabšem stanju, kot je bil, preden smo ga seznanili s čudeži sodobne ekonomije, bančništva in inženiringa. Od leta 1970, v obdobju, ki ga poznamo pod evfemističnim imenom naftni bum, se je število ljudi pod pragom revščine povzpelo s 50 na 70 odstotkov, podzaposlenost ali brezposelnost sta narasli s 15 na 70 odstotkov in javni dolg se je z 240 milijonov dolarjev povečal na 16 milijard dolarjev. Hkrati je delež naravnih virov, ki ga dobi najrevnejši sloj prebivalstva, z 20 padel na 6 odstotkov.9

Žal Ekvador ni izjema. Skoraj vse države, ki smo jih EM‑ji privedli pod okrilje globalnega imperija, so doživele podobno usodo.10 Dolg tretjega sveta je narasel na več kot 2,5 bilijonov dolarjev in strošek servisiranja – od leta 2004 več kot 375 milijard dolarjev letno – presega skupni znesek, ki ga celotni tretji svet nameni za zdravstvo in šolstvo, in je dvajsetkratnik zneska, ki ga države v razvoju letno prejmejo kot mednarodno pomoč. Več kot polovica ljudi na svetu preživi z manj kot dvema dolarjema na dan, kar je približno toliko, kot so prejemali v zgodnjih 70. letih. Obenem pa ima najbogatejši odstotek gospodinjstev v tretjem svetu v rokah 70 do 90 odstotkov vsega zasebnega finančnega bogastva in nepremičnin v svojih državah; pri čemer je točen delež odvisen od države.11

Subaru je upočasnil in zavil na vijugaste ulice čudovitega letovišča Baños, ki slovi po termalnih bazenih podvodnih vulkanskih rek, ki pritečejo z zelo dejavnega vulkana Tungurahua. V teku so naju spremljali otroci, ki so nama mahali in poskušali prodati žvečilne gumije in piškote. Potem sva Baños pustila za seboj. Spektakularne pokrajine je bilo nenadoma konec in subaru je iz nebes odhitel
v sodobno vizijo Dantejevega Pekla.

Iz reke se je dvignila orjaška pošast, kolosalen siv zid. Njegov moker beton je bil popoln tujek, docela nenaraven in nezdružljiv
s krajino. Seveda me pogled nanj ne bi smel presenetiti. Ves čas sem vedel, da me bo čakal v zasedi. Nanj sem naletel že velikokrat in v preteklosti sem ga hvalil kot simbol dosežkov EM‑jev. Kljub temu me je spreletel srh.

Ta odvratni, neprimerni zid je jez, ki zapira tok deroče Pastaze, ga preusmeri v ogromne predore v prevrtani gori in energijo spreminja v elektriko. To je 156-megavatna hidroelektrarna Agoyan. Poganja industrijo, s katero bogati peščica ekvadorskih družin, kmetom in staroselcem, ki živijo ob reki, pa pomeni vir nepopisnega trpljenja. Ta hidroelektrarna je samo eden od številnih projektov, ki smo jih s svojim prizadevanjem razvili jaz in drugi EM‑ji. Zaradi takšnih projektov je zdaj Ekvador del globalnega imperija in zaradi njih Šuarji in Kečuji in njihovi sosedje našim naftnim družbam grozijo z vojno.

Zaradi projektov EM‑jev se Ekvador duši v zunanjem dolgu in mora prekomeren delež državnega proračuna namenjati odplačevanju, namesto da bi ta kapital uporabil za pomoč milijonom državljanov, ki uradno živijo daleč pod pragom revščine. Edini način, da Ekvador zmanjša svoje tuje obveznosti, je prodaja pragozda naftnim družbam. V resnici so EM‑ji Ekvador sploh vzeli na muho med drugim zato, ker naj bi se nahajališča nafte pod Amazonijo lahko kosala z naftnimi polji na Bližnjem vzhodu.12 Globalni imperij terja svoj funt mesa v obliki naftnih koncesij.

Te zahteve so postale posebej nujne po 11. septembru 2011, ko se je Washington zbal, da se bo dobava z Bližnjega vzhoda ustavila. Vrh vsega je Venezuela, naša tretja največja dobaviteljica nafte, tik pred tem izvolila populističnega predsednika Huga Cháveza, ki je zavzel odločno stališče proti temu, kar je imenoval ameriški imperializem; grozil je, da bo ustavil prodajo nafte Združenim državam. EM‑jem je v Iraku in Venezueli spodletelo, uspelo pa nam je v Ekvadorju; zdaj ga bomo izželi do konca.

