Elif Shafak: 10 minut, 38 sekund na tem čudnem svetu

Ime ji je bilo Leila. Leila Tekila, pod tem imenom so jo poznali prijatelji in stranke. Leila Tekila, tako so jo klicali doma in v službi, v tisti hiši palisandrove barve na tlakovani slepi uličici spodaj pri privezu, ugnezdeni med cerkvijo in sinagogo, obkroženi s prodajalnami svetilk in prodajalnami kebaba – uličici, ki je dajala zavetje najstarejšim licenciranim bordelom v Istanbulu. 

A če bi vas Leila slišala tako govoriti, bi se kaj lahko užalila in v vas igrivo zalučala čevelj – enega svojih salonarjev z visoko peto. 

»Je, ljubčki moji, ne je bilo … Ime mi je Leila Tekila.« Nikdar in nikoli ne bi privolila v to, da bi o njej govorili v pretekliku. Že ob sami misli na to bi se počutila neznatno in poraženo, tak občutek pa je bil zadnje, kar bi hotela na tem svetu. Ne, vztrajala bo pri sedanjiku – četudi je zdaj skrušena spoznala, da ji je srce pravkar prenehalo bíti in se je njeno dihanje nenadno ustavilo, in kakorkoli je pogledala na svoj položaj, ni bilo mogoče zanikati, da je mrtva. 

Tega ni vedel še nobeden od njenih prijateljev. Tako zgodaj zjutraj so še trdno spali in vsak po svoje iskali pot iz svojega sanjskega labirinta. Tudi Leila si je želela, da bi bila doma, ovita v toplino odeje, ob mačku, ki bi ji zvit ležal pri nogah in predel v dremavem ugodju. Njen maček je bil gluh kot kamen in črn kot noč – razen zaplate snega na eni tački. Poimenovala ga je gospod Chaplin po Charlieju Chaplinu, kajti tako kot junaki prvih filmov je tudi on živel v nekem svojem nemem svetu. 

Leila Tekila bi dala vse, da bi bila zdaj v svojem stanovanju. Vendar je bila tukaj, nekje na obrobju Istanbula, nasproti nogometnega igrišča, 

Elif Shafak 12pogreznjenega v temo in vlago, v kovinskem smetnjaku z zarjavelimi ročaji, s katerega se je luščila barva. Bil je eden tistih na koleščkih, visok kak meter in četrt in širok za polovico tega. Leila je bila visoka sto sedemdeset centimetrov – z vijoličnimi salonarji z odprto peto, ki jih je še vedno imela na nogah, pa še dodatnih dvajset. 

Toliko stvarem je še hotela priti do dna. V glavi si je spet in spet vrtela zadnje trenutke svojega življenja in se spraševala, kaj je šlo narobe – kar je bilo brezplodno početje glede na to, da časa ni mogoče razplesti kot klobčiča volne. Njena koža je že postajala sivkasto bela, čeprav je v celicah še veselo mrgolelo. Nehote je zaznala, da je dogajanje v njenih organih in okončinah še prav živahno. Ljudje vedno sklepajo, da je v truplu približno toliko življenja kot v podrtem drevesu ali izvotljenem štoru, da je oropano zavesti. Toda če bi Leila imela kanček priložnosti, bi zatrdila, da je prav nasprotno, da truplo kipi od življenja. 

Ni mogla verjeti, da je njenega zemeljskega bivanja nepreklicno konec. Še dan prej je prečkala sosesko Pera in njena senca je drsela po ulicah, poimenovanih po vojaških voditeljih in narodnih herojih, ulicah, poimenovanih po moških. Še tisti teden je njen smeh odmeval po utesnjenih tavernah Galate in Kurtuluşa pa po zatohlih žepnih beznicah Tophaneja, ki se niso nikoli pojavile v nobenem popotniškem vodniku in na nobenem turističnem zemljevidu. Istanbul, ki ga je poznala Leila, ni bil Istanbul, ki bi ga Ministrstvo za turizem hotelo kazati tujcem. 

Prejšnji večer je pustila svoje prstne odtise na kozarcu za viski ter sled svojega parfuma – Paloma Picasso, rojstnodnevno darilo prijateljev – na svilenem šalu, ki ga je odvrgla na posteljo nekega neznanca v suiti v najvišjem nadstropju luksuznega hotela. Visoko na nebu je bil srebrn ostanek včerajšnje lune, svetel in nedosegljiv kot odmev srečnega spomina. Še vedno je bila del tega sveta in v njej je še bilo življenje, kako naj bi bila torej mrtva? Kako naj je ne bi bilo več, kot da je samo sen, ki zbledi ob prvi svetlobi dneva? Še nekaj ur prej je pela, kadila, preklinjala, premišljevala … No, saj tudi zdaj premišljuje. Neverjetno je bilo, da je njen um deloval s polno paro – a kdo bi vedel, kako dolgo še. Želela si je, da bi se lahko vrnila in vsem povedala, da mrtvi ne umrejo nemudoma, da v resnici lahko še naprej premišljajo o stvareh, vključno z lastnim koncem. Predpostavljala je, da bi se ljudje sicer prestrašili, če bi to izvedeli. Sama bi se vsekakor, ko je bila še živa. Vendar se ji je zdelo, da bi morali vedeti. 

