Helena Cestnik: Črna

Kakor galebi nad morjem išejo varno gnezdo za valjenje svojih jajc, tako jaz išem stavke za besede, ki kljujejo v meni. Za izpovedno trpkostjo pa v meni neizbrisljivo zvenijo zgodbe ljudi, ki so se v najobčutljivejih letih znali na drugi strani katedra in sedaj, ko v mojih rokah ni več redovalnice in njene strašeče moči, pozvonijo na vratih in med pogovorom z menoj z mladostno močjo ustavijo neustavljivo: čas. Ali se, ko ura stoji, trenutek spremeni v večnost ali se večnost zgosti v trenutek? Ne vem (še). Nik, obiskal me je tik pred našim letovanjem, me je osrečil s podrobnostmi o tem, kako se je skozi tri izbore prebil med pet mokih srečnežev, ki so se jim uresničile sanje biti sprejet na študij igralstva. Še pred tem mi je dekle, ki samo sebe imenuje Črna, na enem izmed obiskov podarilo nekaj sto kilometrov poti do Šutke in nazaj domov.

Po tepihu iz besed stopa ženska s tremi imeni: ne resnica ne privid, temveč slutnja.


Balkan-express,
23. april; Kočevje, 21./22. julij

Bitola. Bitola. Bitola. Šutka. Bitola. Bitola. Bitola. Šutka … v noč zvenijo tračnice, toda uspavajo ne. Bitola, Bitola, Bitola, Šutka … Tule je branje zame … Ona ga ne imenuje ne roman, ne novela, ne pripoved; meni se zdi, da tudi zgodba ni. No, prezgodaj ne smem soditi, šele pet strani je za menoj.

Črna sem jaz. Berem zgodbo o sebi.

»Čutim, da moram ubesediti to tematiko. Mi dovoliš napisati zgodbo o svojih poteh?« Hitro je dodala: »O naslovu še nisem razmišljala. To bi bila zgodba o tebi: Črna

»Ime mi je rdeča … Zeleno, ki te ljubim zeleno … Polovica rumenega sonca … Zgodba o tebi: Črna.«

Vem, da ve zakaj … Črna?! Sliši se dobro, in dobro je tudi to, kar je za njenimi besedami: sebe gledam z očmi drugega človeka. Če se ona ne bi imenovala Helena, bi rekla ne.

»Hočem ji pogledati v oči! Samo to bi jo vprašala: zakaj?«

Njene črne oči so žarele v odločnosti, odkriti korenine svoje vrženosti v svet. Niti za hipec nisem podvomila, da ji ne bo uspelo.

»Poglejte me, kakšna sem,« je moledujoče rekla, pravzaprav bolj ukazala, »drugačna in grda.«

»Kaj pa govoriš?! Čudovito postavo imaš in lepo dušo in svojih šestnajst let …«

»Poglejte mojo polt … Zaradi nje velikokrat jočem. Vzela sem sirkovo krtačo in pralni prašek, se umivala, drgnila, praskala – nič. Nič! Rane, sprva pordele, potem zakrastane, so se pocelile, odpadle … in vse je bilo kot prej.«

»Lepote ne moreš kar tako uničiti,« sem vztrajala, a dekle pred menoj mi ni pustilo, da bi nadaljevala učiteljsko razpredanje.

»Vsakomur govorite enako …«

»Ne, to pa ne. Ti si drugačna od vseh drugih in drugi se razlikujejo od tebe, saj …«

» … saj vem, kaj boste rekli: imajo boljše ocene, svetlo polt, predvsem pa niso kukavičja jajca!«

»Odkrito: malo je tako trmastih, kot si ti. Kar si zastaviš, dosežeš, zato je tvoja trma … dobra trma. Črna, ti si dekle s svetlo dušo.« Joj, kako bleščeče so bile njene oči (o očeh je splošno znano, da so ogledalo srca)!

(Ta pogovor je prva asociacija nanjo, ki jo za uvod poimenujem z njenim dolga leta bolečim vzdevkom, o katerem tistikrat nisem še ničesar vedela. Črna. Ona je namreč ženska s tremi imeni. Prvo ime ji je dala mati, drugo mami in tretje, ki ga je sprva dojemala kot zaničljivo, a kasneje sprejela kot del sebe, paglavci iz koč med grmovjem.)