Ekvador je tipičen primer države, ki so jo EM‑ji prignali h gospodarsko-politični čredi. Od vsake 100 dolarjev vredne količine surove nafte, načrpane iz ekvadorskega pragozda, naftne družbe dobijo 75 dolarjev. Od preostalih 25 dolarjev se morajo tri četrtine nameniti odplačevanju zunanjega dolga. Večina ostanka pokrije vojaške in druge vladne stroške – kar pomeni, da za zdravstvo, šolstvo in programe pomoči revnim ostane 2,5 dolarja.13 Tako se od vsake 100 dolarjev vredne pošiljke nafte, iztrgane iz Amazonije, manj kot 3 dolarje nameni ljudem, ki denar najbolj potrebujejo, tistim, na katere jezovi, vrtanje in naftovodi tako škodljivo vplivajo in ki umirajo od pomanjkanja užitne hrane in pitne vode.

Vsi ti ljudje – milijoni v Ekvadorju, milijarde po vsem svetu – so potencialni teroristi. Ne ker bi verjeli v komunizem ali anarhizem ali bi bili inherentno hudobni, ampak preprosto zato, ker so obupani. Ob pogledu na ta jez sem se spraševal – kot že tolikokrat v toliko mestih po svetu –, kdaj bodo ti ljudje ukrepali, tako kot so Američani proti Angliji v 70. letih 18. stoletja ali Latinskoameričani proti Španiji na začetku 19. stoletja.

Ob spretnosti gradnje tega sodobnega imperija se lahko rimske centurije, španski konkvistadorji in evropske kolonialne sile osemnajstega in devetnajstega stoletja samo skrijejo. EM‑ji smo premeteni; naša učiteljica je bila zgodovina. Danes s seboj ne prenašamo mečev. Ne nosimo oklepov ali uniform, po katerih bi se ločili. V državah, kot so Ekvador, Nigerija in Indonezija, se oblačimo kot lokalni učitelji in trgovci. V Washingtonu in Parizu smo videti kot vladni birokrati in bankirji. Delujemo ponižni, običajni. Obiskujemo gradbišča in se sprehajamo po obubožanih vaseh. Deklariramo se za altruiste, za lokalne časopise govorimo o čudovitih človekoljubnih rečeh, ki jih počnemo. Konferenčne mize vladnih odborov zasipamo s preglednicami in finančnimi projekcijami in na Harvard Business School predavamo o čudežih makroekonomije. Delujemo javno, neprikrito. Tako se vsaj prikazujemo in kot take nas sprejemajo. Tako sistem deluje. Redko naredimo kaj nezakonitega, saj sistem sam temelji na zvijači in sistem je po definiciji legitimen.

Toda – in to je hudo svarilo – če nam spodleti, vskoči še usodnejša vrsta, ki ji EM‑ji pravimo šakali, neposredni nosilci dediščine tistih zgodnejših imperijev. Šakali ves čas prežijo v senci. Ko se prikažejo, voditelji držav doživljajo prevrate ali umirajo v nasilnih »nesrečah«.14 In če šakalom slučajno spodleti, kot jim je spodletelo v Afganistanu in Iraku, se pride na dan s starimi modeli. Ko šakalom spodleti, se mlade Američane pošlje ubijat in umirat.

Ko sem se peljal mimo pošasti, tega okornega orjaškega zidu sivega betona, ki se dviga iz reke, sem se dobro zavedal znoja, ki mi je prepojil obleko, in črvičenja v črevesju. Namenjen sem bil v džunglo na srečanje s staroselci, ki so trdno odločeni, da se bodo do zadnjega moža borili, da zaustavijo imperij, ki sem ga pomagal ustvariti, in premagal me je občutek krivde.

Kako je prišlo do tega, sem se vprašal, da se je priden otrok
iz podeželskega New Hampshira zapletel v tako umazan posel?

1. DEL: 1963–1971

1. POGLAVJE

Ekonomski morilec je rojen

Začelo se je dokaj nedolžno.

Bil sem edinec, rojen leta 1945 v srednji razred. Mati in oče sta izhajala iz tristoletne rodbine novoangleških jenkijev; njuna stroga, moralistična, zaprisežena republikanska drža je odsevala generacije puritanskih prednikov. Bila sta prva v svojem rodu, ki sta študirala – s štipendijo. Mama je postala srednješolska učiteljica latinščine. Oče je kot mornariški poročnik vstopil v drugo svetovno vojno in je na zelo vnetljivem tankerju trgovske mornarice v Atlantiku poveljeval posadki topa oborožene straže. Ko sem bil v Hanovru
v New Hampshiru rojen, je on v neki teksaški bolnišnici okreval po zlomu kolka. Prvič sem ga videl šele po enem letu.

Zaposlil se je kot učitelj jezikov na šoli Tilton, fantovski šoli z internatom v podeželskem New Hampshiru. Kampus je stal visoko na griču in se ponosno – nekateri bi rekli domišljavo – dvigoval nad istoimenskim mestom. Ta ustanova za izbrance je vpis omejevala na približno petdeset dijakov v vsakem letniku od devetega do dvanajstega razreda. Večina dijakov je bila potomcev premožnih družin iz Buenos Airesa, Caracasa, Bostona in New Yorka.