Opažala je, da so človeška bitja glede svojih življenjskih mejnikov izjemno nepotrpežljiva. Prvič, predvidevajo, da žena ali mož avtomatično postaneš v trenutku, ko dahneš usodni da. V resnici pa traja leta in leta, da se naučiš, kako biti poročen. Podobno družba pričakuje, da se materinski – ali očetovski – nagon zažene takoj, ko dobiš otroka. Dejansko lahko traja precej dolgo, preden ugotoviš, kako biti mama ali oče – ali konec koncev babica ali dedek. Enako je z upokojitvijo in starostjo. Kako naj bi prestavil v nižjo prestavo v hipu, ko odkorakaš iz pisarne, v kateri si preživel polovico življenja in zapravil večino svojih sanj? Ni tako preprosto. Leila je poznala upokojene učitelje, ki so vstali ob sedmih, se oprhali in lepo uredili, potem pa se šele med zajtrkom za mizo poklapani spomnili, da niso več v službi. Še vedno so se privajali. Morda s smrtjo ni dosti drugače. Ljudje mislijo, da se spremeniš v truplo v trenutku, ko izdihneš svoj zadnji dih. Vendar stvari niso tako jasne. Kot je neskončno mnogo odtenkov med vranje črno in bleščeče belo, je tudi več stopenj tega, čemur pravimo »večni počitek«. Če je med kraljestvom življenja in posmrtnim kraljestvom kakšna meja, mora biti prepustna kot peščenjak, je sklenila Leila. 

Čakala je, da vzide sonce. Takrat jo bo že nekdo našel in jo izvlekel iz tega umazanega smetnjaka. Pričakovala je, da bodo ustrezni organi kaj hitro ugotovili, kdo je. Samo njeno kartoteko morajo najti. Z leti so jo preiskali, fotografirali, ji vzeli prstne odtise in jo pridržali večkrat, kot bi hotela priznati. Policijske postaje v zakotnih ulicah, tiste imajo značilen vonj: po pepelnikih, do roba polnih včerajšnjih ogorkov, kavnih usedlinah v okrušenih skodelicah, kiselkastem zadahu, vlažnih krpah in ostrem smradu iz pisoarjev, ki ga ne prekrije nobeno čistilo. Policisti in prestopniki se stiskajo v istih prostorih. Leili se je vedno zdelo neskončno zanimivo, da kifeljcem in kriminalcem odpadajo mrtve kožne celice na ista tla in jih brez kakršnegakoli razlikovanja ali pristranskosti goltajo iste pršice. Nasprotja se na neki ravni, ki je človeškemu očesu nevidna, mešajo na najbolj nepričakovane načine. 

Predvidevala je, da bodo, ko jo identificirajo, obvestili njeno družino. Njeni starši živijo v zgodovinskem mestecu Van – tisoč šeststo kilometrov daleč. Vendar ni pričakovala, da bodo prišli po njeno truplo, glede na to, da so se ji že dolgo tega odrekli.

Nakopala si nam sramoto. Vsi nas za hrbtom opravljajo. Torej se bo morala policija obrniti na njene prijatelje. Na peterico: Sinana Sabotažo, Nalan Nostalgijo, Jameelo, Zajnab122 in Humeyro Hollywood. 

Leila Tekila ni dvomila, da bodo njeni prijatelji prišli, kakor hitro bodo mogli. Kar videla jih je, kako se poženejo v tek, kako hitijo, a oklevaje, s široko razprtimi očmi – od pretresa in zametkov žalosti, surove bridkosti, ki še ni povsem prodrla v zavest. Počutila se je grozno, da jim bo nakopala nekaj, kar bo zelo očitno boleča preizkušnja. Vendar je vedela, in to jo je pomirjalo, da ji bodo pripravili veličasten pogreb. S kafro in kadilom. Z glasbo in cvetjem – predvsem vrtnicami. Ognjeno rdečimi, živo rumenimi, žametno vinskimi … Klasičnimi, brezčasnimi, neprekosljivimi. Tulipani so preveč oblastni, narcise preveč občutljive, ob lilijah jo sili na kihanje, vrtnice pa so popolna mešanica čutnega glamurja in ostrih trnov. 