Pri ljudeh me od vsega najbolj pritegnejo oči. Črnine oči imajo danes nekoliko drugačno govorico kot takrat, ko je vstopila v moje življenje. Bila sem njena profesorica, zato je govorici srca najbrž že od začetka prišepetaval tudi odnos, v katerem sem morala ocenjevati njeno znanje, ga ovrednotiti, oštevilčiti, postaviti v rubrike, iz njega narediti podatek, ki ničesar ne pove o črnih očeh: te so me med razlago tiho spremljale in pri urah književnosti se mi je zazdelo, da se pogovarjajo z mano, tudi ko so usta molčala. Četudi je bil pogled skrit za spuščenimi vekami (učenci po navadi upajo, da si ne zapomnimo imen in da jih bomo, če njihove oči ne bodo v stiku z našimi, v njihovem miselnem toku pustili pri miru), sem čutila, da motri moje besede, stališča, način podajanja snovi in mojo celotno bit.

Spoznala sem jo v času, najobčutljivejšem v človekovem življenju: imela je petnajst let. Njene oči so pričakujoče zrle okrog, iščoč potrditve o prebujajoči se ženskosti, a hkrati so se zazirale v tla, češ saj ne vem niti tega, kdo sem. Včasih je bil njen pogled tako otožen, da sem na pravljično dolgih trepalnicah lahko videla lesketanje solz, presušenih, preden so se rodile.

Dekle je bilo drugačno od sošolk, a ne le po svoji temni polti, tudi zaradi svoje osebnosti. Kljub žalosti se je v njenih očeh bleščala nekakšna nepoboljšljiva sanjavost, o kateri sem bila že takrat prepričana, da ima pred seboj jasen cilj: ugotoviti, od kod izvira.

V majhnih krajih, kakršni so v naši deželi vsi po vrsti, se ljudje preradi sprašujejo o sosedih, medtem ko o sebi molčijo. Da dekleta, ki ga oživljam v besede, ne bi izpostavljala opravljanju, obrekovanju, klepetu brez cilja in smisla, bom Črni v imenu njene mami pripisala poimenovanje po Taherinovi književni osebi, ki me spominja nanjo: Simona. Še znam na pamet? Simona je bila včasih tako otožna, molčeča in resna, kot da ne bi v njej plalo prostranstvo step, tako nežna, sramežljiva, odprtih rok in srca, kot da sploh ne bi bila kozaška hči, in sanjava in neulovljiva kot vila iz gaja belih brez. Bila je otrok iz drugega časa.

Simona me je s svojo držo in poltjo spominjala na dekle iz Tisoč in ene noči ali morda na kraljico iz Sabe. Medtem ko so – na primer – pisali spis, sem si zastavljala njeno vprašanje: kdo je to dekle, ki si tako obupno želi najti sebe? Čar mojega poklica je, da imaš pred seboj trideset ali več mladih ljudi, ki so neznanke samim sebi, ki v nemalokrat temačnem svetu iščejo svoj prostor pod soncem, ki se tudi vpričo tebe iz otrok razvijajo v odrasle ljudi, in kot učitelj lahko opazuješ vsak posamezen čudež dozorevanja – ter pri tem celo sodeluješ. Zato sem se včasih, priznam, počutila božansko, kajti bila sem del čudovitega procesa – oblikovanja osebnosti. Svoje delo sem dojemala kot stvariteljsko in ustvarjalno, s pridihom privlačne negotovosti, lebdeče med upanjem in strahom, ali delam prav ali ne tako se je moral počutiti Bog ugnetel je glino v človeka jaz pomagam gnesti nerodna leta v pričakujočo glino vgnesti znanje uglasiti strune bivanja za najlepše pesmi. Gospa ravnateljica se gotovo še spomni pisma, v katerem sem ji z argumentom, da smo pred katedrom v vlogi božanskega, utemeljevala svoje nestrinjanje s poenotenjem načina poučevanja in preverjanja znanja, kar je bil ministrov befel. Skratka, o Simoni in njenem iskanju identitete pripovedujem tako, kot bi lahko o vsakem izmed svojih učencev: zame nikoli niso bili le imena, marveč sem brala njihove oči, nasmehe, tudi škrtanje z zobmi in stiskanje pesti v onemoglem besu …, taki so me v mislih spremljali povsod. Vedno me bodo.