Naša družina je bila z denarjem na tesnem, vendar se nikakor nismo imeli za revne. Čeprav so učitelji na šoli imeli zelo borne plače, je bilo za vse naše potrebe poskrbljeno: hrano, bivanje, ogrevanje, vodo in delavce, ki so nam kosili travo in kidali sneg. Od četrtega rojstnega dne dalje sem jedel v šolski jedilnici, pobiral žogo nogometnim ekipam, ki jih je treniral oče, in v slačilnici delil brisače.

Reči, da so se učitelji in njihove žene v primerjavi z domačini počutili večvredne, bi bila premila izjava. Starše sem v šali večkrat slišal govoriti, češ da so veleposestniki, ki vladajo podložnim kmetom – lokalnim krajanom. Vedel sem, da to ni samo šala.

Moji osnovnošolski prijatelji so pripadali temu kmečkemu sloju; bili so zelo revni. Njihovi starši so bili mali kmetje, drvarji in mlinarski delavci. Črtili so »šolarčke na hribu«, zato sta me mama in oče hotela odvrniti od druženja z lokalnimi dekleti, češ da so »candre« in »kurbe«. S temi dekleti sem že od prvega razreda delil šolske učbenike in barvice in z leti sem se zaljubil v tri: Ann, Priscillo in Judy. Mišljenja svojih staršev nisem mogel razumeti, vendar sem se uklonil njihovim željam.

Vsako leto smo tri mesece očetovega poletnega dopusta preživeli v objezerski koči, ki jo je leta 1921 postavil moj dedek. Obkrožali so jo gozdovi in ponoči smo poslušali sove in pume. Sosedov nismo imeli; bil sem edini otrok daleč naokrog. V zgodnjih otroških letih sem dneve preživljal v pretvarjanju, da so drevesa vitezi okrogle mize in nemočne gospodične po imenu Ann, Priscilla ali Judy (odvisno od leta). Moja strast, o tem sem bil sveto prepričan, je bila enako močna kot Lancelotova do Guinevere – in celo bolj tajna.

Pri štirinajstih sem bil brezplačno sprejet na šolo Tilton. S starševskimi dregljaji spodbude sem obrnil hrbet vsemu, kar je bilo povezano z domačini, in starih prijateljev nisem nikoli več videl. Ko so moji novi sošolci med počitnicami odhajali domov v svoje graščine in razkošna stanovanja, sem jaz ostal sam na griču. Njihova dekleta so bile debitantke; jaz nisem imel dekleta. Vse punce, ki sem jih poznal, so bile »kurbe«; zavrgel sem jih in one so pozabile name. Bil sem sam – in obupno frustriran.

Starši so bili mojstri manipulacije; prepričali so me, da je takšna priložnost zame privilegij in da bom nekoč hvaležen. Našel bom popolno ženo, takšno, ki bo ustrezala našim visokim moralnim merilom. V meni pa je vrelo. Hlepel sem po ženski družbi – seksu; misel na kurbo je bila skrajno mamljiva.

A raje kot da bi se upiral, sem svoj bes potlačil in frustracijo izrazil z izkazovanjem. Bil sem med dijaki z najvišjo povprečno oceno, kapetan dveh šolskih moštev, urednik šolskega časopisa. Bil sem odločen, da potolčem svoje bogate sošolce in pozabim Tilton za zmeraj. V zadnjem letniku sem dobil polno športno štipendijo za Brown in akademsko štipendijo za Middlebury. Izbral sem Brown, predvsem zato, ker sem raje veljal za športnika – in ker se nahaja v mestu. Mama je diplomirala na Middleburyju in oče je tam magistriral, zato sta, čeprav se je Brown uvrščal v Ivy League, navijala za Middlebury.

»Kaj če si zlomiš nogo?« je vprašal oče. »Raje vzemi akademsko štipendijo.« Vdal sem se.

Middlebury je bil v mojih očeh samo napihnjena različica Tiltona – četudi v podeželskem Vermontu namesto podeželskem New Hampshiru. Resda ni bilo delitve po spolu, ampak jaz sem bil reven, večina drugih pa premožnih, in pred tem sem štiri leta preživel v šoli brez deklet. Težilo me je pomanjkanje samozavesti, občutek izločenosti, obup. Rotil sem očeta, naj mi dovoli opustiti študij ali narediti enoletni premor. O tem ni hotel niti slišati. »Kako naj si mislim, da otroke drugih staršev pripravljam na študij, če ga moj lastni otrok noče zaključiti?« je vprašal.

Spoznal sem, da je življenje sestavljeno iz zaporedja naključij. Vse je odvisno od tega, kako se nanje odzovemo – kako izvršujemo tisto, čemur nekateri pravijo svobodna volja; odločitve, ki jih sprejemamo v mejah te igre usode, določajo, kdo smo. Dve veliki naključji, ki sta oblikovali moje življenje, sta se zgodili na Middleburyju. Eno se je zgodilo v obliki Iranca, sina generala, ki je bil šahov osebni svetovalec; drugo je bilo prelepo mlado dekle, ki mu je bilo tako kot moji otroški simpatiji ime Ann.