Počasi se je delal dan. Nad obzorjem so od vzhoda proti zahodu tekle proge barve – marelični belliniji, pomarančni martiniji, jagodne margarite, ledeni negroniji. V nekaj sekundah so okoli nje zazveneli odmevi klicev k molitvi iz okoliških mošej, med sabo povsem neusklajeni. V daljavi je silovito zazeval Bospor, ki se je prebudil iz svojega turkiznega spanca. Neki ribiški čoln se je ob pokašljevanju motorja, iz katerega so se dvigali oblački dima, namenil nazaj v pristanišče. Težki valovi so se lenobno kotalili proti obali. To območje so nekoč krasili nasadi oljk in figovcev, a so jih vse skupaj zravnali z zemljo, da so napravili prostor za še več stavb in parkirišč. Nekje v poltemi je lajal pes, bolj iz občutka dolžnosti kot od vznemirjenja. V bližini je odločno in glasno čivkal ptič in neki drugi je zažvrgolel v odgovor, četudi ne z enako vedrino. Zbor ob zori. Leila je slišala, da po razdrapani cesti drdra dostavni tovornjak, ki zadeva ob luknje kot po tekočem traku. Kmalu bo brenčanje zgodnjejutranjega prometa postalo oglušujoče. Življenje, navito do konca. 

Ko je bila Leila Tekila še živa, so jo vedno nekoliko presenečali, če ne celo živcirali ljudje, ki jim je bilo obsedeno ugibanje o koncu sveta neskončen vir zadovoljstva. Kako lahko na videz sicer povsem zdravo pamet tako prevzamejo vsi ti zmešani scenariji o asteroidih, ognjenih kroglah in kometih, ki naj bi razdejali planet? Če bi vprašali njo, apokalipsa sploh ni najhujša reč, ki bi se lahko pripetila. Možnost nenadnega in množičnega zdesetkanja civilizacije ni niti pol toliko strašljiva kot preprosto spoznanje, da minevanje nas kot posameznikov nima prav nobenega vpliva na to, kako stvari stojijo, in bo življenje šlo naprej z nami ali brez nas. To, se ji je vedno zdelo, pa je zares zastrašujoče.

Veter je zamenjal smer in potegnil čez nogometno igrišče. Takrat jih je zagledala. Štiri mlade fante. Mrhovinarje, ki pridejo navsezgodaj brskat po smeteh. Dva sta potiskala voziček, poln plastenk in zmečkanih pločevink. Tretji jima je s povešenimi rameni in upognjenimi koleni hodil za petami z zapacano vrečo v rokah, v kateri je tovoril nekaj zelo težkega. Četrti, ki je bil očitno vodja, se je na čelu četice vpadljivo pozibaval in napihoval svoj koščeni prsni koš kot petelinček v boju. Šalili so se in se ji čedalje bolj približevali. 

Še malo naprej. Ustavili so se ob smetnjaku čez cesto in začeli brskati. Prazne embalaže šampona, soka, jogurta, jajc … vsak zaklad posebej so izpulili in naložili na voziček. Njihovi gibi so bili spretni, izurjeni. Eden je našel star usnjen klobuk. V smehu si ga je nadel, zatlačil roke v žepe na zadnjici in s pretirano poudarjenim, nadutim šopirjenjem oponašal gangsterja, ki ga je očitno videl v nekem filmu. Vodja mu je klobuk bliskovito izmaknil in ga posadil sebi na glavo. Nihče ni ugovarjal. Ko so oskubili smetnjak do konca, so bili pripravljeni na odhod. Na Leilino grozo pa so se obrnili, kot da se odpravljajo v nasprotno smer. 

Ej, tukaj sem! Vodja je počasi, kot da je slišal Leilin klic, dvignil brado in zamežikal v vzhajajoče sonce. V spreminjajoči se svetlobi je s pogledom prečesaval obzorje, dokler je ni zagledal. Obrvi mu je izstrelilo navzgor in ustnice so mu rahlo vzdrhtele. Prosim, ne pobegni. In ni. Rekel je nekaj neslišnega drugim trem in ti so se nato tudi sami zastrmeli vanjo z enako zaprepadenim izrazom na obrazu. Šele takrat je ugotovila, kako mladi so. Bili so še otroci, samo mladiči, fantje, ki se pretvarjajo, da so moški.

Vodja je naredil neznaten korak naprej. In še enega. Približeval se ji je, kot bi se miš približevala odpadlemu jabolku – preplašeno in negotovo, vendar enako odločno in urno. Ko ji je prišel blizu in videl, v kakšnem stanju je, se mu je omračil obraz. 