Črna, ki takrat zame še ni bila Črna, marveč Simona, mi je rahlo odprla vrata v svoj svet, v katerem je bila uglaševalka besed: igrala se je z njimi in jih spenjala v vrstice – podobno svojo nujo po stvariteljstvu tešim jaz, ko negujem svoj vrt besednjak. Nemalokrat je po učni uri postala pri meni, da sva svoje besede prepletli v klepet. Tako so vedno počeli tisti učenci, ki so me sprejeli za svojo učiteljico: malo so postali, zaostali … in znašli smo se na skupnem, s sadeži bogatem vrtu, kjer smo si izmenjavali darila. Iskreno upam, da sem dala toliko, kolikor sem dobivala (še vedno se kopljem v bogastvu iz tistih časov).

V Simoni je žvenketalo kdo sem, v meni odzvanjalo kdo je. Pravljice so zaspale s tisoč in eno nočjo fanta, ki je sanjal o njej, Sabo je prekrila plast peska in kraljica je davno tega našla svoj mir. Simona pa ga dotlej še ni našla, ni ga mogla najti, ali zaradi svojih rosnih let ali zaradi svoje polti ali zaradi obojega. Skrivoma so jo opazovale marsikatere fantovske oči, a v tistih letih se moški bojijo duhovno močnih deklet, namagnetene ženskosti … O takih sanjah se molči, se ne govori ne o kraljici iz Sabe sanjal sem o temnopolti gimnazijki pred menoj se je spremenila v gazelo in svet je postal pustinja le gazela in jaz z napetim lokom puščica se je nevarno odbila vrnila ranila me je iz rane teče njena zavrnitev je moj poraz dolgonoga mi ubeži vedno znova da ni v njej afriška kri da ni mogoče pegaz, sploh pa ne strogi profesorici. Kakšna navržena metafora – da, več pa nikakor ne.

Namig na pegaza me je spodbudil, da sem Simono povprašala, ali slučajno ne pesnikuje. Polt, kot je njena, zlahka skrije rdečico, a drhtenja v glasu ne more niti volja: »Ne.« Požirek goste sline je zanikal zanikanje. »Sem vam hotela pokazati, zanič so …«

V braillovi pisavi bi te brala … Pri njenih letih? Bila sem presenečena: njene vrstice so prekosile njena leta.

Vlak enolično drsi po tirih. S seboj imam bajanje, kot ga imenuje. Prvi in edini izvod nosi naslov Črna. O meni govori. Saj me je vprašala, če sme … tako po svoje, kolikor in kakor lahko vidi sama. Imeti knjigo o sebi? Nikoli nisem razmišljala o čem takem, tudi želela si nisem. Dala mi jo je na pot. Čudno, kaj vse ljudem ostane v spominu! Tako me vidi ona. Ne morem je tikati, čeprav je želela, tako kot ne morem zanikati njenih besed.

Prvo srečanje z njo me je prestrašilo. Nisem zamudila več kot minuto, prisežem! Na veceju je bila gneča, prvi dan pouka je bil – najbrž tudi učitelji ne gledajo na uro, sem si mislila. Jok, sine! Pridem pred zaprta vrata, vstopim v smrtno tišino. Bila sem, in to prvi šolski dan, že zapisana v dnevnik. Hotela sem pojasniti, z nasmehom zgladiti nesporazum …

»Sedi!« je ušesa oplazil bič. »Želim, da ste ob zvonjenju v učilnici.« Nič nasmeha, nič razumevanja. Moja zamuda je povzročila, da smo takoj dojeli sistem. Koliko je še? Knjižica je drobna, pred menoj še enajst ur vožnje – če ne bomo imeli zamude. Na Balkanu čas teče po svoje: dovolj ga je. Čisto drugače kot doma. Doma?!

Njena mami je krasen človek. Trdna, pokončna – kot hči.

»Ceni vas in se sekira, da vas je razočarala. Morala sem vas videti, da bom razumela, zakaj ji je tako hudo zaradi zadostne ocene.«

»Povsod se lahko najde kakšna črna ovca, celo med ocenami. A med vsemi drugimi se ta izgubi. Poglejte! Rekla sem ji, naj se ne živcira in naj odmisli …«

»Jaz tudi!« Mami. Zapomnila sem si sive oči, v njih toplino in odločnost. »Saj veste, da smo jo dobili za srečo …« Glas ni zadrhtel, samo zmanjkalo ga je.

»Vem.«

»Išče svojo identiteto.«

»To je normalno,« sem menila.

Izrazila je zaskrbljenost, ali ji daje dovolj širok objem. »Ne želim je utesnjevati, še manj, da se mi izgubi. Nama z možem pomeni vse na svetu. Zaradi nje smo družina.«

»Ceni vaju. Nikoli vaju ne imenuje drugače kot mami in oči, torej ljubkovalno.«

Urejeni in negovani obraz je zacvetel.