Prvi, imenoval ga bom Farhad, je bil v Rimu profesionalni nogometaš. Pohvalil se je lahko z atletsko postavo, s kodrastimi črnimi lasmi, z mehkimi kostanjevimi očmi ter z osebno zgodovino in karizmo, s katerima se mu ženske niso mogle upreti. V mnogih pogledih je bil moje nasprotje. Zelo sem se potrudil, da sva postala prijatelja, in naučil me je marsikaj, kar mi je v naslednjih letih prišlo še kako prav. Spoznal sem tudi Ann. Čeprav je bila v resni zvezi s fantom z druge univerze, me je vzela pod svoje okrilje. Najina platonska zveza je bila dotlej moj prvi zares ljubeč odnos.

Farhad me je spodbujal k pitju, zabavam in ignoriranju staršev. Zavestno sem sklenil, da se neham učiti. Odločil sem se, da si zlomim akademsko nogo in tako poračunam z očetom. Ocene so mi padle; izgubil sem štipendijo. Sredi drugega letnika sem se nameril študij pustiti. Oče je grozil, da se mi bo odrekel; Farhad me je gnal dalje. Vpadel sem v dekanovo pisarno in se izpisal.
To je bil ključni trenutek v mojem življenju.

S Farhadom sva moj zadnji večer v mestu proslavila v tamkajšnjem baru. Pijan kmet, naravnost orjaški človek, me je obtožil, da se spogledujem z njegovo ženo, me dvignil v zrak in treščil ob steno. Farhad je stopil med naju, izvlekel nož in porezal kmeta po licu. Potem me je odvlekel na drugo stran prostora in stlačil skozi okno na polico visoko nad reko Otter Creek. Skočila sva in se ob reki prebila nazaj v študentski dom.

Naslednje jutro sem na zaslišanju policije v kampusu lagal in zanikal, da bi o incidentu karkoli vedel. Kljub temu so Farhada izključili. Oba sva se preselila v Boston in skupaj najela stanovanje. Pri Hearstovih časopisih Record American/Sunday Advertiser mi je uspelo dobiti službo osebnega asistenta glavnega urednika Sunday Advertiserja.

Malo pozneje, še vedno leta 1965, so nekaj prijateljev pri časopisu vpoklicali v vojsko. Da bi se izognil podobni usodi, sem se vpisal na Fakulteto za poslovno administracijo na bostonski univerzi. Takrat je Ann že prekinila zvezo s fantom in je z Middleburyja velikokrat prišla na obisk. Njene pozornosti sem bil vesel. Diplomirala je leta 1967, ko sem jaz na BU imel še eno leto študija. Neomajno je odklanjala selitev k meni pred poroko. Čeprav sem se šalil, da sem žrtev izsiljevanja, in sem ji v resnici zameril to, kar je bilo zame nadaljevanje staromodnih in čistunskih moralnih načel mojih staršev, sem se z njo imel lepo in hotel sem več. Poročila sva se.

Annin oče, inženirski genij, je razvil navigacijski sistem za pomemben razred izstrelkov in nagradili so ga z visokim položajem v sektorju za mornarico na obrambnem ministrstvu. Njegov najboljši prijatelj, ki ga je Ann klicala stric Frank (kar ni njegovo pravo ime), je bil eden od vodilnih mož v najvišjih krogih Agencije za nacionalno varnost (NSA), najmanj poznane – in po večinskem mnenju največje – vohunske organizacije v državi.

Kmalu po poroki so me iz vojske poklicali na zdravniški pregled. Uspešno sem ga prestal, zato se mi je po diplomi obetal Vietnam. Misel na vojskovanje v jugovzhodni Aziji me je čustveno sesula, čeprav me je vojna vedno fascinirala. Odraščal sem ob zgodbah o svojih kolonialnih prednikih – med katerimi sta bila Thomas Paine in Ethan Allen – in obiskal sem vsa prizorišča bitk v Novi Angliji in severnem New Yorku tako iz sedemletne vojne kot iz vojne za neodvisnost. Prebral sem vse zgodovinske romane, ki so mi prišli pod roke. Ko so enote specialnih sil kopenske vojske vstopile
v jugovzhodno Azijo, sem bil v resnici vnet za sodelovanje. Ko pa so mediji razkrili grozodejstva in nedoslednosti ameriške politike, sem si premislil. Zastavilo se mi je vprašanje, na katero stran bi se postavil Paine. Bil sem prepričan, da bi se pridružil našim vietkongovskim sovražnikom.

Na pomoč mi je priskočil stric Frank. Povedal mi je, da s službo pri NSA dobiš odlog vpoklica, in uredil mi je nekaj razgovorov v svoji agenciji, med drugim dan mučnih poligrafskih testiranj. Rekli so mi, da bodo ti testi povedali, ali sem primeren kader za zaposlitev in urjenje v NSA, in, če sem, da bodo ob njihovi pomoči izdelali profil mojih prednosti in slabosti, po katerem bo nastal načrt moje karierne poti. Glede na moje mnenje o vojni
v Vietnamu sem bil prepričan, da pri testiranju ne bom uspešen.