Ne boj se. Zdaj je bil ob njej, tako blizu, da je videla njegove beločnice, krvave in popikane z rumenimi pegami. Vedela je, da je njuhal lepilo, ta fant, ki ni mogel imeti več kot petnajst let in pred katerim se bo Istanbul pretvarjal, da ga pozdravlja in sprejema, ko bo najmanj pričakoval, pa ga bo zavrgel kot staro lutko iz cunj. 

Pokliči policijo, mali. Pokliči policijo, da bodo obvestili moje prijatelje. Ozrl se je levo in desno in se prepričal, da nihče ne gleda, da ni v bližini nobene nadzorne kamere. Nagnil se je naprej in segel po Leilini ogrlici – zlatem medaljonu z drobnim smaragdom na sredini. Oprezno, kot da bi se bal, da mu ga bo razneslo v dlani, se je dotaknil obeska in začutil pomirjujoči hlad kovine. Odprl je medaljon. V njem je bila fotografija. Izvlekel jo je in si jo ogledal. Prepoznal je žensko na njej, mlajšo različico te pred njim, ob njej pa je bil moški z zelenimi očmi, nežnim nasmehom in dolgimi lasmi, počesanimi v slogu iz nekega drugega časa. Videti sta bila srečna, zaljubljena. 

Na hrbtni strani fotografije je pisalo: D/Ali in jaz … Pomlad 1976. Vodja je z urnim gibom odtrgal obesek in zatlačil plen v žep. Če so drugi, ki so tiho stali za njim, videli, kaj je naredil, so se odločili zamižati na eno oko. Resda so bili mladi, a so imeli dovolj izkušenj s tem mestom, da so vedeli, kdaj pametovati in kdaj se delati neumnega. Samo eden od njih je stopil korak naprej in si drznil vprašati – z glasom, ki ni bil glasnejši od šepeta: »A je … a je živa?« 

»Ne trapaj,« je odvrnil vodja. »Mrtva kot pečena piška.« »Uboga ženska. Kdo pa je?« Vodja je nagnil glavo vstran in se zagledal v Leilo, kot da bi jo sploh prvič opazil. Premeril jo je s pogledom od zgoraj navzdol in čez obraz se mu je kot črnilo po papirju razlezel nasmešek. »A ne vidiš, ti butelj? Kurba je.« 

»Misliš?« je vprašal drugi fant z vso resnostjo – preveč sramežljiv, preveč nedolžen, da bi ponovil tisto besedo. 

»Vem, budala.« Vodja se je zdaj napol obrnil proti skupinici ter glasno in poudarjeno naznanil: »Po vseh časopisih bo. In po televiziji! Slavni bomo! Ko pridejo novinarji, kar meni prepustite izjave, jasno?« 

V daljavi je avto navil obrate in odhrumel proti avtocesti s tako hitrostjo, da je v ovinku zadrsal. Vonj po izpuhu se je pomešal z zbadanjem soli v vetru. Ob tako zgodnji uri, ko je sonce komaj oplazilo minarete, strehe in vrhnje veje judeževih dreves, so ljudje v tem mestu že hiteli, že zamujali. 

 

 

 

Nikola Tesla: Moji izumi | My Inventions

 

 

 

 

 

 

Moja mladost

Za napredek v razvoju človeka so ključni izumi. Ti so najpomembnejši dosežek človekovega ustvarjalnega uma. Končni cilj človeštva je popolna prevlada uma nad materialnim svetom, obvladovanje naravnih sil za potrebe ljudi. Prav to je težka naloga izumitelja, ki pogosto ostaja nerazumljen in brez nagrade. Vendar pa mu daje ogromno zadovoljstva uporaba lastnih zmožnosti in zavest, da pripada izjemno privilegiranemu razredu, brez katerega bi človeštvo že zdavnaj izgubilo gorko bitko proti neusmiljeni naravi. Preberi več o Nikola Tesla: Moji izumi | My Inventions

Ranson Riggs: Otok nenavadnih otrok

Komaj mi je uspelo sprejeti, da bo moje življenje povsem navadno, ko  so se že začele goditi izjemne stvari. Prva od njih me je strahotno pretresla in je, kakor vsak dogodek, ki človeka za vekomaj spremeni, moje življenje  razklala na dvoje: na Prej in na Potem. Kakor v mnoge izjemne stvari, ki so  sledile, je bil tudi v to vpleten moj stari oče. Abraham Portman.

Ko sem odraščal, je bil dedek Portman najbolj navdušujoča oseba, kar sem jih poznal. Nekoč je živel v sirotišnici, se boril v vojnah, prečkal oceane s parnikom, Preberi več o Ranson Riggs: Otok nenavadnih otrok