Ob slovesu sem začutila čvrst stisk roke. Svetle oči, pravo nasprotje hčerinih, a toplina neskončna, kot v hčerinih: »Se še vidiva?«

»Upam – da!«

Da! Če bom njeno bajanje še naprej vztrajno ustavljala s svojimi premisleki, z branjem ne bom prišla do cilja. Ustavljam se pogosteje kot lokalni vlak, tale mednarodni pa neslišno drsi v noč – se sploh kdaj ustavi? Ali buden človek lahko zavre tok misli in ne razmišlja o nikomer in ničemer? Nocoj sem sama v tem kupeju. Nekoč je moral biti poln Srbov, Makedoncev, Albancev, Turkov, Grkov, zdaj pa … Vojna je minila, vonja po rakíji in čebuli ni več, moji domači so preživeli. Če me ne bi položila gripa in bi se bolje počutila, bi potovala z avtomobilom. Potem bi zamudila nočno bajanje o sebi. Spet ju bom videla. Kaj premišljujeta nocoj, saj se jima bo jutri omožila mlajša hči? Sranje – pozabila sem vzeti kakšno dolgo obleko. Jebenti, zakaj v Bitoli?! Brez postanka od Ljubljane zaspane do Beograda narod strada, sakam te Skopje, dóvede me voz do sírota Bitola, ta je še dlje. Ko imam besede, pomislim, da so to osnutki za pesem.

Z mami in očijem sem se srečala na plesu, ki je potrjeval hčerino zrelost in na katerem je bila Simona kraljica večera: bleščeč diadem v laseh je bil njen edini okras in obleka kraljevsko modre barve je poudarjala stas lepotice.

Kmalu bo šla od doma, sem razmišljala. Svet ni tako majhen – ali ji bo v njem naposled uspelo poiskati, in od nekod, ne ona ne jaz, nobena ne ve od kod, izbrskati dedno kodo, da bo končno videla in vedela, kdo je, zakaj ima tako polt. Bleščeče oči so bile zagledane nekam v daljavo, vsekakor ne v tisti par, ki je iskal njene.

Med plesom je mami in očiju utekla pred velika hotelska ogledala, želeč se videti na večer, ko se ji je prvič zdelo, da je lepa. Oči in mami sta zaskrbljeno pogledovala na vse strani, kakor sem videla izza profesorskega omizja, njuna Simona, Mona, Monika, ljubljeni otrok ima veliko imen, pa je med polnočnim plesom in zdravico, česar nihče drug ni hotel zamuditi, s priprtimi očmi merila svojo postavo, svoj videz, dokler ji ni obraz zakrknil v boleč spomin. Razgreta je stekla skozi preddverje na zrak, da ni slišala glasu iz otroštva.

»Črna! Črna! Beži? Prebunkajmo jo!«

Zgodbo o polnočnem Pepelkinem izginotju mi je Simona pojasnila kasneje.

Njena pot v osnovno šolo in iz nje je vodila mimo romskega naselja, v katerem so se njeni vrstniki šole in pouka izogibali, če pa so že prišli skozi vrata učenosti, jih je bilo treba najprej oprhati in preobleči, tešče tudi nahraniti, in ko je bilo priprav na pouk konec, so bili že utrujeni in so jo ucvrli domov, k fračam, starim avtomobilom, raziskovalnim potepom brez konca in kraja, nekatere navidezno bolj zagnane pa je v šoli zdelala tudi tobačna abstinenca. Za deklice so njihovi starši tako ali tako menili, da za gospodinjenje, rojevanje in poslušnost možu izobrazba ni potrebna. Taki otroci so torej vsak dan prežali na samotno deklico, željno znanja. Bala se je nevzgojenih otrok, divjaških fantov, ki so jo zmerjali in tepli, in deklic, ki so privoščljivo kukale izza grmovja in se glasno smejale, občudujoč mišice svojih izbrancev. Tisto grmovje je Črni skrilo, da so se, ko je odhajala, zadrževaje onemogel bes in obupen jok, romski otroci igrali odrasle in da so se nekatere deklice kmalu zaoblile: otrok je v sebi nosil otroka.

Doma ni hotela povedati, kaj se ji dogaja na poti v šolo in iz nje. Zanemarjeni otroci, temni zaradi polti in še temnejši zaradi plasti umazanije, porinjeni na skrajni družbeni rob, so si dali duška ob spoznanju, da ima kdo lahko še temnejšo kožo – torej si zasluži še več grdih besed in batin, kot so jih bili deležni sami.