Pri preverjanju sem priznal, da kot zaveden Američan nasprotujem vojni, in presenetilo me je, da spraševalci o tem niso želeli vedeti več. Raje so se osredotočili na moje odraščanje, moj odnos do staršev, občutja ob tem, da sem kot revni puritanec odraščal med samimi premožnimi, uživaškimi šolarčki. Zanimala jih je tudi moja frustracija zaradi pomanjkanja žensk, seksa in denarja v mojem življenju in fantazijski svet, ki je iz tega nastal. Osupnilo me je, kakšno pozornost so posvetili odnosu s Farhadom in kako zelo jih je zanimala pripravljenost, da se v njegovo zaščito zlažem policiji v kampusu.

Sprva sem mislil, da me vse te reči, ki so se mi zdele tako negativne, označujejo kot neprimernega za NSA, vendar me je nadaljevanje razgovorov prepričevalo o nasprotnem. Šele leta pozneje se mi je posvetilo, da so z vidika NSA ti minusi pravzaprav plusi. Njihova ocena ni bila toliko povezana z vprašanjem zvestobe domovini, kot je bila z mojimi frustracijami. Z mojo jezo do staršev, obsedenostjo z ženskami in željo po udobnem življenju so dobili vabo; bil sem vodljiv. Odločnost, da se izkažem v šoli in pri športu, upor proti očetu, sposobnost, da se ujamem s tujci, in pripravljenost lagati policiji so bile natančno takšne lastnosti, kakršne so iskali. Izvedel sem tudi, šele pozneje, da je Farhadov oče delal za ameriško obveščevalno skupnost v Iranu; torej je bilo moje prijateljevanje
s Farhadom nedvomen plus.

Nekaj tednov po testiranju pri NSA so mi ponudili službo za začetek urjenja v umetnosti vohunjenja, ki bi jo nastopil po diplomi na BU čez nekaj mesecev. Preden pa sem ponudbo uradno sprejel, sem se po hipnem preblisku udeležil seminarja, ki ga je na BU pripravil kadrovnik pri Peace Corpsu. Zelo mamljiv argument je bil ta, da je tudi mesto pri Peace Corpsu, kot pri NSA, omogočalo odlog vpoklica.

Odločitev, da prisluhnem temu seminarju, je bilo ena tistih naključij, ki se takrat zdijo nepomembna, vendar se izkažejo za nastavek življenjskih sprememb. Kadrovnik je naštel nekaj krajev po svetu, kjer je bila potreba po prostovoljcih še posebej velika. Eden takšnih je bil amazonski pragozd, kjer, kot je poudaril, staroselci živijo zelo podobno, kot so prvotni prebivalci Severne Amerike pred prihodom Evropejcev.

Vedno sem sanjal, da bi živel kot pleme Abnaki, ki je naseljevalo New Hampshire, ko so se tja priselili moji predniki. Vedel sem, da se po mojih žilah pretaka abnaška kri, in hotel sem pridobiti tisto vedenje o gozdu, ki so ga oni tako dobro razumeli. Po predavanju sem pristopil h kadrovniku in povprašal o verjetnosti, da me pošljejo v Amazonijo. Zagotovil mi je, da je v tej regiji potreba po prostovoljcih zelo velika in da imam odlične možnosti. Poklical sem strica Franka.

Na moje presenečenje me je stric Frank spodbudil, naj razmislim o Peace Corpsu. Zaupal mi je, da bo po padcu Hanoja – ki so ga ljudje na njegovih položajih v tistih dneh imeli za neizbežnega – Amazonija v žarišču dogajanja.

»Nafte na pretek,« je rekel. »Tam bomo rabili dobre agente – ljudi, ki razumejo domorodce.« Zatrdil je, da bo Peace Corps izvrstno vadbišče, in me nagovarjal, naj se dobro naučim špansko in lokalna staroselska narečja. »Zna biti,« se je zahahljal, »da boš pristal v zasebnem podjetju namesto vladni službi.«

Takrat nisem razumel, kaj hoče povedati. Iz vohuna me je povišal v EM‑ja, čeprav dotlej tega izraza še nisem slišal in ga nisem še nekaj let. Niti sanjalo se mi ni, da je po svetu na stotine ljudi, ki delajo za svetovalna in druga zasebna podjetja, ki nikoli niso prejeli penija plače od katere vladne agencije, vendar kljub temu služijo interesom imperija. Takrat tudi ne bi mogel uganiti, da se bo do konca tisočletja nova vrsta z bolj evfemističnimi nazivi preštevala v tisočih in da bom imel pomembno vlogo pri oblikovanju te rastoče vojske.

Z Ann sva se prijavila v Peace Corps in zaprosila za zadolžitev v Amazoniji. Ko je prispelo obvestilo, da sva sprejeta, je bil moj prvi odziv skrajno razočaranje. V pismu je pisalo, da naju pošiljajo v Ekvador.

O ne, sem pomislil. Zaprosil sem za Amazonijo, ne Afriko.

Vzel sem atlas in poiskal Ekvador. Bil sem zaprepaden, ko ga nisem mogel najti nikjer na afriški celini. Potem sem v kazalu odkril, da je pravzaprav v Latinski Ameriki, in na zemljevidu sem videl, da rečni sistemi, ki prihajajo iz njegovih andskih ledenikov, tvorijo zgornji tok mogočne Amazonke. Z dodatnim branjem sem se podučil, da so ekvadorske džungle med najbolj raznolikimi in najveličastnejšimi na svetu in da staroselci še vedno živijo skoraj tako kot že tisočletja. Sprejela sva.

Z Ann sva opravila priprave Peace Corpsa v južni Kaliforniji in se septembra 1968 odpravila v Ekvador. Živela sva v Amazoniji pri Šuarjih, katerih način življenja je v resnici spominjal na življenje predkolonialnih severnoameriških domorodcev; delala sva tudi v Andih s potomci Inkov. Niti mislil si nisem, da takšen svet še obstaja. Edini Latinskoameričani, ki sem jih spoznal do takrat, so bili bogati šolarčki v šoli, kjer je učil moj oče. Ugotovil sem, da podpiram staroselce, ki se preživljajo z lovom in kmetovanjem. Čutil sem se nenavadno povezan z njimi. Po svoje so me spominjali na krajane, ki sem jih zapustil.

Nekega dne je na provizorični stezi v našem kraju pristal mož v poslovni obleki, Einar Greve. Bil je podpredsednik pri Chas. T. Main, Inc. (Main), mednarodnem svetovalnem podjetju, ki se v javnosti ni rado izpostavljalo in je pripravljalo študije, na podlagi katerih bi odločili, ali naj Svetovna banka Ekvadorju in njegovim sosedam posodi milijarde dolarjev za gradnjo hidroelektrarn in drugih infrastrukturnih projektov. Einar je bil tudi polkovnik pri ameriških rezervistih.

Začel mi je pripovedovati o prednostih službe v podjetju, kot je Main. Ko sem omenil, da sem bil pred odhodom v Peace Corps sprejet v NSA in da se nameravam tja vrniti, mi je povedal, da občasno deluje kot vezni člen z NSA; iz pogleda, ki mi ga je namenil, sem posumil, da je bila njegova naloga med drugim ta, da oceni moje sposobnosti. Zdaj sem prepričan, da je tam posodabljal moj profil, predvsem pa presojal moje zmožnosti preživetja
v okolju, ki bi se večini Severnoameričanov zdelo nevarno.

Nekaj dni smo preživeli skupaj v Ekvadorju, potem pa sva si dopisovala. Prosil me je, naj mu pošiljam poročila z ocenami ekvadorskih gospodarskih obetov. Imel sem majhen prenosni pisalni stroj, rad sem pisal in z veseljem sem ugodil njegovi prošnji. V približno enem letu sem Einarju poslal vsaj petnajst dolgih pisem. V teh pismih sem postavljal domneve o gospodarski in politični prihodnosti Ekvadorja in ocene o naraščajočem nezadovoljstvu staroselskih skupnosti v njihovih prizadevanjih, da se postavijo po robu naftnim družbam, mednarodnim razvojnim agencijam in drugim poskusom premeščanja v sodobni svet.

Ko se je moje potovanje s Peace Corpsom zaključilo, me je Einar povabil na razgovor za službo na sedež Maina v Bostonu. Na sestanku na štiri oči je poudaril, da je osnovna Mainova dejavnost inženiring, a da je njegova največja stranka, Svetovna banka, nedavno tega začela vztrajati, da ima med zaposlenimi tudi ekonomiste, ki bodo izdelovali gospodarske napovedi, ključne pri določanju izvedljivosti in obsega inženirskih projektov. Zaupal mi je, da je zaposlil tri visoko usposobljene ekonomiste z brezhibnimi referencami – dva z magisterijem in enega z doktoratom. Bili so pravi polom.

»Nihče,« je dejal Einar, »ni sposoben pripraviti gospodarske napovedi v državi, kjer ni na voljo zanesljivih statističnih podatkov.« Povedal mi je še, da se je poleg tega vsem zdelo nemogoče, da bi lahko izpolnili pogoje pogodbe, ki je predvidevala potovanja v odročne kraje v državah, kot so Ekvador, Indonezija, Iran in Egipt, kjer bi opravljali pogovore z lokalnimi voditelji in pripravljali subjektivne presoje obetov za gospodarski razvoj teh regij. Eden je v samotni panamski vasici doživel živčni zlom; panamska policija ga je pospremila do letališča in posadila na letalo nazaj v ZDA.

»Pisma, ki si mi jih poslal, kažejo na to, da upaš tvegati z napovedjo, tudi kadar ni na voljo točnih podatkov. In glede na to, v kakšnih pogojih si živel v Ekvadorju, sem prepričan, da lahko preživiš skoraj kjerkoli.« Povedal mi je, da je enega od tistih ekonomistov že odpustil in da je pripravljen z drugima dvema napraviti enako, če službo sprejmem jaz.