Ker je bila lepo vzgojena, je sprva samo onemoglo stala in sprejemala, kar so ji jih naložili po hrbtu in koder koli je padlo. Kasneje je uporabila svoje zdrave in snežno bele zobe kuzla grize in še kasneje nekaj prijemov oziroma brc v mednožje, kakor jih je videla v filmih in po katerih divjakom ni bilo do grmovja, deklicam, skritim za njim, pa ne do smeha. Začeli so se je bati, kajti pri treningu atletike si je pridobila moč in hitrost, ki ji umazani otroci niso bili kos, zato so jo le še zmerjali, tepli pa ne več.

Zakaj ni ne doma ne v šoli povedala, kaj se dogaja, ni vedela ne takrat ne kasneje, a v meni se je ob Črnini izpovedi utrnila možganom nerazložljiva ideja: kri je navonjala podobno kri.

Črna! Za romske otroke zmerljivka, za Simono bolečina, zame pojem nedoumljivega, gazelje elegantnega in drugačnega.

(Črna je bila za Jakoba Berganta edina neosvojljiva ženska; vse, ki jih je dobil, so izginile iz spomina, edino Črna je ostala v njem, in sicer kot pojem za žensko, ki je premagala njegovo nenasitno moškost; porušeno ni več zanimivo, a česar se porušiti ne da, ima večno draž in je neskončno mikaven predmet za igro, kdo bo koga …)

Kri. Je v njej res zapisano vse o nas? Je z rojstvom že vse odločeno, določeno, zapečateno?

Simona je po vsakem pretepu iskala sledi krvi: bila je take barve kot od mami ali očijeva. Cigančki so imeli prav tako rdečo kri, to je sama videla.

Ko sta ji oči in mami povedala, da je posvojenka, je ni presenetilo: kot da je kaj takega pričakovala. Morda je bila takrat premajhna, da bi jo moglo prizadeti. Odraščala je z védenjem, da sta oči in mami krušna roditelja. Ljubezni in zaupanja pri njiju ni mogla pogrešati, toda ko je vprašala, od kod sta jo dobila, je naletela na molk. Zadrega? Strah? Kdo ve … Toda vprašala ni nikoli več.

Tu se moram ustaviti, zadihati, zajokati.

Tega ji nisem nikoli razlagala – kako ve?

Grobijan ne prenese zavrnitve, a deklica na pragu najstniških let jo zapre vase, jo neguje kot dragocen navdih za jok in pesmi, za eksplozijo občutkov, hkrati pa snuje zasilne poti, ki jo bodo pripeljale do cilja – to ve z zanesljivostjo zrele ženske.

Eno je bilo gotovo: Simonina polt je bila temnejša od polti romskih otrok, tako da Ciganka zagotovo ni. Morda nezakonska hči kakega študenta iz bratskih neuvrščenih držav? To bi bilo mogoče, v Jugi jih je študiralo na snope … Eno izmed semen se je prijelo, ni se ga dalo zatreti, ni se pustilo izpuliti kot plevel … Tako se je rodila, nezaželena. Takšna resnica ne bi bila nemogoča.

Nekoč je iz večernega pogovora med starši, oči in mami sta bila prepričana, da spi, ujela besedo sirotišnica.

Šutka. Zakaj Bitola? Šutka. Zakaj ne Skopje? Bitola, Bitola, Bitola, Šutka … zvenijo tračnice vso dolgo noč. Šutka. Šutka. Šutka …

Hočem ji pogledati v oči! Samo to bi jo vprašala: zakaj?

To dvoje ji ni dalo miru, ko si je dan za dnem skušala predstavljati svojo biološko mater. Želja, zastaviti to vprašanje, a še prej najti pravo žensko, ji ni dala miru ne podnevi ne ponoči. Vprašanju se je pridružila beseda sirotišnica. Ključ do rešitve je navadno na očeh, se pravi pred nosom, zato ga ne vidimo, dokler ne stopimo pred ogledalo.

»Črna! Črna! Beži? Prebunkajmo jo!«


Sanje ROMAN
128 strani
Izkaznica knjige

elektronske izdaje
Biblos
iBooks

trda vezava
ISBN: 9789612740481
cena z DDV: 23,95 EUR

broširana vezava
ISBN: 9789612740474
cena z DDV: 8,99 EUR

Na voljo v spletni knjigarni Sanje