Tako so mi januarja 1971 ponudili službo ekonomista pri Mainu. Dopolnil sem šestindvajset let – magično starost, pri kateri me naborniški odbor ni več hotel. Posvetoval sem se z Annino družino; nagovarjali so me, naj službo sprejmem, in predvideval sem, da to odraža tudi mnenje strica Franka. Spomnil sem se, da je omenil možnost, da bom končal v zasebnem podjetju. Nič ni bilo nikoli izrečeno, vendar nisem dvomil, da je moja zaposlitev v Mainu posledica tega, kar je stric Frank uredil tri leta prej, in ne samo mojih izkušenj iz Ekvadorja in pripravljenosti, da napišem kaj o gospodarskem in političnem položaju te države.

Nekaj tednov sem bil kot omamljen in moj ego je odneslo v višave. Imel sem samo navadno diplomo z BU, ki ni prinašala mesta ekonomista v tako finem svetovalnem podjetju. Vedel sem, da bi marsikaterega sošolca z BU, ki so ga na naboru zavrnili in je imel MBA ali kateri drug strokovni magisterij, razganjalo od zavisti. Samega sebe sem si zamišljal kot čednega tajnega agenta, ki potuje v eksotične dežele in obkrožen s krasnimi ženskami
v bikinkah z martinijem v roki poležava ob hotelskih bazenih.

Čeprav je bila to samo fantazija, sem pozneje odkril, da v sebi nosi drobce resnice. Einar me je zaposlil kot ekonomista, vendar sem kmalu izvedel, da bo moja dejanska služba veliko več od tega in da je Jamesu Bondu pravzaprav bliže, kot bi si kdaj mislil.

 

Prevedla Maja Ropret

 

Zbirka DOKUMENTA
272 strani

elektronske izdaje
Biblos

trda vezava
ISBN: 9789612740351
cena z DDV: 26,95 EUR

broširana vezava
ISBN: 9789612741648
cena z DDV: 15,99 EUR

Na voljo v spletni knjigarni Sanje

 

Roald Dahl: Moj striček Oswald

 

1.

Spet me prijemlje želja, da bi nazdravil svojemu stričku Oswaldu. Mislim seveda na pokojnega Oswalda Hendryksa Corneliusa, poznavalca, bonvivana, zbiratelja pajkov, škorpijonov in sprehajalnih palic, ljubitelja opere, strokovnjaka za kitajski porcelan, zapeljivca žensk in skoraj nedvomno največjega nečistovalca vseh časov. Preberi več o Roald Dahl: Moj striček Oswald

Chimamanda Ngozi Adichie: Amerikanka

 

1. poglavje

Princeton poleti ni imel vonja, in čeprav so Ifemelu ugajali spokojno zelenje številnih dreves, čiste ceste in urejeni domovi, drage petične trgovine in tih, večen nadih samoumevnosti, je bilo ravno pomanjkanje vonja tisto, kar jo je privlačilo, morda tudi zato, ker so vsa druga ameriška mesta, ki jih je dobro poznala, imela vonj. Filadelfija je imela zatohel vonj po zgodovini. New Haven je dišal po zanemarjenosti. Baltimore je vonjal po slanem in Brooklyn po smeteh, razgretih od sonca. Toda Princeton ni imel vonja. Tu je rada globoko vdihavala. Preberi več o Chimamanda Ngozi Adichie: Amerikanka

Franček Knez: Ožarjeni kamen

Valovi ledeniške reke se srebrno lesketajo.

Pod turkizno nebo kipijo ožarjeni skalni oltarji. Trepetajoč zrak režejo dolgi škrlatni žarki.

Ožarijo velik, gladek graniten blok,

da se blešči v nezemski lepoti.

Na njem v asanah sedijo modri in pijejo zadnjo moč ugašajočega dneva.

V nebo se vrtinči hvalnica.

Zlati žar svetlobe se razlije, kot bi se razlilo zlato olje.

Škrlat počasi slabi z zadnjim žarom,

nebeški oče poljubi zemeljske otroke v slovo.

Preberi več o Franček Knez: Ožarjeni kamen

Frane Milčinski Ježek: Ljudje, prižgimo luč!

Prizgimo luc.verziLjudje, prižgimo luč

Mama Morje

Na začetku je bila samo voda; mrtva voda, jalovo morjé. Ko pa je prekel čas in čas in čas, se je napletlo tako, da je morje postali mati. Rodilo je otroka!

Je že res, bil je majhen in nebogljen ta otročaj, ampak vendarle, bil je živ!

Zatorej mu je Mama Morje namenila prelepo ime: Življenje.

Potlej pa je mama morje pestovala in pestovala tega svojega otročaja, pestovala ga je in ujčkala v mehki zibki svoje srčne krvi.

Otroče Življenje pa je raslo in raslo. Ko pa je doraslo, se je postavilo na svoje noge. Saj otroci vsi takisto storijo. Postavilo se je Življenje na svoje noge in na kopno namerilo korak. Kdo ve, zakaj ga je neznana sla gnala z mehkih steza morskih tokov na te trde, kamnate poti. Kdo ve zakaj!

Ko pa je prišel čas ločitve, in je Življenje od svojega mokrega doma jemalo slovo, mu je Mama Morje dala za popotno brašno kapljico slane vode, kanček svoje srčne krvi. Odtlej imamo solzo v očeh.

Naj vas ne bo sram solze, kadar jo stiska zahteva zase!

Solza je naše popotno brašno brašno; zdavnaj, zdavnaj nekoč, nam jo je dala na pot naša prva mati, Mama Morje.


Roka ti ne seže

Roka ti ne seže

gor na vrh neba,

da bi se igrala

s prahom iz srebra.

Ko pa se utrne zvezda,

v srce jo skrij,

da ti bo svetila,

kadar ti bo sila

skozi temne dni.

Zlato srečo si sposodi

v dno srca,

saj srce na up ti srečo

vedno, vedno rado da.


Ah, kako lepo se sanja

Ah, kako lepo se sanja,

ah, kako sladko se spi,

v snu radost se k meni sklanja,

v snu zgube se vse skrbi.

Kadar sen ti boža lice,

sreča spi ti v dnu srca.

V sanjah ni nikjer krivice,

v sanjah ni nič več gorja.

Vsaka noč sanja o dnevu

Sanje preklete

in svete,

nikoli ujete,

ko vsak korak

lahko je prepad

in vsaka stopinja

sinjina brezdanja

in več ne veš,

kaj je že sanja

in kaj je še res.

Noč se naslanja

na krošnje dreves

in sanja o dnevu.


Življenja val

Nesi, kamor hočeš, me življenja val!

Truden vesla več ti ne postavljam v bran.

Ako hočeš, me pripelji v blag pristan,

ali me razbij ob steni trdih skal.

Seznam posnetkov na zvočni knjigi:

O sreči | Sreča stanuje v sedmem nadstopju
Besedilo, glasba in glas Frane Milčinski Ježek. Klavir Mario Rijavec.
Posnetek je nastal 24. aprila 1976.

Whiskey Johnny
Glasba Duncan A. Cowen. Besedilo Frane Milčinski Ježek. Spremljava Mario Rijavec.
Posnetek je nastal leta 1972 v Studiu radio Ljubljana.

Pesem o dimu
Glasba, besedilo in vokal Frane Milčinski Ježek. Spremljava Mario Rijavec.
Posnetek je nastal leta 1972 v Studiu Radio Ljubljana.

Srečen človek sem |Telefon Mame Sreče
Besedilo, glasba in glas Frane Milčinski Ježek. Klavir Mario Rijavec.
Posnetek je nastal 22. novembra 1975 v Bakovcih.

Razmišljanje o kruhu | Balada o koščku kruha
Besedilo, glasba in glas: Frane Milčinski Ježek. Klavir: Mario Rijavec.
Posnetek je nastal 27. marca 1976 v Kokarjah. .

Mama Morje
Posnetek iz dokumentarnega filma Zabavljači (Tomaž Kralj, 1977).

Najin otrok
Besedilo, glasba in glas Frane Milčinski Ježek. Klavir Mario Rijavec.
Posnetek je nastal leta 1972 v Studiu Radio Ljubljana.

Hiša št. 203
Besedilo, glasba in glas Frane Milčinski Ježek. Klavir Mario Rijavec.
Posnetek je nastal 24. aprila 1976.

Kapljica in morje
Besedilo, glasba in glas Frane Milčinski Ježek. Klavir Mario Rijavec.
Posnetek je nastal 24. aprila 1976.

Lajnar
Besedilo in glas Frane Milčinski Ježek. Glasba Urban Koder. Izvaja Zabavni orkester Ljubljana.
Posnetek je nastal junija 1965 za zabavno oddajo Misijon dobre volje.

Ljudje, prižgimo luč!
Besedilo in glas Frane Milčinski Ježek.
Posnetek je nastal 3. januarja 1976.

Zbirka SREBRNI GLAS

trda vezava
ISBN: 9789612743215
cena z DDV: 21,00 EUR

Na voljo v spletni knjigarni Sanje

Kenzaburo Oe: Potrgajte poganjke, postrelite otroke

 

potrgajte_poganjke_naslovnica_press

Prihod

Sredi noči sta dva dečka iz naše skupine zbežala, zato
tudi ob zori še nismo krenili. Kratek čas pred odhodom
smo zapolnili s tem, da smo bledemu jutranjemu soncu
nastavljali svetlo zelene grobe jopiče, ki se čez noč niso
osušili, in se čez nizko živo mejo razgledovali po rjavkasti
reki, skriti za nekaj figovimi drevesi na drugi strani
tlakovane ceste. Preberi več o Kenzaburo Oe: Potrgajte poganjke, postrelite otroke